Jedro

Tožnik se je z osebnim avtomobilom zaletel v avtomobil in je vozil pred njim in se je zaletel v nasproti vozeči avtomobil. Da tožnik ni vozil v skladu s predpisi, je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca, ki je pojasnil, da bi tožnik lahko ustavil svoje vozilo, če bi vozil z ustrezno hitrostjo, če bi vozil z ustrezno varnostno razdaljo in če bi reagiral v poprečnem reakcijskem času. Ker tožni-k ni ravnal v skladu s predpisi, ni bil sposoben ustaviti svojega vozila pred nenadnim dogodkom, ki bi ga na cesti moral in mogel pričakovati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženi stranki nerazdelno plačata 401.290,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od zneska 324.790,00 tolarjev od 18.1.1994 dalje in od zneska 76.500,00 tolarjev od vložitve tožbe dalje. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bilo tožnikovo vozilo poškodovano v prometni nesreči, ki se je zgodila dne 11.1.1994 ob 20.40 uri, potem ko sta na magistralni cesti, na ravnici pri hiši št. 33 na Kettejevem drevoredu čelno trčili dve osebni vozili. Toda odgovornost za nalet tožnikovega vozila je pripisalo tožniku in ni verjelo njegovi trditvi, da je nalet njegovega vozila v vzročni zvezi s predhodnim trkom dveh vozil. Tožnik, ki s tako odločitvijo ni bil zadovoljen, je vložil pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna prvostopenjska sodba, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka očita sodišču druge stopnje, da je sprejelo le eno od treh možnih variant, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, s čimer naj bi sodilo o vzroku prometne nesreče, ne da bi opravilo glavno obravnavo, in zaradi česar naj bi bili razlogi obeh sodb med seboj v nasprotju. Poleg tega naj bi v nasprotju s podatki v spisu ugotovilo, da je imel tožnik na razpolago kar 70 metrov za zaustavljanje, čeprav je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke ugotovilo, da je tožnik vozil za vozilom M. na razdalji 25 metrov. Obema sodiščema očita, da njuna razlaga, da je tožnik prepozno reagiral zaradi alkoholiziranosti, nima podlage v izvedenih dokazih, saj izvedenec, ki je izhajal iz povprečnega reakcijskega časa, tožnikove alkoholiziranosti ni navedel kot razlog za trk tožnikovega vozila. Tožnik še trdi, da se sodišči nista izjavili o mnenju izvedenca mag. J. S., ki je ob istem dejanskem stanju prišel do drugačnega mnenja, saj meni, da tožniku ni mogoče očitati niti prekratke varnostne razdalje niti prepozne reakcije. Če sodišče ni soočilo obeh izvedencev, bi moralo vsaj zadovoljivo pojasniti, v čem so pomanjkljivosti mnenja mag. S. V zvezi z materialnim pravom se tožnik sklicuje na 25. člen ZVCP in navaja, da se sodišče o njem ni izjavilo. Po njegovem je prišlo do poškodbe njegovega vozila zaradi prve nesreče. Če se zavarovanca toženih strank ne bi povsem nepričakovano zaletela na sredini ravnega cestišča in tik pred tožnikovimi očmi, morebitna tožnikova kršitev predpisov ne bi privedla do naleta, to je do škodnega dejanja za tožnika. Zato meni, da bi moralo sodišče ugotoviti obstoj vzročne zveze med prometno nesrečo zavarovancev toženih strank in tožnikovim trkom, tako da bi morali toženi stranki dokazati, da je prišlo do tožnikove škode izključno zaradi njegovega krivdnega ravnanja. Izrecno bi mu bilo treba dokazati kršitev predpisov in sodišče ne bi smelo alternativno navajati treh možnosti. Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje. Revizija ni utemeljena. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodišči prve in druge stopnje sta v svojih sodbah pravilno ugotovili vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev o tožbenem zahtevku. Zlasti sodišče prve stopnje je obširno in razumljivo pojasnilo, katere dokaze je izvedlo in kako jih je ocenilo. V utemeljitvi svoje sodbe je zapisalo, da tožnik ni vozil v skladu s predpisi, ker ni pravočasno ustavil svojega avtomobila, temveč se je zaletel v vozilo Lada Riva, ki ga je upravljal S. M., zavarovanec prve tožene stranke. Sodni izvedenec I. Š., dipl. univ. inž. je namreč pojasnil, da bi lahko ustavil svoje vozilo pred trkom, če bi vozil s hitrostjo 50 km/h, če bi vozil z ustrezno varnostjo razdaljo (ki bi bila večja od 29 m) in če bi reagiral v poprečnem reakcijskem času (to je v 1 sekundi). Ali je tožnik prekršil eno od treh možnosti, dve ali vse tri, izvedenec ob pomanjkanju podatkov ni ugotavljal. Odločitev je prepustil sodišču, ki je na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik vozil v vinjenem stanju. Zato je ob splošno znanem dejstvu, da vinjeni vozniki zaradi zapoznelih reakcij ne smejo upravljati avtomobila, že sodišče prve stopnje v četrtem odstavku na 4. strani utemeljitve sodbe zapisalo, da je tožnik prepozno reagiral in da je njegovo prepozno reakcijo mogoče pripisati alkoholu v krvi. Če se je s tem strinjalo tudi pritožbeno sodišče, ni kršilo določb pravdnega postopka, zagotovo pa ni nasprotja med utemeljitvama sodb sodišč prve in druge stopnje. Nobenega razloga ni, da bi sodišče druge stopnje razpisalo obravnavo. Tudi revizijski očitek, češ da sodišče ni upoštevalo mnenja mag. J. S., ni utemeljen. Njega ni imenovalo sodišče po 250. do 263. členu ZPP 1977, temveč je izdelal pripombe k mnenju sodnega izvedenca na prošnjo tožeče stranke. Na tej podlagi je tožnikov pooblaščenec spraševal sodnega izvedenca I. Š., ki ga je sodišče povabilo k sodelovanju in ki je na ustnem zaslišanju dne 3.2.1999 odgovoril na vsa zastavljena vprašanja. Sodišče prve stopnje mnenja mag. S. ni spregledalo, kakor očita revident, marveč je v utemeljitvi na 4. strani sodbe natančno pojasnilo razloge, zaradi katerih je sprejelo mnenje izvedenca Š. in s katerimi se je pritožbeno sodišče strinjalo. Izpodbijanje njegovega mnenja in navajanje, češ da tožnik ni vozil v vinjenem stanju, pomeni izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene, kar v reviziji ni več dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po splošnih določilih o povzročitvi škode v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) morajo biti zato, da nastane odškodninska obveznost, kumulativno izpolnjeni štiri elementi: - protipravno ali škodno dejanje, ki se v danem primeru kaže kot trk tožnikovega avtomobila v avtomobil zavarovanca prve tožene stranke S. M., voznika os. avtomobila Lada Riva, reg. št..., - škoda, ki je v danem primeru premoženjske narave in izhaja iz poškodb tožnikovega avtomobila, ki jih je dal popraviti, ter manjvrednosti vozila po popravilu, - iz vzročne zveze med trkom tožnikovega avtomobila in nastalo škodo, ter iz - odgovornosti za nastalo škodo. Prav vprašanje odgovornosti je bilo sporno in po vseh izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je za nesrečo kriv tožnik sam, ki ni spoštoval prometnih predpisov, to je v času nesreče veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Ur.l. SFRJ, št. 50/88), ki je od voznikov zahteval, da vozijo s tolikšno hitrostjo, da lahko vozilo pravočasno ustavijo pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati (45. člen ZTVCP) in da tedaj, kadar vozijo za drugim vozilom, vozijo na potrebni razdalji tako, da ne ogrožajo varnega prometa (94. člen ZTVCP). Predvsem pa tožnik ni upošteval določil 162. do 164. člena ZTVCP, ker ni bil telesno in duševno zmožen za vožnjo, saj je bil pod vplivom alkohola. Da tožnik ni vozil v skladu s predpisi, je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca, ki je pojasnil, da bi tožnik lahko ustavil svoje vozilo, če bi vozil z ustrezno hitrostjo, če bi vozil z ustrezno varnostno razdaljo in če bi reagiral v poprečnem reakcijskem času. Ker tožnik ni ravnal v skladu s predpisi, ni bil sposoben ustaviti svojega vozila pred nenadnim dogodkom, ki bi ga na cesti moral in mogel pričakovati. Ali je tožnik kršil eno ali več pravil, ki omogočajo varen promet na cestah, niti ni pomembno. Pomembno je, da je upravljal svoje vozilo v vinjenem stanju, torej v nasprotju s predpisi, in da ne bi prišlo do trka tožnikovega vozila, če bi vozil tako, kot bi moral. Ker ni tako ravnal, je izključno kriv za to, da se je zaletel in za posledice škodnega dogodka. Razglabljanje o tem, da ne bi prišlo do nesreče, če se ne bi zaletel voznik pred njim, je brez pomena, saj se mora voznik zavedati, da na cesti ni sam in da se je vključil v promet, v katerem se udeleženi tudi drugi. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Glede na to, da revizija ni bila utemeljena, je po prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi predlog tožeče stranke za povrnitev revizijskih stroškov.