Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo določbo 146 čl. ZIZ. Ta določba se uporabi, kadar vloži upnik predlog za izvršbo na dolžnikovo denarno sredstvo zoper vse solidarne dolžnike. To je pravica upnika, ne pa tudi dolžnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v celoti.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški izvršilnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ni krajevno pristojno za odločanje o tej zadevi in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Trbovljah kot krajevno pristojnemu sodišču. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev argumentiralo z razlogi, ki jih določa I. odst. 146. čl. ZIZ in navedlo, da je pri Okrajnem sodišču v Trbovljah v teku izvršba zoper druga dva solidarna zavezanca, zato je potrebno v vseh treh zadevah izdati en sklep o izvršbi. Zato je štelo, da upnikov predlog za izvršbo pomeni predlog za razširitev izvršbe še na edinega preostalega dolžnika, oz. da pomeni subjektivno kumulacijo v okviru izvršilnega postopka, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in v pritožbi navaja, da je takšna odločitev napačna, saj je po določbi čl. 100 ZIZ za izvršbo na denarno terjatev dolžnika pristojno sodišče na območju katerega ima dolžnik stalno prebivališče. V pritožbi tudi navaja, da ne gre za primer, ki ga ureja 146. čl. ZIZ, saj bi to lahko veljalo le v primeru, če bi na istem izvršilnem predlogu kot solidarne dolžnike označil več oseb oz. več le-teh, ne more pa to veljati za konkretni primer. Upnik s prvim izvršilnim predlogom ni zajel vseh v tožbi označenih tožencev, pač pa je najprej posegel po sredstvih glavnega dolžnika in poroka. Sodišče je tudi napačno navedlo, da bi šlo za subjektivno kumulacijo v okviru obstoječega izvršilnega postopka. Še manj pa drži obrazložitev sodišča, da je zakonodajalec očitno želel preprečiti neupravičeno obogatitev upnika na ta način, da bi pred različnimi sodišči vlagal predloge za izvršbo za isto terjatev zoper vsakega posameznega solidarnega dolžnika. Prepričan je, da je Okrajno sodišče v Žalcu pristojno za to izvršilno zadevo in predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter odloči, da je sodišče v Žalcu krajevno pristojno za odločanje v gornji izvršilni zadevi, dolžniku pa naloži plačilo stroškov za sestavo pritožbe 150 točk, za administrativne stroške 2 %, takso za pritožbo z 20 % DDV.

Pravočasna pritožba je bila posredovana dolžniku, ki je na pritožbo odgovoril s kratkimi navedbami, da ni razvidno na katero zadevo se nanaša dopis upnika in od kdaj je dolžan upniku kakršnakoli sredstva.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva, ki se pritožbeno ne izpodbijajo: Predlog za izvršbo je vložen na podlagi pravnomočne zamudne sodbe z dne 30.11.1999, opr. št. P 316/99, Okrajnega sodišča v Trbovljah. Po tej sodbi so bili obsojeni na solidarno plačilo dolgovanega zneska B. S., C. D. in G. J. Zoper prva dva toženca je v teku izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah in je postal sklep o izvršbi z dne 31.05.2000, opr. št. I 2000/01721 pravnomočen.

Glede na takšno dejansko stanje, ki se pritožbeno ne izpodbija, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 146. čl. ZIZ. V tem členu je urejena izvršba proti solidarnim dolžnikom in je v I. odstavku določeno, da lahko sodišče izda en sam sklep o izvršbi proti dvema ali več dolžnikoma, ki po izvršilnem naslovu solidarno odgovarjajo za isto terjatev. Upnik lahko v predlogu za izvršbo določi vrstni red, po katerem naj se terjatev izterja od posameznih dolžnikov. Če tega ne stori, se terjatev izterja od dolžnikov po vrstnem redu, kot so navedeni v predlogu za izvršbo (II. odst.).

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določbo čl. 146 ZIZ. To določilo se uporabi, kadar upnik vloži predlog za izvršbo na dolžnikova denarna sredstva zoper vse solidarne dolžnike. Po določbi čl. 100, ki ureja krajevno pristojnost in se uporablja tudi pri tem sredstvu izvršbe (po čl. 136, ki napotuje na uporabo čl. 100 ZIZ), je za odločitev o predlogu za izvršbo na denarno terjatev krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno prebivališče; če dolžnik nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pa sodišče, na območju katerega ima začasno prebivališče. Določba 146. čl. pa daje upniku pravico v primeru solidarne zaveze, da ne glede na splošno krajevno pristojnost, vloži predlog za izvršbo pri enem sodišču zoper vse solidarno zavezane dolžnike. To pravilo se uporabi le, če upnik zahteva, da se proti več solidarnim dolžnikom opravi izvršba pri istem sodišču, ne more pa se upnika prisiliti v to (glej: Triva, Belajac, Dika-Sudsko izvršno pravo, Zagreb 1984, str. 106). Razen tega pa je sodišče prve stopnje tudi spregledalo, da je Okrajno sodišče v Trbovljah zoper ostala dva dolžnika že izdalo sklep o izvršbi, ki je že pravnomočen, zato se tudi iz tega razloga ne bi mogla uporabiti določba 146. čl. ZIZ po kateri sodišče izda en sklep o izvršbi. Zato tudi argumentacija sodišča, da gre le za razširitev izvršbe, ni pravilna.

Ostale pritožbene navedbe pa niso relevantne, zato pritožbeno sodišče nanje ni dolžno odgovarjati.

Sodišče prve stopnje je uporabilo napačno materialno pravo, zato je napačno odločilo, da ni krajevno pristojno in da je krajevno pristojno Okrajno sodišče v Trbovljah, zato je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje razveljaviti, saj je za odločanje o tej zadevi pristojno Okrajno sodišče v Žalcu..

Upnik je priglasil pritožbene stroške, o katerih pa bo sodišče odločalo pri končnem odločanju.