Jedro

Tožeča stranka je sodelovala na javnem razpisu za pridobitev javnih sredstev, kar pomeni, da gre za negotovo pridobitev teh sredstev, s tem pa ni mogoče izkazovati težko popravljive škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ponovno zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče do preteka 30 dni po pravnomočnosti sodbe v tem upravnem sporu odložilo izvršitev sklepov tožene stranke z dne 23. 9. 2009, s katerim vlogi tožeče stranke na javni razpis za izbor projektov ni bilo ugodeno, in z dne 23. 9. 2009, s katerim je bilo ugodeno vlogi A.A. na javni razpis, ki ju tožeča stranka izpodbija s tožbo.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče navaja, da težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1 ni izkazana. Ker težko popravljiva škoda ni izkazana, sodišče tudi ni opravilo preizkusa v skladu z načelom sorazmernosti.

3. Tožeča stranka zoper navedeni sklep vlaga pritožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava. V zvezi s težko popravljivo škodo med drugim navaja, da je že tožbi priložila tudi pogodbo z dne 13. 10. 2009 ter izrazila utemeljen pomislek, da bodo sredstva, do katerih bi bila sicer ona upravičena ob pravilno in zakonito izpeljanem postopku, porabljena, in jih ne bo mogla pridobiti, s čimer bo otežena njena uveljavitev terjatve do tožene stranke. Z izplačili na podlagi te pogodbe namreč že prihaja do nepopravljive škode, saj do že izplačanih sredstev, kljub nedvomni utemeljenosti, ne bo mogle priti. Težko nadomestljiva škoda se kaže tudi v zmanjševanju širšega interesa tožeče stranke in drugih nevladnih organizacij za kandidiranje na razpisih, zmanjševanju možnosti tožeče stranke za uspešno kandidiranje na prihodnjih nacionalnih in evropskih razpisih, preprečeni izvedbi številnih novih projektov s strani tožeče stranke, rušenju pomena prostovoljstva na nacionalni ravni, onemogočenem privabljanju odličnih strokovnjakov z izkušnjami in referencami v nevladni sektor, zmanjševanju vključevanja novih članov v tožečo stranko, preprečeni zaposlitvi vsaj treh novih kadrov, preprečenem delu s prostovoljci, očitnem izpadu sponzorskih sredstev itd. Ponovno predlaga postavitev izvedenca ekonomsko-finančne stroke ter zaslišanje prič, ki bi navedeno potrdili. Opozarja na načelo sorazmernosti, saj predlagana začasna odredba zagotovo ne bi predstavljala nesorazmernega posega v javne koristi oziroma koristi nasprotnih strank, saj je dejstvo, da zadržanje izvrševanja izpodbijanih sklepov z ničemer ne bi poseglo v javne koristi, prav tako pa ne predstavlja nesorazmerja z morebitnim posegom v korist nasprotne stranke, ki je sklenila pogodbo s toženo stranko. Nepopravljiva škoda tožeči stranki nastaja zaradi očitnega protipravnega in nezakonitega ravnanja tožene stranke, na katero pa, kljub tveganju v zvezi z nepridobitvijo sredstev na javnem razpisu, nikakor ni mogla računati. Nasprotno, že v pritožbenem postopku je računala na uspeh, saj je bila njena prijava zagotovo primernejša in ustreznejša od konkurenčne in se je zato njeno pričakovanje za uspeh na natečaju, povezano z riziki, spremenilo v njeno trdno prepričanost. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

6. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

7. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka z zatrjevanjem, da ne bo mogla izvajati projektov, ki si jih je zadala, in izpolniti vsega, kar je načrtovala, ni izkazala verjetnosti nastanka take škode, ki bi upravičevala izdajo predlagane začasne odredbe ter odložitev izvršitve izpodbijanih sklepov. Tožeča stranka je sodelovala na javnem razpisu za pridobitev javnih sredstev, kar pomeni, da gre za negotovo pridobitev teh sredstev, s tem pa ni mogoče izkazovati težko popravljive škode. Izpad prihodka, ki ga je ob prijavi na javni razpis pričakovala, namreč ne predstavlja težko popravljive škode. Ob tem pa ni niti navedla, kaj takšen izpad pričakovanih sredstev pomeni glede na njen (do)sedanji obseg poslovanja. Prav tako ne predstavlja nastanka težko popravljive škode tožeči stranki npr. sklicevanje na rušenje pomena prostovoljstva na nacionalni ravni, onemogočeno privabljanje odličnih strokovnjakov z izkušnjami in referencami v nevladni sektor, ipd.. Stranka v okviru začasne odredbe ne more uveljavljati varstva, ki bi presegal tistega, ki ji ga sodišče daje v upravnem sporu, ta pa je vezan na pravni interes stranke. Pravni interes je osebna, na zakonu utemeljena korist, to pa pomeni, da ne more niti v upravnem sporu in posledično niti v zahtevi za izdajo začasne odredbe uveljavljati dejanskega ali javnega interesa.

8. Neupoštevne so pritožbene navedbe, da tožeči stranki nastaja nepopravljiva škoda zaradi očitnega nezakonitega ravnanja tožene stranke. V postopku za izdajo začasne odredbe se namreč ni mogoče sklicevati na uspeh v upravnem sporu oziroma s tem utemeljevati nastanek škode. Zakonitost izpodbijanih sklepov bo presojalo sodišče, ko bo odločalo o tožbi. V postopku izdaje začasne odredbe se Vrhovno sodišče zato do trditev, da na natečaju izbrani konkurent nezakonito pridobiva sredstva, ki bi jih morala pridobiti tožeča stranka, pri ugotavljanju pogojev za izdajo začasne odredbe ne opredeljuje, saj bi to pomenilo že presojo zakonitosti izpodbijanih sklepov (tako tudi sklep I Up 510/2007 z dne 26. 7. 2007).

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede prizadetosti javne koristi in koristi nasprotne stranke ter načela sorazmernosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala pogoja težko popravljive škode in to zadostuje za odločitev. Nadaljnjih pogojev (glede javnega interesa in nastanka škode nasprotni stranki) se v takih primerih praviloma ne tehta, ker ni podlage za primerjanje oziroma tehtanje.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo tožeči stranki tudi pravilno pojasnjeno, da je sodelovanje na javnem natečaju povezano s tveganjem nepridobitve sredstev in je treba s tem računati, ne glede na prepričanost v kakovost svoje ponudbe. Stališče, da sama udeležba na javnem razpisu še ne pomeni tudi uspeha na javnem razpisu, pa je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo (npr. sklep I Up 510/2007).

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede postavitve izvedenca in zaslišanja prič. Ker narava odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe terja hiter postopek, sodišče ne izvaja posebnega ugotovitvenega postopka, ampak odloči na podlagi dejstev, navedenih in verjetno izkazanih v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Zato od sodišča tudi ni mogoče zahtevati izvedbe dokazov (postavitev izvedenca, zaslišanje prič), ki bi potrdili (ali ne) zatrjevano verjetnost nastanka težko popravljive škode (tako tudi npr. sklepa I Up 437/2006 in I Up 42/2009).

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.