Jedro

Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da ni ustrezno informirala svojih nadrejenih oziroma jim je očitno dajala napačne informacije o poteku projekta, s tem pa je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer imajo kršitve vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Očitek iz odpovedi je časovno in vsebinsko neopredeljen, tako da ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede objektivnega roka in kršitve tudi niso vsebinsko konkretizirane.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II., III., IV. in V. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: "Delovno razmerje, sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2004 in aneksa z dne 29. 12. 2014, med tožečo stranko in toženo stranko ni prenehalo dne 13. 1. 2015 in traja vse do 13. 11. 2017, ko se pogodba o zaposlitvi razveže in je tožena stranka dolžna tožnici za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja in pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, razen za čas od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015, ko je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu.

Tožena stranka je dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer od 14. 1. 2015 do 22. 1. 2015 in od 24. 2. 2015 do 13. 11. 2017 obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, od teh mesečnih zneskov obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter ustrezen neto znesek izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plač, to je od 6. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni." Z a v r n e se zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji obračunati nadomestilo plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto ter ostale pravice iz delovnega razmerja tudi za čas od 14. 11. 2017 dalje in jo za navedeno obdobje prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ ter ji obračunati nadomestilo plače. Z a v r n e se zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna za čas 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015 obračunati nadomestilo plače v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, znižano za 892,50 EUR bruto, od tega mesečnega zneska v korist tožnice obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila plače, to je od 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (I., VI. in VIII. točka izreka).

III. Zadeva o odločitvi o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR se vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in da se sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 7. 11. 2014 in št. ... z dne 17. 12. 2014 razveljavita (I. točka izreka). Delovno razmerje, sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2004, dopolnjene z aneksom k tej pogodbi z dne 29. 12. 2014, med tožnico in toženo stranko, za delovno mesto sekretarke v Direktoratu A., Sektorju B., Oddelku C., ni prenehalo 13. 1. 2015 in še vedno obstoji, z vsemi pravicami in obveznostmi iz te pogodbe, razen v času zaposlitve tožeče stranke pri drugem delodajalcu, to je od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015 (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, na isto delovno mesto kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2004 dopolnjene z aneksom k tej pogodbi z dne 29. 12. 2014 ter ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja in neprekinjeno delovno dobo, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, to je od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015, ter pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, razen za čas od 23. 1. 2015 do 23. 11. 2015, v roku 8 dni (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 13. 1. 2015 do 22. 1. 2015 in od 24. 11. 2015 do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, od teh mesečnih zneskov v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, to je od 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015 obračunati nadomestilo plače v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, znižano za 892,50 EUR bruto, od tega mesečnega zneska v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila plače, to je od 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni (V. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015 obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, znižana za obračunano nadomestilo za brezposelnost v višini 892,50 EUR bruto mesečno, od teh mesečnih zneskov v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, to je od 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni (VI. točka izreka).

Zavrnilo je zahtevek tožnice za obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki, z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi, za dan 12. 1. 2015 in za čas od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015 in priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015 ter da ji je tožena stranka dolžna obračunati nadomestilo plače za dan 12. 1. 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh povrniti tožnici stroške tega delovnega spora, v znesku 2.355,59 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma razveže pogodbo po 118. členu ZDR-1. Tožena stranka se ne strinja, da v izredni odpovedi z dne 7. 11. 2014 niso navedeni očitki tožnici za podpis prevzemnih zapisnikov za obdobje od 16. 5. 2011 do 28. 2. 2013 ter višina škode, ki je toženi stranki nastala. Ne drži, da je sodišče s sodbo z dne 7. 3. 2016 širilo obseg prvotne obdolžitve in opredelitve dejanskih razlogov odpovedi. Ni mogoče trditi, da dejanske podlage oziroma znakov kaznivega dejanja tožena stranka ni navedla v izredni odpovedi. Ključno pri podaji izredne odpovedi je, da tožena stranka navede zakonske znake kaznivega dejanja, nikjer pa ni navedeno, v kakšni obliki mora navedeno podati. Očitane kršitve tožnici so bile časovno konkretizirane, saj navajajo časovno obdobje, za katero je bilo posamezno osnovno vzdrževanje in redno zagotavljanje operativnosti poravnano, kot tudi kdaj so bila usposabljanja izvedena. Izpolnjeni so znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja oziroma uradnih pravic, saj je tožnica zato, da bi pridobila protipravno premoženjsko korist svojemu partnerju, izkoristila uradni položaj in potrjevala prevzemne zapisnike o osnovnem vzdrževanju in rednem zagotavljanju operativnosti, kot tudi organizirala izobraževanja, s čimer je oškodovala toženo stranko, čeprav je vedela, da dela po pogodbi niso bila opravljena, torej je z direktnim naklepom potrjevala račune, ki niso izkazovali resničnega stanja. Navedeno je bilo tudi dokazano, saj je priča D.D. izpovedala, da je gospodarna poraba javnih finančnih sredstev dejansko naloga skrbnika pogodbe, ki je odgovoren zato, da se javna finančna sredstva porabijo gospodarno, kar pomeni, da če pride do situacije, ko zadeva ni upravičena, je to direktna odgovornost skrbnika pogodbe. Ista priča je izpovedala, da so se za osnovna vzdrževanja opravljala pavšalna plačila, kar pomeni, da je ministrstvo za zagotavljanje operativnosti sistema, ki v bistvu ni deloval, mesečno plačevalo pavšal. Priča je tudi potrdila, da se aplikacija ni nikoli uporabljala, zato je moralo ministrstvo vrniti del evropskih sredstev, ki so jih črpali za ta projekt. Tožena stranka meni, da je bila Republika Slovenija dvakrat oškodovana, prvič ko je plačevala osnovno vzdrževanje aplikacije, ki se ni uporabljala in drugič, ko je morala vrniti sredstva, ki jih je prejela iz evropskega sklada. Priča E.E. je izpovedal, da je bilo ugotovljeno, da so plačevali vzdrževanje za aplikacijo, ki sploh ni bila v produkciji, potem pa se je izkazal še konflikt interesov, da je bila skrbnica pogodbe povezana z izvajalcem teh vzdrževalnih del. Tudi priča F.F. je izpovedal, da je bil projekt varnostno popolnoma pomanjkljiv, kar je bila prva napaka, druga napaka je bila vzdrževanje in se je pri tem vzdrževanju plačeval pavšal. Pavšal za vzdrževanje tesnega okolja priča namreč v svoji 30-letni praksi še ni doživela. Sodišče je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, na isto delovno mesto kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2004. Tožena stranka navaja, da obstaja objektivna nezmožnost zagotoviti ustrezno delo tožnici. Sprejeta je bila sprememba akta o sistemizaciji in delovno mesto tožnice je bilo 20. 5. 2016 ukinjeno. Ker je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice obstaja tako poslovni razlog, zaradi katerega tožena stranka tožnici delovnega mesta ne more zagotoviti. Tožena stranka izpostavlja, da pa je med tožnico in toženo stranko tudi subjektivno porušen odnos v smislu 118. člena ZDR-1. F.F. je izpovedal, da bi kot direktor zelo težko nadaljeval delo s tožnico, prav tako pa misli, da tožnica ne bi bila dobro sprejeta v kolektivu. Pri tem je nepomembno kaj o možnosti nadaljevanja mislijo ostale zaslišane priče, na katere se sklicuje sodišče v izpodbijani sodbi. Tožena stranka je zoper tožnico podala kazensko ovadbo in se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi kazenski postopek opr. št. II Kpr 25259/2016, zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, prav tako pa je tožnica na Državno odvetništvo RS, preko pooblaščenca zakonca poslala zahtevo, da pojasni, na kakšen način je Državno pravobranilstvo RS dobilo podatke o socialnem položaju moža tožnice, kdo je posredoval navedene podatke ter kakšna je podlaga za pridobitev navedenih podatkov. Vse navedeno kaže, da je med strankama subjektivno porušen odnos in da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Sodišče pa bi moralo upoštevati tudi okoliščine, da je tožnica potrjevala in plačevala vzdrževanje programa, ki ni deloval, da je morala tožena stranka vrniti evropska sredstva in predvsem, da tožnica ni sporočila partnerskega razmerja z direktorjem izvajalca G. d. o. o., kar vse kaže na okoliščine, da je subjektivni odnos porušen do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Tožena stranka pa izpodbija tudi odmero stroškov postopka tožnici.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi z reintegracijo tožnica poudarja, da njeno ravnanje napram delodajalcu ni bilo porušeno na način, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Svojemu delodajalcu ni storila nobene škode ali druge nevšečnosti, tako da njena ponovna zaposlitev tudi ne bi dala napačnega sporočila. Na dejstvo, da izdelek več let ni šel v produkcijo in je bilo posledično potrebno vrniti evropska sredstva, tožnica ni imela vpliva, vendar pa tudi pri številnih drugih projektih (projekt H.), kjer ... izdelki dolgo niso bili v produkciji, ministrstvo I. povsem nesporno plačuje vzdrževanja in nadgradnje. V kolikor torej tožena stranka meni, da sistem poslovanja ministrstva ni ustrezen, potem je nesporno dejstvo, da ga odpoved delovnega razmerja tožnici, očitno ni spremenila ter iz navedenega ni mogoče sklepati, da bi ponovna zaposlitev tožnice pomenila napačno sporočilo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njim tudi ni nobenih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pri odločitvi o reintegraciji nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje pa je tožnici tudi napačno prisodilo nadomestilo plače za čas od 23. 1. 2015 do 23. 3. 2015 v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, znižano za 892,50 EUR bruto, od tega mesečnega zneska obračun in plačilo vseh pripadajočih prispevkov in davkov ter izplačilo ustreznega neto zneska tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2014 v zvezi s sklepom št. ... z dne 17. 12. 2014, podane na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1), ker naj bi tožnica huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 50/12; KZ-1). Tožena stranka je v obrazložitvi odpovedi tudi navedla kršitve po 2. alineji 110. člena ZDR-1, in sicer tožnici očita kršitev določil pogodbe o zaposlitvi, 33. in 37. člena ZDR-1, 93. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) ter 4. in 5. člena Kodeksa etike javnih uslužbencev v državnih organih in upravnih lokalnih skupnosti z dne 11. 4. 2011. Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

7. Pritožbeno sodišče je o zadevi odločalo drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. I Pd 156/2015 z dne 7. 3. 2016 zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče pa je s sklepom opr. št. Pdp 513/2016 z dne 4. 5. 2017 pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo skladno z napotki iz razveljavljenega sklepa pritožbenega sodišča ter po dopolnitvi dokaznega postopka zaključilo, da niso podani elementi očitanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1, zaradi česar je ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Odločilno v predmetni zadevi je, ali je tožnica izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bistven znak očitanega kaznivega dejanja namen storilca, da sebi ali komu drugemu pridobi kakšno (ne)premoženjsko korist ali komu prizadene škodo. Glede tožničinega namena odpoved nima razlogov - takšnega namena tožnice pa tožena stranka v odpovedi niti ni zatrjevala. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da v izredni odpovedi obrazloženi dejanski razlog za odpoved tudi ne pomeni uresničitve vseh znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. Sodišče je v skladu z ustaljeno sodno prakso utemeljenost dejanskega razloga za odpoved presojalo v okviru njegove opredelitve v sami odpovedi. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. V sodnem postopku dejanskih razlogov ni možno širiti. Opredelitev očitkov mora biti po vsebini in časovni opredelitvi dovolj določna (tako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 237/2017 z dne 10. 4. 2018). Tožena stranka pa je tožnici v izredni odpovedi očitala, da ni ustrezno informirala svojih nadrejenih oziroma jim je očitno dajala napačne informacije o poteku projekta, s tem pa je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer imajo kršitve vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je očitek iz odpovedi časovno in vsebinsko povsem neopredeljen, tako da ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede objektivnega roka in kršitve tudi niso vsebinsko konkretizirane. Enako pa je sodišče ugotovilo tudi za ostale tožnici očitane hujše kršitve v izredni odpovedi, kar je sodišče obširno obrazložilo v točkah od 19 do 24 obrazložitve sodbe.

9. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožena stranka kršitve časovno konkretizirala glede na to, da je navajala časovno obdobje, za katero je bilo posamezno osnovno vzdrževanje in redno zagotavljanje operativnosti določeno, kot tudi kdaj so bila usposabljanja izvedena. Tožena stranka se v pritožbi predvsem sklicuje na pričanje D.D., J.J., E.E. ter F.F., vendar pa se na njihova pričanja ne more sklicevati, če predhodno ni podala ustreznih navedb in trditev v zvezi z dejstvi, ki so jih izpovedovale priče in predvsem, če navedenega ni obrazložila že v izredni odpovedi. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neveredostojnosti posamezne priče oziroma stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je odločilo tako, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. Sicer pa je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni upoštevalo tudi druge dokaze. Tožena stranka v pritožbi niti ne navede, kateri dokazi naj bi kazali na to, da bi imela tožnica že od vsega začetka namen pridobiti premoženjsko korist svojemu partnerju in s tem izkoristiti uradni položaj in je iz tega razloga potrjevala prevzemne zapisnike o osnovnem vzdrževanju in rednem zagotavljanju operativnosti, kot tudi organizirala izobraževanja, s čimer je oškodovala toženo stranko, čeprav je vedela, da dela po pogodbi niso bila opravljena.

10. Tožnica je v tožbi in tekom celotnega postopka trdila, da je imela zgolj status javne uslužbenke ter ni bila uradna oseba oziroma ni bila nosilka javnih pooblastil, ki bi omogočala storitev kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Tožnica je bila skrbnica pogodbe projekta K. in je potrdila, da je bila storitev s strani izvajalca izvedena ter da je prevzemne zapisnike potrdila le po predhodni potrditvi projektne skupine. Tožnica je trdila in navedenega tožena stranka ni prerekala, da je, ko je izvajalec delo opravil, izvedbo storitve preverila pri projektni skupini in informatiki tožene stranke tudi v primeru, da je zadeva delovala in šele nato potrdila prevzem navedene storitve, tj. delo je opravljala na enak način, kot vsi drugi skrbniki. Če pa izvajalec svoje delo opravi, ga je naročnik dolžan sprejeti. V primeru, da naročnik ugotovi napake na izdelku, pa mora izvajalca pozvati na odpravo le-teh, kasneje pa bi lahko od pogodbe tudi odstopil. Ministrstvo I. naročniku nikoli ni očitalo neizpolnitve kakšne obveznosti ali napake pri izpolnitvi in od pogodbe ni odstopilo tudi v času, ko je skrbništvo pogodbe prevzela druga delavka (v času, ko je bila tožnica na porodniškem dopustu). Tožena stranka pa tudi ni navedla jasnih razlogov, zakaj izdelek K. pri ministrstvu I. nikoli ni bil prenesen iz testnega v produkcijsko okolje, čeprav so se vsi delavci tožene stranke na izdelku izobraževali in se usposabljali.

11. Tožena stranka ni dokazala, da je bila ravno tožnica odgovorna, da izdelek K. pri ministrstvu I. ni bil prenesen iz testnega v produkcijsko okolje in tudi ni trdila, da je za to bil razlog na strani izvajalca.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila tožena stranka dolžna dokazati vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, tako tudi naklep tožnice, česar pa ni uspela dokazati, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita, ker niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja, ki se očitajo tožnici. Sodišče prve stopnje pa je ugotavljalo tudi ali je tožnica storila hujše kršitve delovne obveznosti po 2. alineji drugega odstavka 110. člena ZDR-1, na katere se je tožena stranka sklicevala v obrazložitvi izredne odpovedi.

12. Tožena stranka očita tožnici v izredni odpovedi v zvezi z izvedbo usposabljanja delavcev tožene stranke za delo s spletnimi aplikacijami ... K., da je kršila 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste del, za katere je sklenjena pogodba o zaposlitvi, ter da je kršila 37. člen ZDR-1, ki določa, da se je delavec dolžna vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo, ali bi lahko škodovali poslovnim interesom delodajalca in da je s tem kršila tudi 93. člen ZJU, ki določa, da mora javni uslužbenec opravljati delo v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti in kodeksom etike. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka očitanih kršitev ni konkretizirala in časovno opredelila. Pa tudi glede na podajo odpovedi dne 7. 11. 2014, je za vse zatrjevane kršitve, ki bi jih naj storila tožnica kot skrbnica pogodb, preden je nastopila porodniški dopust, to je pred 7. 2. 2013, 6-mesečni objektivni rok za podajo odpovedi potekel. Zato je odpoved v tem delu nezakonita, tudi v zvezi z očitkom iz izredne odpovedi, da je tožnica z opisanimi ravnanji storila tudi kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 13. Pravilno pa tožena stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje v V. točki izreka nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici za čas od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015, ko je delo opravljala pri drugem delodajalcu, priznalo razliko nadomestila plače med plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki, in plačo, ki jo je znižano prejela pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti v dveh delovnih razmerjih.

14. Tožena stranka je predlagala prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča (118. člen ZDR-1) z obrazložitvijo, da je zaradi sprememb Zakona o Vladi Republiki Sloveniji in Zakona o državni upravi, ministrstvo I. s 1. 1. 2015, na podlagi 21. člena Zakona o državni upravi, prevzelo samostojne naloge in pristojnosti, ki so do tedaj spadale pod ministrstvo L.. Tožena stranka je tudi pojasnila, da obstaja objektivna nezmožnost zagotoviti tožnici ustrezno oziroma isto delo, saj je bila sprejeta Sprememba akta o sistemizaciji in je bilo delovno mesto tožnice dne 20. 5. 2016 ukinjeno. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2014, dopolnjene z aneksom k tej pogodbi z dne 29. 12. 2014. Delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti delodajalca, delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi, kot tudi v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem. Okoliščine in interesi 118. člena ZDR-1 se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. To so predvsem okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose. Vendar navedeno lahko velja za primere, ko obstoj dejanskega ravnanja ni sporen (sodba VSRS opr. št. VIII Ips 54/2017 z dne 6. 6. 2017). Ker je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice kot je izhajalo iz njene pogodbe o zaposlitvi obstajajo tako poslovni razlogi, zaradi katerih se je tožena stranka odločila za spremembo organizacije del in delovno mesto tožnice ukinila. Ukinitev delovnega mesta pa pomeni objektivno nezmožnost zagotoviti ustrezno delo delavcu (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 255/2016).

15. Prav tako pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, da bi sodišče moralo ugotavljati tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki so se očitala tožnici in zaradi katerih ji je bila tudi podana odpoved. Tožnici je tožena stranka očitala, da je kršila 4. in 5. člen Kodeksa etike javnih uslužbencih v državnih organih in upravnih lokalnih skupnosti z dne 11. 4. 2011 s tem, da tožnica toženi stranki ni sporočila, da obstaja možnost nasprotja interesov, saj je bila v partnerskem razmerju z direktorjem izvajalca G. d. o. o., M.M.. Tožnica je izpovedala, da z navedenim ni seznanila tožene stranke, čeprav se je zavedala, da bi to bila dolžna storiti. Kot je izpovedala priča F.F., tožena stranka želi, da delavci delajo pošteno, etično in moralno in ker toženi stranki ni sporočila, da je v partnerskem razmerju z direktorjem izvajalca M.M., kaže na okoliščine, da je tudi subjektivni odnos porušen do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče in da tožena stranka tožnici podobnih projektov glede na njeno ravnanje, ne more več zaupati. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi je po sodbi sodišča, ki ga ureja 118. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) predvidena z zakonom ravno za primer, ko se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa kljub temu okoliščine in interesi obeh strank kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zato je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da porušenega zaupanja tožena stranka ni izkazala. Pritožbeno sodišče zaključuje, da glede na okoliščine primera nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče, tako glede na objektivno nezmožnost delodajalca delavcu zagotoviti delo po pogodbi o zaposlitvi kot v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem, zato je pogodbo o zaposlitvi razvezalo dne 13. 11. 2017. 16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP v delu, ki se nanaša na reintegracijo in trajanje delovnega razmerja ter priznanje pravic iz delovnega razmerja spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe. Ker je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico vrniti na delo, ni odločalo o podrednem zahtevku tožnice, da v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi uveljavlja denarno povračilo v višini 10 mesečnih plač, zato je pritožbeno sodišče, ob smiselni uporabi 354. člena ZPP, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja glede okoliščin, ki določajo višino denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku dopolni dejansko stanje in v skladu z zgoraj navedenimi materialnopravnimi izhodišči odloči o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Tožnica je v vlogi z dne 5. 6. 2017 navedla okoliščine, ki naj jih sodišče prve stopnje upošteva pri presoji višine denarnega povračila.

17. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji je pravilna in temelji na določilih drugega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

19. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.