Jedro

Pravica do zaslišanja obremenilnih prič je lahko, glede na utrjena merila Evropskega sodišča za človekove pravice, spoštovana tudi v primerih, ko obremenilne priče na glavni obravnavi niso bile zaslišane. Temeljno merilo je dosegljivost prič, za katero si mora sodišče, razen v primeru smrti, iskreno prizadevati. Sledijo obdolženčeva dejanska možnost zaslišanja prič pred ali izven glavne obravnave, možnost obdolženčevega dejavnega preizkušanja drugih dokazov na glavni obravnavi ter na koncu še položaj izpovedb nezaslišanih prič na glavni obravnavi v dokazni oceni sodišča v razmerju z drugimi, na glavni obravnavi izvedenimi dokazi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 59477/2021 z dne 6. 1. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) ter mu izreklo kazen tri leta in dva meseca zapora ter denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR za posamezni znesek, skupaj torej 1.000,00 EUR. Obsojenec mora to kazen plačati v roku treh mesecev od izvršljivosti sodbe. Če denarne kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati, bo izvršena tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska izrečene denarne kazni določen en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena (očitno) KZ-1 je bil obsojencu v izrečeno kazen zapora vštet čas prestajanja pripora od 29. 10. 2021 od 17.00 ure dalje. Obsojencu je bila nato po prvem odstavku 59. člena KZ-1 pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 56759/2018 z dne 20. 2. 2019, ki je postala pravnomočna 20. 2. 2019, v kateri je bila obsojencu za kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, določena kazen dva meseca zapora, ob preizkusni dobi enega leta in treh mesecev, ki je potekla 7. 3. 2022, preklicana ter v pogojni obsodbi določena kazen dva meseca zapora, izrečena. Po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 je bila potem obsojencu, upoštevaje že izrečeno kazen tri leta in dva meseca zapora, kot določena ter po preklicani pogojni obsodbi kazen dva meseca zapora, kot znova določeno, izrečena enotna kazen tri leta in tri mesece zapora. V to kazen je bil obsojencu vštet čas prestajanja pripora od 29. 10. 2021 od 17.00 ure dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je bil obsojencu izrečen še varnostni ukrep odvzema predmetov, konkretno prenosne telefonske naprave z dvema SIM karticama in spominsko kartico. Enako, vendar na podlagi 498. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je bila tudi priči B. B. odvzeta prenosna telefonska naprava s SIM kartico. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mora obsojenec vrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačila sodne takse je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice do 5. 1. 2022 pa se po prvem odstavku 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 59477/2021 z dne 18. 5. 2023 delno ugodilo obsojenčevi pritožbi in pritožbi obsojenčevega zagovornika ter prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da obsojencu pogojne obsodbe po navedeni pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Kamniku II K 56759/2018 z dne 20. 2. 2019 ni preklicalo, na kar mu niti enotna kazen ni bila izrečena. V ostalem sta bili obe pritožbi, pritožba okrajne državne tožilke pa v celoti zavrnjeni kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrjena prvostopenjska sodba.

3. Obsojenčev zagovornik je nato zoper obe sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Po zapisanem je zahtevo vložil zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravil ZKP in zaradi kršitev materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da prvo in drugostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina. Po njegovem je zahteva neutemeljena, saj vložnik pretežno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z odločbo o obsojenčevi krivdi in o kazenski sankciji, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. V ostalem se vrhovni državni tožilec glede zatrjevanih kršitev zakona sklicuje na razloge nižjih sodišč v napadenih sodbah in predlaga zavrnitev zahteve.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in vložniku. Obsojenec se o odgovoru ni izjavil, medtem ko vložnik v izjavi vztraja pri uveljavljanih izpodbojnih razlogih, kot pri povzetih predlogih.

B.

6. Vrhovno sodišče uvodoma napotuje na razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki so izključno (taksativno) našteti v prvem odstavku 420. člena ZKP. Precejšnjega dvoma v resničnost odločilnih dejstev iz 427. člena ZKP ni med njimi. Gre za pooblastilo, namenjeno zgolj Vrhovnemu sodišču pri preizkusu navedenih razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in ne za dodatni izpodbojni razlog, ki bi ga lahko upravičenci v zahtevi posebej uveljavljali (gl. nazadnje sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 49427/2020 z dne 19. 1. 2023).

7. Ugotovljeno je pomembno, kajti vložnik na 2., 3. in 4. strani zahteve razmeroma obsežno nasprotuje dokazni oceni nižjih sodišč v zvezi z obsojenčevim zagovorom in izpovedbo priče C. C.. Po njegovem sta zagovor in izpovedba vsebinsko skladna ter izkustveno sprejemljiva, dvomi, zlasti sodišča prve stopnje zaradi: i) dela glavne obravnavne, v katerem se je obsojenec začel zagovarjati, ii) načina obrambe, ki ga je izbral omenjeni C. C., ko je bil še obdolženec in iii) možnega usklajevanja zagovora in izpovedbe, ko sta bila oba priprta, pa so neutemeljeni.

8. S povzeto obrazložitvijo vložnik ne zatrjuje nobene kršitve materialnega ali procesnega zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč se po vsebini spušča v pravilno oziroma popolno ugotovljeno dejansko stanje, za kar pa zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni omejitvi v drugem odstavku tega člena ZKP ni mogoče vložiti. Omejitev je posledica pravnomočnosti prvostopenjske sodbe iz prvega odstavka 129. člena ZKP, ki določa, da se tedaj sodba ne more več izpodbijati s pritožbo, ki po 370. členu ZKP ni namenjena zgolj preizkusu kršitev materialnega in procesnega zakona, ampak še preizkusu pravilnosti oziroma popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki po pravnomočnosti sodne odločbe ne more biti vnovič preizkušeno.

9. Enako velja za del obrazložitve zahteve, v katerem vložnik pod navidezno zatrjevanima kršitvama kazenskega zakona iz 4. in 5. točke 372. člena ZKP, navaja dejstva in okoliščine zaradi katerih ocenjuje, da je bil obsojenec prestrogo kaznovan oziroma, da so bili v tem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo omilitvenih določb iz 50. člena KZ-1. Na takšen način vložnik namesto napake pri sklepanju z ugotovljenega dejanskega stanja na pravno pravilo (subsumpciji), kot bistva katerekoli kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, zatrjuje napako pri samem ugotavljanju dejanskega stanja, kar pa je znova predmet zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti po navedeni omejitvi iz drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Izjema je del obrazložitve zahteve, v katerem vložnik navaja, da pravna opredelitev kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, ki je pogoj za tako strogo kaznovanje, nima podlage in da le-to po strogosti tudi sicer odstopa od kaznovanja obsojencev v drugih podobnih primerih.

10. Vrhovno sodišče se strinja, da je v šestem odstavku 308. člena KZ-1 določena hujša ali tako imenovana kvalificirana oblika kaznivega dejanja po tretjem odstavku tega člena, ki je posledično strožje sankcionirana. Ravno zaradi razlike, je jasno, da morajo biti kvalifikatorne okoliščine v izreku sodbe opisane, sicer pravna opredelitev kaznivega dejanja po hujši obliki in eventualno izrečena strožja kazenska sankcija nista možni. Ker je obsojenec po opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, ravnal na način, da je bilo ogroženo življenje in zdravje tujcev, kar je nedvomno kvalifikatorna okoliščina iz šestega odstavka 308. člena KZ-1, ki je bila v nadaljevanju opisa podrobneje konkretizirana, je podlaga za neuspešno grajano hujšo opredelitev kaznivega dejanja v smislu kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, zanesljivo podana, medtem ko strožja kazen od kazni po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, obsojencu niti ni bila izrečena.

11. Končno, ko vložnik navaja primere sodb drugih sodišč, izhaja iz podmene, da ta obsojencem za istovrstno kaznivo dejanje večinsko izrekajo kazni z uporabo omilitvenih določb iz 50. člena KZ-1, ali vsaj kazni, ki so pomembno nižje od kazni, kot je bila izrečena obsojencu v obravnavanem primeru. Pri tem se neposredno sklicuje na pet sodb in hkrati zamolči: i) da je bila sodba Okrožnega sodišča na Ptuju, I K 39545/2020 z dne 10. 3. 2021, spremenjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 39545/2020 z dne 13. 7. 2021 tako, da je bila obsojencu kazen zvišana z dveh let zapora na tri leta in štiri mesece zapora, ii) da je bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 45398/2020 z dne 16. 2. 2020 spremenjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 49398/2020 z dne 11. 3. 2021 tako, da je bila kazen zapora obsojencu znižana zaradi nedovoljenega upoštevanja kvalifikatorne okoliščine iz zakonskega opisa kaznivega dejanja pri odmeri kazni in ne zaradi dejanskih okoliščin, ki bi bile enake okoliščinam obravnavanega primera, iii) da sta bili sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju I K 50958/2020 z dne 11. 3. 2021 in I K 2525/2021 z dne 12. 5. 2021, izrečeni po predhodnih priznanjih, za kar se obsojenec v obravnavanem primeru ni odločil ter iiii), da je bila s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju II K 31698/2020 z dne 21. 2. 2023, storilcu izrečena za šest mesecev nižja kazen zapora, pa zato občutno višja denarna kazen ter še kazen izgona tujca iz države za tri leta. Glede na ugotovljeno, v obrazložitvi zahteve navajana kršitev enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava), kot podlaga za posredno zatrjevano prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče pri izreku kazni iz 5. točke 372. člena ZKP, ni podana, zaradi neimenovanih sodb Višjega sodišča v Kopru, na katere se vložnik v obrazložitvi prav tako sklicuje, pa je zahteva v preostalem delu v zvezi s to kršitvijo pomanjkljiva do mere, da je ni bilo mogoče preizkusiti.

B.-1

12. Med bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložnik v obrazložitvi zahteve zatrjuje kršitvi iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prva kršitev je obrazložena z nedovoljenostjo (nezakonitostjo) pridobljenih dokazov, na katerih prvostopenjska sodba ne bi smela biti oprta. Gre za: i) privolitvi prič C. C. ter B. B. z dne 29. in 30. 10. 2021 za pregled elektronskih telefonskih naprav, ii) zabeleženo zaznavo priče D. D. v uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in o okoliščinah kaznivega dejanja z dne 29. 10. 2021 ter izpovedbi prič omenjenega B. B. in E. E.. Po pritožniku sta priči C. C. in B. B. privolila v pregled elektronske telefonske naprave v okoliščinah, ko zaradi neznanja slovenskega jezika nista razumela pomena dane privolitve. Priča D. D. je osredotočeno opazoval zaseženo telefonsko napravo, na kateri se je po dohodnem klicu, izpisala klicateljeva telefonska številka in vzdevek "Crni gavran." Identiteta prič B. B. in E. E. ni bila preverjena, obsojenec pa ju ni imel priložnosti neposredno zaslišati. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, razen kot posledica predhodno obrazložene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka tega člena, v zahtevi ni obrazložena.

13. Razlogi nižjih sodišč o dovoljenosti pridobitve navedenih dokazov in o dopustnem opiranju prvostopenjske sodbe na te dokaze se nahajajo od 1. do vključno 9. točke ter v prvem delu 13. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, sodišče druge stopnje pa jim je sledilo z razlogi v 7. do vključno 15. točki drugostopenjske sodbe. Vrhovno sodišče razlogom v zvezi s privolitvama prič C. C. in B. B. v pregled elektronske naprave ter glede identitete te priče in priče E. E. v celoti pritrjuje. Sodišče prve stopnje je namreč vložnikova zatrjevanja o neznanju slovenskega jezika kot vzroku za to, da priči nista vedeli, v kaj sta dejansko privolili, preizkusilo z zaslišanji prič D. D., F. F., G. G. in H. H.. Ugotovilo je, da priči C. C. in B. B. sicer nista znali slovenskega jezika, da pa sta jima bili vsebina namere za pregled elektronskih naprav in možnost privolitve v pregled teh naprav prevedeni na način, da sta razumeli njun pomen in da sta (šele) nato v pregled privolili. Razlika je bila le v tem, da je priča C. C., po izpovedbi priče G. G. izjavil, da slovenski jezik razume, ker ima njegov oče dovoljenje za prebivanje v Sloveniji. Ker vložnik že preizkušena zatrjevanja, v obrazložitvi zahteve ponavlja z navedbami, da izpovedbi prič D. D. in G. G. nista potrjeni z izpovedbo priče F. F., da niti medsebojno nista skladni, da je priča K. K. potrdil, da priča C. C. ni razumel slovenskega jezika itd., znova sega na področje ugotovljenega dejanskega stanja, kar je nenazadnje mimo omejitve iz drugega odstavka 420. člena ZKP na peti strani obrazložitve zahteve izrecno zapisal. 14. Podobno velja glede identitete prič B. B. in E. E., ko vložnik v obrazložitvi zahteve izpovedbe prič I. I., J. J. in K. K. postavi v drug kontekst od konteksta kot izhaja iz razlogov v 9. točki prvostopenjske sodbe, ko torej priče niso izpovedovale o nemožnosti identifikacije prič B. B. in E. E., temveč, da tujci, med katerimi sta bili tudi ti dve priči, pri sebi niso imeli nobene veljavne listine, potrebne za prehod državne meje. Gre torej ponovno za dokazno oceno izpovedb prič, s katero vložnik nasprotuje isti dokazni oceni sodišča prve stopnje in nato še pravilnosti ugotovitve o tem, da sta bili priči identificirani že po posredovanih podatkih. Ker je dokazna ocena sodišča prve stopnje prestala preizkus po sodišču druge stopnje, so ugotovitve o identiteti prič B. B. in E. E. po omenjenem prvem odstavku 129. člena ZKP postale pravnomočne in jih Vrhovno sodišče niti v tem primeru ne more/sme še enkrat preizkušati.

15. Lahko pa je preizkusilo vložnikova zatrjevanja o nedopustnosti opiranja prvostopenjske sodbe na izpovedbi teh dveh prič ter na zaznavo priče D. D. v navedenem uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in o okoliščinah kaznivega dejanja z dne 29. 10. 2021, saj temelje na istih dejanskih izhodiščih, kot sta jih v tej zvezi ugotovili nižji sodišči. 16. Da obsojenec na glavni obravnavi ni mogel zaslišati prič B. B. in E. E. je objektivno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje opravičevalo z naknadno nedosegljivostjo prič ter obenem opozorilo na možnost obsojenčevega polnega sodelovanja pri njihovem prvem zaslišanju dne 30. 10. 2022, ki je ustrezno obveščeni obsojenec ni izkoristil. Vrhovno sodišče se strinja z vložnikom, da je pravica do zaslišanja t.i. obremenilnih prič sestavni del popolne enakopravnosti, ki je v kazenskem postopku po 29. členu Ustave zagotovljena vsakemu obdolžencu kaznivega dejanja. Strinja se toliko bolj, ker je ta pravica izrecno določena v oddelku d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se po 8. členu Ustave, kot ratificirana in objavljena mednarodna pogodba uporablja neposredno. Toda po pravilnih ugotovitvah sodišča druge stopnje v 15. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, je lahko pravica do zaslišanja obremenilnih prič, glede na utrjena merila Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), spoštovana tudi v primerih, ko obremenilne priče na glavni obravnavi niso bile zaslišane. Temeljno merilo je dosegljivost prič, za katero si mora sodišče, razen v primeru smrti, iskreno prizadevati. Sledijo obdolženčeva dejanska možnost zaslišanja prič pred ali izven glavne obravnave, možnost obdolženčevega dejavnega preizkušanja drugih dokazov na glavni obravnavi ter na koncu še položaj izpovedb nezaslišanih prič na glavni obravnavi v dokazni oceni sodišča v razmerju z drugimi, na glavni obravnavi izvedenimi dokazi.

17. Vložnik se s povzetimi merili, z izjemo obsojenčeve dejanske možnosti zaslišanja prič B. B. in E. E. pred glavno obravnavo, v obrazložitvi zahteve ne ukvarja, Vrhovno sodišče pa se strinja z razlogi nižjih sodišč v navedeni 13. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe in v 14. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, po katerih je dežurna preiskovalna sodnica obsojenca 29. 10. 2021 razumljivo obvestila o nameravanih nujnih preiskovalnih dejanjih po 166. členu ZKP z zaslišanjem prič, pri katerih bi lahko bil navzoč, medtem ko je obsojenec to možnost zavrnil. V obrazložitvi zahteve navajano obsojenčevo zmotno prepričanje, da bosta navedeni priči zaslišani tudi na glavni obravnavi in da mutatis mutandis njuni izpovedbi ne bosta zgolj prebrani, dejanske možnosti zaslišanja obremenilnih prič, po pravilnih ugotovitvah sodišča druge stopnje v 15. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, objektivno ne odpravlja, hkrati pa nasprotuje obsojenčevemu obnašanju na glavni obravnavi dne 21. 12. 2022 in 6. 1. 2023, ko ni imel nobenih pripomb na prebrani izpovedbi, ne na posebej predočeno izpovedbo priče B. B., niti ni bilo zato predlagano dopolnjevanje dokaznega postopka. Glede na to, in ker je bilo po nadaljnjih, ne-grajanih razlogih v drugostopenjski sodbi ugotovljeno, da so bila v danem primeru izpolnjena še preostala merila ESČP za uravnoteženje obsojenčevega procesnega položaja, nastalega po navedenem objektivnem prikrajšanju za zaslišanje obremenilnih prič na glavni obravnavi, je Vrhovno sodišče vložnikova zatrjevanja o nedopustnem opiranju prvostopenjske sodbe na izpovedbi prič B. B. in E. E., zavrnilo.

18. Enako je ravnalo glede vložnikovih zatrjevanj o nedopustnem opiranju prvostopenjske sodbe na zaznavo priče D. D., zabeleženo v uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in o okoliščinah kaznivega dejanja z dne 29. 10. 2021. Res je, da je bilo že s samo pričino zaznavo izpisane klicateljeve telefonske številke in vzdevka "Crni gavran" na obsojenčevi prenosni telefonski napravi, objektivno poseženo v zagotovljeno tajnost pisem in drugih občil iz prvega odstavka 37. člena Ustave. Toda poseženo je bilo v okoliščinah, ki obsojenčevega pričakovanja po ustavno pravnem varstvu razkrite klicateljeve telefonske številke in navedenega vzdevka, niti po oceni Vrhovnega sodišča ne utemeljujejo. Obsojenec je bil namreč neizpodbitno zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, po katerem so mu policisti odvzeli prostost ter pričeli z zbiranjem obvestil in zavarovanjem dokazov. Med temi je bila tudi obsojenčeva prenosna telefonska naprava, ki je bila sprožena (aktivirana) po dohodnem klicu in ne po ravnanju katerega od policistov oz. natančneje priče D. D., ki je po sprožitvi zaznal izpis klicateljeve telefonske številke in vzdevka "Crni gavran". Zaznavo je potem kot eventualno pomemben podatek v nadaljnjih postopkih zabeležil v uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 29. 10. 2021. Osredotočenost pričine zavesti v trenutku sprožitve obsojenčeve prenosne telefonske naprave, zaradi naključnosti same sprožitve ni odločilna, priča D. D. pa je izpis s te naprave zaznal ter ga v uradnem zaznamku zabeležil ob zavarovanju dokazov po odkritem kaznivem dejanju in ne posebej ali ob dejanju, do katerega kot policist že po prvem odstavku 148. člena ZKP ne bi bil upravičen. Pomeni, da bi se šele s pričinim ravnanjem izven teh okvirjev, ugotovljeni poseg v zagotovljeno tajnost pisem in drugih občil iz prvega odstavka 37. člena Ustave lahko izkazal za protipravnega in šele od takrat naprej bi lahko obsojenec utemeljeno pričakoval, da bo to zagotovilo tudi ustavno pravno varovano.

19. Če je predmet bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP opiranje sodbe na ustavno in zakonsko nedovoljene dokaze, so predmet bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka tega člena, določene pomanjkljivosti in napake v izreku in/ali razlogih sodbe. Ker sta predmeta po vrsti nezdružljiva, morata biti tudi kršitvi samostojno obrazloženi. Takšna obrazložitev v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, po že ugotovljenem v zahtevi manjka, Vrhovno sodišče pa kršitve po omejitvi iz prvega odstavka 424. člena ZKP samo ali po uradni dolžnosti ne preizkuša. B.-2

20. Vložnik med kršitvami iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, zatrjuje kršitvi 128. člena ZKP in 29. člena Ustave, ko mu po navedbi v obrazložitvi zahteve ni bil omogočen pregled spisa. Kršitvi po nobeni točki nista predmet bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč sta predmet drugih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 420. člena ZKP. Razlika tedaj je, da mora biti pri slednjih obrazložen še vpliv na zakonitost sodne odločbe, ki ga Vrhovno sodišče v nadaljevanju obrazložitve zahteve ni zasledilo, sodišče druge stopnje pa je domala identično vložnikovo navedbo zavrnilo po temeljitem pregledu spisa in po ugotovljenih dejstvih, ki se bistveno razlikujejo od dejstev, ki jih sedaj vložnik v obrazložitvi zahteve protispisno ponavlja.

C.

21. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in da je zahteva v delu vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

22. Obsojenec je bil oproščen dolžnosti plačila sodne takse, saj je po posredovanih podatkih sodišču prve stopnje, brez zaposlitve in premoženja ter oče nepreskrbljenega otroka.

23. Odločitev je bila sprejeta soglasno.