Jedro

Zgolj to, da je v novogradnji predvidena garaža in da je del novega objekta predviden na lokaciji prejšnje garaže, samo po sebi ne zadošča za opredelitev tega dela gradnje kot nadomestno gradnjo. Ob ugotovitvi, da ne gre za nadomestno gradnjo garaže, saj gre za gradnjo objekta kot celote, pa je treba upoštevati odmik, ki ga prostorski akt določa za novogradnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor v postopku odločanja o pritožbi družbe A., d. o. o., in dr. B.B. (v tem upravnem sporu prizadetih strank) odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana št. 3515-268/2004-56 z dne 31. 5. 2011 (1. točka izreka), razveljavilo gradbeno dovoljenje, ki je bilo 15. 9. 2004 izdano tožnikom za rušitev obstoječega stanovanjskega objekta do plošče nad pritličjem in za nadomestno gradnjo in novogradnjo večstanovanjskega objekta s skupno garažo in shrambami v kleti na zemljišču s parc. št. 329 k. o. ..., po novem parc. št. 329/1, 329/2, 329/3 in 329/4, vse k. o. ... (2. točka izreka), zavrnil zahtevek tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za prej navedeno rušitev obstoječega stanovanjskega objekta in za novogradnjo večstanovanjskega objekta s skupno garažo in shrambami v kleti na navedenih zemljiščih (3. točka izreka), zavrnil pritožbo tožnikov (5. točka izreka) ter odločil o povrnitvi stroškov (4. in 6. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku po tem, ko je Upravno sodišče s sodbo U 1643/2007 z dne 8. 5. 2008 odpravilo odločbo, s katero je toženka pustila v veljavi gradbeno dovoljenje št. 3515-268/2004-13 z dne 15. 9. 2004, ponovno odločalo in odločilo enako, drugostopenjski upravni organ pa je z izpodbijano odločbo ugotovil, da odločitev ni pravilna. V razlogih med drugim navaja, da načrtovana gradnja kleti v dolžini 11,40 m ob parcelni meji z zemljiščem parc. št. 330/1 in pritličja oziroma zida v dolžini 25,30 m ob parcelni meji, ne izpolnjuje pogojev za nadomestno gradnjo. Pri tem je ugotovil, da je bila prejšnja garaža etažnosti P (le manjši del je bil podkleten) in da je navedeni del načrtovane gradnje predviden deloma kot zid kletne etaže (v dolžini kleti) in v celotni dolžini, tj. 25,30 m, kot zid terase ter vrta stanovanj, ki so predvidena v pritličju. Strop nad kletno etažo naj bi predstavljal terase stanovanj in s tem sestavni del večstanovanjskega objekta. Objekt, ki naj bi bil primaknjen k parcelni meji, naj bi bil podaljšan za več kot 100 %. Organ tako ugotavlja, da gre za nov objekt, ki je zgrajen kot celota in da ni mogoče upoštevati le dolžine kleti ob meji s parc. št. 330/1, temveč celotno dolžino pritličja. Ker torej ne gre za nadomestno gradnjo, bi moral biti spoštovan 4 m odmik od parcelne meje, ki ga za novogradnjo določa Odlok o zazidalnem načrtu za zazidalni otok VS 5-Rožna dolina in del VS 6-Vič (v nadaljevanju Odlok o ZN). Ker načrtovana gradnja tega odmika ne predvideva in ker je objekt višji kot to dovoljuje prostorski akt, organ druge stopnje ugotavlja, da zahtevek tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja po predloženem PGD ni v skladu z določbami Odloka o ZN, zaradi česar tudi niso izpolnjeni pogoji iz prve alineje prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Tožniki se z navedeno odločitvijo ne strinjajo in v tožbi upravnemu organu druge stopnje očitajo, da ni spoštoval napotkov sodišča glede na to, da naj bi bil predmet preizkusa le vprašanje ali je dimenzije kletnega dela novega objekta mogoče šteti kot nadomestno gradnjo. Menijo, da je organ prekoračil svoja pooblastila in odločil tudi v delu, ki ni bil predmet obnove. Izpodbijana odločba naj tudi ne bi imela razlogov o nedopustnosti glede ostalih upravičenj rušenja in gradnje preostalega dela objekta. Tožniki toženki očitajo nepopolno ugotovitev dejanskih okoliščin in napačno uporabo materialnega prava. Menijo, da le na podlagi razlike v velikosti prejšnje in predvidene gradnje ni mogoče opredeliti vrste gradnje, da so razlogi o tem v izpodbijani odločbi pomanjkljivi in da je razlika v tlorisnih dimenzijah le eno izmed meril pri opredelitvi nadomestne gradnje. Toženka naj bi tudi spregledala napotek sodišča, da lahko sporni poseg predstavlja novogradnjo, nadomestno gradnjo ali kombinacijo obojega. Menijo, da je odločitev organa prve stopnje, ki je ocenil, da gre za nadomestno gradnjo, pravilna in opozarja, da je prvostopenjski upravni organ v nasprotju z organom druge stopnje stanovanjski del opredelil kot novogradnjo, ki izpolnjuje pogoje. Drugostopenjski organ naj bi velikost nadomestne gradnje napačno ugotavljal z velikostjo stanovanjskega dela objekta in naj bi se neutemeljeno spuščal v ugotavljanje kote pritličja, saj iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je kota pritličja povezana z ugotavljanjem kakšno vrsto gradnje predstavlja sporna garaža. Tudi v tem delu naj bi upravni organ prekoračil svoja pooblastila. Enako naj bi veljalo za način podkletitve. V nadaljevanju opisujejo razloge za gradnjo. Navajajo, da so tri stanovanja v objektu med tem že prodali, da sta stanovanjska hiša in okolica lepo urejeni ter opozarjajo na posledice v primeru rušitve. Sodišču predlagajo, naj po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in odloči, da se odločba z dne 15. 9. 2004 ohrani v veljavi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo podrobno opisujeta dosedanji postopek, povzemata stališča iz sodbe Upravnega sodišča U 1643/2007 in navajata razloge, s katerimi utemeljujeta pravilnost izpodbijane odločitve in neutemeljenost tožbenih navedb. Sodišču predlagata naj tožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Kot je sodišče opredelilo že v sodbi U 1643/2007, ko je v tej zadevi odločalo prvič, je v obravnavanem primeru v prvi vrsti sporen odmik objekta tožnikov od parcelne meje, odgovor na vprašanje, kakšen mora biti odmik, pa je odvisen od predhodne ugotovitve, kaj pomeni sporni poseg – novogradnjo, nadomestno gradnjo ali kombinacijo obojega.

Nadomestno gradnjo opredeljuje 7.3. točka 2. člena ZGO-1, novogradnjo pa 7.1. točka istega člena. Po 7.3. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 v besedilu, veljavnem v času izdaje gradbenega dovoljenja (Uradni list RS, št. 110/02 in 47/04), nadomestna gradnja predstavlja izvedbo del, ko se na mestu poprej odstranjenega objekta ali v njegovi neposredni bližini, vendar znotraj gradbene parcele, zgradi nov objekt, s katerim se bistveno ne spremeni namembnost, zunanjost, velikost in vplivi na okolje dosedanjega objekta, ki se ga pred začetkom uporabe nadomestnega objekta odstrani. Namen te določbe je jasen: ker gre za nadomestitev starega objekta z novim, so dopustna zgolj manjša odstopanja glede na staro stanje. Če nov objekt ni tak, gre za gradnjo novega objekta (novogradnjo) v smislu 7.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, za katero prostorski izvedbeni akti lahko določajo drugačne (praviloma strožje - predvsem glede odmikov od parcelnih mej) pogoje za gradnjo.

Glede na te opredelitve kombinacija obojega ne more pomeniti, da je nek objekt lahko hkrati v enem delu nadomestna gradnja, v enem delu pa novogradnja. Objekt je bodisi novogradnja bodisi nadomestna gradnja. Za kombinacijo nadomestne gradnje in novogradnje pa bi lahko šlo v primeru, če bi bil stanovanjski objekt novogradnja, objekt garaže pa nadomestna gradnja.

Ker gre za presojo, ali načrtovani objekt izpolnjuje pogoje glede predpisanih odmikov od parcelne meje št. 330/1 k. o. ..., je bilo treba ugotoviti, ali gre za nadomestno gradnjo garaže ali ne. Po presoji sodišča je upravni organ druge stopnje obravnavano gradnjo pravilno štel kot novogradnjo, saj projektna dokumentacija ne daje podlage za ugotovitev, da je na mestu odstranjene garaže načrtovan objekt z enako namembnostjo, zunanjostjo, velikostjo in vplivi na okolje kot dosedanji objekt. Ne le, da gre za razlike v tlorisnih dimenzijah in legi med prejšnjo garažo in načrtovanim spornim delom objekta, tožniki sami navajajo, da gradbeno dovoljenje predvideva gradnjo objekta kot celote in sicer kot novega objekta. V zvezi s tem v tožbi poudarjajo, da iz projektne dokumentacije jasno izhaja, da gre za novogradnjo večstanovanjskega objekta s skupno garažo in shrambami v kleti. To pomeni, da je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da je upravni organ druge stopnje glede predmeta obnove prekoračil meje preizkusa, kot tudi tožbeni očitek, da upravni organ ni obrazložil nedopustnost glede gradnje preostalega dela objekta.

Zgolj to, da je v novogradnji predvidena garaža in da je del novega objekta predviden na lokaciji prejšnje garaže, pa samo po sebi ne zadošča za opredelitev tega dela gradnje kot nadomestno gradnjo. Ob ugotovitvi, da ne gre za nadomestno gradnjo garaže, saj gre za gradnjo objekta kot celote, pa je treba upoštevati odmik, ki ga prostorski akt določa za novogradnje.

Med strankami ni sporno, da je za novogradnje z Odlokom o ZN predpisan 4 m odmik od parcelne meje in da je predviden odmik načrtovane gradnje ob meji s parcelo št. 330/1 k. o. ... le 0,8 m. Zato je drugostopenjski upravni organ utemeljeno sklepal, da v obravnavani zadevi načrtovana gradnja ni skladna s pogoji, ki jih določa Odlok o ZN, kar pomeni, da je pravilna tudi ugotovitev, da ni izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, po katerem morajo biti projekti izdelani v skladu s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1).

Ker že ta razlog zadošča za ugotovitev, da pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni, sodišče ni preizkušalo utemeljenosti tožbenega očitka, da je upravni organ druge stopnje prekoračil pooblastila z ugotavljanjem pravilnosti kote pritličja. Glede na prej navedeno namreč tudi morebitna utemeljenost tega tožbenega ugovora ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Za presojo izpolnjevanja pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, kot je Upravno sodišče pojasnilo že v sodbi U 1643/2007, tudi ni pomembno, ali je bil objekt v tem času že zgrajen, ali je bil zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem ipd.

Navedeno pomeni, da ugotovitev, da gre za novogradnjo in da odmik te novogradnje znaša 0,8 m in ne 4 m, utemeljuje presojo, da pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni. Ker je šlo v obravnavani zadevi za drugačno razlago materialnega prava glede razlage pojma nadomestna gradnja in za drugačno presojo predložene dokumentacije, je po presoji sodišča upravni organ druge stopnje pravilno uporabil tudi prvi odstavek 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in na njegovi podlagi odpravil določbo organa prve stopnje in sam rešil zadevo.

Upravni organ pa je gradbeno dovoljenje v postopku obnove, tj. v postopku z izrednim pravnim sredstvom, razveljavil in ne odpravil. Po drugem odstavku 281. člena ZUP razveljavitev učinkuje le za naprej (ex nunc), kar pomeni, da se pravne posledice, ki so iz razveljavljene odločbe že nastale, ne odpravijo, ne morejo pa iz nje nastati nove, nadaljnje pravne poledice (drugi odstavek 281. člena ZUP). Iz upravnega spisa in iz tožbenih navedb izhaja, da je bilo rušenje, ki je bilo predmet gradbenega dovoljenja z dne 15. 9. 2004, že opravljeno, nov objekt pa je bil v času odločanja organa druge stopnje že zgrajen. Zato se sodišču z vprašanjem pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve glede rušenja obstoječih objektov ni bilo treba ukvarjati.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (da gre za nov objekt), med strankami ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Zato poleg tožnice tudi prizadeti stranki nista upravičeni do povračila stroškov, ki so jima nastali z odgovorom na tožbo.