Jedro

V obravnavanem primeru je bila tožniku starostna pokojnina odmerjena po ZPIZ/92 in ZNZ, torej po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-1. Tožnik je upravičen, da se mu že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na dopolnjeno zavarovalno dobo, doseženo v času ponovnega zavarovanja. Vendar pa materialnopravno podlago za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine predstavlja 417. člen ZPIZ-1 (ponovna odmera oz. odstotno povečanje pokojnine uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih) in ne 180. člen ZPIZ-1 (ponovna odmera pokojnine).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. … z dne 14. 12. 2012 in št. ... z dne 22. 1. 2013 (I. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, izda novo odločbo o delni starostni pokojnini tožnika za čas od 1. 1. 2010 dalje, tako, da bo upoštevala že uveljavljeno pokojnino z odločbo št. ... z dne 6. 1. 1994, valorizirano na 1. 1. 2010 in jo odstotno povečala glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja (II. tč. izreka). Toženo stranko je hkrati zavezalo, da je dolžna od zneskov razlik v delni pokojnini v istem roku tožniku izplačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakokratnega zneska razlike v plačilo, do plačila (III. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku stroške postopka v višini 567,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je mogoče določbo 180. člena ZPIZ-1 uporabiti le za zavarovanca, ki je uveljavil pravico do pokojnine po splošnih predpisih in je nato ponovno vstopil v zavarovanje in po prenehanju ponovnega zavarovanja ponovno uveljavil pravico do pokojnine. V tožnikovem primeru ne gre za tak primer, ker mu ponovno zavarovanje še ni prenehalo. Po 180. členu ZPIZ-1 namreč ni mogoče biti sočasno zavarovanec pokojninskega in invalidskega zavarovanja in upravičenec do pravic iz tega zavarovanja. Poudarja, da je bila tožniku priznana pravica do delne starostne pokojnine od 1. 1. 2010 dalje po določbi 58. člena ZPIZ-1 že v prejšnjem, pravnomočno končanem sodnem postopku s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 354/2012 z dne 11. 10. 2012 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI Ps 1184/2010 z dne 19. 6. 2012. Takšna sodba je bila materialnopravno zmotna, saj je sodišče tožnika obravnavalo kot osebo z neprekinjenim statusom zavarovanja po določbi 58. člena ZPIZ-1, torej kot osebo, ki še ni bila nikoli upokojena. Z izpodbijanima odločbama z dne 14. 12. 2012 in 22. 1. 2013 je tožniku odmerjena delna pokojnina kot zavarovancu, ki še ni bil uživalec pokojnine, in sicer po določbi 2. odstavka 58. člena ZPIZ-1. V takem primeru pa ponovna odmera pokojnine po določbi 180. člena ZPIZ-1 ni mogoča. Poudarja še, da je tožnik že leta 1993 uveljavil pravico do starostne pokojnine, ki jo je pridobil na podlagi posebnega predpisa, in sicer po 102a. členu Zakona o notranjih zadevah. Takim upokojencem se je pokojnina odmerila od plače v zadnjem koledarskem letu pred upokojitvijo in v višini, kot je to določeno za polno pokojninsko dobo, ne glede na dejansko dopolnjeno pokojninsko dobo. Tožnik bi torej kot oseba, upokojena po 102a. členu Zakona o notranjih zadevah, ki se je ponovno zaposlil, po prenehanju ponovne zaposlitve imel pravico do izbire: lahko bi uveljavljal nadaljnje izplačevanje že priznane pokojnine po posebnem zakonu, lahko pa bi uveljavljal pokojnino po splošnih predpisih, če bi bilo to zanj ugodnejše. Ni pravne podlage za kombiniranje odmer pokojnin, priznanih po posebnih in po splošnih predpisih na način, kot je odločeno v izpodbijani sodbi. Za tožnika kot uživalca starostne pokojnine po posebnem predpisu ne velja določba 180. člena ZPIZ-1, saj kot uživalec starostne pokojnine po posebnem predpisu ni zajet v pojem uživalca pokojnine iz 2. odstavka 180. člena ZPIZ-1. Izraz „pokojnina“ v določbi 180. člena ZPIZ-1 se nanaša le na pokojnine, priznane po splošnih predpisih, in ne na pokojnine, ki so bile priznane po posebnem predpisu. Tožnik pred 1. 1. 2010 ni bil upokojen po splošnem predpisu.

Ker odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, ni podlage za odrejeno izplačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov razlik v delni pokojnini. Podredno pa navaja, da bi moralo sodišče višino zakonskih zamudnih obresti omejiti do dneva veljavnosti ZPIZ-1, tj. do 31. 12. 2012. Po določbi 154. člena ZPP, glede na načelo uspeha v sporu, ni dolžna tožniku niti povrniti stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 5/2013 z dne 27. 5. 2013. Predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, čeprav to na samo pravilnost njegove odločitve ne vpliva.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe št. ... z dne 22. 1. 2013 in odločbe št. ... z dne 14. 12. 2012. S slednjo je bila tožniku od 1. 1. 2010 odmerjena delna pokojnina v višini 646,63 EUR na mesec. Od 1. 1. 2011 je ta znašala 653,09 EUR na mesec, od 1. 1. 2012 dalje pa 653,09 EUR na mesec.

V obravnavani zadevi je s porna višina oziroma način odmere delne pokojnine. Sporno je, ali se tožniku odmeri delna pokojnina z upoštevanjem naknadno dopolnjene zavarovalne dobe.

Iz listinske dokumentacije dejansko izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 6. 1. 1994 pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 12. 1993 dalje, in sicer na podlagi 255. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ/92) in 102a. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o notranjih zadevah (Ur. l. RS, št. 19/91; v nadaljevanju: ZNZ). Po citirani določbi 102a. člena ZNZ je imel delavec organov za notranje zadeve, ki mu je na podlagi odločitve republiškega sekretarja za notranje zadeve prenehalo delovno razmerje, pravico do pokojnine v višini, kot bi jo imel s polno pokojninsko dobo, če ima najmanj 25 (moški) oziroma 20 (ženska) let pokojninske dobe.

Tožnik je do dneva uveljavitve pravice kot delavec Ministrstva A. dopolnil 44 let in 1 mesec starosti ter 27 let, 6 mesecev in 28 dni pokojninske dobe in s tem izpolnil pogoj za priznanje pravice do starostne pokojnine. Glede na tedaj veljavni ZNZ, je tožnik dejansko imel pokojnino odmerjeno v (takrat) najvišjem možnem odstotku, tj. v višini 85 % od pokojninske osnove, kot za polno pokojninsko dobo, ne glede na to, da ni imel polne pokojnine dobe 40 let, kot je bilo določeno v ZPIZ/92, ampak le 27 let. Izplačevanje starostne pokojnine je bilo ustavljeno z dnem 5. 5. 1994, ker se je ponovno vključil v zavarovanje na podlagi opravljanja odvetniške dejavnosti s polnim delovnim časom. S polnim delovnim časom je opravljal odvetniško dejavnost od 6. 5. 1994 do 31. 12. 2009. Od 1. 1. 2010 dalje jo je opravljal le s polovico delovnega časa. Dne 12. 1. 2010 je vložil zahtevo za uveljavitev izplačila delne starostne pokojnine, ki jo je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 21. 4. 2010 sicer zavrnila. S pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 1184/2010 z dne 19. 6. 2012 pa mu je bila priznana pravica do delne pokojnine in toženi stranki naložena odmera. Tožena stranka jo je odmerila z odločbama, ki sta predmet tega socialnega spora.

Tožena stranka je pokojnino odmerila, kot da tožnik pred tem še ne bi imel pravnomočno priznane starostne pokojnine. Odmerila jo je na podlagi 50. člena v zvezi s 409. členom in v povezavi z 51. členom ZPIZ-1, v višini 89,3 % od pokojninske osnove, izračunane na podlagi 18 letnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja.

Sodišče prve stopnje sicer pravilno zaključuje, da je tožnik upravičen, da se mu že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na dopolnjeno zavarovalno dobo, doseženo v času ponovnega zavarovanja. Vendar pa materialnopravno podlago za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine predstavlja 417. člen ZPIZ-1 in ne 180. člen ZPIZ-1, kot je zmotno utemeljevano v izpodbijani sodbi.

ZPIZ-1 v 180. členu (ponovna odmera pokojnine) določa, da se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine. V skladu z 2. odstavkom lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Navedena določba je uporabljiva za zavarovance, ki jim je bila pravica priznana po ZPIZ-1, ne pa za tiste, ki so pravico uveljavili po prejšnjih predpisih. Slednji primeri so namreč urejeni v prehodnih in končnih določbah ZPIZ-1. ZPIZ-1 tako v 417. členu (ponovna odmera oz. odstotno povečanje pokojnine uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih) določa, da se uživalcu delne pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-1, ob prenehanju ponovnega zavarovanja, pokojnina odmeri ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanj ugodneje, pa tudi ob upoštevanju plače (1. odstavek). Pri ponovni odmeri pokojnine se ne upošteva povečanje starostne pokojnine po 53. členu ZPIZ-1 (2. odstavek). V 3. odstavku istega člena pa je izrecno določeno, da se na način, določen v prejšnjih dveh odstavkih, ob prenehanju ponovnega zavarovanja, odmeri pokojnina tudi uživalcu pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ki se ponovno vključi v zavarovanje. V sodni praksi je bilo glede razlage in uporabe navedenega določila že zavzeto stališče. Tudi v predmetni zadevi je zato potrebno izhajati iz stališča, zavzetega v zadevi opr. št. VIII Ips 2/2013 z dne 14. 5. 2013. V navedeni zadevi je šlo za uživalca, ki je pridobil pravico do pokojnine po prejšnjih predpisih, se nato ponovno zavaroval za opravljanje odvetniške dejavnosti s polnim delovnim časom, ter kasneje s polovičnim delovnim časom. Vrhovno sodišče RS je glede izračuna pokojnine poudarilo, da gre v primeru zavarovanca, ki mu je bila pravica do pokojnine priznana po prejšnjih predpisi za stanje, ko je potrebno uporabiti določbo 417. člena ZPIZ-1, ki govori o ponovni odmeri oziroma odstotnem povečanju pokojnin uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih. V takem primeru pa se mu ob prenehanju zavarovanja oziroma skrčitvi zavarovanja, pokojnina odmeri ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanj ugodneje pa tudi ob upoštevanju plače. Prvi odstavek 417. člena ZPIZ-1 se sicer res izrecno nanaša na uživalce delne pokojnine, vendar pa iz 3. odstavka tega člena izhaja, da se na ta način ob prenehanju ponovnega zavarovanja oziroma zmanjšanju obsega zavarovanja odmeri pokojnina tudi uživalcu pokojnine, priznane po prejšnjih predpisih, ki se ponovno vključi v zavarovanje.

V obravnavanem primeru je bila tožniku starostna pokojnina odmerjena po ZPIZ/92 in ZNZ, torej po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-1. Glede na obrazloženo je zadevo torej potrebno presojati po določbi 417. člena ZPIZ-1 in ne po 180. členu ZPIZ-1, kot razloguje prvostopenjsko sodišče. To pa pomeni, da pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na 180. člen ZPIZ-1, pravno sploh niso relevantna.

ZPIZ-1 v 417. členu posebej ne določa, da se nanaša le na uživalce pokojnin, ki so se upokojili po splošnih predpisih. Ta določba tudi izrecno ne določa, da ne velja za uživalce pokojnin, ki so se upokojili po posebnih predpisih.(1) V 3. odstavku 417. člena ZPIZ-1 je določeno le, da velja za uživalce pokojnin, ki so se upokojili po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-1. Prav takšno dejansko stanje pa je podano tudi v predmetni zadevi.

Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo nezakoniti odločbi tožene stranke in ji naložilo izdajo nove odločbe o delni starostni pokojnini, je pravilno odločilo tudi o plačilu odškodnine po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, saj je izpolnjen dejanski stan po omenjeni določbi zakona. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi moralo omejiti zakonske zamudne obresti do dneva veljavnosti ZPIZ-1, tj. do dne 31. 12. 2012. Določba 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 namreč jasno določa, da se upravičencu odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti izplača od dneva, ko bi posamezen znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Pritožbeno sodišče pa je že zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti iz naslova odškodnine tečejo tudi po uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2).(2) Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa upoštevaje tudi to dodatno utemeljitev, pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je ob smiselni uporabi 155. člena ZPP hkrati odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.

(1) Pritožbeno sodišče je takšno stališče že zavzelo v zadevi Psp 305/2014 z dne 8. 12. 2014. (2) npr. sodba Psp 456/2014 z dne 6. 11. 2014.