48.Tožnik je bil ob ustnem izreku in obrazložitvi ukrepa pridržanja ter ob opozorilnem razgovoru 3 dni prej tudi obveščen o razlogih za morebitno in dejansko pridržanje, zato je tudi ta tožbeni ugovor očitno neutemeljen. Ob izreku pridržanja je bil tudi obveščen o pravici do vložitve tožbe, ki mu ni bila omejena, saj je očitno imel dostop do odvetnice in je pravočasno vložil tožbo v upravnem sporu. Tudi ta tožbeni ugovor, ki se nanaša na pravico do dostopa do učinkovitega sodnega varstva, je očitno neutemeljen, četudi je do brezplačne pravne pomoči tožnik prišel neposredno po izreku ukrepa pridržanja, ne pa že hkrati z ukrepom ali pred tem. Vendar slednjega Direktiva o sprejemu 2013/33/EU (člen 9(6) do 9(1)) in ZMZ-1 ne predvidevata, kakor tudi ne sodna praksa Sodišča EU ali Evropskega sodišča za človekove pravice oziroma Upravnemu sodišču takšna sodna praksa ni poznana, tožnik pa je tudi ni navedel. V predmetni zadevi namreč ne gre za odvzem prostosti na podlagi kaznovalnega prava, ampak gre za ukrep s področja upravnega prava tujcev oziroma prosilcev za azil, ki nimajo dovoljenja za bivanje v Sloveniji. Domneva nedolžnosti, ki jo omenja tožeča stranka v pripravljalni vlogi, v tem primeru ne pride v poštev.

Jedro

16.Tožnik sicer ne govori angleško in vzpostavlja se tudi dvom o uporabi tujih izrazov v stanju, ki se ga ni zavedal. Tako je na mestu zavarovanje dokazov posnetkov videonadzornih kamer s področja, kjer naj bi se kršitve zgodile. Iz posnetkov bo razvidno obnašanje tožnika v primeru, da bi sodni izvedenec potrdil, da je šlo za obnašanje tožnika, ki bi ga tožnik moral in mogel voljno nadzorovati.

35.Odgovor tožeče stranke je bil predstavnici tožene stranke vročen pred začetkom glavne obravnave.

49.Z vidika načela sorazmernosti in nujnosti pa je potrebno upoštevati tudi tožbeni ugovor, ki se navezuje na okoliščino, da slovenski zakonodajalec ni prenesel v notranji pravi red določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, in da zato ukrep pridržanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni možen oziroma dopusten oziroma da s tega vidika nima potrebne pravne podlage ali da bi tožena stranka morala najprej poskusiti z ukrepom obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Sodišče ne vidi arbitrarnosti ali slabe vere v oceni tožene stranke, da ukrep zadrževanja na območje azilnega doma v danih okoliščinah tega primera, ko je problem nasilno vedenje tožnika v zelo strnjenem časovnem obdobju, ne bi moglo učinkovito preprečiti tveganja, da bi zaradi tožnika prišlo do hujših posledic za varnost ljudi v Azilnem domu. Ta ukrep bi lahko prišel v poštev v primeru podlage za pridržanje iz prve, druge ali pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ne pa v primeru pridržanja zaradi zagotovitve osebne varnosti ljudi v Azilnem domu. Tudi z vidika tega elementa sorazmernosti oziroma nujnosti izpodbijani akt ni nezakonit.

17.Ukrep, kot ga je odredila tožena stranka nikakor ni primeren tudi zato, ker pri tožniku sproža dodatne anksiozne motnje in napade. Tožnik je nemiren, težko diha in težko ubesedi svojo stisko. Tožnik je že tako ali tako osamljen in v tujem okolju. Predlaga zaslišanje tožnika po sodnem tolmaču za arabski jezik, vpogled v dokument Traitments medicamenteux z dne 5. 4.2024, vpogled v zdravstveno dokumentacijo tožnika, zaslišanje psihiatra, ki je prosilcem na voljo v Azilnem domu Ljubljana Vič, Postavitev sodnega izvedenca psihiatrične stroke in zavarovanje in po potrebi vpogled v posnetke videonadzornih kamer.

50.Sodišče ne vidi arbitrarnosti ali slabe vere v oceni tožene stranke, da ukrep zadrževanja na območje azilnega doma v danih okoliščinah tega primera, ko je problem nasilno vedenje tožnika v zelo strnjenem časovnem obdobju, ne bi moglo učinkovito preprečiti tveganja, da bi zaradi tožnika prišlo do hujših posledic za varnost ljudi v Azilnem domu. Ta ukrep bi lahko prišel v poštev v primeru podlage za pridržanje iz prve, druge ali pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ne pa v primeru pridržanja zaradi zagotovitve osebne varnosti ljudi v Azilnem domu. Tudi z vidika tega elementa sorazmernosti oziroma nujnosti izpodbijani akt ni nezakonit.

36.Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v upravne spise in zaslišalo tožnika, ni pa sprejelo predloga za angažiranje izvedenca psihiatrične stroke, da bi podal izvid in mnenje glede součinkovanja več psihotropnih substanc in trajanje teh učinkov, ni sprejelo predloga za zaslišanje psihiatra iz Azilnega doma niti predlog za zavarovanje dokazov - posnetkov videonadzornih kamer, iz razlogov, ki so razvidni v obrazložitvi sodbe, saj za presojo zakonitosti akta niso bili potrebni.

Ker se sodišče strinja z utemeljitvijo tožene stranke, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma glede na naravo in pogostost varnostnih incidentov, v katere je bil vpleten tožnik, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v centru za tujce, to pomeni tudi, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, in ki bi dopuščale prosilcu svobodo bivanja in gibanja na območju Azilnega doma ali njegove izpostave, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

51.Tožeča stranka z ugovorom, da manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti v slovenski zakonodaji (v nasprotju z mednarodnimi konvencijami/direktivo) niso predvideni, na kar pa tožeča stranka ne more vplivati in tudi ne more biti na njeno škodo, meri na to, da ukrep pridržanja ne glede na konkretne okoliščine posamičnega primera nikoli ni dopusten, dokler slovenski zakonodajalec ne bo prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/3/EU v notranji pravni red.

18.Nadalje pravi, da določena objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum neučinkovitosti ukrepa v obrazložitvi napadenega sklepa umanjkajo. V ZMZ-1 kriteriji, po katerih bi toženka lahko to nevarnost presojala, niso določeni. Zakon ne dopušča sklepanja, temveč izrecno določa stopnjevanje sankcij. Za pravilno uporabo materialnega prava, spoštovanja procesnih jamstev in dokaznega prava je bistvenega pomena, da pristojni organ z zadostno stopnjo zanesljivosti in v čim prejšnji fazi postopka ugotovi vsa relevantna dejstva in izvede vse milejše posege v temeljne človekove pravice, kar osebna svoboda nedvomno je. Pridržanje na prostore Centra za tujce je v konkretnem primeru nesorazmeren ukrep in ni nujen, saj tožena stranka ni utemeljeno pojasnila in z razlogi podprla, da se omejitve gibanja v Azilnem domu ne da učinkovito izvajati. Za dosego zasledovanega cilja navedeni ukrep tudi ni primeren. Tožnik bi najprej moral dobiti ustrezno strokovno pomoč. Tožnik ni ravnal voljno, saj ni zavestno in zavedno užival psihotropnih substanc, temveč je po njegovem prepričanju zelo verjetno, da so mu kaj podtaknili v pijačo. Šele po ugotovitvi relevantnih okoliščin, torej v prvi vrsti tožnikove odgovornosti za njegovo stanje, bi lahko sklepali na tožnikovo voljno ravnanje in nespoštovanje pravil. Pa še takrat bi tožena stranka morala in mogla izvesti najprej milejši ukrep.

Čeprav institut neposrednega nadzora iz šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni alternativa pridržanju v smislu določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU in s tem zakonodajalec Republike Slovenije ne izpolnjuje obveznosti prenosa določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/337EU v notranji pravni red, pa je ta institut reguliran tako, da med drugim tudi za situacijo, kot je obravnavana, omogoča, da se ukrep pridržanja izvaja čim krajši čas oziroma v skladu z načelom sorazmernosti iz določila člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah, v funkciji česar so tudi alternative pridržanju iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Na podlagi neposrednega nadzora, ki ga izvaja Upravno sodišče, ali pa tudi na obrazložen predlog pooblaščenke tožnika, če pridržani tudi navzven izkazuje oziroma obstajajo neka dejstva v zvezi z bivanjem v Centru za tujce v primerno dolgem časovnem obdobju, da je tožnik prišel do spoznanja, da lahko v največji meri prav on prispevka k temu, da mu ni odvzeta prostost zaradi njegovega obnašanja, lahko tožnik s spremenjenim obnašanjem učinkovito doseže odpravo ukrepa pridržanja na podlagi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1.

52.Glede tega pravnega vprašanja se je Upravno sodišče v nekaterih sodnih odločbah, tako glede pridržanja po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU kot tudi v zvezi s pridržanjem po Dublinski uredbi 604/2013, že opredelilo in sodišče enako interpretacijo ZMZ-1 v luči prava EU in enako odločitev sprejema tudi v tem primeru, pri čemer pa jo dopolnjuje v navezavi na institut neposrednega nadzora Upravnega sodišča nad pridržanjem iz šestega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

19.Zahteva po silogističnem konkretiziranju sicer abstraktnega zakonskega dejanskega stanu v smislu iskanja izostrene pravne vezi je ključnega pomena in osnovna predpostavka in brez navedenega sklep ni more prestati ustrezne pravne presoje. Tožnik razume omejitev gibanja kot izjemen poseg v njegovo osebno svobodo Stroga presoja dejstev tako s strani upravnega organa kot sodišča v tem postopku je nujna.

Izrek

53.Zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1, čeprav je v relevantnem času s spremembami že posegel v ta zakon in je bil iz upravno-sodne prakse ta sistemski problem razviden že dolgo časa in zaradi neizpolnitve obveznosti iz določbe člena 2(n) Uredbe EU št. 604/2013 pristojni organ pridržanja po tem predpisu dalj časa niti ni mogel izvajati. Po določbi člena 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, "če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa." Po določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU države članice "zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu."

20.Tožnik sicer nad bivanjem v Centru za tujce v Postojni kot takim na splošno nima nobenih pripomb, ga pa dejstvo, da mu je osebna svoboda omejena, neznosno obremenjuje in njegovo osebno stisko še poglablja. Omejitev gibanja je bila tožniku odrejena brez tehtanja in izvedbe strogega testa sorazmernosti in tudi brez upoštevanja tožnikove izjave. Tožniku bi bila tožena stranka dolžna najprej zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo oziroma preveriti pravi razlog za njegovo stanje še sploh v luči vztrajnega ponavljanja tožnika, da se ničesar ne spomni in ne šteti njegovih navedb za način obrambe.

54.Upravno sodišče je zato dostikrat tožbam v tovrstnih upravnih sporih ugodilo, ker določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ni bila prenesena v notranji pravni red, saj se to določilo nanaša na konkretno uporabo načelo sorazmernosti in standarda, da je ukrep pridržanja v smislu odvzema prostosti skrajno sredstvo. Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je "manj prisilni ukrep" od pridržanja v Centru za tujce (drugi odstavke 84. člena ZMZ-1), vendar še zmeraj pomeni odvzem svobode. Pri zgoraj omenjenih alternativah pridržanja iz Direktive o sprejemu 2013/33/EU pa gre zgolj za omejitev gibanja. Vendar je sodišče v teh nekaj primerih tožbi ugodilo, ker ni bilo očitno, da noben ukrep iz določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki je milejši od odvzema prostosti v Centru za tujce, ne bi mogel doseči istega legitimnega cilja. Če pa je sodišče na podlagi okoliščin konkretnega primera ugotovilo, da je očitno, da noben milejši ukrep iz določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne bi bil učinkovit z vidika varstva pravic drugih, potem omenjena sistemska pomanjkljivost v odsotnosti prenosa prava EU v notranji pravni red ni bila podlaga za presojo, da je izpodbijani akt nezakonit. Tak je tudi obravnavani primer.

I. Tožba se zavrne.

Tožba ni utemeljena.

55.Ker se sodišče strinja z utemeljitvijo tožene stranke, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma glede na naravo in pogostost varnostnih incidentov, v katere je bil vpleten tožnik, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v centru za tujce, to pomeni tudi, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, in ki bi dopuščale prosilcu svobodo bivanja in gibanja na območju Azilnega doma ali njegove izpostave, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Konkreten ukrep namestitve in odvzema prostosti tožniku v v Centru za tujce v režimu in okoliščinah, ki jih je opisal tožnik na glavni obravnavi, torej da ima možnost izhoda na dvorišče in druženja v skupnih prostorih, da kljub temu, da biva v sobi še s tremi drugimi tujci iz Bolgarije, Rusije in Albanije, v 9 dneh bivanja v Centru za tujce ni imel nobenega konflikta oziroma ni prišlo do nobenega varnostnega problema, je zato sorazmeren glede na varnostna tveganja, pri katerih je tožnik sodeloval v obdobju od 22. julija do 29 julija v Azilnem domu oziroma v njegovi bližini.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

21.Dejstvo je, da razmere v azilnem domu (za osebe s prejšnjimi psihičnimi motnjami) ne morejo biti podlaga za omejitev gibanja, še najmanj pa jih je moč tolmačiti na škodo tožnika, dokler ni dokazano, da je so bile kršitve posledica njegovega voljnega ravnanja. Sicer pa tudi v azilnem domu obstaja možnost omejitve gibanja, seveda na ustrezni podlagi. Toženka je spregledala, da si tožnik stanja ni povzročil sam in tako ni odgovoren za ravnanje pod vplivom psihotropnih substanc. Tožena stranka ni obrazložila nujnosti razlogov pridržanja in zgolj potencialna možnost neuspešnosti milejšega ukrepa ni zadosten, pa tudi ne realen razlog za tako hud poseg v osnovne temeljne pravice tožnika. Trdi, da je zaprt ne da bi storil kaznivo dejanje, saj trenutno situacijo dojema kot da je v zaporu.

37.Sodišče ne bo posebej navajalo in obremenjevalo te obrazložitve z standardizirano interpretacijo, da gre v tovrstnih primerih ukrepov pridržanj, ki se izvršujejo v Centru za tujce v Postojni, upoštevajoč pri tem razmere v tem centru, ki jih je opisal tožnik na zaslišanju, za odvzem svobode iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in ne zgolj za omejitev gibanja, kakor ta ukrep zmotno poimenuje tožena stranka v izpodbijanem aktu. Ta napaka v uporabi izrazov v izpodbijanem aktu, ki je sicer sistemska, trdoživa in nerazumljiva, ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

56.Čeprav institut neposrednega nadzora iz šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni alternativa pridržanju v smislu določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU in s tem zakonodajalec Republike Slovenije ne izpolnjuje obveznosti prenosa določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/337EU v notranji pravni red, pa je ta institut reguliran tako, da med drugim tudi za situacijo, kot je obravnavana, omogoča, da se ukrep pridržanja izvaja čim krajši čas oziroma v skladu z načelom sorazmernosti iz določila člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah, v funkciji česar so tudi alternative pridržanju iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Na podlagi neposrednega nadzora, ki ga izvaja Upravno sodišče, ali pa tudi na obrazložen predlog pooblaščenke tožnika, če pridržani tudi navzven izkazuje oziroma obstajajo neka dejstva v zvezi z bivanjem v Centru za tujce v primerno dolgem časovnem obdobju, da je tožnik prišel do spoznanja, da lahko v največji meri prav on prispevka k temu, da mu ni odvzeta prostost zaradi njegovega obnašanja, lahko tožnik s spremenjenim obnašanjem učinkovito doseže odpravo ukrepa pridržanja na podlagi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Obrazložitev

22.Tožena stranka tudi ni pravilno uporabila določb ZMZ-1, saj prosilca ni hitro in natančno soočila z razlogi za omejitev gibanja, ki bi jih razumel, prav tako pa je prosilčeva možnost obrambe hudo okrnjena, kar je bilo že navedeno. Prosilec v trenutku omejitve gibanja ni imel ustrezne pravne pomoči. Tožniku ni bila omejena zgolj pravica do gibanja/svobode gibanja, temveč gre za obširen poseg v spekter osnovnih človekovih pravic, predvsem pa v osebno svobodo. Slednjo je moč omejiti zgolj ob izpolnjevanju zakonsko določenih kriterijev in še to le kot skrajno možnost. Tožnik je nekaznovan, kar pomeni, da je toženka sklepala predaleč in v napačno smer.

57.Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

38.Izpodbijani ukrep pridržanja ima jasno in vnaprej določeno pravno podlago v četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, preko katere se v notranji pravni red prenaša določba člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Po slednji določbi se prosilca sme pridržati tudi "kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda". Tožena stranka se je oprla na del določila iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki zadeva nujno potrebno varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. V konkretnem primeru gre za zahteve javnega reda in na to se tožena stranka upravičeno sklicuje v izreku in v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Navedba v izreku izpodbijanega sklepa, da ukrep traja do prenehanja razlogov, je zgolj ponovitev besedila, ki je del šestega odstavka 84. člena ZMZ-1, in gre ta opredelitev v izreku v prid tožniku, saj le-ta lahko poda zahtevo toženi stranki, da preneha izvajati ta ukrep v primeru spremenjenih okoliščin glede na obnašanje tožnika v Centru za tujce oziroma je to lahko relevantno z vidika izvajanja neposrednega nadzora nad pridržanjem tožnika s strani upravnega sodišča po šestem odstavku 84. člena ZMZ-1.

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1994, državljan Alžirije, omeji gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Prosilcu za mednarodno zaščito je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, 6230 Postojna, in sicer od 31. 7. 2024 od 10:50 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 31.10.2024 do 10:50 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

23.Tožnik ugotavlja, da tožena stranka ni niti poskusila izvesti milejšega ukrepa niti ni skušala individualizirano pristopiti k rešitvi tožnikove situacije. Tako verjetnost neuspešnosti milejšega ukrepa ni nič večja od verjetnosti, da bi se tožnik z ustreznim nadzorom vnosa hrane in pijače ter ob nadaljnji ustrezni terapiji popolnoma umiril in tudi spoštoval milejši ukrep, če bi bil ta sploh potreben. ZMZ-1 predvideva dve obliki pridržanja, milejšo (obvezno zadrževanje na območju Azilnega doma) in strožjo obliko (omejitev gibanja na Center za tujce). Manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti v slovenski zakonodaji (v nasprotju z mednarodnimi konvencijami/direktivo) niso predvideni, na kar pa tožeča stranka ne more vplivati in tudi ne more biti na njeno škodo. Tožena stranka se je v konkretnem primeru odločila za strožjo obliko, pri čemer pa le-tega ni ustrezno utemeljila.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 30. 7. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pristojni organ je bil dne 22. 7. 2024, dne 23. 7. 2024, dne 24. 7. 2024, dne 26. 7. 2024 in dne 29. 7. 2024 s strani varnostne in socialne službe azilnega doma (dokumenti z dne 22. 7. 2024, z dne 23. 7. 2024, z dne 24. 7.2024, z dne 26. 7.2024 in z dne 29. 7.2024) obveščen o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu.

Ker je sodišče v prvi točki izreka ugotovilo, da izpodbijani akt ni nezakonit, tožnik pa v delu utemeljitve zahteve za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo utemeljuje z argumenti o nezakonitosti akta, v tem okviru težko popravljivo škodo očitno ni uspel izkazati. V preostalem delu zahteve tožnik težko popravljivo škodo veže na sam odvzem prostosti ter na pravico do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Sodišče tožbi ni ugodilo, zato tudi v tem smislu težko popravljiva škoda ni izkazana. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

39.Po stališču Sodišča EU ogrožanje javnega reda lahko pridržanje ali nadaljevanje pridržanja prosilca na podlagi člena 8(3), prvi pododstavek, (e), Direktive 2013/33 z vidika nujnosti upraviči pod pogojem, da njegovo individualno ravnanje pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, ki ogroža temeljni interes družbe ali notranjo ali zunanjo varnost zadevne države članice. Za izrek takega ukrepa mora pristojni nacionalni organi v vsakem primeru najprej posebej preveriti, ali je nevarnost, ki jo oseba pomeni za javni red, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za pravico do svobode te osebe. Treba je preveriti, ali je bilo pridržanje odrejeno ob strogem upoštevanju načela sorazmernosti in ali ti razlogi še vedno veljajo. Sodišče EU je pojem "javnega reda" v kontekstu Direktive o sprejemu 2013/33/EU interpretiralo na način, da pojem javni red vsekakor predpostavlja - razen socialne motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev - resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe.

24.Neustrezna obrazložitev hkrati pomeni tudi kršitev pravice do pravnega sredstva, ter kršitev ustavnih pravic (enako varstvo pravic- in pravica do pravnega sredstva), saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa. Tožena stranka tožniku namreč ni omogočila pravice do izjave glede razlogov za pridržanje, tj. glede relevantnih okoliščin po določbah ZMZ-1 oziroma je šlo zgolj za formalno možnost, ki je tožeča stranka ni mogla ustrezno izkoristiti.

3.Tožena stranka izpostavlja poročilo o dogodku Varnostne službe z dne 22. 7. 2024, iz katerega izhaja, da so prosilca varnostniki opazili v vinjenem stanju (motne oči, težka hoja in govor) in je bil konfliktno nastrojen. Varnostniki so prosilca hoteli odpeljati v VP (večnamenski prostor), ampak se je prosilec napotil proti D oddelku. Opozoril varnostnikov prosilec ni upošteval. Ko so varnostniki prosilca hoteli preusmeriti, je prosilec varnostnika napadel. Prosilec je bil odpeljan v sobo za zadržanje. Poklicana je bila policija, ki je prosilca odpeljala.

-------------------------------

25.Kar se tiče absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, jih je tožeča stranka že navedla in vztraja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Na to kaže tudi odsotnost vsakršnih kriterijev in časovnih okvirov za presojo o tem, ali razlogi za omejitev še obstajajo. Po določbah ZMZ-1 lahko omejitev gibanja traja le, dokler obstajajo razlogi. V izpodbijanem sklepu ni niti z besedico omenjeno kdo, kdaj in na kakšen način bo ugotavljal obstoj razlogov.

4.Nadalje se sklicuje na poročilo o dogodku Varnostne službe z dne 23. 7. 2024 in uradni zaznamek socialne službe z dne 24. 7. 2024, iz katerih izhaja, da je bil prosilec udeležen v pretepu s B. B. in C. C. Klicana je bila policija. Dogodek se je dogajal na parkirišču AD Vič in nato znotraj AD Vič.

40.Varnostni incidenti, v katerih je nesporno sodeloval tožnik v Azilnem domu in deloma tudi izven azilnega doma (na parkirišču pred Azilnim domom), ki so našteti v obrazložitvi izpodbijanega akta, so tista dejanja, s katerimi je tožnik prispeval k ogrožanju javnega reda in osebne varnosti drugih. Ti varnostni incidenti spadajo v okvir pojma javnega reda in ogrožanja osebne varnosti. Po natančnem poročilu o dogodku z dne 22. 7. 2024 varnostnika F. F., so morali dne 22. 7. 2024 trije varnostniki umiriti tožnika s fizično silo, s sredstvi za vklepanje in vezanje; policija je morala ob koncu prevzeti ta dogodek in tožnika odpeljati iz Azilnega doma. Iz Poročila o dogodku z dne 23. 7. 20924 varnostnika G. G., izhaja, da je bil tožnik udeležen v konfliktu med tremi tujci izven varovanega območja Azilnega doma na parkirišču. Vendar iz tega poročila ne izhaja, da bi tožnik izvajal neko nasilje, ampak iz poročila izhaja, da je bilo nasilje usmerjeno nanj, na opozorilo varnostne službe, naj se tožnik umakne v Azilni dom, pa je to tudi storil. Šele iz uradnega zaznamka z dne 24. 7. 2024, ki ga je naredila H. H. iz socialne službe Azilnega doma v razgovoru s tujcem B. B., ki je bil predmet prej omenjene obravnave s strani varnostnikov, kjer je bil tudi deležen tožnik, je razvidno, da naj bi do konflikta dne 23. 7. 2024 prišlo, ker je tožnik vrgel kamen v tujca in tako se je začel konflikt. Iz poročila o dogodku varnostnika I. I. z dne 26. 7. 2024 izhaja, da je tožnik fizično napadel drugega prosilca za mednarodno zaščito v Azilnem domu in varnostnik je moral uporabiti fizično silo zaradi razdvajanja do prihoda policije, kateri pa ni bilo treba več ukrepati. Že čez tri dni, dne 29. 7. 2024, je bil tožnik spet vpleten v fizično nasilje zoper drugega tujca, kar je varnostniku J. J. povedal napadeni tujec iz oddelka A Azilnega doma. Uporaba fizične sile zoper tožnika ni bila potrebna in varnostnik je preklical poziv policiji naj pride in posreduje.

UPRS Sodba in sklep IU1289/2014,19.08.2014.

C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 67.

5.Tožena stranka se sklicuje tudi na poročilo varnostne službe z dne 26. 7. 2024, iz katerega izhaja, da je prosilec fizično napadel prosilca D. D., ker je prosilcu ukradel kratke hlače. Prosilec ga je napadel z oporno palico - berglo, varnostnik je to preprečil prosilecu z uporabo fizične sile razdvajanja in ga zadržal do prihoda policije.

26.Predsednik upravnega sodišča lahko odloči, da je treba opraviti neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 84. člena in določi sodnika ali sodnike upravnega sodišča, da ga opravijo v rokih, na krajih, ki jih določi, ali glede morebitnih določenih prosilcev ter da mu o tem poročajo. Če sodnik upravnega sodišča v okviru opravljenega nadzora ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja za določenega prosilca niso več podani, odredi odpravo ukrepa. Tožnik predsedniku Upravnega sodišča RS predlaga, da najkasneje do 12. 8. 2024 izvede neposredni nadzor.

41.Predvsem precejšnja dinamika oziroma časovna zgoščenost štirih nezanemarljivih varnostnih incidentov z elementi fizičnega nasilja, v katerih je bil tožnik vpleten v obdobju 8 dni takoj po njegovem prihodu v Slovenijo iz Švice, kot se je izkazalo na podlagi njegovega zaslišanja na glavni obravnavi, dejstvo, ki izhaja iz poročil varnostne službe, da do zaznavnih fizičnih poškodb tekom teh incidentov ni prišlo očitno tudi zaradi primernega, sorazmernega in pravočasnega posredovanja varnostnikov v vseh štirih dogodkih, ter okoliščina o seksističnem žaljenju uradne osebe tekom procesnega dejanja opozarjanja na kršitve hišnega reda, in njihovi možni negativni učinki na splošen občutek varnosti v Azilnem domu, kjer je zaradi višjih stopenj tveganja potrebna posebna občutljivost za mirno sobivanje prosilcev (tudi posebej ranljivih) oziroma vlagateljev namere in uslužbencev v Azilnem domu, so tiste odločilne okoliščine, ki sodišče prepričajo, da je dejanska in pravna podlaga za izrek ukrep pridržanja dne 31. 7. 2024 obstajala.

Ibid. odst. 69.

6.S prosilcem je bil dne 26. 7. 2024 glede njegovih kršitev Uredbe o hišnem redu azilnega doma opravljen razgovor z uradno osebo Urada, kjer je imel prosilec možnost razjasnitve glede navedenih dejanj. Na razgovoru je bil opozorjen, da mu bo ob nadaljnjih kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

27.Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Tožnik ne razume, zakaj mu je bila odvzeta svoboda, saj se ne čuti krivega in odgovornega za obnašanje in ravnanje, storjeno v stanju, ko se ni zavedal in pri čemer si stanja ni povzročil sam in po svoji volji. Tožnik se počuti kot žrtev, saj tudi na izvor psihičnih motenj ni imel vpliva, pač pa je temu botroval travmatičen in stresen ter izjemno obremenjujoč dogodek umora njegovega brata pred njegovimi očmi. Tožnik ima izkazane psihične težave že 13 let. Stanje se je tožniku poslabšalo zaradi stiske ob menjavi okolja, neznanja jezika in zaradi še vedno trajajočih posledic travme. Vse to so bili razlogi, da mu je več psihiatrov predpisalo zdravila z vplivom na vedenje in obnašanje, ki jih je redno dobival.

Ibid. odst. 73.

7.Iz poročila varnostne službe z dne 29. 7. 2024 je razvidno, da je bil prosilec udeležen v pretepu na oddelku A s tujcem E. E. Tujca je prosilec obtožil, da mu je ukradel mobitel in ga je zato napadel s palico (berglo). Med čakanjem na policijo je prosilec v arabskem jeziku, ki ga je razumel socialni delavec (ki je čakal s prosilcem), žalil tako varnostno službo kot socialne delavce in sicer je v angleščini ponavljal "CRAZY, CRAZY" ipd.

42.Ob tem sodišče na zaslišanju in glavni obravnavi ni razčiščevalo, v kolikšni meri je tožnik s svojimi dejanji povzročil oziroma prispeval k vsakemu od štirih varnostnih incidentov v Azilnem domu oziroma v njegovi neposredni bližini oziroma kolikšen del krivde za to odpade na druge udeležence. Ne glede na to, kdo je komu ukradel telefon, denar ali obleko, kdo je pil alkohol in kdo ne, je med strankama nesporno, da so morali varnostniki v zelo kratem časovnem obdobju, po tem, ko je tožnik prišel v Azilni dom, v štirih incidentih dvakrat uporabiti silo za pomiritev tožnika, enkrat pa je morala posredovati policija. Zato pregled nadzornih kamer ni potrebno dokazno sredstvo niti ni uresničljivo glede na pojasnilo tožene stranke, da na mestih, kjer je prišlo do varnostnih incidentov, ni kamer. Štirje incidenti in grožnje oziroma žalitve uradne osebe, v katere je bil tožnik vpleten v 8 dneh, je namreč dovolj za ugotovitev, da je tožnik prispeval k ogrožanju javnega reda, osebni in premoženjski varnosti v Azilnem domu iz 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Ibid. odst. 65.

28.Tožnik predlaga, da naslovno sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Izvrševanje ukrepa bo tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce ne počuti dobro, ker se počuti ujetega in kaznovanega brez razloga. Utrpel bi takšne psihične posledice, ki jih ni moč odpraviti. Tožnik ne razume jezika, ne govori jezika in se sploh počuti izgubljenega in je v hudi stiski. Tožnik si z omejeno svobodo niti ne more pomagati, saj tudi jezika ne razume in se sporazumeva s pomočjo drugih prosilcev, ki vsaj malo govorijo angleško. Tožnik iz previdnosti vseeno predlaga, da sodišče toženi stranki odredi takšno postopanje, kot ga nalaga pravo EU.

8.Iz dokumentacije izhaja, da je prosilec večkrat kršil 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma (Uradni list RS, št. 173/21) ter kljub opozorilu nadaljeval z neupoštevanjem Uredbe o hišnem redu azilnega doma s tem pa ne ogroža le sebe, ampak tudi ostale nastanjene v azilnem domu.

Glej na primer: I U 775/2020, 3. 7. 2020, odst. 36; I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 43-55.

43.Naslednje pravno relevantno vprašanje je, ali ukrep pridržanja prestane test sorazmernosti oziroma nujnosti. V tej zvezi je ključno in v spisu dovolj dokumentirano, da je s tožnikom, kot z vlagateljem namere za azil, uradna oseba dne 26. 7. 2024 ob 12.00 uri, torej neposredno po tem, ko je bilo napravljeno poročilo varnostnika I. I., pri čemer je do incidenta na ta dan prišlo ob 11. 22 uri, opravila razgovor o možnostih pridržanja tožnika. Na tem razgovoru je bil seznanjen s poročilom z dne 22. 7. 2024 in dobil je možnost, da pojasni okoliščine; seznanjen je bil s poročilom o dogodku z dne 23. 7. 2024 in dobil je možnost, da se do incidenta in okoliščin opredeli; seznanjen je bil s poročilom z dne 26. 7. 2024 in se je lahko izjavil o tem dogodku in je povedal tudi, da ima termin za psihiatra v dne 29. 7. 2024. Na koncu omenjenega opozorilnega razgovora, po tem, ko je tožnik odgovoril, da pozna hišni red, je uradna oseba tožniku povedala, da če bo nadaljeval s tovrstnim obnašanjem, mu bodo omejili gibanje na Center za tujce.

29.Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe. Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe tudi v primeru, če bo naslovno sodišče sklep odpravilo in ga vrnilo v ponovno odločitev toženi stranki, saj odprava sklepa pomeni, da je odvzem svobode tožniku nezakonit in se mora nemudoma prenehati izvajati.

9.Pristojni organ je zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda dne 31. 7. 2024, ustno za zapisnik, št. 2142-102/2024/3 z dne 31.7.2024, prosilcu za mednarodno zaščito izrekel ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Pri tem pa je imel prosilec možnost zjasnitve o vsakem dejanju posebej. Uradna oseba ga je seznanila s poročilom o dogodku Varnostne službe z dne 22. 7. 2024 in glede tega dogodka je prosilec zatrdil, da so bila njegova oblačila nekje drugje. Na vprašanje ali pozna Uredbo o hišnem redu azilnega doma, je pritrdil. Na razgovoru je bil seznanjen s poročilom o dogodku Varnostne službe z dne 23. 7. 2024 in uradnim zaznamkom socialne službe z dne 24. 7. 2024. Prosilec je najprej priznal, da so ga odpeljali in da se je prepiral, v nadaljevanju je to zanikal. Nadalje je bil seznanjen s poročilom varnostne službe z dne 26. 7. 2024in v zvezi s tem dogodkom je povedal, da je oseba nosila njegove obleke, zato je prišlo do konflikta. Seznanjen je bil s poročilom varnostne službe z dne 29. 7. 2024, in v zvezi s tem je zatrdil, da je vse laž. Pritrdil je, da je lastnik bergle, vendar je ni uporabil v prepiru. Želi, da se pregledajo varnostne kamere Uradna oseba mu je razložila, da na kraju, kjer se je zgodil dogodek, ni varnostnih kamer in vpogled zato ni mogoč.

Natančneje o razliki med odvzemom svobode in omejitvijo gibanja glej na primer: I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28.

Glej na primer: I U 1731/2021 z dne 2. 12. 2021, I U 1828/2021, 17. 12. 2021.

10.Tožena stranka še pravi, da predhodni razgovor s tožnikom in uradno osebo ni imel ustreznega učinka. Prosilec je sicer očitana dejanja zanikal, oziroma opisal drugače oziroma je spreminjal navedbe. Vendar pa pristojni organ njegovim trditvam težko sledi, saj kljub opozorilom ni upošteval 11. člena Uredbe o hišnem redu azilnega doma azilnega doma. Prosilec je dobro poznal pravila v azilnem domu. Prosilec je s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v azilnem domu, ne ogroža samo sebe, temveč tudi zaposlene in ostale sostanovalce v azilnem domu,

30.Tožeča stranka na podlagi zgoraj navedenega predlaga, da naslovno sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

44.Navkljub temu opozorilnemu razgovoru je že čez tri dni v oddelku A Azilnega doma spet prišlo do pretepa oziroma naj bi tožnik fizično s palico napadel drugega tujca. Čez dva dni je bil tožniku ustno izrečen ukrep pridržanja v Center za tujce, pri čemer je tožnik spet dobil možnost, da se izreče o poročilih o dejstvih in v zapisniku je zabeleženo tudi, da je tožnik žalil uradno osebo, povedal pa je, da je bolan, da je poškodovan in da bo šel v Italijo. Med strankama ni sporno, da se je poškodba nanašala na nogo, ki jo je imel v mavcu. Ker je bil tožnik predhodno resno in jasno opozorjen na možnost izreka ukrepa pridržanja, a je zelo hitro po tem opozorilu spet bil udeležen v varnostnem incidentu, je sorazmernosti ukrepa z obravnavanega vidika zadoščeno.

Zveza:

11.Prosilec je med postopkom omejitve gibanja varnostnika zmerjal z besedo "fašist". Prav tako je prosilec je med postopkom omejitve gibanja uradno osebo, ki je ženskega spola, zmerjal s besedo "kurba" v angleščini in jo žalil, akr je opisano na strani 3 izpodbijanega akta. Ko mu je želela prebrati zapisnik omejitve gibanja, je dejal, naj ga preberejo mami uradne osebe, ki jo je zmerjal z "drekom".

31.V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, kje vse je hišni red dostopen uporabnikom azilnega doma. Pred ukrepom pridržanja je bil s tožnikom opravljen razgovor kot opozorilo pred izrekom pridržanja. S strani policijske uprave Ljubljana je tožena stranka pridobila informacije med drugim, da je bil tožniku zaradi dogodka dne 19. 4. 2024 izdan plačilni nalog in da je v postopku kot osumljenec storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari na škodo policije (informacija z dne 21. 7. 2024).

45.Nadalje, razen pojasnilo, da ima termin pri psihiatru dne 29. 7. 2024, tožnik v upravnem postopku ni govoril o nobeni njegovi psihični težavi ali terapiji, stranskih učinkih, ali da bi mu kdo na skrivaj vsul neko škodljivo sestavino v pijačo. Vse to in travmatični dogodek, ko naj bi bil leta 2011 priča umoru njegovega brata, navaja šele v tožbi; na jemanje zdravil in na možnost negativnega součinkovanja zdravil pa je opozorila pooblaščenka tožnika tudi na zaslišanju na glavni obravnavi. Zdravila naj bi tožnik dobil še, ko je bil v Alžiriji zaradi stresnega dogodka, ko je bil priča umoru njegovega brata. V pitje alkohola naj bi ga prisilili prijatelji oziroma družba, kot je povedal na glavni obravnavi. Vendar pa to po presoji sodišča ne zmanjšuje njegove odgovornosti in svobodne izbire glede načina obnašanja v Azilnem domu, saj je izmenjava vprašanj in odgovorov tekom razgovora z uradno osebo dne 26. 7. 2024 in ob izreku ukrepa pridržanja potekala tekoče, povezano, četudi obnašanja tožnik ni spremenil. Izraz zavedanja položaja in vzroka za probleme je njegova izjava na zaslišanju na glavni obravnavi, ko je dejal, da obžaluje, da je v Sloveniji začel piti alkohol.

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/6

12.Tožena stranka pravi, da glede na to, da prosilec za mednarodno zaščito s svojim ravnanjem oziroma neprimernih obnašanjem grozil osebam, ki v azilnem domu opravljajo svoje dolžnosti in to na način, da so v strahu za svoje življenje, so po mnenju pristojnega organa, izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ. Pristojni organ je preveril, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo prosilcu omejeno gibanje na območje azilnega doma. Glede na vsa ravnanja prosilca, ki so jih zabeležili v prostorih azilnega doma, pristojni organ meni, da je popolnoma utemeljeno pričakovati, da bi prosilec v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval. Dejstvo, da bi mu bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma, ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bil do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal in ustrahoval ostale prosilce in zaposlene. Glede na vse navedeno pristojni organ ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ, kakor tudi, da so v skladu z drugim odstavkom istega člena podani razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce.

32.V odgovoru na odgovor tožene stranke tožeča stranka med drugim pravi, da tožena stranka ni upoštevala zakonsko predpisanega stopnjevanja sankcij. Ker zakonodajalec ni predpisal potrebnega časa trajanja milejšega ukrepa, bi tožena stranka morala in mogla najprej izreči omejitev gibanja na azilni dom in bi šele po (morebitni) vnovični kršitvi bi smela skleniti o potrebnem strožjem ukrepu. Teoretično bi se predpisano zaporedje dogodkov lahko odvilo v istem dnevu, celo v nekaj urah. Zgolj sklepanje o bodočih negotovih dejstvih (bodočih kršitev) ne zadošča in je v nasprotju z domnevno nedolžnosti. Ne gre namreč spregledati dejstva, da je ukrep omejitve gibanja primerljiv s priporom in razlogi s pripornimi razlogi (ponovitveno nevarnostjo), pri čemer gre za bistveno kvalitativno razliko: v primeru pripora mora biti podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je ultima ratio societatis, pri konkretnih kršitvah pa gre kvečjemu za prekrške, če ne celo za dogajanja, sankcionirana v sferi civilnega prava.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

46.V tožbi tudi pravi, da tožena stranka ni upoštevala, da je tožnik v postopku vztrajno ponavljal, da se ničesar ne spomni. To so zelo neprepričljive navedbe, saj ni nikjer v upravnem spisu dokumentirano, da je tožnik vztrajno ponavljal, da se ničesar ne spomni. Ponavljal je, da je vse laž, kar pa je nekaj drugega. Tožbene navedbe so torej v tem delu precej neprepričljive. Tudi na zaslišanju na glavni obravnavi se je izkazalo, da je tožnik povsem sposoben smiselno odgovarjati na vprašanja in tudi slediti izmenjavi vprašanj s strani sodišča, pooblaščenke in predstavnice tožene stranke. Zato za presojo zakonitosti akta z vidika načela sorazmernosti ni bilo potrebno angažirati sodnega izvedenca psihiatrične stroke niti zaslišanje psihiatra, ki je na razpolago v Azilnem domu. Sodišče tudi nima nobenega podatka o tem, da zdravstvena oskrba psihiatrične stroke v Centru za tujce ne bi bila dostopna. Tudi s tega vidika je (bilo) načelu sorazmernosti zadoščeno.

13.V tožbi tožnik pravi, da vztraja, da se svojega vedenja in ravnanja ne spominja. Tožnik se spominja, da je z drugimi stanovalci azilnega doma sedel na vrtu, v naravi ob azilnem domu na naslovu Cesta v Gorice in je skupaj z njimi pil vodo. Če so tudi drugi pili vodo, sicer ne ve. Po tem se ničesar ne spominja, kar pripisuje dejstvu, da mu je moral nekdo nekaj podtakniti v pijačo, pri čemer se ve, kaj bi to bilo - le ugiba, da je bila droga ali alkohol.

Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) - člen 8/3, 8/3-e, 8/4

33.Glede na že opisano stanje tožnika in v luči njegovega(ne)poznavanja jezika (angleškega, kaj šele slovenskega) je malo verjetno, da bi tožnik sploh lahko vedoma in namensko uporabil žaljivke in gestikulacijo, da se je tožnik sploh zavedal pomena svojega odziva. Zdravila, ki jih je redno jemal tožnik, spadajo v skupino zdravil antipsihotiki in se lahko uporablja za zdravljenje več bolezni, med drugim za bipolarno depresijo in velike depresivne epizode pri veliki depresivni motnji, za manijo, vključno z agresivnostjo ali razdražljivostjo, ter pri shizofreniji. Zdravnik lahko tovrstno zdravilo predpiše tudi, ko se pacient že počuti bolje. Tožnik se nikakor (še) ni počutil bolje, zato je verjetnost sinergijskih učinkov z drugimi aktivnimi psihotropnimi učinkovinami še toliko večja.

14.Tožnik je bil leta 2011 priča umoru njegovega brata. Brata so mu pred očmi ubili "gangsterji". Odtlej ima tožnik hude psihične težave in motnje, zaradi česar mu je že več psihiatrov predpisalo antipsihotike. Psihiater v Franciji mu je aprila 2024 predpisal vsakodnevno jemanje zdravila Quetiapine (25 mg). Isto zdravilo mu je predpisal tudi psihiater v azilnem domu in ga je redno jemal. Po podatkih prosilca je ime nekoliko drugačno, gre pa za istovrstno aktivno učinkovino. Navedeno izhaja iz dokumenta o medikamentozni oralni terapiji tožnika (Traitments medicamenteux) z dne 5. 4. 2024. Zdravilo je atipični antipsihotik, ki pri nekaterih vrstah duševnih bolezni izboljša simptome, kot so halucinacije (npr. nepojasnjeni glasovi), nenavadne in zastrašujoče misli, spremembe v vedenju, občutek osamljenosti in zmedenosti. Nenamenska uporaba (uporaba zdravila za indikacije, ki niso uradno potrjene) zajema tudi zdravljenje nespečnosti in anksioznosti, kar izhaja iz javno dostopnih podatkov na spletu. Splošno znano dejstvo je, da kombinacija antipsihotikov z drugimi psihotropnimi substancami lahko povzroča hude motnje v dojemanju, obnašanju, čustvovanju in odzivanju oseb, še toliko bolj, če že pred tem trpijo za kakšno psihično boleznijo oziroma psihičnim ali travmatskim stanjem, kar gledanje umora sorodnika brez dvoma je.

Pridruženi dokumenti:*

47.Sodišče je preko zaslišanja tožnika na glavni obravnavi preverilo in ugotovilo, da je režim odvzema prostosti tožniku v Centru za tujce takšen, da je sorazmerno poseženo v svobodo tožnika glede na pomen pravice do varnosti ostalih uporabnikov storitev Azilnega doma, tam zaposlenih in drugih strokovnih sodelavcev, ki tja občasno prihajajo. Iz podatkov v spisu in na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi sodišče ni našlo nobene dejanske podlage za oceno, da bi tožena stranka morala pred 31. 7. 2024 uporabiti kakšno drugo metodo psiho-socialnega svetovanja oziroma pristopa k obravnavi tožnika, preden mu je izrekla ukrep pridržanja.

34.Na navedbe tožene stranke glede možnosti podaje izjave o dogodkih pred izdajo napadenega sklepa tožnik izrecno poudarja, da takrat svojih dejanj še ni imel popolnoma v oblasti, česar ni nihče preverjal in da tudi ni imel ustrezne pravne pomoči. Ravnanj in dejanj se takrat ni spominjal in jih ni dojemal tako, kot mu jih je predstavila tožena stranka, kar se doslej ni v ničemer spremenilo.

15.Sodni izvedenec psihiatrične stroke bi lahko podal izvid in mnenje glede součinkovanja več psihotropnih substanc in trajanja teh učinkov.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.