Jedro

Tudi če se denacionalizacijo uveljavlja na podlagi 4. člena ZDen (po katerem so upravičenci - med drugim - osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno odvzeto z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova), za zahtevo za denacionalizacijo velja, tako kot določa 62. člen ZDen, da mora obsegati podatke o premoženju, na katero se nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev (1. odstavek) ter da je zahtevi treba priložiti listine, navedene v 2. odstavku, poleg tega pa mora zahteva vsebovati vse druge podatke, potrebne za ugotavljanje njene upravičenosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano 3. točko odločbe tožene stranke je le-ta odločila, da se zavrne pritožba prvotožnice proti odločbi UE A. šifra ... z dne 6. 7. 2006, s katero je le-ta zavrnila njeno zahtevo za denacionalizacijo dela podjetja "B.B.B.". Tožena stranka v razlogih navaja, da pritožba neutemeljeno očita, da prvostopni organ ni sledil njenemu napotilu v prejšnjem postopku glede oprave poizvedb o listinah iz časa podržavljenja. Potek postopka kaže, da je organ med drugim napravil poizvedbo pri nepravdnem oddelku Okrajnega sodišča v A. in da je sodišče poslalo vse listine, ki zadevajo podržavljenje podjetja in so v sodnem spisu. Pridobljene listine pa niso pripomogle k razjasnitvi zadeve, saj se ne razlikujejo od tistih, ki so bile predložene že v upravnem postopku. Poleg tega je prvostopni organ z dopisom z dne 19. 11. 1999 zaprosil za podatke o podržavljenem premoženju predmetnega podjetja tudi v arhivu Okrajnega sodišča v A., pa tudi na Mestni in državni arhiv, vendar iz njihovih odgovorov izhaja, da nobena od teh institucij ne razpolaga s podatki o premoženju podjetja. Tožena stranka se strinja z oceno prvostopnega organa, da bilanca oz. inventura podjetja za leto 1940 oz. 1943 v zadevi nimata dokazne vrednosti, saj se v postopku denacionalizacije vrednost premoženja ugotovi po stanju v času podržavljenja (1. odstavek 44. člena ZDen) in v tej zadevi je relevantno stanje v letu 1945 oz. 1946. Stanje premoženja pa se praviloma ugotovi na podlagi aktov o podržavljenju oz. po zapisnikih, ki so bili takrat sestavljeni, in ki jih v predmetni zadevi ni. Če stanja ni mogoče ugotoviti na tak način, pa se ugotovi po drugih listinah oz. dokazilih (3. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja, Navodilo). Vendar morajo tudi v takem primeru druga dokazila izkazovati stanje v času podržavljenja. Navedeni bilanci pa izkazujeta stanje več let pred podržavljenjem in na tej podlagi obsega in vrednosti podržavljenega premoženja ni mogoče ugotoviti. Kot dokaz je bila v postopku predložena tudi fotokopija prijave, ki jo je družbenik B.B. dne 5. 5. 1946 v zvezi z zaplenjenim premoženjem podal filiali Narodne banke v D., vendar tudi tožena stranka meni, da ob odsotnosti drugih dokazov ta listina ni dokazala vrednosti zahtevanega premoženja. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi se obseg premoženja zaplenjenega podjetja lahko dokazoval z izvedencem in neutemeljen očitek, da so bile z zavrnitvijo tega dokaznega predloga kršene procesne pravice strank po ZUP. Po ZUP se dokaz z izvedencem izvede samo takrat, kadar uradna oseba ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, ne pa v primeru, kot je obravnavani, ko dokazov ni. Zato odreditev dokazovanja z izvedencem v tej zadevi ni primerna ter takemu predlogu tožnikov ni bilo ugodeno. Obseg premoženja je dejansko vprašanje, ki ga mora razrešiti organ sam; zalog blaga in opreme trgovine ni mogoče dokazovati na podlagi predvidevanj o njihovem obstoju, čeprav bi takšno predvidevanje opravil izvedenec. Tožena stranka se strinja s prvostopnim organom, da bi bila vrednost, ki bi jo izvedenec ugotovil s primerjavo z drugo podobno trgovino v C., kot je predlagal tožnik, lahko le hipotetična, to pa za določitev odškodnine ne zadostuje. Pravno pomembna dejstva, ki so podlaga za odločitev, in mednje spada tudi obseg podržavljenega premoženja, morajo biti ugotovljena z gotovostjo (7. člen ZUP), saj ZDen ni predvidel odločanja na podlagi verjetno izkazanih dejstev in okoliščin. Glede na to ni mogoče priznati odškodnine za stvari, ki so v neki dejavnosti sicer običajne, vendar bi se o njihovem obstoju sklepalo zgolj na osnovi velikosti trgovskih prostorov in skladišč, tedanjih družbenih okoliščin in tega, kar bi o uspešnosti poslovanja nekdanjega trgovskega podjetja povedale priče. Prvostopni organ je pravilno ocenil, da obstoj premoženja v zatrjevanem obsegu ni dokazan ter je zahtevo za denacionalizacijo pravilno zavrnil. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je predmet zahtevka za denacionalizacijo tožeče stranke 28 % kapitalski delež upravičenca E.E. na podjetju "B.B.B. v A., ... ulica št. ...". Pravni prednik tožnikov E.E. je bil na podlagi družbene pogodbe z dne 30. 9. 1935 in 1. 10. 1935 solastnik podržavljene trgovine (podjetja) do 28 % deleža in kot tak vpisan v register trgovinskih firm. To premoženje E.E. je bilo dejansko zaplenjeno že v dneh 17. in 18. 12. 1945 v zvezi s takratno deportacijo solastnika B.B. v Avstrijo, kar zadeva solastniški delež E.E., z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Na formalen način je podjetje prenehalo z likvidacijo z odločbo MLO A. z dne 5. 9. 1946, št. ..., glede deleža E.E. s soglasjem, ki ga je podal pred registrskim sodiščem, zaradi izbrisa iz registra. Navedena dejstva so dokazana z listinami. Na podlagi razlogov, navedenih v odločbi Ustavnega sodišča RS z dne 12. 5. 2005, št. P-7/05-4 tudi ne more biti dvoma, da so E.E. oz. tožnika kot njegova zakonita dediča upravičeni do denacionalizacije, na podlagi 4. člena ZDen. Na kaj drugega ni mogoče sklepati niti iz obširnih navedb v odločbah upravnih organov, ki ta zahtevek zavračajo s trditvijo, da ni mogoče ugotoviti vrednosti podržavljenega premoženja. Od dejstev, ki so po ZDen pomembna za zakonito in pravilno odločitev, so se upravni organi prvenstveno usmerili na vprašanje dokazljivosti vrednosti podržavljenega premoženja, tj. firme "B.B.B." v času njenega podržavljenja ter zaključili, da tega ni mogoče dokazati. Ta zaključek pa je nepravilen. S tako formalistično odločitvijo pa je bil kršen namen zakona, da je treba na njegovi podlagi popraviti krivice, ki so bile storjene s podržavljenjem. Tožeča stranka v nadaljevanju navaja, da dokaznega pravila, da je treba pravno pomembna dejstva, ki so podlaga za odločitev, ugotoviti z gotovostjo, kot to navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, v ZUP ni in ga tudi ni v nobenem drugem procesnem zakonu. ZUP postavlja le načelo materialne resnice. Da je zadoščeno temu načelu, morajo biti odločilna dejstva podana s tako stopnjo verjetnosti, da noben razumen, v življenjskih izkušnjah izkušen človek ne dvomi v resničnost. ZUP med temeljnimi načeli tudi pove, kako naj upravni organ izvaja dokaze pri iskanju materialne resnice, in sicer na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prvostopni organ in tožena stranka pa teh načel nista upoštevala in sta s tem bistveno kršila pravila postopka. Prestrogo je v obravnavani zadevi zato formalistično stališče upravnih organov, da je obseg in vrednost podržavljenega premoženja v času podržavljenja mogoče dokazovati le s popisom premoženja. Ker za predmetno trgovino popisa nihče nima, bolj kaže, da popisa ni bilo, kot pa da je ob zaplembi, ki je bila izvršena prek noči, kdo tudi popisoval blago, ki so ga odvažali. Za E.E. pa niti določilo o obveznem popisu ob konfiskaciji, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, ne velja, ker ga odločba o zaplembi formalno ni zadevala. Na podlagi dejstva, da je bilo trgovsko podjetje zaplenjeno, je mogoče sklepati, da je premoženje obstojalo z vsem blagom in inventarjem, s katerim je normalno poslovala do dneva zaplembe. Glede na dejstvo normalnega poslovanja je mogoče sklepati, da se je vrednost podjetja od ustanovitve v letu 1935, ko je bila njegova vrednost opredeljena v družbeni pogodbi, le povečala. Primerjave z inventurami v letih 1940 in 1943 bi tako sklepanje le potrdile. Leto obnove 1945 pa je bilo že iz teh objektivnih razlogov ugodno za trgovino z železnino. Šele ob upoštevanju teh dejstev je mogoče oceniti, kakšna je dokazna vrednost prijave B.B. z dne 5. 5. 1946, ki vsebuje denarno vrednost podržavljenega premoženja. Po mnenju tožnikov pa bi bilo treba za ustrezno prepričanje o obsegu in vrednosti premoženja upoštevati tudi vse predlagane dokaze, ne pa jih kot nepomembne izključiti, kot sta to storila upravna organa. O pomenu dokazov o vrednosti trgovskega podjetja v času nastanka v letu 1935 pa se nista niti opredelila, čeprav so bile tudi o tem predložene listine. Nepravilno je tudi stališče v izpodbijani odločbi o nemožnosti dokazovanja obsega premoženja z izvedencem. Ta dokaz je upravni organ zavrnil z obrazložitvijo, da tega dokaza ni mogoče uporabiti, ker drugih dokazov ni. Po mnenju tožeče stranke pa je dokazovanje z izvedencem edino možno, ob dejstvu, da do ugotovitve obsega in vrednosti premoženja v času podržavljenja ni mogoče priti po drugi poti. Upravni organ oz. sodišče lahko prideta do materialne resnice le ob pomoči izvedenca ustrezne železninarske stroke, ki ve, kako so bile založene z blagom in opremljene v času podržavljenja trgovine, kakršna je bila predmetna. Za izvedenca bo pri ocenjevanju pomembna velikost prodajalne in skladišče, njena lokacija in specializacija. Uporabil bo lahko podatke iz inventur v letih 1940 in 1943 ter prijave z dne 5. 5. 1946 in primerjave z drugimi podobnimi trgovinami. Upravni organ oz. sodišče s potrebnim znanjem ne razpolaga in že zato ne more oceniti pomena tega dokaza. Ob dejstvu, da upravni organ omenja, da so po ZUP dopustni vsi dokazi ter to velja tudi po določbi 3. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih podjetij, je odklonilno stališče upravnega organa nerazumljivo. Na podlagi stališča, ki sicer v zakonu nima opore, da z izvedencem ni mogoče dokazovati obsega premoženja, ni jasno, kako bi bilo mogoče z gotovostjo na podlagi ne dovolj natančnega popisa zaplenjenega blaga sploh določiti odškodnino. Po taki logiki ne bi do odškodnine prišel nihče, ki mu je bilo premoženje ukradeno in ne vrnjeno, kot se je to zgodilo v primeru E.E. S prosto dokazno oceno in na tej podlagi doseženim preudarkom (prepričanjem) po 10. členu ZUP pa je mogoče priti do materialne resnice glede vrednosti podržavljenega premoženja in določiti odškodnino tudi v konkretnem primeru ter s tem izpolniti, kar nalaga v svojem bistvu ZDen. Tožnika sodišču predlagata, naj odločbo tožene stranke v izpodbjani 3. točki izreka odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek oz. podrejeno, naj sodišče ob pogojih iz 61. člena ZUS samo odloči o stvari.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis v zadevi, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je bila posredovana v odgovor tudi Slovenski odškodninski družbi d.d. (SOD) kot stranki z interesom, ki pa na tožbo ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Tudi če se denacionalizacijo uveljavlja na podlagi 4. člena ZDen (po katerem so upravičenci - med drugim - osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno odvzeto z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova), kot v obravnavani zadevi, za zahtevo za denacionalizacijo velja, tako kot določa 62. člen ZDen, da mora obsegati podatke o premoženju, na katero se nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev (1. odstavek) ter da je zahtevi treba priložiti listine, navedene v 2. odstavku, poleg tega pa da mora zahteva vsebovati vse druge podatke, potrebne za ugotavljanje njene upravičenosti. Glede na navedene zakonske določbe je trditveno in dokazno breme v zadevah denacionalizacije na osebah, ki denacionalizacijo uveljavljajo (vlagatelji).

V obravnavani zadevi je s strani prvotožnice kot vlagateljice zahteve za denacionalizacijo že pravni temelj podržavljenja, ukrep državnega organa brez pravnega naslova, zatrjevan nekonkretno (da naj bi bilo premoženje E.E. kot prejšnjega lastnika zaplenjeno v dneh 17. in 18. 12. 1945 v zvezi z deportacijo solastnika B.B.), ne da bi bila navedena in izkazana konkretna materialna dejanja in izpodbiti nasprotni dokazi (o tem, da naj bi ne šlo za prisilni odvzem premoženja). Poleg tega pa zahteva za denacionalizacijo tudi ne obsega podatkov o podržavljenem premoženju; ker se zatrjuje podržavljenje podjetja oziroma kapitalskega deleža, bi se trditve morale nanašati na opis premoženja podjetja v smislu neto aktive podjetja (katere delež do 28% naj bi pripadal E.E., ker je bil s takim kapitalskim deležem udeležen v podržavljenem podjetju "B.B.B."). V tem smislu se je prvotožnica sklicevala na predloženi inventuri (bilanci) podjetja na dan 31. 12. 1940 ter 31. 12. 1943, (samo)prijavo zaplenjenega (zaseženega) premoženja drugega družbenika B.B. z dne 5. 5. 1946 ter predlagala še dokazovanje z izvedencem železninarske stroke.

Čeprav se sodišče strinja, da je podržavljenje premoženja z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova težje dokazljivo kot podržavljenje na podlagi odločbe kot pravnega temelja, pa vendarle meni, da bi v vsakem primeru moralo biti izkazano do te mere, da bi bili ovrženi morebitni dokazi, ki bi govorili za nasprotno; v obravnavani zadevi bi navedeni dokazi morali ovreči dejstva v listinah v spisni dokumentaciji, to je o tem, da je E.E. svoj delež na podjetju odsvojil prostovoljno (kar pa bi izhajalo iz dopisa Okrožnega sodišča v A. z dne 17. 7. 1946, v katerem se navaja, da je prešel delež družbenika E.E. na FLRJ z njegovim pristankom, dopisa Oddelka za trgovino in preskrbo mesta A. z dne 1. 7. 1946, iz katerega izhaja, da se sporazumno z družbenikom E.E. vpiše v trgovskem registru namesto njega kot družbenika FLRJ, ker je s kupno pogodbo svoj delež prodal, in izjave E.E., lastnoročno napisane in podpisane, z dne 12. 7. 1946, da je svoj delež pri tej družbi prodal ter da ne nasprotuje, da se njegov delež prepiše na FLRJ; zadnje navedena dokumenta sta sicer sestavni del spisne dokumentacije denacionalizacijske zadeve drugega družbenika B.B., s katero je prvostopni organ, ki je reševal kot pristojni organ obe denacionalizacijski zadevi, moral razpolagati, prav tako tožena stranka, ki je celo vodila združeni pritožbeni postopek, tožnica pa je itak ves čas postopka predlagala združitev zadev in njihovo skupno obravnavanje, tudi na podlagi celotne spisne dokumentacije, tako da bi uporaba in upoštevanje teh dokumentov kot dokazov tudi v obravnavani zadevi ne moglo biti sporno). Tožnica takih dokazov, s katerimi bi izpodbila navedbe o dejstvih v navedenih dokumentih, ni predložila, pač pa je trditev o upravičenosti do denacionalizacije opirala na odločbo ustavnega sodišča (št. P-7/05-4 z dne 12. 5. 2005, s katero je le-to v sporu o pristojnosti odločilo, da je za obravnavano denacionalizacijo podana stvarna pristojnost upravnega organa in ne sodišča), iz razlogov katere naj bi po njenem mnenju izhajalo, da je upravičenost do denacionalizacije na podlagi 4. člena ZDen podana, kar pa ne more držati, saj je podana stvarna pristojnost upravnega organa šele procesna predpostavka, ob kateri se more zadeva zakonito reševati pred upravnim organom, prav tako pa utemeljitev odločitve ustavnega sodišča sama po sebi ne more vplivati na materialnopravno presojo upravičenosti do denacionalizacije ter ne more nadomestiti izkazovanja predpisanih pogojev za priznanje denacionalizacije.

Ob navedenih neizkazanih okoliščinah je zatrjevani ukrep državnega organa ostal neizkazan tudi v pogledu premoženja, na katero naj bi bilo z ukrepom državnega organa poseženo (tj. neto premoženje podjetja v deležu, s katerim je bil v družbi udeležen E.E.). Na ta razlog je zavrnitev denacionalizacije oprl prvostopni organ, pritrdila pa mu je tudi tožena stranka in tudi sodišče se z njuno materialnopravno presojo, na podlagi katere sta denacionalizacijo v korist E.E. v obravnavani zadevi odrekla, strinja ter v njune razloge za odločitev (ne glede na povedano) ne posega. Odškodnino za podržavljeno premoženje se določi v vrednosti podržavljenega premoženja, ki se določi po stanju premoženja v času podržavljenja (1. odstavek 44. člena ZDen). Z namenom izkazovanja podatkov (dejstev) o podržavljenem premoženju se je tožnica sklicevala na bilanci podjetja iz let 1940 in 1943, ki tudi po presoji sodišča dejstev, ki bi izpričevala in izkazovala premoženjsko stanje podjetja v času zatrjevanega in izkazovanega prenehanja poslovanja trgovine (december 1945), ne vsebujeta ter tako podlaga za odločanje o denacionalizaciji ne moreta biti; prav tako relevantnih dejstev, ki bi izkazovala tedanje premoženjsko stanje podjetja, ne vsebujejo podatki v (samo)prijavi drugemu družbeniku B.B. zaseženega premoženja, ki jih je podal ta družbenik kot oškodovanec zase, in glede katerih tudi ni jasno, ali se nanašajo na celotno podjetje ali le njegov delež, ne vsebujejo pa niti bremen podjetja, listina pa je tudi zasebna ter je iz tega ozira dodatno vprašljiva njena verodostojnost. Dejanskega stanja v pogledu stvari, pravic, bremen, ki opredeljujejo premoženjsko stanje podjetja na presečni datum (čas podržavljenja), pa tudi ni mogoče ugotoviti z izvedencem, kot predlaga tožnica, kajti na ta način bi bilo lahko ugotovljeno le hipotetično premoženjsko stanje podjetja (kar priznava tudi tožnica), kar pa po nobeni določbi ZUP/86 oziroma ZDen ne more biti podlaga za odločanje o denacionalizaciji, saj mora po obeh navedenih predpisih (1. odstavek 44. člena ZDen, 8. člen ZUP/86) dejansko stanje odražati resnično stanje stvari, medtem ko pa mora izjeme, ki ne temeljijo na načelu materialne resnice (zakonita fikcija, zakonita domneva, verjetnost itd.), zakon izrecno dovoliti in urediti. Tudi kolikor se tožnica sklicuje na Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in ostali), s tem ne more biti uspešna, saj ta predpis določa merila za ocenjevanje vrednosti premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (1. člen), ne pa pravil za ugotavljanje stanja premoženja oziroma v zvezi z ugotavljanjem stanja podržavljenega premoženja zgolj napotuje na uporabo aktov o podržavljenju, zapisnikov, sestavljenih ob odvzemu premoženja ter drugih listin oziroma dokazil (3. člen) ter v primeru premoženja podržavljenih družb na uporabo aktov te družbe in njene poslovne dokumentacije oziroma druga dokazila (5. odstavek 8. člena), kar pa je treba razlagati v smislu procesnopravnih pravil ter omejitve zakona, da se kot dokazilo lahko uporabi (le) vse tisto, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in ustreza posameznemu primeru (2. odstavek 159. člena ZUP/86).

Ker je po povedanem po presoji sodišča odločitev v izpodbijani 3. točki odločbe tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) (v zvezi z 2. odstavkom 105. člena tega zakona) kot neutemeljeno zavrnilo.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.