Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentki.

Predmet spora je presoja zakonitosti odločbe, s katero je bilo revidentki v okviru strokovnega nadzora naloženo, naj odpravi kršitev dovoljenja za opravljanje radijske dejavnosti. Ker v tej odločbi pravica ali obveznost stranke (revidentke) ni izražena v denarni vrednosti, pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 ni izpolnjen.

Glede na stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, brez natančno in konkretno izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja in njegove obrazložitve, ni mogoča presoja dovoljenosti revizije po tej določbi, zato revidentka ni izkazala uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker izpodbijana odločba v ničemer ne posega v dolžino (obseg) oglasnih blokov ali način njihovega trženja in je določitev dolžine in količine oglasnih blokov stvar revidentkine programske politike, posledice, ki jih revidentka navaja kot zelo hude, v zvezi z morebitnim skrajšanjem oziroma podaljšanjem časa posameznega oglasnega bloka in posledično morebitna izguba poslušalstva, niso neposredne posledice akta, ki je predmet upravnega spora. Poleg tega revidentka z obširnimi navedbami glede morebitnih finančnih posledic spremembe oglaševanja ni izkazala, da bi zanjo dejansko nastale takšne zelo hude posledice, saj niti s stopnjo verjetnosti ni izkazala, da bodo njeni dosedanji oglaševalci odstopili od pogodb, in da ji zato grozi izpad dohodka.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 0612-76/2012/14 z dne 8. 3. 2013. Z njo je bilo v zadevi strokovnega nadzora nad izvajanjem radijskega programa Radio A., katerega izdajateljica je revidentka, ugotovljeno, da revidentka tega radijskega programa ni razširjala v skladu s programskimi zahtevami, ki izhajajo iz veljavnega dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, št. 38161-8/2011/4 z dne 31. 5. 2011, in vsebuje programske zahteve v skladu s tretjo in četrto alinejo prvega odstavka 106. člena Zakona o medijih (1. točka izreka), in revidentki naloženo, da v roku enega meseca odpravi kršitev citiranega dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti na način, da zagotovi izvajanje radijskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju radijskega programa Radio A., pri čemer te izhajajo iz zadevanega dovoljenja, in sicer tako, da se vsakodnevno, od 00:00 do 02:00 in od 05:00 do 24:00, torej v času razširjanja mrežnega dela radijskega programa, tj, radijske mreže Radio A., istočasno na vseh radijskemu programu Radio A. dodeljenih radijskih frekvencah razširjajo po vsebini enake programske vsebine (2. točka izreka), ter določeno, da rok, naveden v 2. točki izreka te odločbe, začne teči naslednji dan po vročitvi te odločbe (3. točka izreka) ter da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). Odločitev temelji na 2., 46., 65., 66., 83., 97., 105, 106. in 109. členu Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) in revidentki nalaga, da mora v istem časovnem intervalu razširjati (po vsebini) isti oglas na vseh radijskih frekvencah, ki so dodeljene radijskemu programu Radio A..

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako sklep Ustavnega sodišča RS U-I-117/09 in Up-501/09 z dne 28. 1. 2010).

6. Revidentka dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 utemeljuje navedbo vrednosti spornega predmeta na prvi strani revizije (pcto. 1. 010.000, 00).

7. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe, s katero je bilo revidentki v okviru strokovnega nadzora naloženo, naj odpravi kršitev dovoljenja za opravljanje radijske dejavnosti z dne 31. 5. 2011 tako, da na vseh frekvencah, ki so dodeljene radijskemu programu Radio A., istočasno razširja po vsebini enake radijske vsebine. Ker v tej odločbi pravica ali obveznost stranke (revidentke) ni izražena v denarni vrednosti, pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 ni izpolnjen (enako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 85/2009, X Ips 185/2010, X Ips 508/2010, X Ips 137/2011, X Ips 389/2011, X Ips 311/2012, X Ips 364/2012, X Ips 134/2013 in druge).

8. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava, na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve.

9. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

10. Revidentka spornega vprašanja v reviziji ni izpostavila, pač pa je zgolj navajala zakonski tekst 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Glede na stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, brez natančno in konkretno izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja in njegove obrazložitve, ni mogoča presoja dovoljenosti revizije po tej določbi, zato revidentka ni izkazala uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (enako sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 346/2007, X Ips 263/2008, X Ips 461/2008, X Ips 13/2014 in drugi).

12. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Zelo hude posledice kot pogoj za dovolitev revizije, morajo biti neposredna posledica odločitve, ki se izpodbija v upravnem sporu, kar pomeni, da mora obstajati vzročna zveza med zatrjevano posledico in aktom, ki je predmet konkretnega upravnega spora (enako Vrhovno sodišče v svojih sklepih X Ips 472/2001, X Ips 358/2011, X Ips 483/2012, X Ips 11/2013 in drugi).

13. Zelo hude posledice revidentka utemeljuje z obširnimi navedbami, da je za izvajanje njene edine (tj. radijske) dejavnosti predvajanje oglasnih sporočil eksistenčnega pomena. Vrednost prihodkov iz oglaševanja je v letu 2012 znašala 2,56 milijona EUR. Glede na izpodbijano odločbo pa naj bi bila prisiljena spremeniti način oglaševanja, kar naj bi vodilo v podaljšanje oglasnih blokov ter posledično v izgubo poslušalstva, saj je splošno znano, da dolgi oglasni bloki odbijajo poslušalstvo (prilaga izsledke raziskave, ki je bila opravljena oktobra 2012; priloga reviziji A26), kar predstavlja hude posledice. Glede na izpodbijano odločbo lahko spremeni način trženja na dva načina, tako da podaljša posamezne oglaševalske bloke ali pa skrajša skupno dolžino oglaševanja. Tako bi se v letu 2012 povprečna dolžina posameznega oglasnega bloka podaljšala za 73 % (dobrih 5 minut). V primeru odprave kršitve ne bi mogla objaviti vseh naročenih oglasov, saj bi jo pri tem omejevala zakonsko dovoljena omejitev. Podaljšanje dolžine oglaševalskih blokov bi zelo verjetno privedlo do zmanjšanja števila poslušalcev, posledično bi postala za oglaševalce manj zanimiv medij in bi tako izgubila del oglaševalcev, obenem pa bi bila primorana znižati cene oglaševanja, kar bi povzročilo izpad dohodkov iz naslova oglaševanja. Sklicuje se na analizo dolžine oglasnih blokov treh reprezentativnih radijskih postaj z dne 2. 4. 2013 (prikazana v priloženem Poročilu o oceni vrednosti izpada prihodka, spremembe poslovnega izida in vpliva na insolventnost podjetja Radio A., d. o. o.; priloga reviziji A 25). Ocena izpada dohodka je bila pripravljena na podlagi simulacije dolžine posameznih oglasnih blokov ob spremenjenem trženju. V primeru izvrševanja izpodbijane odločbe bi se prihodki zmanjšali, kar bi vodilo v izgubo. Revidentkin kapital bi po delnem pokrivanju izgube s prenesenim dobičkom postal negativen. S tem pa je z verjetnostjo izkazana tudi predpostavka dolgoročne plačilne nesposobnosti revidentke, ki bi v primeru izvajanja izpodbijane odločitve nujno vodila v njen stečaj. Revidentka prilaga še izpis bilance stanja in podatke iz izkaza poslovnega izvida. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s temi navedbami ni izkazala obstoja zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zelo hude posledice morajo biti posledica akta, ki je predmet upravnega spora. Revidentka mora zato na stopnji verjetnosti izkazati neposredne zelo hude posledice, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe. Tega pa po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni storila.

15. V obravnavani zadevi je namreč predmet izpodbijanja odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da revidentka kot izdajateljica radijskega programa Radio A. tega ni razširjala skladno s programskimi zahtevami, ki izhajajo iz dovoljenja za opravljanje radijske dejavnosti z dne 31. 5. 2011, zato ji je bilo naloženo, da odpravi kršitev tako, da istočasno na vseh radijskemu programu dodeljenih radijskih frekvencah razširja po vsebini enake programske vsebine. Revidentki je bilo z izpodbijano odločbo torej naloženo, da na vseh radijskih frekvencah, ki so dodeljene radijskemu programu Radio A. razširja istočasno vsebinsko enak radijski program. Zato po presoji Vrhovnega sodišča posledice, ki jih revidentka navaja kot zelo hude, v zvezi z morebitnim skrajšanjem oziroma podaljšanjem časa posameznega oglasnega bloka in posledično morebitna izguba poslušalstva oziroma oglaševalcev, niso neposredne posledica akta, ki je predmet upravnega spora. Izpodbijana odločba namreč neposredno ne posega v dolžino (obseg) oglasnih blokov ali način njihovega trženja. Določitev dolžine in količine oglasnih blokov je stvar revidentkine programske politike in ne neposredna posledica izpodbijane odločitve. Revidentka lahko namreč ne glede na izpodbijano odločbo predvaja enako dolge oglasne bloke, ali pa jih skrajša oziroma podaljša (do zakonsko dovoljene meje, 97. člen ZMed). Da bi ji zaradi uskladitve delovanja z izpodbijano odločbo, kar bi dosegla s spremembo programske politike, sploh nastala škoda, ki jo zatrjuje, pa ni izkazala niti na stopnji verjetnosti. Revidentka tudi z obširnimi navedbami o finančnih posledicah sprememb oglaševanja ni izkazala, da bi zanjo dejansko nastale takšne posledice, kot jih je zatrjevala, saj niti s stopnjo verjetnosti ni izkazala, da bodo njeni dosedanji oglaševalci odstopili od pogodb oziroma, da se bo število njenega poslušalstva zmanjšalo, pa tudi če bi se, in bi zato nastale določene posledice, to še ne pomeni, da bi bile zanjo zelo hude.

16. Kljub številnim podatkom, ki pa temeljijo na hipotezah oziroma bodočih negotovih dogodkih, revidentka ni uspela niti s stopnjo verjetnosti izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločbe kot pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 17. Glede na navedeno revidentka ni izkazala izpolnjevanja nobenega od pogojev za dovoljenost revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

18. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.