Jedro

417. člen ZPIZ-1 govori zgolj o pokojnini, priznani po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, pri čemer ne ločuje med upokojitvijo po splošnih in posebnih predpisih. Iz tega izhaja, da se ta določba nanaša na pridobitev pokojnine po vseh - splošnih in posebnih - predpisih. V kolikor temu ne bi bilo tako, bi zakon to izrecno določil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 15 5011742 z dne 14. 12. 2012 in št. 15 5011742 z dne 22. 1. 2013. Toženi stranki je naložilo, da izda novo odločbo o delni starostni pokojnini tožnika za čas od 1. 1. 2010 dalje, tako da bo upoštevala že uveljavljeno pokojnino z odločbo št. 15 5011742 z dne 6. 1. 1994, valorizirano na 1. 1. 2010 in jo odstotno povečala glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Toženi stranki je naložilo, da mora od zneskov razlik v delni pokojnini tožniku izplačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakokratnega zneska razlike v plačilo, do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka vlaga revizijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik na podlagi odločbe z dne 6. 1. 1994 od 31. 12. 1993 dalje užival pravico do starostne pokojnine na podlagi 102a. člena Zakona o notranjih zadevah (ZNZ, Ur. l. SRS št. 28/80 s spremembami). Tožnik naj bi pridobil pravico do starostne pokojnine po posebnem predpisu, medtem ko za priznanje pravice do pokojnine po splošnih predpisih ni izpolnjeval pogojev. Zaradi tega je imel pokojnino odmerjeno v najvišjem možnem odstotku, t.j. 85%, kot za polno pokojninsko dobo, čeprav polne pokojninske dobe še ni dopolnil, njegova pokojninska osnova pa se je oblikovala na podlagi enoletnega povprečja. Ker je bil tožnik uživalec pokojnine po posebnem predpisu naj ne bi bil zajet v pojem uživalca pokojnine iz tretjega odstavka 417. člena ZPIZ-1, saj naj bi se pojem pokojnine po tem členu nanašal le na pokojnine, priznane po splošnih predpisih, ne pa na tiste, ki so bile priznane po posebnih predpisih. Tožnik, ki se je upokojil po ZNZ in se po upokojitvi ponovno zaposlil, naj bi imel po prenehanju ponovne zaposlitve pravico do izbire med uživanjem že priznane pokojnine po ZNZ, ki se uskladi na dan ponovnega uživanja pravice, ali pa do priznanja pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, veljavnih na dan prenehanja zavarovanja, če bi bilo to ugodnejše. Naknadno priznano obdobje pokojninske dobe, dopolnjeno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, naj bi se upoštevalo samo za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Pri pokojninah, uveljavljenih do 31. 12. 1999 bi bilo treba pri odstotnem povečanju pokojnine upoštevati določbo prvega odstavka 52. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92), po kateri se je starostna pokojnina odmerila največ v višini 85% pokojninske osnove. Kljub naknadno priznanemu vštetju časa pokojninskega obdobja iz časa pred 1. 1. 2000, naj upravičencu tudi po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji), ne more biti priznan višji odmerni odstotek, če mu je bila pred uveljavitvijo ZPIZ-1 pokojnina priznana v višini 85%.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. 15-5 011 742 z dne 6. 1. 1994 pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 12. 1993 dalje, in sicer na podlagi 255. člena ZPIZ in 102. a člena ZNZ. Po določbi 102. a člena ZNZ je imel delavec organov za notranje zadeve, ki mu je na podlagi odločitve republiškega sekretarja za notranje zadeve prenehalo delovno razmerje, pravico do pokojnine v višini, kot bi jo imel s polno pokojninsko dobo, če je imel najmanj 25 (moški) oziroma 20 (ženska) let pokojninske dobe. Glede na tedaj veljavni ZNZ, je imel tožnik pokojnino odmerjeno v (takrat) najvišjem možnem odstotku, tj. v višini 85% od pokojninske osnove, kot za polno pokojninsko dobo (po ZPIZ 40 let), čeprav je imel le 27 let pokojninske dobe. Izplačevanje starostne pokojnine je bilo ustavljeno z dnem 5. 5. 1994, ker se je ponovno vključil v zavarovanje na podlagi opravljanja odvetniške dejavnosti s polnim delovnim časom. S polnim delovnim časom je opravljal odvetniško dejavnost od 6. 5. 1994 do 31. 12. 2009. Od 1. 1. 2010 dalje jo je opravljal le s polovico delovnega časa. Tožnik je pri toženi stranki uveljavljal pravico do izplačila delne starostne pokojnine. V tem postopku je sporna odmera te pokojnine.

7. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

8. Sodišče druge stopnje se je pri odločitvi pravilno oprlo na določbo 417. člena ZPIZ-1, ki določa, da se uživalcu delne pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ob prenehanju zavarovanja pokojnina odmeri ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanj ugodneje, pa tudi ob upoštevanju plače, pri čemer se ne upošteva povečanje starostne pokojnine po 53. členu tega zakona, in da se na tak način, ob prenehanju ponovnega zavarovanja odmeri pokojnina tudi uživalcu pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ki se ponovno vključi v zavarovanje. V tožnikovem primeru gre za tak položaj.

9. Tožnik se je prvič upokojil na podlagi določbe 102a. člena ZNZ, ki je bila v ta zakon vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o notranjih zadevah (Ur. l. RS, št. 19/91). Kakor izhaja iz pojasnil predlagatelja zakona, naj bi ta določba delavcem, ki zaradi spremenjenih družbenih razmer niso mogli več opravljati dela v organih za notranje zadeve, zagotovila materialno in socialno varnost. Tistim delavcem, ki jim je zaradi spremenjenih družbenih razmer delovno razmerje prenehalo, je bila tako omogočena upokojitev pod ugodnejšimi pogoji, saj so bili v razmerju do drugih, ki jim delovno razmerje ni prenehalo, po mnenju zakonodajalca, v slabšem položaju. Zakonska ureditev naj bi na ta način izenačila njihov materialni in socialni položaj.

10. Nižji sodišči pravilno ugotavljata, da 417. člen ZPIZ-1 govori zgolj o pokojnini, priznani po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, pri čemer ne ločuje med upokojitvijo po splošnih in posebnih predpisih. Iz tega izhaja, da se ta določba nanaša na pridobitev pokojnine po vseh - splošnih in posebnih - predpisih. V kolikor temu ne bi bilo tako, bi zakon to izrecno določil. Tožnik se je na podlagi zakonske ureditve iz leta 1991 veljavno upokojil in mu je bila pokojnina pravnomočno odmerjena v višini 85% od ugotovljene pokojninske osnove. Če je zakon iz leta 1991 položaj zavarovancev ki so se v tistem času upokojevali pod posebnimi pogoji 102. a člena ZNZ dejansko izenačil s položajem zavarovancev, ki so se upokojevali s polno pokojninsko dobo po ZPIZ, potem ni razloga za razlikovanje niti pri ponovni odmeri pokojnine po ZPIZ-1 zaradi kasnejše ponovne zaposlitve in upokojitve. Tožniku je bil na podlagi ZNZ priznan enak odmerni odstotek pokojnine kot zavarovancu, ki se je upokojil s polno pokojninsko dobo (40 let za moške) po ZPIZ. Če je zakon takrat obema priznal enako pravico, potem morata biti enako obravnavana tudi v primeru kasnejšega ponovnega vstopa v zavarovanje in ponovne upokojitve, pri čemer se mora pri ponovni odmeri pokojnine obema upoštevati že pravnomočno določeni odmerni odstotek ob prvi upokojitvi v skladu s pravili ZPIZ-1. Tožena stranka pa je v tožnikovem primeru ravnala, kot da mu pokojnina še nikoli prej ni bila priznana, za kar ni imela podlage v zakonu.

11. Glede na navedeno gre v tožnikovem primeru za položaj iz tretjega odstavka 417. člen ZPIZ-1. Na podlagi prvega in drugega odstavka tega člena se pokojnina ob prenehanju zavarovanja odmeri ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, če je to ugodneje, pa tudi ob upoštevanju plače. Pri ponovni odmeri pokojnine se ne upošteva povečanje starostne pokojnine po 53. členu ZPIZ-1. 12. S to zadevo nista primerljiva sodba in sklep VSRS VIII Ips 524/2008 z dne 11. 10. 2010, saj so bile okoliščine v navedeni zadevi drugačne, zaradi česar je prišla v poštev tudi drugačna pravna podlaga kot v predmetnem sporu.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.