Jedro

Dolžnik lahko v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe le v primeru, če je (izvršilno) sodišče odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. Zahtevek v takšnih primerih meri zoper samo izvršbo, ne pa zoper izvršilni naslov.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano (zavrnilno zamudno) sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 24.8.2007, opr. št. In 101/2007, nedopustna in da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške.

Proti sodbi se tožnika pravočasno pritožujeta zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da izda ugodilno zamudno sodbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je pooblaščencu tožnikov sodbo vročilo tako, da jo je pustilo v poštnem nabiralniku, moralo pa bi mu jo vročiti osebno. Pooblaščenec tožnikov je tako dne 21.11.2008 pregledal sodni spis in ugotovil, da se v njem nahaja vročilnica, brez podpisa. Tožeči stranki je tako najprej potrebno pravilno vročiti sodbo. Iz previdnosti pa že v tej pritožbi tožnika podajata tudi nadaljnje pritožbene navedbe in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo šteje, glede na navedene okoliščine vročanja, kot pravočasno. Navajata, da bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo, saj so bili vsi pogoji izpolnjeni. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, in je šteti, da je s tem pripoznala tožbeni zahtevek, pripoznala je torej, da je izvršba nedopustna. Poleg tega je sodišče tudi materialno pravo uporabilo napačno. Določba 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ dopušča pravdo na nedopustnost izvršbe iz kateregakoli razloga, ločevanja med opozicijskimi in impugnacijskimi razlogi ni več (tako tudi pravna teorija, komentar Zakona o izvršbi in zavarovanju). Sodišče bi moralo upoštevati dejstvo, da je tožena stranka v stečajnem postopku in da tožnika ne bosta mogla uveljavljati svojih terjatev v nasprotni izvršbi. Tožnika sta zatrjevala, da terjatev na podlagi izvršilnega naslova sploh ne obstoji. Takšen neobstoj terjatve izhaja iz dejstva, da listina, ki je podlaga za izvršbo, ni izvršilni naslov. Sodišče mora to preverjati po uradni dolžnosti (2. točka 55. člena ZIZ).

Tožena stranka je preko odvetnika S.R. na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba pravočasna, kljub morebitni nepravilni vročitvi.

To, da tožena stranka na tožbo ne odgovori, ne pomeni, da pripoznava zahtevek, temveč da priznava dejstva, navedena v tožbi (primerjaj 316. in 318. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Drugo pa je vprašanje sklepčnosti tožbenega zahtevka - ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Če ne, sodišče tožbeni zahtevek, kljub temu, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, zavrne. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru tožba nesklepčna in zato tožbeni zahtevek zavrnilo. Pravilno pa je tudi ugotovilo, da je v konkretnem primeru očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (3. in 4. odstavek 318. člena ZPP).

Pravda za nedopustnost izvršbe je dopustna le ob pogojih iz 59. člena ZIZ. Dolžnik lahko v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, le v primeru, če je (izvršilno) sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. Zahtevek v takšnih primerih meri zoper samo izvršbo ne pa zoper izvršilni naslov. Zato ni mogoče s takšno tožbo izpodbijati obstoja in višine terjatve, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu, pa tudi ne ugotavljati ničnosti izvršilnega naslova v obliki predhodnega vprašanja. Odločitev sodišča o nedopustnosti izvršbe tudi ni v ničemer povezana z zahtevkom za ugotovitev ničnosti izvršilnega naslova. Takšna ugotovitev ne povzroči nedopustnosti izvršbe ampak njeno ustavitev (76. člen ZIZ). Prav ugotovitev ničnosti izvršilnega naslova kot predhodnega vprašanja, pa sta uveljavljala tožnika, ko sta zatrjevala, da je pravni posel med pravdnima strankama ničen, ker listina (notarski zapis) ne izpolnjuje pogojev za veljavnosti, obresti pa so oderuške in je zato izvršba na podlagi takšnega izvršilnega naslova nedopustna. Tudi ne drži, da listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov. Gre za izvršljiv notarski zapis, ki je v skladu z določbo 17. člena ZIZ nedvomno izvršilni naslov. Ugotavljanje, ali gre morda za ničen notarski zapis, pa ni stvar pravde zaradi nedopustnosti izvršbe, ampak rednega pravdnega postopka, kot je tudi to sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo. Kolikor bosta tožnika s tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti izvršilnega naslova uspela, bo to samostojni ugovorni razlog za ustavitev izvršbe (5. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ). Komentar 4. točke k 59. členu ZIZ ne govori o tem, da je mogoče tožbo na nedopustnost izvršbe vložiti iz kateregakoli razloga in da ni več ločevanja med opozicijskimi in impugnacijskimi razlogi. Ta del komentarja se nanaša na postopanje izvršilnega sodišča - zakon sedaj dopušča izvršilnemu sodišču, da odloča o ugovoru tudi če je ta vložen na podlagi dejstva, ki se nanaša na samo terjatev in je med strankama sporno, do spremembe zakona pa je moralo izvršilno sodišče v takšnem primeru napotiti dolžnika na pravdo ali drug postopek.

Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da iz dejstev navedenih v tožbi, utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja, je zato pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker s pritožbo nista uspela, tožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tudi tožena stranka nosi sama (1. odstavek 155. člena ZPP).