Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških pravdnega postopka se zavrže, sicer pa zavrne.

Obrazložitev

Bistveno iz kronologije dosedanjega postopka: Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči 29.4.2001 kot sopotnik v vozilu zavarovanke tožene stranke, ko je ta zaradi neprilagojene hitrosti in nepazljivosti v ovinku zapeljala izven cestišča in pristala v jarku. V nesreči je tožnik utrpel prelom leve koželjnice v predelu zapestja ter odlom vrha podlaktnice v zapestju. Tožena stranka je priznala temelj odškodninske obveznosti, sporna med njima pa je ostala višina odškodnine. Tekom postopka je toženka tožniku nakazala odškodnino v višini 1.238.148 SIT, katero je sodišče v valoriziranem znesku pri odmeri odškodnine upoštevalo. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati še 2.535,04 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku zvišalo odškodnino na 4.021,47 EUR s pripadajočimi obrestmi, v preostalem delu pa je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo je tožeča stranka vložila glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morala po njegovem mnenju biti priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, saj le ti v celoti ustrezajo teži ugotovljenih posledic in takšna odškodnina predstavlja primerno in pravično odškodnino za tožnika. Tožnik v reviziji opredeljuje posamične oblike nepremoženjske škode in navaja ugotovljene okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do celotne terjane odškodnine zanje. V reviziji se sklicuje na že pravnomočno prisojene odškodnine za podobne poškodbe, ki naj bi odstopale od v izpodbijani sodbi prisojene odškodnine. Tožnik še navaja, da sodišče pri odmeri odškodnine tudi ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je do obravnavanega dogodka prišlo že 29.4.2001 in je zaradi dolgo trajajočega stanja obseg tožnikove nepremoženjske škode občutno večji, kot če bi toženka plačala odškodnino 14 dni od prejetega zahtevka. Nadalje navaja, da je sodišče, ko je valoriziralo že plačani del odškodnine za nematerialno škodo, zmotno uporabilo materialno pravo, saj za takšno valorizacijo ni imelo pravne podlage. Tožnik vlaga revizijo tudi zoper sklep o odločitvi o stroških postopka. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se mu prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5.271,25 EUR skupaj s pripadajočimi obrestmi in celotne, na prvi in drugi stopnji zaznamovane stroške postopka.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 do 45/08) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O reviziji v delu, v katerem ni dovoljena: Tožnik z revizijo med drugim izrecno izpodbija tudi pravnomočno odločitev o stroških postopka. V skladu z določbo petega odstavka 128. člena ZPP se odločitev o stroških v sodbi šteje za sklep. Zato je treba dovoljenost revizije v tem delu presojati v skladu z določbo 384. člena ZPP, po kateri je revizija dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan; sklep o stroških postopka, vsebovan v sodbi, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, pa ni tak sklep. Zato je bilo treba v tem delu nedovoljeno revizijo tožnika na podlagi določb 377. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavreči. O reviziji v delu, v katerem je dovoljena, vendar neutemeljena: Revident uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih mu denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode in ponovno poudarja okoliščine, ki bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin v celotnih terjanih zneskih. Takšno uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljeno v primeru, če so vsa revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, katerih obstoj je v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljen in je prestal drugostopenjski preizkus (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi.

Revizijsko sodišče je tako glede na neizpodbojno ugotovljena dejstva in odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo presojalo, ali je ta v skladu z 200. in 203. členom Zakona o obligacijskih razmerjih in načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Načelo individualizacije višine odškodnin ima namreč korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, kar pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik utrpel prelom leve koželjnice v predelu zapestja in odlom vrha podlaktnice v zapestju, za kar mu je sodišče v izpodbijani sodbi odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.300.000 SIT (sedaj 9.597,73 EUR) oziroma 13,1 povprečnih neto plač. Poškodbe in odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo tožniku je primerljiva z odmerjenimi odškodninami za podobne poškodbe. Revident se v reviziji sklicuje na določene primere, vendar ga revizijsko sodišče usmerja na bolj primerljive primere njegovemu - II Ips 69/2002, II Ips 378/98, II Ips 649/90, v katerih je bila odmerjena primerljiva odškodnina za podobne škodne posledice, kot jih je utrpel revident. Višino odmerjene odškodnine za nastalo škodo, ki temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju in izpovedbi revidenta ter njegovi medicinski dokumentaciji, je sodišče glede na 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih materialnopravno pravilno ovrednotilo (tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenzivnost prestanega strahu, duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti revidenta, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja).

Neutemeljena je revizija tudi v delu, ko uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava zaradi valorizacije plačanega dela odškodnine za nematerialno škodo. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmerja po razmerah na dan zadnje obravnave oziroma izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zato je materialnopravno pravilno ravnanje, ko se pred odmero odškodnine časovno odmaknjeno izplačilo akontacije valorizira na vrednost v času odločanja.

Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na pravni pomen čakanja na odškodnino. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač taka, da sodišča dosojajo odškodnine (tudi za nepremoženjsko škodo) praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterij časovne odmaknjenosti odločanja od trenutka nastanka škode. Pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, se zato praviloma odražajo vse pravno relevantne okoliščine, tudi t.i. čakanje na odškodnino.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke v dovoljenem delu na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.