Jedro

Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica zmožna za delo v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno. Takšna opredelitev njene zmožnosti za delo ni nujno pomenila njene zmožnosti oziroma nezmožnosti za polovični delovni čas, temveč je bila njena delovna obveznost, upoštevaje navedeno omejitev, odvisna tudi od tedenske razporeditve delovnega časa pri toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici 6. 2. 2012 in za ugotovitev, da na podlagi te odpovedi tožnici delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnice na delo. Ob ugotovitvi, da je tožnica pri toženi stranki delala v šestdnevnem delovnem tednu, da je imela v času od 11. 12. 2011 do 31. 12. 2011 in od 14. 1. 2012 dalje z odločbami Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ugotovljeno zmožnost za delo le po štiri ure dnevno, da je bila zaradi neupravičene odsotnosti z dela dne 31. 12. 2011 pisno opozorjena na kršitev delovne obveznosti z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve in da je ob sobotah dne 14. 1. in 21. 1. 2012 ponovno neupravičeno izostala z dela, je presodilo, da je bil podan utemeljen krivdni razlog in so bili izpolnjeni pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je ob soglasju z ugotovitvami in presojo sodišča prve stopnje pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni upoštevalo njene pravice do dela v polnem delovnem času, to je štirideset ur tedensko. Ker je bila v spornem obdobju zaradi bolezni zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno, je bila dolžna opravljati delo le pet dni v tednu po štiri ure, kolikor je znašal njen polovični delovni čas, sobotno delo pa je tako zanjo predstavljalo nezakonito odrejeno nadurno delo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče je tudi na podlagi zaslišanja zdravnikov, ki so v spornem času ugotavljali tožničino zmožnost za delo z vidika njenega zdravstvenega stanja, ugotovilo, da je bila tožnica zmožna za delo v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno. Takšna opredelitev njene zmožnosti za delo ni nujno pomenila njene zmožnosti oziroma nezmožnosti za polovični delovni čas, temveč je bila njena delovna obveznost, upoštevaje navedeno omejitev, odvisna tudi od tedenske razporeditve delovnega časa pri toženi stranki. Ker je imela glede na ugotovitev sodišča tožnica pri toženi stranki poln delovni čas štirideset ur tedensko razporejen na šest dni v tednu (od ponedeljka do sobote), to pomeni, da je bila njena delovna obveznost ob upoštevanju odrejenih zdravniških omejitev vsak delovni dan po štiri ure, vključno s sobotami. To je sicer več kot je znašal njen polovični delovni čas, vendar njena delovna omejitev ni bila opredeljena z vidika le-tega (1).

7. Ker je bila tožnica dne 31. 12. 2011 ob ugotovljeni zmožnosti za delo na svojo delovno obveznost štiriurnega dela tudi ob z razporedom dela predvidenih sobotah izrecno opozorjena, pa je bila kljub temu ob dveh sobotah v mesecu januarju 2012 neupravičeno odsotna z dela, so bili tudi po presoji revizijskega sodišča podani pogoji za redno odpoved njene pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 88. in 83. člena ZDR.

8. Glede na navedeno revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Če bi imela tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) opredeljen le štiridnevni delovni teden, bi bila tožnica ob takih omejitvah prav tako dolžna delati le po štiri ure dnevno zgolj ob delovnih dnevih - v tem primeru torej manj kot polovico polnega delovnega časa.