Jedro

Drugi stavek 19/1 člena ZSPJS določa, da se v primeru, če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu, uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo, temu javnemu uslužbencu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred. Ta določba je pravna podlaga za uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred le v primeru, ko je prehod na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu z uvrstitvijo v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo, posledica premestitve, ne pa tudi posledica redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo javni uslužbenec sprejme. Tožnica zato ni upravičena do uvrstitve v 50. plačni razred že iz razloga, ker na novo delovno mesto ni prišla s premestitvijo, temveč s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi (ki je bila ponujena v podpis ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi ukinitve njenega prejšnjega delovnega mesta).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka izdati aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 2. 2010 in ji določiti plačo v višini 50. plačnega razreda z veljavnostjo od 1. 3. 2010; da ji je dolžna tožena stranka izplačati razliko v plači med 49. in 50. plačnim razredom po plačilu ustreznih davkov in prispevkov v neto znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih zneskov do plačila, za obdobje od marca 2010 do prvega izplačila plače v višini 50. plačnega razreda; da ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške. V II. točki izreka je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 305,12 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko člena 339/2 ZPP, ker ni dokazno ocenilo listine z dne 1. 2. 2013 (ki jo je tožnica vložila v spis), upoštevalo pa je mnenji Ministrstva za javno upravo, ki jih je v spis vložila tožena stranka. Ob tem se tožnici poraja utemeljen sum o pristranskosti in vplivanja na zavrnilno sodbo. Tožnica je namreč po prejemu izpodbijane sodbe naključno izvedela, da je zaposlen na sodišču, A.A. ..., ki kot tak izdeluje osnutke sodb, zet B.B., direktorja tožene stranke in da živita v skupni hiši. Iz tega razloga se poraja upravičen sum vplivanja na odločitev sodišča prve stopnje. Nepravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na napredovanje tožnice glede na njeno delovno mesto, ki je bilo uvrščeno v plačno skupino B na podlagi šestega odstavka 16. člena ZSPJS. Plačni razredi, ki so bili tožnici priznani v okviru napredovanja, vsi ne izhajajo iz „prejšnjih napredovanj tožnice“, temveč tudi upoštevaje obdobje, ko je tožnica delala na delovnem mestu „pomočnica direktorja za pravne zadeve“. Napačno je tudi materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na uporabo drugega stavka člena 19/1 ZSPJS, saj je bila tožnica z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ki jo je podpisala, dejansko premeščena na novo delovno mesto. Po drugem stavku člena 19/1 ZSPJS pa bi tožnici pripadal 50. plačni razred in ne le 49., kot ji je bil določen s pogodbo o zaposlitvi, ki jo je dne 26. 2. 2010 sklenila s toženo stranko. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe tožnice in predlaga zavrnitev njene pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ker ni dokazno ocenilo listine z dne 1. 2. 2013, ki jo je tožnica vložila v spis (A21), medtem ko je v dokazni sklep vzelo podobni listini, ki jih je v spis vložila tožena stranka (B4, B5). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je listina z dne 1. 2. 2013, ki jo je tožnica vložila v spis in ki se nahaja pod prilogo A21, dopis generalne direktorice Direktorata C. Ministrstva D., v katerem se ta opredeljuje do nekaterih vprašanja v zvezi z določitvijo plačnega razreda javnim uslužbencem iz plačne skupine B po prenehanju mandata, kot tudi v zvezi s tekom napredovalnega obdobja. S tem, ko sodišče prve stopnje tega dopisa, ki v svojem bistvu predstavlja razlago določenih pravnih norm, ni dokazno ocenilo, ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP. Sodišče je pri svojem odločanju vezano le na ustavo in zakon, zato dejstvo, da se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do dopisa z dne 1. 2. 2013, ne pomeni, da je s tem odvzelo tožnici možnost sodelovanja v postopku s kršitvijo določb ZPP. Na to ugotovitev ne vpliva niti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu navedlo tudi listini tožene stranke (B4, B5), saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo niti na omenjeni listini, ki jih je v spis vložila tožena stranka. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni neenakopravno obravnavalo strank v zvezi z navedenimi listinami, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje tudi pristranskost in sicer z obrazložitvijo, da je na prvostopenjskem sodišču, ki je odločalo o tožničinem tožbenem zahtevku, zaposlen tudi strokovni sodelavec, ki je zet direktorja tožene stranke in ki z njim živi v isti hiši. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je k tem navedbam v pritožbi okrožna sodnica sodišča prve stopnje, ki je o tožbenem zahtevku tožnice odločala, na podlagi člena 345/2 ZPP podala pisno pojasnilo. Iz tega pojasnila izhaja, da zakonitega zastopnika tožene stranke ne pozna, da ni bila seznanjena, da je on zet strokovnega sodelavca in da živita v isti hiši. Dodala je, da tudi, če bi za navedene podatke vedela, to ne bi v ničemer vplivalo na odločitev, ki jo je v tem individualnem delovnem sporu sprejela. Poleg tega je ugotovila tudi, da je strokovni sodelavec razporejen na socialnem oddelku prvostopenjskega sodišča in pri odločanju v predmetni zadevi ni v ničemer sodeloval, z njim ni govorila in z njim tudi sicer nima nobenih stikov. Ob upoštevanju navedenega zgolj okoliščina, da je ta strokovni sodelavec zaposlen pri naslovnem sodišču (dejstva, da bi strokovni sodelavec sodeloval v predmetni zadevi, tožnica niti ni zatrjevala, to pa ne izhaja niti iz podatkov vpisnika predmetne zadeve) po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o nepristranskosti okrožne sodnice, ki je odločala v postopku na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ki je podana takrat, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek sodbe jasen, ne nasprotuje niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, prav tako pa ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Vprašanje napredovanje tožnice na njenem prejšnjem delovnem mestu (v zvezi s katerim tožnica očita sodišču prve stopnje nasprotujoče si zaključke) pa ni odločilno dejstvo, ki bi vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala izstavitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi z določitvijo plače v višini 50. plačnega razreda in z veljavnostjo od 1. 3. 2010, posledično pa izplačilo razlike v plači med 49. in 50. plačnim razredom po predhodnem odvodu od predpisanih dajatev in izplačilom ustreznih neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnica dne 8. 9. 2006 sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „pomočnica direktorja zavoda za pravno področje“. To delovno mesto je sicer spadalo med delovna mesta v plačni skupini B, ki jih je določal 7. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Po šestem odstavku 16. člena ZSPJS javni uslužbenci, razvrščeni na delovna mesta v plačni skupini B, ne napredujejo v višji plačni razred, se pa ocenjujejo. Tožnica je delo na delovnem mestu „pomočnica direktorja zavoda za pravno področje“ opravljala vse do dneva, ko je po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (tožničino dotedanje delovno mesto je bilo s spremembo splošnega akta pri toženi stranki ukinjeno) sprejela ponudbo nove zaposlitve in sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec VIII“ z dne 26. 2. 2010 (A6). V tej pogodbi je bil tožnici določen 49. plačni razred, tožnica pa je v postopku zatrjevala, da bi ji moral biti na podlagi drugega stavka člena 19/1 ZSPJS določen 50. plačni razred.

Člen 19/1 ZSPJS določa, da se ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv, javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan. Drugi stavek 19/1 člena ZSPJS (na katerega se sklicuje tožnica) pa določa, da se v primeru, če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu, uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo, temu javnemu uslužbencu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred.

V tem individualnem delovnem sporu je tožena stranka javni zavod, tako da zanjo ne veljajo določbe drugega dela Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki se nanašajo le na javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. Prav iz tega razloga je bila tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je veljal v spornem obdobju. ZJU govori o premestitvi javnih uslužbencev le v drugem delu (člen 147 - člen 152.b), zaradi česar do uporabe instituta premestitve javnih uslužbencev v „širšem“ javnem sektorju ne more priti. To pomeni, da se določbe, ki se nanašajo na premestitev javnega uslužbenca, uporabljajo le v primeru javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti.

Premestitev je poseben pravni institut (podoben razporeditvi po prejšnji zakonodaji), ki ureja možnost spremembe delovnega mesta javnega uslužbenca (začasno, trajno; brez soglasja javnega uslužbenca, z njegovim soglasjem; na željo javnega uslužbenca). V poglavju o premestitvi je izrecno določeno (člen 147/7 ZJU), da se za javne uslužbence (torej za javne uslužbence, za katere velja ta del ZJU), ne uporabljajo določbe ZDR, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Prav tako se pri teh javnih uslužbencih glede razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ne uporabljajo določbe ZDR, temveč določbe ZJU (člen 156/1 ZJU). Ti določbi sta razumljivi, saj je ZJU v tem delu posebej uredil prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Pri tej ureditvi je upoštevana tudi premestitev kot način rešitve razlogov, glede katerih je ZDR določal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (poslovni razlog, nesposobnost). ZJU je torej za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti v celoti in drugače uredil „prehod“ teh javnih uslužbencev iz njihovega delovnega mesta na novo delovno mesto (lahko tudi brez njihovega soglasja). Pri ostalih javnih uslužbencih, za katere drugi del ZJU ne velja, je za „prehod“ na novo delovno mesto potrebno pridobiti njihovo soglasje (ki ga javni uslužbenec poda s sprejemom ponujene pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto). Glede na to je potrebno po stališču pritožbenega sodišča določbo drugega stavka člena 19/1 ZSPJS razlagati tako, kot se glasi. To pomeni, da je ta določba pravna podlaga za uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred le v primeru, ko je prehod na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu z uvrstitvijo v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo, posledica premestitve, ne pa tudi posledica redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo javni uslužbenec sprejme.

Ker torej na podlagi navedenega tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bila upravičena do uvrstitve v 50. plačni razred že zato, ker na novo delovno mesto ni prišla s premestitvijo, temveč s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi (ki je bila tožnici sicer ponujena v podpis ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi ukinitve njenega prejšnjega delovnega mesta) je sodišče prve stopnje že iz tega razloga utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, saj zanj ni bilo pravne podlage.

Ker je bil tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen že iz tega razloga, se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb tožnice, ki se nanašajo na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o napredovanju tožnice, upoštevaje zaposlitev tožnice na delovnem mestu „pomočnica direktorja zavoda za pravne zadeve“, ne opredeljuje, saj za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (člen 154 ZPP, člen 155 ZPP).