Jedro

Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

Izrek

I.Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1372/2024-18 z dne 9. 8. 2024 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1372/2024-18 z dne 9. 8. 2024 se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep toženke, št. 2142- 103/2024/4 (UOIM-07) z dne 2. 8. 2024, s katerim je ta tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44z, Postojna, od 31. 7. 2024 od 10:50 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 31. 10. 2024 do 10:50 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Sodišče je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2.Upravno sodišče je pojasnilo, da ima izpodbijani ukrep jasno in vnaprej določeno pravno podlago v četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Presodilo je, da so štirje incidenti in grožnje oziroma žalitve uradne osebe, v katere je bil tožnik vpleten v 8 dneh, dovolj za ugotovitev, da je tožnik prispeval k ogrožanju javnega reda, osebne in premoženjske varnosti v azilnem domu v smislu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Nadalje je presodilo, da je zadoščeno tudi sorazmernosti ukrepa, ker je bil tožnik predhodno resno in jasno opozorjen na možnost izreka pridržanja, a je bil zelo hitro po tem opozorilu spet udeležen v varnostnem incidentu. Glede na režim v Centru za tujce je poseg v tožnikovo svobodo sorazmeren glede na pomen pravice do varnosti ostalih uporabnikov storitve azilnega doma, tam zaposlenih in drugih strokovnih sodelavcev, ki tja občasno prihajajo. Zavrnilo je tožnikovo sklicevanje na psihične težave in travmatični dogodek umora njegovega brata, saj je vse to, razen pojasnila, da ima termin pri psihiatru, navajal šele v tožbi. Vse to ne zmanjšuje tožnikove odgovornosti in svobodne izbire glede načina obnašanja, saj je izmenjava vprašanj in odgovorov med razgovorom z uradno osebo 26. 7. 2024 in ob izreku ukrepa pridržanja potekala tekoče in povezano, četudi tožnik obnašanja ni spremenil. Strinjalo se je z utemeljitvijo toženke, da ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma glede na naravo in pogostost varnostnih incidentov, v katere je bil vpleten tožnik, ne bi bil učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v centru za tujce, zaradi česar tudi to, da zakonodajalec v notranji pravni red ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Direktive z dne 26. junija 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) - v nadaljevanju Direktiva - ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj ju Vrhovno sodišče spremeni tako, da se izpodbijani upravni akt odpravi. V pritožbi navaja, da ni bila spoštovana zahteva po stopnjevanju ukrepov in da bi bil z milejšim ukrepom dosežen enak učinek, da sodišče ni dovolj upoštevalo njegovega psihičnega stanja in medikamentozne terapije ter da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno, deloma pa tudi ne popolnoma. Navaja še, da je Upravno sodišče zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, kar je brez dvoma vplivalo na izrek sodne odločbe in pomeni kršitev pravil postopka, opustitev izvedbe dokaza pa je pripeljala do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4.Posebej opozarja, da je, čeprav se svojega dejanja ni popolnoma zavedal, kar je predpogoj za izrek sankcije, celo večkrat sankcioniran. Meni, da Upravno sodišče ni odgovorilo na očitek o nedorečenem trajanju ukrepa, ne iz sklepa ne iz sodne odločbe pa ne izhaja, kdo, kdaj in v kakšnih rokih ter na kakšen način bo ocenjeval, ali razlogi za omejitev gibanja še obstajajo. Zatrjuje kršitve več členov Ustave in mednarodnih konvencij, posebej pa navaja, da glede na standarde iz 19. člena Ustave ukrep ni ustavno dopusten oziroma ne prestane testa sorazmernosti ter da temelj za odvzem prostosti ne more biti hišni red. Prav tako opozarja, da ni imel zagovornika.

5.V zvezi s svojim nasprotovanjem odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe pritožnik ni postavil pritožbenega predloga. Iz pritožbe je mogoče razbrati, da v zvezi s tem opozarja na svojo izpovedbo, da se slabo počuti, da njegovo zdravstveno, predvsem pa duševno stanje ni bilo dobro že ob prihodu v Republiko Slovenijo, utrpljena psihična travma pa to stanje še dodatno poslabšuje. Upravnemu sodišču očita, da bi moralo oceniti njegove trditve in preveriti vprašanje nepopravljive škode, ki mu nastaja, na podlagi izvida in mnenja izvedenca psihiatrične stroke .

6.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Po zadnjem stavku četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se kot drugi primerljivi razlogi javnega reda razumejo tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Po določbi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Na te zakonske določbe se je izrecno oprlo Upravno sodišče (in pred tem upravni organ), tako da se pritožnik neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi izpodbijana odločitev ne temeljila na zakonu, temveč le na hišnem redu.

9.Pritožnik v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev Upravnega sodišča (in upravnega organa), da je bil v osmih dneh vpleten v štiri incidente ter da je žalil uradno osebo. Ne nasprotuje niti temu, da ta dejanja lahko pomenijo razlog za izrek izpodbijanega ukrepa. Presoji Upravnega sodišča nasprotuje predvsem z zatrjevanjem, da se svojega ravnanja ni zavedal, s sklicevanjem na nespoštovanje stopnjevanja sankcij, na nesorazmernost, na različne ustavne in konvencijske pravice ter z uveljavljanjem kršitev pravil postopka.

10.Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo,(1) pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Zato so pritožnikove navedbe, da se svojega ravnanja ni zavedal oziroma sklicevanje na njegovo psihično stanje in terapijo, skupaj s pritožbenimi očitki o procesnih kršitvah in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter zavrnitvi dokaznih predlogov v zvezi z njimi, neutemeljene.

11.Iz enakih razlogov je neutemeljeno tudi pritožnikovo sklicevanje na kršitev stopnjevanja sankcij. V zvezi s tem Vrhovno sodišče dodaja, da drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 med drugim določa, da pristojni organ odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka (namreč ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave). Kot izhaja iz jasnega jezikovnega pomena te določbe, pogoj za izrek ukrepa omejitve gibanja ni le to, da bi ukrep iz prvega odstavka tega člena že bil odrejen in bi se izkazal za neučinkovitega, pač pa tudi presoja, da takšen ukrep, tudi če bi bil odrejen, ne bi bil učinkovit.

12.Tudi v tem pogledu je Upravno sodišče po ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji iz 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, opravilo še presojo sorazmernosti izpodbijanega ukrepa, in sicer tako v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma, kot tudi z vidika očitka, da slovenski zakonodajalec še ni implementiral četrtega odstavka 8. člena Direktive.(2) Presodilo je, da ukrep zadrževanja na območje azilnega doma ne pride v poštev kot alternativa omejitvi gibanja zaradi zagotovitve osebne varnosti ljudi v azilnem domu in da je obravnavani primer tak, da noben milejši ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Direktive ne bi bil učinkovit z vidika varstva pravic drugih. Tega razlogovanja pritožnik ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da se je na poziv varnostnikov vedno vrnil v prostore azilnega doma, saj se te navedbe na navedene bistvene razloge presoje sploh ne nanašajo.

13.Presoje sorazmernosti ukrepa, ki jo je opravilo Upravno sodišče, pritožnik ne more izpodbiti niti s posplošenim sklicevanjem na kršitve različnih ustavnih in konvencijskih pravic, vključno z zatrjevanjem, da odvzem prostosti le zaradi kršitve javnega reda in miru ni ustavno dopusten. Zaradi splošnosti teh navedb lahko tudi Vrhovno sodišče odgovori le na enako splošni ravni, da namreč takih kršitev ni zaznalo.

14.Tudi pritožnikove navedbe, da ni imel zagovornika in da naj ne bi razumel pouka o pravici do pravne pomoči, ostajajo povsem posplošene. Pritožnik namreč ne izpodbija ugotovitve Upravnega sodišča, da je bil obveščen o pravici do tožbe, ki jo je s pomočjo odvetnice tudi pravočasno vložil, enako pa očitno velja tudi za pritožbo. Pritožniku je bila tako zagotovljena pravna pomoč, da bi bila ta pravna pomoč neustrezna do take mere, da bi bilo treba izpodbijano sodbo zato šteti za nezakonito, pa pritožnik niti ne zatrjuje, niti ne utemeljuje.

15.V zvezi s tožbenim očitkom nedorečenega trajanja izpodbijanega ukrepa se je Upravno sodišče osredotočilo na opredelitev v izreku izpodbijanega upravnega akta, da ukrep traja do prenehanja razlogov. Iz obrazložitve izhaja, da ta opredelitev pritožniku omogoča, da v primeru spremenjenih okoliščin vloži zahtevo za prenehanje izvajanja tega ukrepa oziroma da je ta opredelitev lahko relevantna z vidika izvajanja neposrednega nadzora. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da Upravno sodišče na ta očitek ni odgovorilo. Ravnanje upravnih organov in sodišč z vlogami oziroma postopek obravnave teh vlog (prav tako pa postopek neposrednega nadzora) pa določajo procesni zakoni, zato pritožnik ne more uspeti niti s posplošenimi navedbami o nezakonitosti upravnega akta in izpodbijane ker iz njiju ni razvidno, kdo, kdaj in v kakšnih rokih ter na kakšen način bo preverjal, ali razlogi za izvajanje ukrepa še obstajajo.

16.Glede na navedeno, ker druge pritožbene navedbe niso bistvene za odločitev (odločitev glede predloga pritožnika za izvedbo neposrednega nadzora ni vsebovana v izpodbijanem sklepu) in ker Vrhovno sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

K II. točki izreka

17.Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

18.Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

Op. št. (1)Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 107/2024 z dne 3. 6. 2024 in I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.

Op. št. (2)Tudi Vrhovno sodišče je že presodilo, da ta opustitev zakonodajalca ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa (prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 5/2024 z dne 22. 1. 2024).