Jedro

Listina, na kateri je notarsko overjen podpis, ima dokazno moč javne listine. Po 5. odstavku 224. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sicer predvideno ravnanje sodišča, če dvomi v pristnost javne listine, vendar v obravnavanem primeru ni bilo nobenega razloga za dvom. Toženka namreč niti ni navajala ničesar o tem, zakaj meni, da je notarka krivo overila podpis, zgolj pavšalne trditve o ponaredku pa za dvom v pristnost notarske listine ne zadoščajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu odločilo, da mora toženka (tožnica po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženka) izprazniti od oseb in svojih stvari stanovanje, ki je predmet spora in zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je kupna pogodba, ki sta jo za to stanovanje sklenila pok. I.P. kot prodajalec in tožnik (toženec po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnik) kot kupec, nična. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik lastnik spornega stanovanja, da je bil lastnik stanovanja tudi ob smrti I.P. in da toženka v stanovanju biva brez pravnega naslova. Kupna pogodba je bila realizirana in je izraz prave volje strank, stranki pogodbe nista dogovorili obveznosti vzdrževanja stanovanja in skrbi za I.P. Kupna pogodba ni v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo. Podpis na pogodbi ne more biti falsifikat, saj je overjen z overitveno klavzulo pri notarki.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in v pritožbi navaja, da je ves čas zatrjevala, da je bila posojilna pogodba, ki sta jo tožnik in P. sklenila pred kupno pogodbo, fiktivna, saj tožnik P. ni posodil ničesar, isto pa posledično velja tudi za kupno pogodbo. Tožnik pok. P. ni posodil ničesar, določbe pogodbe bi dejansko pomenile, da bi moral P. vračati po 2.222,00 DEM mesečno, česar gotovo ni zmogel, določeno je bilo, da se terjatev lahko poplača le iz zastavljene nepremičnine. Vprašanje je tako, kdo je edini imel interes za tako vsebino pogodbe, kar pa pomeni, da sta bili stranki ob sklepanju pogodbe neenakopravni. Poraja se vprašanje, ali se je P. sploh zavedal, kaj podpisuje. Določba točke VI. posojilne pogodbe bi morala sodišču zbuditi dvom v resničnost posojilne pogodbe. Nemogoče je, da P. o tako visokem posojilu ni govoril nikomer, prav tako pa tudi, da bi tožnik imel potrdila o vseh odplačilih obrokov za stanovanje, ne pa o prejemu 80.000 DEM. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem treh prič o negodovanju pokojnika nad odnosom tožnika do njega in grafologa Pu. o tem, da P. kupne pogodbe ni podpisal. Tožnik zato ni postal lastnik spornega stanovanja in bi sodišče njegov zahtevek moralo zavrniti. Sodišče je na ta način zmotno uporabilo materialno pravo. Bistvo kršitev določb pravdnega postopka toženka vidi v tem, da o zgornji vsebini posojilne in kupne pogodbe sodba nima razlogov. Nekatere trditve v sodbi pa so protispisne (da sta tožnik in P. skupaj preštevala denar v P. stanovanju). Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov in s sprejetjem sklepa, da se izvedba ostalih dokazov pridrži, če bodo potrebni za dokazovanje v zvezi z uporabnino, onemogočilo toženki dokazovanje ugovorov zoper zahtevek. S tem je sodišče tudi kršilo Ustavo. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

V tej pravdi je odločilno vprašanje veljavnosti kupoprodajne pogodbe med pok. I.P. in tožnikom, za stanovanje v I. (vprašanje veljavnosti posojilne pogodbe ni predmet tega postopka). Tožnica je zatrjevala, da je podpis pokojnega na pogodbi ponaredek, da torej listina ni pristna. Glede tega je prvostopno sodišče ugotovilo, da je podpis pokojnega overila notarka in da ni nobenega razloga za dvom v pristnost listine. S to ugotovitvijo se pritožbeno sodišče strinja, saj ima listina, na kateri je notarsko overjen podpis, dokazno moč javne listine. Po 5. odstavku 224. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sicer predvideno ravnanje sodišča, če dvomi v pristnost javne listine, vendar v obravnavanem primeru ni bilo nobenega razloga za dvom. Toženka namreč niti ni navajala ničesar o tem, zakaj meni, da je notarka krivo overila podpis, zgolj pavšalne trditve o ponaredku pa za dvom v pristnost notarske listine ne zadoščajo. Zato tudi ni bilo potrebno imenovanje izvedenca grafologa. Prvostopno sodišče se je ukvarjalo tudi z drugimi razlogi za neveljavnost pogodbe, čeprav toženka o tem neposrednih navedb ni imela. Podrobno je obrazložilo, in s to obrazložitvijo se pritožbeno sodišče strinja in se nanjo sklicuje, da ne drži toženkina trditev, da naj bi bilo dogovorjeno, da bo tožnik za P. skrbel, ampak da je bila dogovorjena samo dosmrtna pravica stanovanja za I.P. V zvezi s tem ni bilo potrebno zaslišanje prič, ki bi vedele povedati le o tem, da se je P. pred smrtjo pritoževal nad tožencem, ne pa o tem, kaj je bilo predmet pogodbe. Za ta postopek so namreč odločilna le dejstva, ki se nanašajo na sklenitev prodajne pogodbe (in ne na poznejše dogodke). Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da kupoprodajna pogodba ni bila fiktivna in da je bila dejansko realizirana. Res je pok. P. obdržal neposredno posest, vendar na podlagi pravice dosmrtnega stanovanja, poleg tega tudi za toženko ni sporno, da je tožnik plačeval S. obroke kupnine. Iz razlogov izpodbijane sodbe še izhaja, da je tožnik pojasnil, zakaj pogodbe nista sklenila takoj, ampak sta namesto tega najprej sklenila posojilno pogodbo, P. pa je napisal tudi oporoko. Na ta način se je tožnik skušal zavarovati za čas do sklenitve kupoprodajne pogodbe (formalno sklenitev sta odložila zaradi obveznosti plačila davkov). Nobenega dvoma torej ni, da je bila kupna pogodba v celoti realizirana. Posojilna pogodba in oporoka zato za samo veljavnost kupne pogodbe nista bistveni in sodišče zato ni kršilo določb postopka, ker vsebine posojilne pogodbe ni podrobno ugotavljalo, vsebino kupne pogodbe pa je obrazložilo. Pritožbeni očitek, da so nekatere trditve v sodbi protispisne, ne drži, saj izhajajo iz izpovedi tožnika. Ob tako ugotovljenih dejstvih, da je bila pogodba realizirana, da si je pok. P. izgovoril dosmrtno pravico brezplačnega stanovanja (stanovanja brez pomoči tožnika ni mogel odkupiti in bi torej brez posredovanja tožnika moral plačevati najemnino), je pravilna tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da kupna pogodba ne nasprotuje morali. Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).