Jedro

Glede na zakonsko omejitev obsega oglaševanja ni potrebno, da je programska zahteva določena v samem dovoljenju, saj jo mora izdajatelj radijskega programa (ne glede na morebitni izostanek navedbe tovrstne vsebine z določenim maksimalnim obsegom v dovoljenju) spoštovati.

Z ugotovljenim postopanjem (t.j. z razširjanjem različne programske vsebine v istem časovnem intervalu) je tožnik razširjal različne programe, ima pa izdano dovoljenje le za razširjanje enega radijskega programa, zaradi česar je ugotovljena kršitev (tudi) tretje alineje 106. člena ZMed (med obvezne sestavine dovoljenja namreč sodi med drugim ime programa) tudi podana, in sicer res ne izrecno, vendar v zadostni meri obrazložena že z razlogi odločbe o ugotovljenih kršitvah.

Tožnik uveljavlja tožbene novote, saj navaja nova dejstva, pri čemer pa ne obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, saj je možnost izjasnitve k spornim ugotovitvam toženke pred izdajo odločbe imel. Toženka je svojo odločitev pravilno obrazložila tako, da ne gre za ustvarjanje novih programskih vsebin, temveč je treba zagotoviti le, da se na različnih radijskih frekvencah v časovnem intervalu mrežnega dela radijskega programa istočasno razširjajo po vsebini iste programske vsebine, ki jih tožnik kot izdajatelj pripravlja že zdaj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka v okviru strokovnega nadzora nad izvajanjem programskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju svojega programa, ugotovila, da družba A. (tožnik), izdajatelj radijskega programa B., tega ni razširjal v skladu s programskimi zahtevami, ki izhajajo iz veljavnega dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, št. 38161-8/2011/4 z dne 31. 5. 2011, in vsebuje programske zahteve v skladu s tretjo in četrto alinejo prvega odstavka 106. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) (1. točka izreka) in naložila izdajatelju, da v roku enega meseca odpravi kršitev dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, št. 38161-8/2011/4 z dne 31. 5. 20111, ki vsebuje programske zahteve v skladu s tretjo in četrto alinejo prvega odstavka 106. člena ZMed, na način, da zagotovi izvajanje programskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju radijskega programa B., pri čemer te izhajajo iz zadevnega dovoljenja in sicer tako, da se vsakodnevno, od 00:00 do 02:00 in od 05:00 do 24:00, torej v času razširjanja mrežnega dela radijskega programa, tj. radijske mreže A., istočasno na vseh radijskemu programu B. dodeljenih radijskih frekvencah razširjajo po vsebini enake programske vsebine (2. točka izreka), da rok naveden v 2. točki izreka te odločbe začne teči naslednji dan po vročitvi te odločbe (3. točka izreka) in da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi je toženka navedla, da je po prejetju dveh prijav po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 109. člena ZMed uvedla strokovno nadzorstvo nad navedenim radijskim programom. Iz odločbe Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, št. 61516-89/2010/12 z dne 25. 1. 2012, je ugotovila, da sta bila (naključno izbranega dne) 4. 7. 2012 na podlagi 83. člena ZMed v regionalno radijsko mrežo A. programsko povezana izdajatelj A. d.o.o., s tremi radijskimi programi B., C. in D. ter izdajatelj F. d.o.o. z radijskim programom G. V nadaljevanju je toženka navedla veljavna dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti ter odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Toženka se je na podlagi 109. člena ZMed in v skladu s 3. členom Metodologije nadzorstva avdiovizualnih medijskih storitev in radijskih programov (v nadaljevanju Metodologija) odločila opraviti analize vsebin, ki so se razširjale na radijskih frekvencah 106,4 MHz z oddajne točke X., 102,4 MHz z oddajne točke Y. 3 in 103,7 MHz z oddajne točke Z. dne 4. 7. 2012 v času od 05.30 do 09.00. Z analizo lastnih posnetkov je ugotovila, da so se v času od 06:13:41 do 06:17:00 (v trajanju 3 minut in 19 sekund) predvajale naslednje oglaševalske vsebine v naslednjem vrstnem redu: - na frekvenci 106,4 MHz z oddajne točke X.: H., I., J., K., L., M., N., O., N., R.; - na frekvenci 102,4 MHz z oddajne točke Y.: H., M., K., R., O., N., S., T., U., L.; - na frekvenci 103,7 MHz z oddajne točke Z. pa: H., M., V., K., U., J., Z., X. Iz navedenega sledi, da so se na teh frekvencah v istem časovnem intervalu v trajanju 3 minut in 19 sekund predvajale različne programske vsebine.

2. V nadaljevanju postopka je toženka tožnika in odgovornega urednika skupnega programa U. pozvala k izjasnitvi, odgovor je posredoval le tožnik, ki je menil, da v radijski program spada le z zakonom limitiran skupni obseg oglaševanja, ne pa tudi sama vsebina oglaševanja, s čimer se toženka ni strinjala, saj je tudi razširjanje oglaševalskih vsebin podvrženo nadzoru programskih zahtev in omejitev, ki v skladu z veljavno zakonodajo veljajo za radijske programe, kot razširjanje katerekoli druge zvrsti programskih vsebin. Glede na definicijo programskih vsebin iz 2. člena ZMed predstavljajo oglaševalske vsebine podmnožico programskih vsebin, radijski program pa je na podlagi logične razlage 65. in 66. člena ZMed mogoče opredeliti kot razširjani skupek programskih vsebin. Toženka je v nadaljevanju obrazložitve odločbe še pojasnila značilnosti instituta dovoljenja glede na 105. in 106. člen ZMed ter vsebino dovoljenja v primeru radijskega programa iz 83. člena ZMed, pri čemer je poudarila, da mora izdajatelj v takem primeru na podlagi enega dovoljenja razširjati en radijski program, saj ne gre v primeru radijskega programa, katerega izdajatelj se je programsko povezal z drugimi izdajatelji, za razširjanje dveh radijskih programov, temveč za razširjanje enega radijskega programa, ki v nekih določenih časovnih terminih razširja mrežni del programa, konkretno radijsko mrežo A., v preostalih časovnih terminih pa prej omenjeni matični del radijskega programa B. Za trditev razširjanja radijskega programa v skladu z dovoljenjem v mrežnem delu programa pa se mora v vseh radijskih programih programsko povezanih izdajateljev razširjati en mrežni del, kar pomeni, da se morajo istočasno predvajati iste vsebine (torej isti oglas). Zaradi ugotovitve neskladnosti razširjanja radijskega programa z zahtevami iz dovoljenja je toženka glede na prvo alinejo tretjega odstavka 109. člen ZMed tožniku naložila rok enega meseca za odpravo kršitev, ker ne gre za ustvarjanje novih programskih vsebin, temveč je treba zagotoviti le razširjanje iste programske vsebine na različnih radijskih frekvencah. Če tožnik v predpisanem roku kršitev ne bo odpravil, lahko toženka po drugi alineji tretjega odstavka 109. člena ZMed dovoljenje za največ tri mesece prekliče. 3. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlagal odpravo odločbe oziroma podredno odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, v obeh primerih pa še, da sodišče toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka. Uvodoma je povzel vsebino izreka odločbe, pripomnil, da toženka v t.i. matični del programa med 02:00 in 05:00 uro ni posegala in tožniku ni naložila nobenih obveznosti, v nadaljevanju pa tudi glede tega dela ni podala nobenih ''napotkov''. Nato je povzel 105. člen ZMed, navedel, da ima izdano dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti z dne 31. 5. 2011, s katerim je tožniku, izdajatelju radijskega programa B. in programsko povezanemu izdajatelju radijske mreže A. dovoljeno izvajanje radijske dejavnosti v skladu z osnovnimi programskimi zahtevami iz 3. in 5. točke izreka dovoljenja ter v skladu z dodatnimi programskimi zahtevami iz 4. točke izreka dovoljenja. Dovoljenje se nanaša na celodnevno predvajanje, 7 dni na teden, z razdelitvijo na matični in mrežni del. Skladno s prakso Vrhovnega sodišča (npr.: X Ips 141/2010) toženka pri odločanju v postopku strokovnega nadzora postopa po ZUP. V konkretnem primeru ta pravila niso bila spoštovana, toženka ni zasledovala načela materialne resnice, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe, saj tožnik v samem dokaznem postopku tj. neposredno pri izvajanju dokazov, ni imel možnosti sodelovanja. Pred izdajo odločbe toženka ni izvedla ugotovitvenega postopka po 146. členu ZUP, ki uzakonja temeljno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, slednje pa je izvedeno iz ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Glede na navedeno tožnik zahteva razpis glavne obravnave (druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Toženka se tudi ni argumentiralo opredelila do njegovih navedb iz izjave z dne 6. 9. 2012 in 23. 1. 2013, odločbe pa se zato tudi ne da preizkusiti. Tudi Ustavno sodišče RS v svojih odločbah pogosto poudarja zahteve po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč, saj je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega postopka. Tako obveznost sodiščem nalaga tudi 6. člen EKČP. To poudarja Ustavno sodišče tudi za upravne odločbe. Toženka je, kljub enotnemu dovoljenju, izdala odločbo, ki se nesporno glasi samo za mrežni del programa, pri čemer toženka razlogov za to ne poda. Tudi izrek odločbe je neizvršljiv in že zato jo je treba odpraviti. Tako tudi sodna praksa. Z odločbo je tožniku naložen ukrep uskladitve določene obveznosti z zakonom, ne da bi se konkretno opredelilo ravnanje, ki mu je naloženo kot obveznost. Osnovne programske zahteve, ki izhajajo iz 3. točke izreka dovoljenja, se nanašajo na t.i. matični del, mrežni del obveznosti pa je opredeljen v 5. točki izreka dovoljenja in se nanaša na A. in ne na B. 4. V zvezi z napačno uporabo materialnega prava je tožnik najprej poudaril, da izpolnjuje javni interes na področju medijev s predvajanjem lokalnih informacij, preko katerih informira svoje poslušalce o lokalnem dogajanju v njihovi okolici, kar pomeni predvajanje istih informacij na tistih frekvencah, kamor te sodijo. V okviru t.i. matičnega dela se torej predvajajo lokalne informacije v različni vsebini za različna lokalna območja. Tega toženka ne problematizira, kljub dejstvu, da za drugi del programa določa strožje zahteve. Programske vsebine po ZMed so informacije vseh vrst, med katere pa na noben način ni mogoče šteti oglaševanja, saj le-to ni predmet radijskega dovoljenja. V radijski program je mogoče všteti le zakonsko limitiran skupni obseg oglaševanja, ne pa tudi same vsebine oglaševanja v smislu, da morajo biti na vseh frekvencah isti oglasi. ZMed za radijski program normira samo delež lastne produkcije in delež lastne glasbe. V okviru programskih zahtev normira tudi radijsko oglaševanje, vendar zgolj količinski obseg, glede vsebine oglasov pa ZMed posebnih zahtev ne predpisuje. Ni torej dvoma, da oglasi niso sestavni del osnovnih programskih zahtev dovoljenja, zato lahko izdajatelji radijskega programa v okviru zakonsko določenega maksimuma prosto oblikujejo in spreminjajo vsebino oglaševanja oziroma se ta lahko celo razlikuje od frekvence do frekvence. Oglaševalske vsebine so del radijskega programa, ne pa posamezna oglasna sporočila. Taka zahteva tudi ne izhaja iz 65. in 66. člena ZMed. Iz izreka odločbe tudi izhaja, da naj bi tožnik kršil tretjo alinejo prvega odstavka 106. člena ZMed, ki pa se nanaša na ime medija. Te kršitve pa toženka ni v postopku nikoli ugotovila, zato je odločba povsem neobrazložena v tem delu. Toženka je tudi nepravilno ugotovila dejansko stanje, saj na frekvencah X. in Y. tožnik ni predvajal reklame O., temveč N., O. pa je bil ponudnik aranžmaja na portalu za skupinsko nakupovanje N. Gre za eno reklamo, ne za dve. Zmotne so tudi navedbe o začetku oddajanja oglasnega bloka, saj je bil H. 4. 7. 2012 sponzor jutranjega programa in ne del oglasnega bloka. Razpoznavni znak, ki ga je tožnik dolžan predvajati na začetku in koncu oglasov, se je tako predvajal šele za sponzorskim oglasom H. Dolžina oglasnega bloka je tako dejansko trajala 3 minute in 5 sekund. Toženka pa je tudi določila prekratek rok za odpravo kršitev, saj v tako kratkem času ni mogoče prilagoditi celotnega poslovanja radijske postaje novim programskim zahtevam. Res ima toženka za določitev roka diskrecijsko pravico, vendar pa morajo biti za njegovo določitev podani razumni razlogi. V zvezi s tem se je skliceval na predlog za izdajo začasne odredbe.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdani odločbi, navedla, da so bila v postopku spoštovana vsa postopkovna pravila, saj se je imel tožnik možnost izjaviti ter predlagati dokaze, posledično pa zato tudi ni utemeljen predlog tožnika za razpis glavne obravnave. Odločba je tudi obrazložena in vsebuje argumente na tožnikovi izjavi v postopku. Iz odločbe je tudi jasno, kaj je bil predmet strokovnega nadzora (t.i. mrežni del). Tudi izrek je izvršljiv (glej 2. točko izreka odločbe), pri čemer pa je tožnik potem že sam zanikal svoje navedbe, s tem ko je vložil predlog za izdajo začasne odredbe, saj če bi menil, da odločba ni izvršljiva, ne bi mogel trditi, da bi mu z njeno izvršitvijo nastala nepopravljiva škoda. Dovoljenje pa je izdano za en radijski program B. za vseh 24 ur na dan. Ta se v matičnem delu razširja kot B., v času mrežnega dela pa kot A. Vztrajala je, da se morajo v istem času predvajati iste vsebine. Glede spornih oglasov O. in N. je bilo ugotovljeno, da ju je mogoče šteti za dva ločena oglasa in ne za en oglas, kar pa ne vpliva na ugotovljeno različno sosledje oglasov na treh analiziranih frekvencah. Glede na analizo pregledanega intervala radijskega programa pa je toženka še navedla, da med informativno vsebino, označeno kot ''vreme'' in oglasom ''H.'', ki je sledil, ni bilo nikakršnega obvestila ali ločila, ki bi ga tožnik moral predvajati v skladu z drugim odstavkom 55. člena ZMed, na podlagi katerega bi se ugotovilo, da gre za sponzorsko vsebino. To pa še vedno v ničemer ne vpliva na ugotovljeno kršitev. Predmetni rok pa je primeren in sorazmeren. Predlagala je zavrnitev tožbe in zavrnitev stroškov.

6. Tožnik je v pripravljalni vlogi (poleg ponovitve že navedenega v tožbi) še dodal, da toženka tudi nikjer ne navede, katero konkretno programsko zahtevo je tožnik kršil. Vsemu navedenemu pritrjuje tudi mnenje Inštituta za V., ki ga je treba šteti za del tožbenih navedb tožnika. Tožnik je tudi vztrajal, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje, kar pa je pravno relevantno, saj je lahko šele pravilno in resnično dejansko stanje podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Poudaril je še, da sta v času izvedbe nadzora radijsko mrežo A. sestavljala dva različna izdajatelja, ki sta v okviru mreže oddajala skupni mrežni program na štirih programsko povezanih medijih: izdajatelj A. d.o.o. ter izdajatelj F. d.o.o.. Odločba bi se morala nanašati tudi na ostale povezane izdajatelje, pa se ne in je nezakonita tudi iz tega razloga. Vztrajal je kot zgoraj.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, toženka pa je za svojo odločitev navedla pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

9. V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke o ugotovitvi razširjanja radijskega programa B. v nasprotju s programskimi zahtevami iz veljavnega dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, št. 38161-8/2011/4 z dne 31. 5. 2011, ter naložitvi tožniku, da odpravi kršitev navedenega dovoljenja v roku enega meseca na tam opredeljeni način.

10. Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je toženka po uradni dolžnosti (zaradi dveh prijav) uvedla postopek strokovnega nadzorstva radijskega programa B. Podlago za uvedbo postopka ji daje 109. člen ZMed, po katerem toženka izvaja strokovno nadzorstvo nad izvajanjem določb tega zakona. Po opravi analize vsebin, ki so se razširjale na radijskih frekvencah 106,4 MHz z oddajne točke X., 102,4 MHz z oddajne točke Y. 3 in 103,7 z oddajne točke Z., dne 4. 7. 2012 v časovnem intervalu od 06:13:41 do 06:17:00 je ugotovila, da so se predvajale različne programske vsebine (tj. različni oglasi ob istem času) in posledično izdala izpodbijano odločbo, s katero je kršitev najprej ugotovila in tožniku naložila njeno odpravo. Tožnik uvodoma ugovarja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker toženka ni izvedla ugotovitvenega postopka po 146. členu ZUP, vključno z zaslišanjem tožnika pred izdajo odločbe po 9. členu ZUP, kar po tožnikovem mnenju pomeni tudi kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Po podatkih spisa je bil tožniku posredovan (prvi) poziv k izjasnitvi glede ugotovitev toženke v zvezi z uvedenim strokovnim nadzorstvom 30. 7. 2012, ki ga je tožnik prejel 10. 8. 2012 in zaprosil za sestanek, hkrati s prošnjo za podaljšanje roka za izjasnitev. Tej prošnji je toženka sledila in izdala sklep, št. 0612-76/2012/8 z dne 22. 8. 2012, s katerim je podaljšala rok za izjasnitev do 7. 9. 2012. Tožnik je nato podal svoj odgovor 6. 9. 2012. Toženka je nato tožniku posredovala še (drugi) poziv k izjasnitvi o ugotovitvah glede razširjanja mrežnega dela programov programsko povezanih izdajateljev, t.j. radijske mreže A. dne 15. 1. 2013, na katerega pa je tožnik odgovoril 23. 1. 2013. Glede na povzeta opravila organa in dejanja tožnika v postopku sodišče ugotavlja, da je bila tožniku nedvomno dana možnost izjave pred izdajo odločbe in se je tožnik lahko izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bila pomembna za izdajo odločbe, s tem pa je imel tudi možnost dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, kar po presoji sodišča v obravnavanem primeru (kjer ni udeleženih strank z nasprotujočimi interesi, kar bi pomenilo obligatorno izvedbo ustne obravnave – 154. člen ZUP) pomeni zadostitev načelu zaslišanja iz 9. člena in upoštevanja 146. člena ZUP. S tem pa zato tudi ni bila kršena tožnikova ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS in zato sodišče tudi ne bo sledilo tožnikovemu predlogu za razpis glavne obravnave po 59. členu ZUS-1. Tožnik tudi ugovarja, da je izrek odločbe neizvršljiv, s čimer se sodišče tudi ne more strinjati, saj je v 2. točki izreka točno določeno, kaj se tožniku nalaga in sicer, da mora zagotoviti izvajanje programskih zahtev pri razširjanju radijskega programa B. , ki izhajajo iz dovoljenja za opravljanje radijske dejavnosti, št. 38161-8/2011/4 z dne 31. 5. 2011, tako, da se vsakodnevno, od 00:00 do 02:00 in od 05:00 do 24:00, torej v času razširjanja mrežnega dela radijskega programa, t.j. radijske mreže A. istočasno na vsem radijskemu programu B. dodeljenih radijskih frekvencah razširjajo po vsebini enake programske vsebine. S tem je v zadostni meri opredeljeno ravnanje, ki je tožniku naloženo kot obveznost, tj. istočasno predvajanje istih programskih vsebin in s tem je tudi izrek določen ter posledično izvršljiv (213. člen ZUP). Iz izreka pa tudi ni razvidno, da bi se toženka pri tem sklicevala na programske zahteve, ki izhajajo iz 3. točke dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, št. 38161-8/2011/4 z dne 31. 5. 2011, kjer so res določene programske zahteve, ki jih mora tožnik upoštevati pri razširjanju radijskega programa v matičnem delu in ne v mrežnem delu, za katerega so programske zahteve določene v 5. točki izreka navedenega dovoljenja, temveč se je sklicevala na zakonske določbe ZMed, natančneje na tretjo in četrto alinejo 106. člena ZMed. Ker pa gre za razširjanje radijskega programa B. tožnika (družbe A. d.o.o.) kot izdajatelja, kršitev pa je ugotovljena na radijskih frekvencah radijske mreže A. izdajatelja - družbe A., je opredelitev tožnika kot zavezanca za odpravo kršitve (tudi) točna.

11. Tožnik nadalje ugovarja, da med programske vsebine ni mogoče šteti oglasov glede na ZMed, saj le-ti niso bili predmet izdanega veljavnega dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti. Sodišče ugotavlja, da v dovoljenju za izvajanje radijske dejavnosti, št. 38161-8/2011/4 z dne 31. 5. 2011, sicer med osnovnimi programskimi zahtevami in natančneje opredeljenimi minimalnimi tedenskimi povprečji deležev posameznih zvrsti programskih vsebin res niso naštete tudi oglaševalske vsebine, kar pa še ne pomeni, da slednje mednje ne sodijo. To nedvomno namreč izhaja že iz 2. člena ZMed, ki v drugem odstavku opredeljuje programske vsebine po tem zakonu kot informacije vseh vrst (vesti, mnenja, obvestila, sporočila ter druge informacije) in avtorska dela, ki se razširjajo preko medijev z namenom obveščanja, zadovoljevanja kulturnih, izobraževalnih in drugih potreb javnosti ter množičnega komuniciranja, ter iz 46. člena, ki v prvem odstavku podaja definicijo oglaševalskih vsebin (ki sicer med strankama ni sporna), v prvem odstavku 97. člena pa določa časovno omejitev obsega oglaševanja in sicer, da skupni obseg oglasov, TV – prodaje oziroma radijske prodaje in drugih plačanih obvestil v radijskem ali televizijskem programu ne sme presegati dvajset (20) odstotkov dnevnega oddajnega časa in ne dvajset (20) odstotkov v celi uri, razen kadar ta zakon določa drugače. Glede na zakonsko omejitev obsega oglaševanja tako po presoji sodišča tudi ni potrebno, da je taka programska zahteva določena v samem dovoljenju, saj jo mora izdajatelj radijskega programa (ne glede na morebitni izostanek navedbe tovrstne vsebine z določenim maksimalnim obsegom v dovoljenju) spoštovati. Sodišče se tudi ne strinja, da glede na zgolj določen maksimalni obseg oglaševanja to pomeni, da ni treba po vsebini v istem časovnem intervalu predvajati istih oglasov, temveč le isto programsko vsebino, tj. oglaševalsko vsebino. Gre namreč za razširjanje istega radijskega programa na radijskih postajah izdajateljev, ki so povezani v mrežo glede na 83. člen ZMed, kar pomeni, da morajo v t.i. mrežnem delu razširjanja (istega) radijskega programa (t.j. kot izhaja iz dovoljenja z dne 31. 5. 2011 v času od 00:00 do 02:00 ter od 05:00 do 24:00) predvajati program z isto vsebino, torej tudi iste oglase v istem časovnem intervalu. Ker pa je toženka uvedla strokovno nadzorstvo le nad izpolnjevanjem programskih zahtev v mrežnem delu razširjanja radijskega programa, se tudi ni opredeljevala do izpolnjevanja programskih zahtev v matičnem delu razširjanja radijskega programa (t.j. tistega dela radijskega programa, v katerem se predvaja lokalne vsebine v času od 02:00 do 05:00) in posledično morebiti tožniku naložila izvršitev kakšne obveznosti, saj matični del razširjanja radijskega programa ni bil predmet nadzora. Z ugotovljenim postopanjem (t.j. z razširjanjem različne programske vsebine v istem časovnem intervalu) pa je tožnik torej razširjal različne programe, ima pa izdano dovoljenje le za razširjanje enega radijskega programa – B., zaradi česar je ugotovljena kršitev (tudi) tretje alineje 106. člena ZMed (med obvezne sestavine dovoljenja namreč sodi med drugim ime programa) tudi podana in sicer res ne izrecno, vendar v zadostni meri obrazložena že z razlogi odločbe o ugotovljenih kršitvah.

12. Tožnik tudi ugovarja zmotnemu oziroma nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju, ker je toženka upoštevala kot dva oglasa O. in N., pri čemer naj bi šlo le za en oglas – N., ter napačno opredelitev toženke glede začetka oglasnega bloka (oglas H. ni bil oglasno sporočilo, temveč je šlo za sponzorsko vsebino sponzorja H. jutranjega programa 4. 7. 2012). Sodišče ugotavlja, da tožnik v tem delu uveljavlja tožbene novote, saj navaja nova dejstva, pri čemer pa ne obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1), saj – kot je navedeno že v točki 9 te sodbe – je možnost izjasnitve k spornim ugotovitvam toženke pred izdajo odločbe imel, zaradi česar jih sodišče ni dolžno presojati. Pri tem pa sodišče le še pripominja, da ne glede na to, ali gre za dva oglasa ali en oglas, to na ugotovljeno kršitev ne vpliva in ne spremeni ugotovitev toženke, da so bile predvajane različne programske vsebine (oglaševalske vsebine) radijskega programa B. v istem časovnem intervalu v času razširjanja programske radijske mreže A. Iz enakega razloga sodišče zato tudi zavrača tožbeni ugovor o napačnem začetku oglasnega bloka in posledično krajšem časovnem intervalu nadzorovanega oglasnega bloka.

13. Glede na naravo ugotovljene kršitve pa je tudi po presoji sodišča toženka določila primeren rok za odpravo kršitve in pri tem odločila v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega ji je dana možnost določitve roka v časovnem razponu, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložila. Iz tretjega odstavka 109. člena ZMed namreč izhaja, da toženka pisno opozori izdajatelja in odredi, da se kršitve, ki jih ugotovi, odpravijo v roku, ki ga določi in ne sme biti krajši od enega in ne daljši od šestih mesecev, kadar ugotovi, da izdajatelj radijskega ali televizijskega programa krši določbe tega zakona ali podzakonskih aktov, sprejetih na njegovi podlagi, ali ratificirano mednarodno pogodbo, oziroma ne izpolnjuje programskih zahtev iz dovoljenja za izvajanje dejavnosti; rok pa se lahko podaljša za največ tri mesece. Toženka je svojo odločitev obrazložila tako, da ne gre za ustvarjanje novih programskih vsebin, temveč je treba zagotoviti le, da se na različnih radijskih frekvencah v časovnem intervalu mrežnega dela radijskega programa istočasno razširjajo po vsebini iste programske vsebine, ki jih tožnik kot izdajatelj pripravlja že zdaj, s čimer se sodišče strinja. Tožnik tako z navedbami o posledicah odprave ugotovljene kršitve (ki jih je tožnik uveljavljal v okviru predloga za izdajo začasne odredbe, t.j. da bi zaradi spremembe načina oglaševanja (kot naj bi mu to nalagala izpodbijana odločba) prišlo ali do podaljšanja oglasnih blokov, kar bi privedlo do izgube poslušalstva, to do manjše efektivnosti oglasov in zato tudi izgube oglaševalcev ter posledično manjših prihodkov, hkrati z zmanjšanjem cene oglaševanja ali do neobjave vseh naročenih oglasov zaradi zakonske omejitve predvajanja oglasov, kar bi tudi privedlo do izpada prihodka iz naslova oglaševanja, v obeh primerih pa bi to lahko privedlo do prenehanja poslovanja tožnika) ne more izpodbiti razlogov toženke o določitvi roka, saj gre le za uskladitev programske vsebine na dodeljenih frekvencah v okviru radijske mreže A., ob tem da pa lahko oziroma je lahko – kot citirano zgoraj – tožnik zaprosil za podaljšanje roka za odpravo kršitve.

14. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.