Jedro

Pravilna je odločitev , da bi morebitne kršitve določb izvršilnega postopka tožnik moral uveljavljati v izvršilnem postopku. Pravnomočnosti odločitev v izvršilnem postopku ni mogoče izigrati z uveljavljanjem zahtevka za ugotovitev ničnosti dražbe v pravdnem postopku. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno odločili, da tožnik ni izkazal nobenega razloga za ničnost pogodbe o prenosu terjatve. Pravilna je njuna ocena, da ni dokazal zatrjevane navideznosti, niti, da bi šlo za neprenosljivo terjatev v smislu 417. člena OZ. Sodišči sta tudi pravilno pojasnili, da drugi toženec ni postal lastnik nepremičnine na podlagi pogodbe o prenosu terjatve, ampak na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine In 1996/00045 z dne 15. 1. 2007 v skladu z 192. členom ZIZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Gospodarska družba A. d. o. o. je pri prvi toženi banki 7. 7. 1994 najela posojilo in z banko, tožnikom ter njegovo pokojno ženo, na podlagi tedaj veljavnega 251. c člena Zakona o izvršilnem postopku, sklenila dogovor o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na njuni nepremičnini. Prva tožena banka je terjatev pogodbeno odstopila drugemu tožencu. Ta je kot upnik vstopil v izvršilni postopek, v katerem mu je bila za poplačilo terjatve na dražbi prodana zastavljena nepremičnina.

2. Tožnik je s tožbo od sodišča zahteval, naj razsodi, da je bila dražba nična in da je nična tudi pogodba o odstopu terjatve, ki sta jo sklenila toženca.

3. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo glede zahtevka za ugotovitev ničnosti dražbe. Obrazložilo je, da odločbe, izdane v izvršilnem postopku, ni mogoče izpodbijati v pravdnem postopku. Zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o odstopu terjatve pa je zavrnilo. Tožniku je pojasnilo, da vsebino te pogodbe razume napačno, saj z njo na drugega toženca ni bila prenesena lastninska pravica na nepremičnini ampak le terjatev. Pojasnilo je, da je tak prenos lahko odplačen, da pa tudi ni šlo za terjatev, katere prenos je z zakonom prepovedan. Poudarilo je, da za veljavnost takšnega pravnega posla ni potrebna privolitev tožnika, ampak le obvestilo, tožnik pa je bil o odstopu obveščen na dan dražbe.

4. Sodišče druge stopnje je laično pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj obe odločbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

6. V reviziji navaja, da iz pogodbe o odstopu terjatve izhaja, da je drugi toženec za kupnino 10,000.000,00 SIT od banke odkupil terjatev v višini 9,463.310,80 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 1996 dalje do plačila in stroški izvršilnega postopka. Trdi, da je drugi toženec ta znesek plačal prvi toženki še pred overitvijo pogodbe o odstopu terjatve. Iz tega izpelje zaključek, da je drugi toženec dejansko poplačal tožnikov dolg, da ob overitvi pogodbe terjatve tako sploh ni bilo več, da je zato pogodba nična, posledično pa je bil ničen tudi vstop drugega toženca v izvršilni postopek, prodaja nepremičnine in nakup s strani drugega toženca. Tožnik tudi vztraja pri stališču, da je prva toženka drugemu tožencu dejansko prodala nepremičnino, formalno pa sta to prikazali kot prenos terjatve. Poudarja, da sta se obe pogodbeni stranki zavedali, da je vrednost nepremičnine bistveno višja. Navaja, da je drugi toženec tako postal obenem lastnik nepremičnine in upnik v izvršilnem postopku in tako prejel dvojno korist. Opozarja tudi, da ga je prva toženka z dopisom dne 18. 12. 2006 obvestila o odstopu terjatve in je za odstop dejansko izvedel šele na samem dražbenem naroku 19. 12. 2006. Navaja, da je bilo njemu in pravnima naslednikoma pokojne žene zato onemogočeno uveljavljanje, da sta toženca dejansko sklenila prodajno pogodbo in kršila njihovo predkupno pravico. Navaja, da je napačno stališče sodišč prve in druge stopnje, da bi morali že v izvršilnem postopku uveljavljati pravna sredstva. Meni, da bi moralo sodišče v izvršilnem postopku po uradni dolžnosti upoštevati, da je bila pogodba o odstopu terjatve nična. Ker uveljavljanje ničnosti ne zastara, lahko še vedno uveljavlja tudi ničnost dražbe.

7. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Tožnik je v uvodu revizije navedel, da revizijo vlaga tudi zaradi kršitev določb pravdnega postopka, v nadaljevanju pa tega očitka ni obrazložil. Vrhovno sodišče tako le opozarja, da na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti in zato na neobrazložene revizijske ugovore ne odgovarja (370. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP1).

10. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča druge stopnje. Revident mora v reviziji utemeljiti, na katere pritožbene ugovore je sodišče druge stopnje napačno odgovorilo. Tega revident niti ni mogel storiti, saj je bila njegova laična pritožba tako nerazumljiva, da je sodišče druge stopnje z obrazložitvijo celo preseglo obseg potrebne obrazložitve. Tako sedaj v reviziji le na nekoliko bolj razumljiv način ponavlja pritožbene trditve, ki od revizijskega sodišča ne terjajo drugega, kot da ponovi razloge sodišča druge stopnje.

11. Pravilna je odločitev sodišč prve in druge stopnje, da bi morebitne kršitve določb izvršilnega postopka tožnik moral uveljavljati v izvršilnem postopku. Pravnomočnosti odločitev v izvršilnem postopku ni mogoče izigrati z uveljavljanjem zahtevka za ugotovitev ničnosti dražbe v pravdnem postopku. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno odločili, da tožnik ni izkazal nobenega razloga za ničnost pogodbe o prenosu terjatve. Pravilna je njuna ocena, da ni dokazal zatrjevane navideznosti, niti, da bi šlo za neprenosljivo terjatev v smislu 417. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišči sta tudi pravilno pojasnili, da drugi toženec ni postal lastnik nepremičnine na podlagi pogodbe o prenosu terjatve, ampak na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine In 1996/00045 z dne 15. 1. 2007 v skladu z 192. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju. Tožnik v reviziji neutemeljeno in neobrazloženo vztraja na drugačnem stališču. 12. Revizijsko sodišče je zato odločilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zaradi česar je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije.

1 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo 24. 9. 2015, torej pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo.