Jedro

Ugovor, ki ga tožeča stranka kot izplačevalec osebnih prejemkov davčnega zavezanca lahko uveljavlja, je določen v 55. členu ZDavP. Z ugovorom po tej določbi izplačevalec varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne pa tudi tistih, ki jih v samostojnem pravnem sredstvu lahko uveljavlja davčni zavezanec in med katere sodi tudi ugovor zastaranja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... z dne 10.9.2001, s katero je tožniku kot izplačevalcu osebnega prejemka naloženo, da plača neodtegnjeni znesek dolga v znesku 900.088,00 SIT po sklepu o prisilni izterjavi št. ... z dne 17.10.1997. Po presoji tožene stranke je odločitev prvostopnega organa pravilna in skladna z določbo 56. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju: ZDavP). Skladno s 55. členom ZDavP lahko dolžnikov dolžnik zoper odločbo, izdano na podlagi 53. člena istega zakona ugovarja le, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali pa da dolg še ni dospel v plačilo. V primeru, da dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava in ne vloži ugovora v roku, se po določbi 56. člena dolg izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero dolžnikovemu dolžniku naloži, da na davčni račun poravna vse zneske, ki bi jih po sklepu o prisilni izterjavi moral odtegniti. Dejanska podlaga odločitve je ugotovitev, da je tožnik ugovor po določbi 55. člena ZDavP zoper sklep o prisilni izterjavi št. ... z dne 17.10.1997, s katerim je bil začet postopek prisilne izterjave zoper dolžnico AA, iz osebnih prejemkov, ki jih prejema pri tožniku, sicer vložil, da pa je bil njegov ugovor z odločbo št. ... z dne 30.10.1998 zavrnjen. Ker tožnik, kot izplačevalec osebnega prejemka davčni dolžnici, ni ravnal po sklepu o prisilni izterjavi z dne 17.10.1997, njegov ugovor pa je bil zavrnjen, mu je davčni organ naložil plačilo dolga skladno s 56. členom ZDavP. Pritožbeni ugovor, da je glede sklepa o prisilni izterjavi sprožen upravni spor in predlagan odlog izvršbe pa tožena stranka zavrača s sklicevanjem na določbo 30. člena Zakona o upravnem sporu, po katerem tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, za odločanje o zahtevi za odložitev izvršbe po tej določbi pa je pristojen davčni organ prve stopnje. V zvezi z navedbo, da je dolg že zastaral in da tožnik obveznosti ni zmožen poravnati, pa tožena stranka pojasnjuje, da lahko izplačevalec uveljavlja le ugovore iz 55. člena ZDavP.

Tožeča stranka odločbo tožene stranke izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke in odločbo organa prve stopnje odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka. Vztraja na stališču, da je sklep preuranjen, ker v zvezi s sklepom o prisilni izterjavi še teče upravni spor (opr. št. U 3/99). Poudarja, da je tožnik v pritožbi podal zahtevo za odložitev izvršitve, o kateri pa prvostopni organ vse do vložitve tožbe ni odločil. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka pritožbe ne bi smela obravnavati zgolj strogo formalistično, temveč bi morala upoštevati tudi razloge, ki sta jih tožnik in davčna zavezanka v postopku uveljavljala - da namreč sporni dolg sploh ne obstoji in je zato prisilna izterjava nepravična in nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi, s katerimi tožena stranka zavrača pritožbene ugovore. Dejstvo, da je tožnik ugovor zoper sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga iz osebnih prejemkov z 17.10.1997 vložil ugovor po določbi 55.člena ZDavP, je nesporno. Nesporno je tudi, da je bil njegov ugovor z odločbo št. ... z dne 30. 10.1998 zavrnjen. Nesporna je tudi ugotovitev, da tožnik ni ravnal po sklepu o prisilni izterjavi. Na navedeni dejanski podlagi je davčni organ tožeči stranki kot izplačevalcu osebnega prejemka utemeljeno in skladno z določbo prvega odstavka 56. člena ZDavP naložil, da zarubljeno terjatev plača na davčni račun. Ugovor, ki ga tožeča stranka kot izplačevalec osebnih prejemkov davčnega zavezanca lahko uveljavlja, je določen v 55. členu ZDavP. Z ugovorom po tej določbi izplačevalec varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne pa tudi tistih, ki jih v samostojnem pravnem sredstvu lahko uveljavlja davčni zavezanec in med katere sodi tudi ugovor zastaranja. Tega ugovora tožeča stranka ni mogla uspešno uveljavljati v ugovoru po določbi 55. člena ZDavP in ga zato tudi ne more uspešno uveljavljati v pritožbi zoper odločbo, izdano na podlagi 56. člena istega zakona. Očitek tožeče stranke, da je odločitev tožene stranke formalistična, ker ni presojala vprašanja, ali dolg davčne zavezanke sploh obstoji, je po navedenem neutemeljen, saj je tožena stranka v postopku ugotavljala vsa dejstva, ki so za odločitev o zadevi pravno pomembna in ki so, kot že navedeno, med strankama tudi nesporna. V zvezi z navedbo, da prvostopni organ o zahtevi za odložitev izvršbe, ki jo je v svoji pritožbi podala tožeča stranka, vse do vložitve tožbe še ni odločal, pa sodišče pripominja še, da bi tožeča stranka navedeno zahtevo morala vložiti pri organu prve stopnje, ne pa je uveljavljati v pritožbenem postopku, kot eno od pritožbenih razlogov.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa bistvenih kršitev postopka tudi ni ugotovilo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97,70/00).