Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Spor o zakonitosti odločbe, s katero je bila zavrnjena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, ni spor o pravici, izraženi v denarni vrednosti.

Revizija v upravnem sporu ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago zakonskega besedila.

Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Zato zgolj s pavšalnimi navedbami o morebitnih odškodninskih zahtevkih, stroških pridobitve gradbenega dovoljenja oziroma upravnega postopka, revident ni izkazal, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je prva tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

K I. točki izreka:

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke, št. 35108-144/2007/NiK-32 z dne 2. 11. 2011, v zvezi z odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 3515-268/2004-56 z dne 31. 5. 2011. Prvostopenjski organ je z navedeno odločbo, izdano v obnovljenem postopku, pustil v veljavi gradbeno dovoljenje, št. 3515-268/2004-13 z dne 15. 9. 2004, za rušitev obstoječega stanovanjskega objekta do plošče nad pritličjem in nadomestno gradnjo in novo gradnjo večstanovanjskega objekta s skupno garažo in shrambami v kleti na tam navedenem zemljišču. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila navedeno odločbo prvostopenjskega organa z dne 31. 5. 2011, razveljavila navedeno gradbeno dovoljenje z dne 15. 9. 2004, zavrnila zahtevek tožnikov za izdajo navedenega gradbenega dovoljenja, zavrnila pritožbo tožnikov in odločila o stroškovnih zahtevkih stranskih udeležencev A., d. o. o., in B. B. ter tožnikov.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja. V tej odločbi obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah, kot npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

9. Revidentka uveljavlja, da gre v tej zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali „z gradbenim dovoljenjem ni dopustna kombinacija nadomestne in nove gradnje“.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre za vprašanje, postavljeno na splošni ravni, nanj pa je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago določb Zakona o gradnji objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Po določbi 7.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je gradnja novega objekta izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled. Nadomestna gradnja pa je po sedaj že črtani določbi 7.3. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 (ki pa je bila veljavna v času izdaje v obnovljenem postopku razveljavljenega gradbenega dovoljenja) izvedba del, ko se na mestu poprej odstranjenega objekta ali v njegovi neposredni bližini, vendar znotraj gradbene parcele, zgradi nov objekt, s katerim se bistveno ne spremeni namembnost, zunanjost, velikost in vplivi na okolje dosedanjega objekta, ki se ga pred začetkom uporabe nadomestnega objekta odstrani. Že iz navedene zakonske opredelitve pojmov gradnje novega objekta in nadomestne gradnje izhaja, da gre za pojma, ki se nanašata na objekt kot celoto in ne na njegov del, zaradi česar gre pri posameznem objektu za novogradnjo ali za nadomestno gradnjo.

11. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revizija v upravnem sporu namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009 obe z dne 9. 4. 2009, X Ips 387/2009 z dne 16. 12. 2009 in X Ips 414/2009 z dne 21. 1. 2010, X Ips 73/2012 z dne 24. 5. 2012). Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

13. Zelo hude posledice, ki so neopredeljen pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

14. Tega pa revident ni storil s pavšalnimi navedbami o morebitnih odškodninskih zahtevkih kupcev stanovanj v obravnavanem objektu, o stroških pridobitve gradbenega dovoljenja oziroma upravnega postopka, niti s sklicevanjem na odškodninski zahtevek stranskega udeleženca, ki v pravdnem postopku od tožečih strank zaradi neveljavnega dovoljenja zahteva plačilo odškodnine v znesku 49.851,00 EUR. Poleg tega pa revident tudi ne navaja in posledično tudi ne izkaže razlogov, ki bi utemeljevali ugotovitev, da gre za posledice, ki naj bi bile zanj zelo hude.

15. Ker revident ni izkazal izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).