Jedro

Obseg in vrednost podržavljenega premoženja mora predlagatelj zahteve za denacionalizacijo v skladu z določbami ZDen dokazati z verodostojnimi listinami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper 3. točko odločbe tožene stranke z dne 28.9.2006, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo proti odločbi Upravne enote Ljubljana z dne 6.7.2006. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo za denacionalizacijo dela podjetja »B.B. trgovina«.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena, ker obstoj premoženja v zatrjevanem obsegu ni bil dokazan. Sodišče prve stopnje navaja, da tudi če se denacionalizacijo uveljavlja na podlagi 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), kot v obravnavani zadevi, za zahtevo za denacionalizacijo velja tako, kot določa 62. člen ZDen. Glede na navedeno določbo je trditveno in dokazno breme na osebah, ki denacionalizacijo uveljavljajo. Zahteva za denacionalizacijo v obravnavanem primeru ne obsega podatkov o podržavljenem premoženju. Ker se zatrjuje podržavljenje podjetja oziroma kapitalskega deleža, bi se trditve morale nanašati na opis premoženja podjetja v smislu neto aktive podjetja (katere delež do 28% naj bi pripadal A.A., ker je bil s takim kapitalskim deležem udeležen v podjetju »B.B, trgovina«). Z namenom izkazovanja podatkov (dejstev) o premoženju podjetja se je v zadevi sklicevalo na predloženi inventuri (bilanci) podjetja na dan 31.12.1940 ter 31.12.1943, (samo) prijavo zaplenjenega premoženja drugega družbenika F.E. z dne 5.5.1946, predlagano pa je bilo še dokazovanje z izvedencem železninarske stroke. Sklicevanje na navedeni bilanci podjetja tudi po presoji sodišča dejstev, ki bi izpričala in izkazovala premoženjsko stanje podjetja v času zatrjevanega in izkazovanega prenehanja poslovanja trgovine (december 1945) ne vsebujeta ter tako ne moreta biti podlaga za odločanje o denacionalizaciji. Prav tako relevantnih dejstev, ki bi izkazovala tedanje premoženjsko stanje podjetja, ne vsebujejo podatki v prijavi drugemu družbeniku A.A. zaseženega premoženja, ki jih je podal ta družbenik kot oškodovanec zase, in glede katerih tudi ni jasno, ali se nanašajo na celotno podjetje ali le na njegov delež, ne vsebujejo pa niti bremen podjetja. Dejanskega stanja v pogledu stvari, pravic, bremen, ki opredeljujejo premoženjsko stanje podjetja na presečni datum (čas podržavljenja), pa tudi ni mogoče ugotoviti z izvedencem, kajti na ta način bi bilo lahko ugotovljeno le hipotetično premoženjsko stanje podjetja, kar pa ne more biti podlaga za odločanje o denacionalizaciji, saj mora dejansko stanje odražati resnično stanje stvari (1. odstavek 44. člena ZDen, 8. člen ZUP 1986), medtem ko pa mora izjeme, ki ne temeljijo na načelu materialne resnice zakon izrecno dovoliti in urediti. Tudi kolikor se tožba sklicuje na Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 do 26/2000) s tem ne mora biti uspešna, saj ta predpis ne določa pravil za ugotavljanje stanja premoženja oziroma v zvezi z ugotavljanjem stanja podržavljenega premoženja zgolj napotuje na uporabo aktov o podržavljenju, zapisnikov, sestavljenih ob odvzemu premoženja ter drugih listin oziroma dokazil (3. člen) ter v primeru premoženja podržavljenih družb na uporabo aktov družbe in njene poslovne dokumentacije oziroma druga dokazila (5. odstavek 8. člena), kar pa je treba razlagati v smislu procesnopravnih pravil ter omejitve zakona, da se dokazilo lahko uporabi (le) vse tisto, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in ustreza posameznemu primeru (2. odstavek 159. člena ZUP/86). Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z upravnima organoma in sodiščem prve stopnje, da v tem primeru ni mogoče z gotovostjo ugotoviti obsega podržavljenega premoženja. Med drugim navaja, da je za prosto oceno o obsegu in vrednosti odvzetega premoženja, to je stvari, ki so bile dejansko zaplenjene ali kapitalskega deleža A.A. na tem premoženju, predlagala vrsto dokazov. Sklicuje se na svoje vloge naslovljene na upravne organe in sodišče, zlasti na vsebino pritožbe z dne 6.7.2006 na odločbo prvostopnega upravnega organa ter v tožbi z dne 27.10.2006. Meni, da so stališča organov, ki so odločali o dokazovanju obsega in vrednosti premoženja formalistična in zato neživljenjska s stališča namena ZDen. V primeru odločanja o odškodnini je mogoče uporabiti ob p rosti presoji dokazov tudi določilo 216. člena ZPP, če ni mogoče priti do prepričanja o premoženju po drugačni poti. Navaja, da v sodbi ni razlogov glede stališč tožeče stranke o možnosti dokazovanja, ki so smiselno razvidna iz njenih vlog. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus podanih revizijskih razlogov.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Po določbi 2. odstavka 6. člena ZDen se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), če ta zakon ne določa drugače. ZDen v 1. odstavku 44. člena določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. V 6. odstavku istega člena pa je določeno, da se v primeru, če se sedanje vrednosti premoženja ni mogoče ugotoviti, ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz 1. odstavka 85. člena ZDen, če ta zakon ne določa drugače. Na podlagi te določbe je bilo sprejeto Navodilo. Po določbah 5. člena Navodila je mogoče dokazovanje vrednosti podržavljenega premoženja le z verodostojno listino, ki se nanaša na obdobje enega leta pred ali po podržavljenju stvari ali premoženja.

Vsebinsko gledano gre v obravnavanem primeru za vprašanje obsega premoženja, za katerega je vložena zahteva za denacionalizacijo. Dokazno breme v denacionalizacijskem postopku je na strani vložnika zahteve. Obseg in vrednost podržavljenega premoženja mora predlagatelj zahteve za denacionalizacijo v skladu z določbami ZDen dokazati z verodostojnimi listinami. Celo v primeru, kadar je bil ob podržavljenju opravljen popis premoženja, mora vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, če se ne strinja z vrednostjo, ki je bila ob podržavljenju ugotovljena, to vrednost izpodbijati z verodostojno listino in dokazati, da je vrednost premoženja večja. Toliko bolj je to potrebno, ko listine o obsegu premoženja v času podržavljenja ni. V obravnavani zadevi kot izhaja iz izpodbijane sodbe v postopku, niso bile predložene verodostojne listine o obsegu in vrednosti premoženja v relevantnem obdobju. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in tožene stranke, ki se nanašajo na dokazovanje obsega premoženja z izvedencem in tudi z ugotovitvijo, da bilanca stanja (inventura podjetja) za leto 1940 in 1943 v obravnavani zadevi nima dokazne vrednosti. V postopku denacionalizacije se kot že rečeno vrednost premoženja ugotovi po stanju v času podržavljenja (v tej zadevi je relevantno stanje v letu 1945 oziroma 1946), v obravnavani zadevi pa predloženi bilanci ne izkazujeta stanja za relevantno obdobje in že zato ne moreta biti podlaga za ugotovitev obsega in vrednosti podržavljenega premoženja. Glede na navedeno je bila po presoji revizijskega sodišča odločitev v obravnavani zadevi sprejeta v skladu z veljavnimi predpisi in je sodišče prve stopnje pravilno potrdilo zakonitost izpodbijane odločbe.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (86. člen ZUS-1), zato pri odločanju o reviziji ni mogoče upoštevati posplošenega sklicevanja na razloge, ki so podani v kakšni drugi vlogi. To je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (št. X Ips 1813/2006, X Ips 50/2007, II Ips 536/2003).

Po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih kje bila vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.