Jedro

Sodišče izda zavrnilno oziroma t.i. nepravo zamudno sodbo, kadar iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V skladu z ureditvijo po noveli ZPP-D lahko to stori brez vračanja tožbe tožniku v popravo le tedaj, ko je upoštevaje tožbeno naracijo očitno, da pravnega neskladja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbenim predlogom objektivno ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v istem tožbenem zahtevku. Prav tak (gre za t.i. neodpravljivo nesklepčnost) je tudi predmetni primer.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s t.i. nepravo zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nedopustna izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Murski Soboti In 101/2007 z dne 24. 8. 2007 in potrjena s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Ip 366/2008 z dne 15. 4. 2008. 2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo.

3. Tožnika v reviziji uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da njuna tožba ni bila nesklepčna, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po prvem odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženec ni odgovoril na tožbo, zato je šteti, da je tožbeni zahtevek pripoznal. Izvršilni naslov, nadaljujeta, je ničen, ničnost pa mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Tako je utemeljen zaključek, da je terjatev toženca prenehala po nastanku izvršilnega naslova. Če tožba zaradi nedopustnosti izvršbe v takem primeru ne bi bila dopustna, dodajata, dolžnik ne bi imel na voljo nobenega pravnega sredstva, ki bi mu zagotavljalo pravno varstvo zoper nezakonit izvršilni naslov. Tisto, na kar namiguje pritožbeno sodišče, tj. tožba za ugotovitev ničnosti izvršilnega naslova, takšnega varstva ne daje, saj bi sporni sklep o izvršbi In 101/2007 ostal v veljavi kljub eventualni ugoditvi takšnemu zahtevku.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnika toženčevi pasivnosti v zvezi z odgovorom na tožbo pripisujeta zmotne učinke. Kadar toženec v zakonskem roku ne odgovori na tožbo, to ne pomeni, da je tožbeni zahtevek pripoznal, pač pa se po neovrgljivi zakonski domnevi štejejo za priznane (le) trditve, na katere tožnik opira svoj zahtevek.(1) Toženčevo disponiranje (pasivnost, ko bi mogel odgovoriti na tožbene navedbe, je izraz toženčeve procesne dispozicije)(2) se tako nanaša le na spodnjo premiso, ne pa tudi na pravno kvalifikacijo, ki naj se uporabi. Presoja o slednji je v okviru izpeljave sodniškega silogizma pridržana sodišču. 7. Sodišče izda zavrnilno oziroma t.i. nepravo zamudno sodbo, kadar iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V skladu z ureditvijo po noveli ZPP-D(3) lahko to stori brez vračanja tožbe tožniku v popravo le tedaj, ko je upoštevaje tožbeno naracijo očitno, da pravnega neskladja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbenim predlogom objektivno ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v istem tožbenem zahtevku. Prav tak (gre za t.i. neodpravljivo nesklepčnost) je tudi predmetni primer. Iz tožbenega, sicer popolnega opisa življenjskega primera ne izhaja pravna posledica, kakršno tožnik uveljavlja s tožbenim predlogom.(4)

8. Ustaljeno stališče sodne prakse VS RS(5) je, da lahko s tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe (

59. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ) tisti, zoper katerega teče izvršilni postopek, izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, ki oziroma kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Načelo stroge formalne legalitete kot eno izmed temeljnih načel izvršilnega postopka namreč ne dovoljuje izvršilnemu sodišču presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na podlagi katerega je bila predlagana izvršba. Upoštevna je terjatev, ki in kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Ta kot procesna predpostavka za dopustnost izvršbe vzpostavlja domnevo, da obstaja terjatev, ki je v njem ugotovljena, in da so v njem navedene stranke legitimirane za izvršbo.

9. Tožba iz 59. člena ZIZ je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom – predhodni ugovor je pogoj za pravico do te tožbe. V ugovoru zoper sklep o izvršbi pa se lahko uveljavlja le razloge, ki preprečujejo izvršbo (prvi odstavek 55. člena ZIZ), pri čemer noben od teh razlogov ni tak, da bi dopuščal presojo o utemeljenosti terjatve, ki je ugotovljena v izvršilnem naslovu. To pomeni, da zatrjevanje kakršnihkoli dejstev, ki se nanašajo na izvršilni naslov in časovno izvirajo iz obdobja, ki je v njem upoštevano, v tožbi zaradi nedopustnosti izvršbe ne pride v poštev.(6) Zato je odločanje sodišča o nedopustnosti izvršbe pojmovno nezdružljivo z ugotavljanjem ničnosti pravnega posla v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov.

10. Po povedanem je jasno, da sta tožnika neveljavnost pravnega posla, na podlagi katerega sta postala zavezana tožencu, uveljavljala z napačnim tožbenim predlogom. Vendar to, v nasprotju s tistim, kar implícite očitata v reviziji, ne pomeni, da so posledice zavrnilne sodbe v konkretnem primeru zanju pravnoformalno usodne. Procesnih ovir za novo tožbo z istim tožbenim temeljem ni, prav tako ne za eventualno nasprotno izvršbo po 2. točki prvega odstavka 67. člena ZIZ.(7)

11. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. J. Zobec, Bistvene značilnosti in formalni pogoji za zamudno sodbo , Pravnik, Ljubljana, 2006, št. 9–10, str. 733–734. Op. št. (2): Ibid. Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 45/2008. Op. št. (4): Glej J. Zobec v Ude, Betetto in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga , GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 125–127 in 139. Op. št. (5): Na primer v zadevah II Ips 1109/2008, II Ips 361/2008 in II Ips 603/2006. Op. št. (6): Glej V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo , GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 214 in 217. Op. št. (7): Slednje seveda le ob predpostavki uspeha z ničnostno tožbo, ko bi bila predmetna izvršba že končana. Več o tem glej V. Rijavec, Notarske listine v izvršbi , Pravna praksa, GV Založba, 2001, št. 28, str. 15 in nasl.