Jedro

Pogodbeni izjavi volje z notarsko overjenim podpisom ni mogoče oporekati zgolj s trditvijo (in dokazovanjem), da je podpis na pogodbi ponaredek. Overitev podpisa po notarju namreč pomeni, da je podpis na pogodbi pristen. Potrebno je tudi zatrjevati (in dokazovati) nepravilnost in neutemeljenost notarjeve potrditve podpisa.

Stranki ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, saj prvostopenjsko sodišče res ni formalno zavrnilo dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca grafologa, ga pa je zavrnilo vsebinsko z obrazložitvijo, da podpis ne more biti falsifikat, ker je podpis prodajalca overjen po notarki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku za izpraznitev in izročitev nepremičnine ter o toženkinem nasprotnem zahtevku za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe. Tožnikovemu tožbenemu zahtevku je ugodilo, toženkin nasprotni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka je vložila revizijo, v kateri uveljavlja kršitev Ustave in zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z določitvijo izvedenca grafologa o pristnosti podpisa pokojnega I. P. na kupoprodajni pogodbi in zavrnitve tega dokaza ni obrazložilo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Bistvene ugotovitve prvostopenjskega sodišča so, da iz zemljiške knjige izhaja, da ima tožnik lastninsko pravico na sporni nepremičnini, to je na etažnem stanovanju v stavbi v Izoli. Podlaga za vknjižbo je bila kupoprodajna pogodba z dne 2.10.1996 in uskladitvena pogodba. Prodajalec stanovanja je bil (od leta 2004 pokojni) I. P., katerega podpis na pogodbi je 23.10.1996 overila notarka (OVI 1322/96). S slednjo in še z nadaljnjimi ugotovitvami je zavrnilo edino trditev iz toženkine nasprotne tožbe, češ da kupoprodajna pogodba ni bila rezultat svobodne in soglasne volje pokojnega I. P., pač pa falsifikat, ker na pogodbi ni pokojnikovega lastnoročnega podpisa. Sodišče prve stopnje je končno ugotovilo, da toženka, ki je vnukinja pokojnega, zaseda sporno stanovanje.

Toženka v reviziji trdi, da sodišče ni izvedlo v nasprotni tožbi predlaganega dokaza z določitvijo izvedenca grafologa o pristnosti podpisa pokojnega I. P. na kupoprodajni pogodbi in zavrnitve tega dokaza ni obrazložilo. Navedeno pomeni po njenem prepričanju kršitev 22., 23., 25. in 29. člena Ustave ter kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizijsko sodišče pritrjuje toženkini reviziji, da ima pravdna stranka načelno pravico do izvedbe dokazov, da pa sodišče lahko zavrne dokazni predlog stranke, če ta ni relevanten. Tako stališče zastopa tudi Ustavno sodišče, ki je že večkrat zavzelo stališče, da mora prvostopenjsko sodišče razumno obrazložiti zavrnitev dokaznega predloga, sicer gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave oziroma za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vendar revizijsko sodišče sodi, da v obravnavanem primeru kršitev Ustave oziroma ZPP ni podana. Čeprav je res, da je v tej pravdi odločilno vprašanje veljavnosti kupoprodajne pogodbe, pa dokaz, ki ga je toženka predlagala v nasprotni tožbi, ni relevanten. Predlagala je namreč zaslišanje grafologa M. P., ki naj poda izvedensko mnenje po vpogledu originala pogodbe, potem ko je že na podlagi fotokopije pogodbe toženki pojasnil, da na pogodbi ni pokojnikovega lastnoročnega podpisa. Ta dokaz je prvostopenjsko sodišče opredelilo kot nebistven z utemeljitvijo, da iz dokazov izhaja, da je na kupoprodajni pogodbi podpis prodajalca I. P. overjen po notarki, zato podpis ne more biti falsifikat. Prvostopenjsko sodišče je torej vsebinsko obrazložilo zavrnitev predlaganega dokaza, res pa ni sprejelo formalne odločitve. Vendar so bila toženi stranki zagotovljena ustavna procesna jamstva in ji ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je na vse relevantne pritožbene trditve, vključno s trditvijo o neizvedbi dokaza, razumno odgovorilo pritožbeno sodišče. To je na podlagi ugotovitev prvostopenjskega sodišča dopolnilo razloge prvostopenjskega sodišča. Obrazložilo je, da imenovanje izvedenca grafologa ni bilo potrebno, ker ob ugotovitvi, da je podpis pokojnega na pogodbi overila notarka, ni bilo nobenega razloga za dvom v pristnost te listine, ki je postala javna. Tožena stranka namreč ni navajala ničesar o tem, da bi notarka krivo overila podpis.

Revizijsko sodišče pritrjuje stališču, da pogodbeni izjavi volje z notarsko overjenim podpisom ni mogoče oporekati zgolj s trditvijo (in dokazati z izvedencem grafologom), da podpis na pogodbi ni strankin, temveč je ponaredek. Overitev podpisa po notarju namreč pomeni, da je podpis na pogodbi pristen (64. člen Zakona o notariatu; ZN, Uradni list RS št. 13/94 in nadaljnji). Potrebno je tudi zatrjevati (in dokazati) nepravilnost in neutemeljenost notarjeve potrditve podpisa. Zgolj s trditvijo o ponarejenem podpisu in s predlaganim dokazom toženka tako ne bi mogla ovreči pristnosti sporne pogodbe. Njen dokazni predlog je zato utemeljeno ocenjen kot nerelevanten oziroma nebistven.

Revizijsko sodišče še dodaja, da je bil toženkin dokazni predlog tudi neprimeren. Ni predlagala dokaza z izvedencem, ki ga določi sodišče (244. člen ZPP), temveč je predlagala zaslišanje sodnega izvedenca grafologa M. P., ki je njej sami že podal izvedensko mnenje na podlagi fotokopije pogodbe, izvedensko mnenje pa naj bi podal na podlagi originalne pogodbe. Toženka je torej predlagala dopolnitev že podanega zasebnega izvedenskega mnenja, ki mu je tožnik nasprotoval, zato tako mnenje po ustaljeni sodni praksi tega sodišča ne bi predstavljalo dokaza z izvedencem v smislu pravil o izvedenstvu (členi 243 - 256 ZPP), ampak bi se štelo zgolj kot navedba stranke.

Na trditve tožene stranke v reviziji revizijsko sodišče torej odgovarja, da je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, zakaj podpis pokojnega I. P. ne more biti falsifikat, drugostopenjsko sodišče pa je v svoji obrazložitvi odgovorilo na pritožbene trditve in pravilno obrazložilo, da ni bilo potrebno imenovanje izvedenca grafologa, ker z njim ne bi bilo mogoče ovreči ugotovitve o pristnosti javne listine, to je notarsko overjenega podpisa kupoprodajne pogodbe. To sodišče je navedlo razloge o nerelevantnosti dokaznega predloga tožene stranke ter utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga. Pritožbeno sodišče je tako s svojimi dopolnilnimi razlogi zadostilo zahtevam, ki v zvezi z jamstvi strank v dokaznem postopku za sodišča izhajajo iz 22. člena Ustave (primerjaj tudi sklepa Ustavnega sodišča Up-134/03 in Up-986/06). Kršitev 22. člena Ustave zato po presoji revizijskega sodišča ni podana, prav tako pa iz istih razlogov ni podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev oziroma neobrazložitev neizvedbe dokaznega predloga pa že pojmovno ne pomeni kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženka v reviziji isto kršitev opredeljuje tudi kot kršitev 23., 25. in 29. člena Ustave. Za kršitev teh določb ni šlo, saj toženki ni bila odvzeta pravica do sodnega varstva niti pravica do pravnega sredstva, saj se njene trditve nanašajo izključno na prvostopenjsko sodišče. Na vse pritožbene trditve je sodišče druge stopnje primerno odgovorilo. Sklicevanje na 29. člen Ustave pa je neutemeljeno zato, ker vsebuje jamstva, ki veljajo v kazenskem postopku.

Revizijsko sodišče torej ni ugotovilo kršitev Ustave oziroma bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Po uradni dolžnosti je preizkusilo uporabo materialnega prava ter glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč zaključilo, da ni bilo nobenih kršitev materialnega prava. Zaradi soglasja volj obeh strank kupoprodajne pogodbe, ki je izkazana z njunima podpisoma, na strani prodajalca pa je bil ta podpis overjen po notarju, pogodba ni nična. Toženkin tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je zato utemeljeno zavrnjen. Tožnik se je na podlagi pogodbe vpisal v zemljiško knjigo in je pridobil lastninsko pravico na stanovanju, zato je po 111. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1, Uradni list RS št. 69/2003) njegov zahtevek za izpraznitev in izročitev stanovanja s strani toženke, ki stanovanje uporablja brez pravnega naslova, utemeljen. Odločitev nižjih sodišč je tako materialnopravno pravilna. Revizijsko sodišče je zato toženkino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožnik je v odgovoru na revizijo predlagal povrnitev revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, ker v svoji vlogi ni navedel tehtnih razlogov, ki bi bili pomembni pri obravnavanju revizije. Revizijsko sodišče stroškov tožnikove revizije tako ni ocenilo kot potrebnih za pravdo (155. člen ZPP).