Jedro

Nastanek težko popravljive škode, ki je podlaga za obstoj pogoja iz določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1, je treba izkazati določno in njen nastanek tudi utemeljiti z določeno stopnjo verjetnosti.

Sodišče je pri odločanju upoštevalo tudi prizadetost javne koristi, skladno z načelom sorazmernosti. V primeru spornega inšpekcijskega ukrepa je tehtanje javnega interesa in interesov inšpekcijskih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je zahteve za proizvode opredeljene v Pravilniku o varnosti strojev, utemeljil s potrebo po zaščiti javnega interesa, ki se po ZTZPUS-1 izkazuje predvsem kot zagotovitev varnosti, varovanje življenja in zdravja ljudi, živali in rastlin, varstvo potrošnikov in drugih uporabnikov in varstvo okolja. Navedeno pomeni, da je odložitev izvršitve odločbe v takšnih zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi utemeljeno opravičevale odložitev izvršbe odločbe, pa tožeča stranka ni izkazala.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je 10. 12. 2012 vložila tožbo, s katero zahteva odpravo odločbe Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Kranj, št. 0610-2921/2012-8-30007 z dne 18. 7. 2012, v zvezi z odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 0211-82/2012-9-MC z dne 26. 10. 2012. Po vložitvi tožbe, dne 7. 1. 2013, pa je tožeča stranka sodišču predlagala izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Pojasnila je okoliščine v katerih je bila izdana s tožbo izpodbijana odločitev in navedla, da je bistvo spora med strankama A. d.o.o. in tožečo stranko, v katerega je posegla inšpekcijska služba z izpodbijano odločbo, v dejanskih razmerah med strankama. Res je, da je tožeča stranka po naročilu A. d.o.o. sprojektirala, izdelala in poskušala sestaviti polnilno linijo, ki naj bi začela obratovati po poskusnem obratovanju, vendar do realizacije te pogodbene zaveze ni prišlo, saj je tožeči stranki družba A. d.o.o. prepovedala nadaljevanje montaže ter s tem preprečila poskusni zagon in predajo dokumentacije. Tožeča stranka tako ni mogla dokončati izdelave dokumentacije, zlasti izjave o skladnosti in navodila za uporabo. Izdelava oziroma predaja dokumentacije je bila namreč predvidena kot zadnja faza izpolnjevanja pogodbene obveznosti, kar pa je bilo preprečeno izključno zaradi ravnanja družbe A. d.o.o. V takšnih okoliščinah si ni mogoče predstavljati, da bi bila družba B. d.o.o. dolžna izdati dokumentacijo. Dostava elementov proizvodnje linije na lokacijo montaže ne more pomeniti „dajanje na tržišče“, ker bi se le ti morali izdati za proizvodno linijo kot celoto. Izpodbijana odločba je postala z dnem 18. 7. 2012 dokončna in po določbi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju (ZUS-1) izvršljiva. Realizacija odločbe bi tožeči stranki povzročila težko popravljivo škodo. Dejstvo je, da v primeru uspeha v sporu družba A. d.o.o. dokumentacije ne bo vračala, aktualno civilno pravno razmerje pa je popolnoma oddaljeno od kakršnekoli dolžnosti družbe B. d.o.o., da družbi A. d.o.o. karkoli izroča. Zaplet je tudi v tem, da je družba A. d.o.o. preurejala posamezne elemente iz proizvodnje linije, jih izločala ter nadomeščala z elementi, ki družbi B. d.o.o. niso poznani, zato je v opisani situaciji objektivno nemogoče izdajati kakršnekoli izjave o skladnosti, kaj šele navodila o obratovanju. Upoštevati je treba tudi špekulativni pristop družbe A. d.o.o. v pogodbeno razmerje in dejstvo, da so bili delavci družbe B. d.o.o. iz te družbe izgnani, kar pomeni, da niso mogli realizirati svoje pogodbene dolžnosti. Z odložitvijo izvršbe do pravnomočnosti sodbe, ne bi bila prizadeta sorazmernost interesov nasprotne stranke, če je to družba A. d.o.o. Tožeča stranka je s strani dobavitelja dela opreme, družbe C. seznanjena, da je družba A. d.o.o. proizvodno linijo v segmentu, ki je bila delno sestavljena, razdrla in da posameznih elementov predvidenih za realizacijo pogodbene dolžnosti niti ne uporablja. Višek tega je dejstvo, da je po pogodbenem besedilu oprema v lasti družbe B. d.o.o., glede na to, da A. d.o.o. plačila ni zagotovila v predvideni celoti. Iz navedenega razloga tožeča stranka predlaga, da se odloži izvršitev odločbe Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Kranj, št. 0610-2921/2012-8-30007 z dne 18. 7. 2012, v zvezi z odločbo RS, Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 0211-82/2012-9-MC z dne 26. 10. 2012, do izdaje pravnomočne odločbe v postopku Upravnega sodišča RS, oddelka v Celju.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da zahteva za izdajo začasne odredbe temelji na odločitvi Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Kranj, št. 0610-2921/2012-8-30007 z dne 18. 7. 2012, s katero je bila tožeči stranki na podlagi Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (v nadaljevanju ZTZPUS-1) ter Pravilnika o varnosti strojev, odrejena odprava neskladnosti opreme in strojev navedenih v 1. in 2. točki izreka izpodbijanega akta. Izrečeni ukrep temelji na pooblastilu iz določbe 5. alinee drugega odstavka 15. člena ZTZPUS-1, ki v primeru ugotovljenih nepravilnosti pristojnega inšpektorja pooblašča, da odredi odpravo ugotovljenih neskladnosti. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ štel, da je tožeča stranka zavezanka za izpolnitev obveznosti na podlagi določb ZTZPUS-1, ta odločitev pa je predmet presoje zakonitosti izdane odločbe. Sodišče se v postopku za izdajo začasne odredbe ne more spuščati v presojo zakonitosti izpodbijanega akta, mora pa na podlagi razpoložljivih podatkov ugotoviti, ali so podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Le te določa določba drugega odstavka 32. člena ZUS-1, po kateri sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

V obravnavanem primeru, ko je sporen ukrep inšpektorja izrečen zaradi ugotovljene kršitve iz 7. člena ZTZPUS-1, je treba nastanek težko popravljive škode, ki je podlaga za obstoj pogoja iz določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 izkazati določno in njen nastanek tudi utemeljiti z določeno stopnjo verjetnosti. Po presoji sodišča tožeča stranka zgolj s splošnimi navedbami, v katerih v bistvu ne oporeka ugotovitvi, da je proizvajalec elementov sporne polnilne linije v smislu 7. člena ZTZPUS-1 in ki so v celoti identične tožbenim ugovorom, ni izkazala nastanka težko popravljive škode v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Pri vsem navedenem pa je sodišče upoštevalo tudi prizadetost javne koristi, skladno z načelom sorazmernosti. Po presoji sodišča je v primeru spornega inšpekcijskega ukrepa tehtanje javnega interesa in interesov inšpekcijskih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je zahteve za proizvode opredeljene v Pravilniku o varnosti strojev, ki temeljijo na predpisu izdanem na podlagi 5. člena ZTZPUS-1, utemeljil s potrebo po zaščiti javnega interesa, ki se po ZTZPUS-1 izkazuje predvsem kot zagotovitev varnosti, varovanje življenja in zdravja ljudi, živali in rastlin, varstvo potrošnikov in drugih uporabnikov in varstvo okolja. Navedeno tako pomeni, da je odložitev izvršitve odločbe v teh zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi utemeljeno opravičevale odložitev izvršbe odločbe, pa tožeča stranka po presoji sodišča ni izkazala, zato bi po mnenju sodišča izdaja začasne odredbe nesorazmerno posegla ravno v javno korist, torej v javni interes. Ker torej pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.