Jedro

Tožeča stranka (čistilka) bi ob spornih sobotah, na podlagi odločb ZZZS, morala delati pri toženi stranki od ponedeljka do sobote po 4 ure na dan, kot je bilo določeno v njenem urniku dela, saj z navedenima odločbama ni bilo odločeno, da je sposobna delati le v delovnem času 20 ur tedensko. Ker tožeča stranka kljub navodilom in pisnemu opozorilu tožene stranke ponovno ni prišla na delo ob sobotah, je z neupravičeno odsotnostjo z dela ob navedenih sobotah motila delovni proces tožene stranke in s tem kršila določbo 31., 32. in 35. člena ZDR. Zato ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 6. 12. 2012 nezakonita; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tako da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko z dne 23. 3. 2012 prijaviti v obvezna zavarovanja, zanjo plačati ustrezne davke in prispevke, ter ji za čas do vrnitve na delo plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku, ki ga je prejemala v skladu s pogodbo o zaposlitvi, po odvodu davkov in prispevkov pa z zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico oz. da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je bila pri toženi stranki zaposlena vse od januarja 2008 na delovnem mestu čistilke, pred tem pa je bila zaposlena pri pravnem predniku tožene stranke A.A. d.o.o.. S prevzemom po 73. členu ZDR so prešle vse pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri pravnemu predniku tožene stranke, na toženo stranko kot delodajalca prevzemnika. V obdobju od 11. 12. 2011 do 31. 12. 2011 in od 14. 1. 2011 do 14. 2. 2011 je bila tožnica zaradi bolezni zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Tožeča stranka je bila tako dolžna svoje delovne obveznosti opravljati v obsegu 4 ure dnevno petkrat tedensko, sobotno delo pa je predstavljalo zanjo delo preko polnega delovnega časa. V zvezi s postopkom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga poudarja, da je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj so določbe ZDR jasne, tako glede obsega delovne obveznosti po polnem delovnem času, prav tako pa v zvezi z odrejanjem nadurnega dela. Zaradi bolezni je bila v navedenem obdobju zmožna za delo v krajšem delovnem času od polnega in sicer 4 ure dnevno. Delo v soboto 31. 12. 2011, 14. 1. 2012 in 21. 1. 2012 je za tožečo stranko pomenilo delo preko njene redne delovne obveznosti (nadurno delo), zato za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ne obstaja noben utemeljen razlog. Sodišče prve stopnje je povsem zmotno sledilo izpovedbi priče B.B., dr. med. spec. in C.C., dr. med. spec., da je bila tožeča stranka, glede na odločbi ZZZS z dne 1. 12. 2011 in z dne 18. 12. 2012, dolžna delati vsak delovni dan po urniku tožene stranke krajši delovni čas od polnega 4 ure dnevno in zaključilo, da bi morala tožeča stranka delati pri toženi stranki od ponedeljka do sobote 4 ure na dan, kot je bilo določeno v urniku dela, saj z navedenimi odločbami ni bilo odločeno, da je sposobna delati le v delovnem času 20 ur tedensko.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer: - da je bila tožeča stranka od 1. 2. 2008 dalje v delovnem razmerju pri toženi stranki za polni delovni čas, kot prevzeta delavka A.A. d.o.o., na delovnem mestu čistilka; - da je tožeča stranka od junija 2010 dalje opravljala delo na delovišču v Splošni bolnišnici D. po urniku toženke in sicer od ponedeljka do petka 7 ur na dan in soboto 5 ur; - da je bila tožeča stranka z odločbami ZZZS z dne 1. 12. 2011 in z dne 18. 11. 2012, za čas od 11. 12. 2011 do 31. 12. 2011 in od 14. 1. 2012 do 14. 2. 2012 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno; - da je iz urnika dela z dne 31. 5. 2010 razvidno, da je bil urnik tožeče stranke od ponedeljka do sobote; - da je direktor tožene stranke tožeči stranki dne 5. 1. 2012 izdal pisno opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ker je neupravičeno izostala z dela dne 31. 12. 2011 in s tem kršila obveznosti iz delovnega razmerja; - da je tožena stranka tožeči stranki podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dne 6. 2. 2012 in ji očitala, da kljub jasnim odločitvam imenovanih zdravnikov ZZZS, izobešenemu urniku dela, kljub pisnemu opozorilu z dne 31. 12. 2011 in predhodnim ustnim opozorilom nadrejene delavke, je tožeča stranka ponovno neupravičeno izostala z dela z dne 14. 1. 2012 in 21. 1. 2012, da ne upošteva navodil in zahtev delodajalca ter s tem krši 31., 32. in 35. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji); - da sta zdravnika B.B. dr. med. spec. in C.C. dr. med. spec., kot imenovana zdravnika ZZZS v spornem obdobju odločila, da je tožeča stranka zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Zaslišana kot priči sta izpovedala, da je bila tožeča stranka glede na odločbi ZZZS z dne 1. 12. 2011 in 18. 1. 2012 zaradi bolezni zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure, kar pomeni, da delo opravlja vsak delovni dan po urniku tožene stranke 4 ure dnevno.

Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi tožeča stranka ob spornih sobotah, na podlagi odločb ZZZS z dne 1. 12. 2011 in 18. 1. 2012, morala delati pri toženi stranki od ponedeljka do sobote po 4 ure na dan, kot je bilo določeno v njenem urniku dela, saj z navedenima odločbama ni bilo odločeno, da je sposobna delati le v delovnem času 20 ur tedensko. Ker tožeča stranka kljub navodilom in pisnemu opozorilu tožene stranke ponovno ni prišla na delo ob sobotah in sicer dne 14. 1. 2012 in 21. 1. 2012, je zaključilo, da je tožeča stranka z neupravičeno odsotnostjo z dela ob navedenih sobotah motila delovni proces tožene stranke in s tem kršila določbo 31., 32. in 35. člena ZDR, zato ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je urejena v 88. členu ZDR. Za krivdni razlog po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR se šteje, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpoved iz tega razloga je zakonita le, če delodajalec delavca predhodno pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, kot je določeno v 1. odstavku 83. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je v obširno izvedenem dokaznem postopku zaslišalo tožečo stranko, neposredno nadrejeno E.E., F.F. (direktorico s človeškimi viri) in oba imenovana zdravnika, ki sta izdala odločbi ZZZS, s katerima je bilo odločeno, da je tožeča stranka zmožna za delo 4 ure dnevno. Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka zaposlena na delovnem mestu čistilka na širšem območju D. z okolico in je svoje delo opravljala na enoti Splošna bolnišnica D., kjer je urnik dela na tedenski bazi razporejen na 6 dni v tednu, delo poteka od ponedeljka do petka po 7 ur na dan ter v soboto ali nedeljo 5 ur na dan. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnega razloga zato, ker ni upoštevala urnika dela, iz katerega je jasno razvidno, da je urnik dela tožeče stranke od ponedeljka do sobote. Ob spornih sobotah tožeča stranka (31. 12. 2011, 14. 1. 2012 in 21. 1. 2012) ni prišla na delo in svojega dela ni opravila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki skladno z urnikom dela odredila opravljanje dela v spornih sobotah, o razporedu delovnega časa je bila tožeča stranka pravočasno obveščena, kakor tudi drugi delavci, ki morajo v skladu s tožečo stranko opravljati svoje delo. Glede na odločbi ZZZS je bila tožeča stranka od 11. 12. 2011 do 31. 12. 2011 in od 14. 1. 2012 do 14. 2. 2012 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Po izpovedbi zaslišanih imenovanih zdravnikov navedeno pomeni, da mora tožeča stranka vsak dan delati po delovnem urniku tožene stranke 4 ure dnevno.

Po določbi 6. alinee 2. odstavka 145. člena ZDR delodajalec ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa delavcu, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju in drugimi predpisi. Tožeči stranki delo preko polnega delovnega časa ni bilo naloženo, saj je bil pri toženi stranki delovni čas razporejen od ponedeljka do sobote, tožeča stranka pa je bila v skladu z odločbami ZZZS zmožna za delo v skrajšanem delovniku 4 ure dnevno. Z navedenima odločbama ZZZS pa ni bilo odločeno, da je tožeča stranka sposobna delati le v delovnem času 20 ur tedensko, kot zmotno zatrjuje pritožba. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je kršila delovne obveznosti s tem, ko neupravičeno ni prišla na delo ob sobotah 31. 12. 2011 (kar se ji očita v pisnem opozorilu) ter 14. 1. 2012 in 21. 1. 2012 (kar je predmet odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov). Tožeča stranka je kršila 32. člen ZDR, ki določa, da mora delavec resno opravljati svoje delo na delovnem mestu za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu, saj ni upoštevalo urnika dela tožene stranke, kršila je 32. člen ZDR, ki določa, da mora delavec upoštevati zahtevke in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj kljub navodilu in pisnemu opozorilu, ponovno ni prišla na delo dne 14. 1. 2012 in 21. 1. 2012. Tožeča stranka je z neupravičeno odsotnostjo z dela v navedenih dneh motila delovni proces tožene stranke in s tem kršila tudi določbo 35. člena ZDR, ki določa, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovali poslovnim interesom delodajalca. Ob navedenih ugotovitvah pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da je bil zaradi navedenih kršitev tožeče stranke podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb tretje alineje 1. odstavka in 2. odstavka 88. člena ZDR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker tožeča in tožena stranka stroškov v zvezi s pritožbo nista priglasili.