Jedro

Ker sodišče v „rednem“ upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta v mejah tožbenega predloga, primerna uporaba določb ZPP, ki se nanašajo na dopolnilno sodbo (325. člen do 327. člen ZPP), v tem upravnem sporu ni dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 325. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozen zavrglo predlog tožeče stranke za dopolnitev sodbe sodišča prve stopnje IV U 230/2012-24 z dne 11. 6. 2013. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da je tožeča stranka vložila predlog za dopolnitev sodbe prvostopenjskega sodišča, ker iz izreka sodbe ne izhaja odločitev glede 2. točke izreka izpodbijane odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Tržnega inšpektorata, Območne enote Kranj, št. 0610-2921/2012-8-30007 z dne 18. 7. 2012, čeprav se obrazložitev sodbe v 13. točki nanaša na tisto, o čemer je bilo odločeno v 2. točki izreka citirane odločbe. Predlog tožeče stranke za dopolnitev sodbe je sodišče prve stopnje zavrglo, ker je bil prepozen. Sodišču prve stopnje je bil poslan po izteku 15- dnevnega roka iz drugega odstavka 325. člena ZPP, saj je bila sodba, katere dopolnitev je bila predlagana, tožeči stranki vročena 1. 7. 2013, predlog za njeno dopolnitev pa je bil vložen 18. 10. 2013. 3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka ter navaja, da se je sodišče prve stopnje napačno in „nekritično“ sklicevalo na določbe 325. člena ZPP, saj ZUS-1 nima določbe, ki bi določala prekluzivnost roka za izdajo dopolnilne sodbe. Analogna uporaba prekluzivnega roka iz prvega odstavka 325. člena ZPP v upravnem sporu ne pride v poštev. Prvi odstavek 22. člena ZUS-1 ne določa subsidiarne uporabe pravil ZPP, ampak primerno uporabo. Prekluzija mora biti točno določena in predpisana. Njena analogna uporaba v drugem postopku predstavlja arbitraren poseg v pravico do sodnega varstva. ZUS-1 bi moral takšen prekluzivni rok posebej določati. S takšno odločitvijo sodišča prve stopnje so bile tožeči stranki kršene ustavne pravice iz 15., 23. in 157. člena Ustave RS.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za dopolnitev sodbe pravilna, vendar iz drugih razlogov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka 18. 10. 2013 pri sodišču prve stopnje vložila vlogo, naslovljeno „Predlog“(1), ki jo je sodišče prve stopnje štelo za predlog za dopolnitev sodbe po 325. členu ZPP. Ta vloga je bila vložena po poteku 15- dnevnega roka iz prvega odstavka 325. člena ZPP, kar med strankama niti ni sporno, zato jo je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno na podlagi drugega odstavka 325. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je glede na okoliščine tega primera treba primerno uporabiti določbe 325. člena ZPP v tem upravnem sporu.

8. Po določbi prvega odstavka 325. člena ZPP, ki ureja institut dopolnilne sodbe, lahko stranka, v primeru, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali če ni odločilo o delu zahtevka, v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj se sodba dopolni.

9. Ker ZUS-1 posebne določbe o dopolnilni sodbi nima, se glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 določbe 325. člena ZPP v upravnem sporu uporabljajo primerno. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je primerna uporaba določb ZPP pomeni razlago, ki upošteva naravo upravnega spora in načelne razlike med upravnim sporom in pravdnim postopkom.

10. V upravnem sporu sodišče po izrecni zakonski določbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1) presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga in je glede na določbo drugega odstavka 40. člena ZUS-1 vezano na tožbeni zahtevek samo v primerih iz drugega odstavka 30. člena ZUS-1, to je v primerih, ko se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi (spor polne jurisdikcije v smislu 65. člena ZUS-1) oziroma ko se s tožbo zahteva odločitev o vrnitvi stvari ali odškodnina (odločanje o adhezijskem zahtevku v smislu 67. člena ZUS-1). Pravilo o vezanosti sodišča na tožbeni zahtevek pa ZUS-1 niti v določbah 40. člena niti v drugih določbah ne določa za primere, ko sodišče v upravnem sporu odloča oziroma presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Med tem ko v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), je institut dopolnilne sodbe vezan na neodločitev o posameznem tožbenem zahtevku.

11. V obravnavanem primeru sodišče ni odločalo niti v sporu polne jurisdikcije niti o adhezijskem zahtevku, temveč je v mejah tožbenega predloga presojalo zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Tožbeni predlog, v mejah katerega sodišče presoja zakonitost upravnega akta (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), pa ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP(2), o katerem odloča sodišče samo v sporu polne jurisdikcije oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku, in glede katerega je mogoče predlagati dopolnilno sodbo po 325. členu ZPP. Zato določbe ZPP o dopolnilni sodbi (325. člen do 327. člen) glede na naravo odločanja v upravnem sporu o presoji zakonitosti upravnega akta ni mogoče primerno uporabiti v tem upravnem sporu. Predlog za dopolnitev sodbe v obravnavanem primeru zato ni dovoljen in bi ga moralo sodišče prve stopnje zavreči iz tega razloga.

12. Sodišče prve stopnje predmetno vlogo tožeče stranke za dopolnitev sodbe, ob upoštevanju prvega odstavka 22. člena ZUS-1, obravnavalo kot dovoljeno in jo zavrglo kot prepozno, ker ni bila vložena v roku, ki ga za dopolnitev sodbe predvideva prvi odstavek 325. člena ZPP. Ker je torej prvostopenjsko sodišče tožbo zavrglo, pa čeprav iz drugih razlogov, kot so navedeni v tem sklepu, je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Ker je bilo treba predlog za dopolnitev sodbe zavreči kot nedovoljen, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb glede kršitev ustavnih pravic tožeče stranke iz 15., 23. in 157. člena Ustave RS.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Op. št. (1) : Po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje s sodbo IV U 230/2012-24 z dne 11. 6. 2013 ni odločilo o 2. točki izpodbijane odločbe prvostopenjskega upravnega organa.

Op. št. (2) : Prvi odstavek 180. člena ZPP se glasi: „Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, ...“