Jedro

Če je sodelovalo pri nastopu določenega dejstva več vzrokov, je treba pravnorelevantno zmožnost ustrezno omejiti. Za odškodninsko odgovornost je odločilen tisti vzrok, ki je najbolj pomemben in obenem predstavlja kršitev pravne norme. To pa je v konkretnem primeru vožnje tožeče stranke, ki ni bila v skladu s cestno-prometnimi predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 401.290,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 324.790,00 SIT od 18.1.1994 dalje do plačila, od 76.500,00 SIT pa od vložitve tožbe dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov.

Odločilo je, da mora tožnik prvotoženi stranki povrniti 3.375,00 SIT pravdnih stroškov, drugotoženi stranki pa 145.869,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena Zakona o parvdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju vzročne zveze med trčenjem zavarovancev toženih strank in škodo tožnika, ni pravilen. Do trčenja tožnika v vozilo M. namreč ni prišlo zaradi tožnikovega ravnanja, temveč zaradi tik pred trčenjem nastale prometne nesreče, katero sta povzročila zavarovanca toženih strank. Če do nesreče med njima ne bi prišlo, tudi tožnik ne bi trčil v M. in mu ne bi nastala nobena škoda. Že okoliščine, v katerih je do trčenja tožnika v M. avto prišlo, kažejo na to, da vzročna zveza med škodnim dejanjem in nastalo škodo ni bila pretrgana. Tožeča stranka se nikakor ne more strinjati z zaključkom sodišča, češ da je sama kriva za nastalo škodo, bodisi, ker naj bi vozila na prekratki varnostni razdalji, bodisi, ker naj bi prepozno reagirala na nevarnost, bodisi ker naj bi peljala s hitrostjo več kot 50 km/h. Sodišče prve stopnje mnenja izvedenca I. Š. ni presojalo z zadostno skrbnostjo. Napačen je zaključek sodišča, da je tožnik vozil na prekratki varnostni razdalji. Še zlasti pa je nesprejemljiva razlaga sodišča, da je bil tožnik dolžan voziti na razdalji, ki bi mu omogočala ustavitev, in sicer ne glede na to, ali se je pred njim vozeče vozilo ustavilo hipoma ali postopno, ker naj bi zakonodaja teh razlik ne upoštevala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tisto verzijo škodnega dogodka, za katero se je kot eno izmed možnih variant poteka prometne nezgode opredelilo tudi sodišča prve stopnje, to je, da se je tožeča stranka zaletela v vozilo M., zavarovanca prvotožene stranke, ker je prepozno reagirala na nevarnost. Takšna prepozna rekacija je bila posledica zmanjšane psihofizične sposobnosti za vožnjo zaradi vinjenosti. Iz izvedenskega mnenja izvedenca I. Š. izhaja, da je znašala razdalja med točko trčenja med voziloma M. in S. in točko, na kateri je imel tožnik po prihodu iz ovinka preglednost, 70 m pred točko trčenja. To je tudi razdalja, ki jo je imel tožnik na razpolago za zaustavljanje, saj sta zavarovanca toženih strank že trčila, ko je prišel v točko preglednosti. To izhaja iz ugotovitve izvedenca cestno-prometne stroke, da je tožnik trčil v že ustavljeno vozilo na cesti, takšen zaključek pa potrjuje tudi izpoved samega tožnika, ki je povedal, da trčenja ni videl, temveč je na podlagi neobičajno obrnjenih luči le sklepal, da se je nekaj zgodilo. Ob dejstvu, da je bila cesta razsvetljena, kar je omogočalo primerno vidljivost, bi tožnik moral in mogel pravočasno reagirati na oviro na cesti, saj je bilo za zaustavitev vozila, upoštevaje mokro cesto, potrebno 29 m. Ker tega ni storil, ni ravnal s stopnjo povprečno skrbnega udeleženca v prometu.

Ob takšnem dejanskem stanju se pokaže kot nepotrebno vsakršno razglabljanje o pravilni interpretaciji 94. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. l. SFRJ št. 50/88 s kasnejšimi spremembami), pritožbeni očitki v tej smeri pa so brezpredmetni.

Stališče tožeče stranke, da tožeči straki škoda ne bi nastala, če ne bi prišlo do trčenja med zavarovancema toženih strank, je pravilno v filozofskem, ne pa pravnem pogledu. Če je sodelovalo pri nastopu določenega dejstva več vzrokov, je treba pravnorelevantno vzročnost ustrezno omejiti. Za odškodninsko odgovornost je odločilen tisti vzrok, ki je najbolj pomemben in obenem predstavlja kršitev pravne norme. To pa je v konkretnem primeru vožnja tožeče stranke, ki ni bila skladna s cestno-prometnimi predpisi.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, podana pa tudi ni nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Stroškovni izrek temelji na določilu 1. odst. 166. člena ZPP.