Jedro

Če izplačevalec osebnega dohodka ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, in ne vloži ugovora v roku, se davčni dolg izterja od njega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada Ljubljana, št. 15a z dne 10. 9. 2001. Z njo je bilo tožeči stranki kot izplačevalki osebnega prejemka za davčno zavezanko A.A. naloženo, da v 15 dneh po prejemu odločbe na prehodni račun Davčnega urada Ljubljana plača neodtegnjeni znesek dolga po sklepu št. 15 o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov v znesku 900.088,00 SIT. Z omenjenim sklepom je bila zoper davčno zavezanko A.A. na podlagi seznama zaostalih obveznosti davčnega knjigovodstva v skladu s 44. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP) odrejena prisilna izterjava dolžnega zneska obveznosti (skupni dolg 1,709.504,20 SIT), ki se opravi z rubežem 1/3 dolžnici pripadajočih osebnih prejemkov, ki jih dobiva pri B. d.o.o. in z nakazilom teh zarubljenih prejemkov na prehodni račun davčnega organa prve stopnje.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke. Tožeča stranka kot izplačevalka osebnega prejemka davčni dolžnici A.A. ni ravnala po sklepu o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov, njen ugovor zoper sklep o prisilni izterjavi pa je bil zavrnjen, zato je prvostopni davčni organ utemeljeno in pravilno na podlagi 56. člena ZDavP izdal odločbo, s katero je tožeči stranki kot izplačevalcu osebnega prejemka naložil, da na davčni račun poravna vse zneske, ki bi jih moral po sklepu o prisilni izterjavi odtegniti do izdaje te odločbe. Ugovore tožeče stranke o zastaranju dolga pa je kot neupoštevne zavrnilo iz razlogov drugega odstavka 55. člena ZDavP.

3. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja, dvomi, da je dolg sploh nastal oziroma, če je obstajal, naj bi do sedaj že zastaral. Sodišče je sodbo izdalo brez glavne obravnave, čeprav je predlagala zaslišanje zavezanke A.A. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev pravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo odločbe po prvem odstavku 56. člena ZDavP. Po navedeni zakonski določbi se od izplačevalca osebnega prejemka, ki ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, in ne vloži ugovora v roku, davčni dolg izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži izplačevalcu osebnega prejemka, da na davčni račun poravna vse zneske, ki bi jih moral po sklepu o prisilni izterjavi odtegniti do izdaje te odločbe, oziroma da dolžnikov dolžnik plača na davčni račun zarubljeno terjatev.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje obravnavanega primera (nanj je revizijsko sodišče vezano in ga iz razlogov drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni upravičeno presojati) pravilno sklepalo na obstoj pravne in dejanske podlage za izdajo odločbe po prvem odstavku 56. člena ZDavP (odločba, št. 15a z dne 10. 9. 2001). Tožnica kot izplačevalka osebnega prejemka za davčno dolžnico A.A. namreč ni ravnala po sklepu o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov (sklep, št. 15 z dne 17. 10. 1997), s katerim je bilo med drugim odločeno, da se prisilna izterjava opravi z rubežem 1/3 dolžnici pripadajočih osebnih prejemkov, ki jih dobiva pri B. d.o.o., in z nakazilom teh zarubljenih prejemkov na prehodni račun davčnega organa prve stopnje, kateremu se prepoveduje izplačati zarubljeni del osebnih prejemkov. S tem pa je že izpolnjen zakonski pogoj za izdajo odločbe po 56. členu ZDavP.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo v tožbi uveljavljane ugovore, ki se nanašajo na vprašanje obstoja davčnega dolga oziroma njegovega zastaranja. Po določbi drugega odstavka 55. člena ZDavP lahko izplačevalec ugovarja zgolj, da dolžnik pri njem nima osebnega prejemka oziroma dolžnikov dolžnik, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Enake ugovore, ki jih revident uveljavlja v reviziji, revizijsko sodišče zavrača s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 55. člena ZDavP.

11. Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu je podana le v primeru, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1. Na glavni obravnavi pa sodišče glede na drugi odstavek 51. člena ZUS-1 izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa ti dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Ker v obravnavanem primeru po presoji revizijskega sodišča ne gre za tako situacijo, dejstvo, da davčna zavezanka A.A. ni bila zaslišana, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost z revizijo izpodbijane sodbe.

12. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na navedbe tožeče stranke, ki so po njegovi presoji bistvene za odločitev.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.