Jedro

Sodišče druge stopnje je za isto obdobje (od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015) tožnici hkrati prisodilo nadomestilo plač v dveh različnih višinah, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe sodišča druge stopnje nasprotuje samemu sebi.

Izrek

I. Revizija z dne 13. 7. 2018 se zavrže. II. Reviziji z dne 15. 10. 2018 se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu drugega odstavka I. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o pravicah za obdobje od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015 in v delu II. točke izreka, s katerim je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper VI. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici, nezakonita, da se sklepa toženke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2014 in z dne 17. 12. 2014 razveljavita (I. točka izreka), da delovno razmerje med tožnico in toženko ni prenehalo 13. 1. 2015 in še vedno traja, z vsemi pravicami in obveznostmi iz tega razmerja, razen v času zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015 (II. točka izreka); da mora toženka tožnico pozvati na delo in ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja in neprekinjeno delovno dobo, razen za čas od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015, ter pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (III. točka izreka); da mora toženka tožnici za čas od 13. 1. 2015 do 22. 1. 2015 in od 24. 11. 2015 do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, od teh mesečnih zneskov obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ji izplačati ustrezen neto znesek (IV. točka izreka); da mora toženka tožnici za čas od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015 obračunati nadomestilo plače v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, znižano za 892,50 EUR bruto, od tega mesečnega zneska obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ji izplačati ustrezen neto znesek (V. točka izreka); da mora toženka tožnici za čas od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015 obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, znižana za obračunano nadomestilo za brezposelnost v višini 892,50 EUR bruto mesečno, od teh mesečnih zneskov obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ji izplačati ustrezen neto znesek (VI. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnice za obstoj delovnega razmerja za dan 12. 1. 2015 in za čas od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015 in priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015 ter da ji mora toženka obračunati nadomestilo plače za dan 12. 1. 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II., III., IV. in V. točki izreka spremenilo tako, da je razsodilo, da delovno razmerje med tožnico in toženko ni prenehalo dne 13. 1. 2015 in je trajalo vse do 13. 11. 2017, ko se pogodba o zaposlitvi razveže; da mora toženka tožnici za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja in pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, razen za čas od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015; da ji mora za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer od 14. 1. 2015 do 22. 1. 2015 in od 24. 2. 2015 do 13. 11. 2017 obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, od teh mesečnih zneskov obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek; da se zavrne zahtevek tožnice, da jo mora toženka pozvati nazaj na delo, ji obračunati nadomestilo plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto ter ostale pravice iz delovnega razmerja tudi za čas od 14. 11. 2017 dalje in jo za navedeno obdobje prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ ter ji obračunati nadomestilo plače in da ji mora toženka za čas 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015 obračunati nadomestilo plače v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, znižano za 892,50 EUR bruto, od tega mesečnega zneska obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ji izplačati ustrezen neto znesek. V preostalem je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v I., VI. in VIII. točki izreka. Glede odločitve o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka reviziji z dne 13. 7. 2018 in z dne 15. 10. 2018. 4. Revizija z dne 13. 7. 2018 ni dovoljena.

5. S 121. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP-E) je bil črtan 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih2 (ZDSS-1), ki je določal, da je v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja revizija vedno dovoljena. Prvi odstavek 125. člena ZPP-E določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, konča po določbah do sedaj veljavnega zakona, če ni v tem členu določeno drugače. Iz tretjega odstavka 125. člena ZPP-E izhaja, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero je postopek pred sodiščem prve stopnje končan, izdana po začetku uporabe tega zakona. ZPP-E se je pričel uporabljati 14. 9. 2017, v prvem odstavku 367. člena pa določa, da stranke lahko zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v 15 dneh po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije. Sodba sodišča prve stopnje je bila v tem individualnem delovnem sporu izdana že po začetku uporabe ZPP-E, in sicer 23. 10. 2017. Ker revizija z dne 13. 7. 2018 ni bila vložena na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije pač pa neposredno, ni dovoljena.

6. Revizijo z dne 13. 7. 2018 je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP v povezavi s prvim in drugim odstavkom 374. člena ZPP zato kot nedovoljeno zavrglo.

7. Tožena stranka je novo revizijo vložila 15. 10. 2018, in sicer na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča VIII DoR 139/2018 z dne 13. 9. 2018, s katerim je to sodišče ugodilo njenemu predlogu za dopustitev revizije in revizijo dopustilo glede vprašanj, ali je od dosojenih plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja treba odšteti prejeto denarno nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in ali je v zvezi s tem vprašanjem sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (v nadaljevanju ZPP).

8. Revizijo vlaga iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe sodišča druge stopnje nasprotuje samemu sebi. Sodišče druge stopnje je namreč v drugem odstavku I. točke izreka odločilo, da mora toženka tožnici za obdobje od 24. 2. 2015 do 13. 11. 2017 plačati mesečno 2.979,78 EUR bruto, hkrati pa je potrdilo VI. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, kjer je določeno, da mora toženka tožnici plačati od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015 nadomestilo plače v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, znižano za obračunano nadomestilo za brezposelnost v višini 892,50 EUR bruto mesečno. Za obdobje od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015 si izrek izpodbijane sodbe nasprotuje, saj je za to obdobje tožnici priznano dvakratno plačilo (enkrat sicer zmanjšano za prejeta nadomestila).

9. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga, da revizijsko sodišče po potrebi popravi izrek sodbe sodišča druge stopnje.

10. Revizija z dne 15. 10. 2018 je utemeljena.

11. Na podlagi 371. člena ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

12. Tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja, da je tožnica v obdobju, ko je prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost, upravičena do nadomestila plače zgolj v višini razlike med plačo, ki bi jo sicer prejemala, če nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo in prejetim denarnim nadomestilom za brezposelnost. Kot izhaja iz odgovora na revizijo, tožnica temu stališču niti ne nasprotuje.

13. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe sicer ni zavzelo drugačnega materialnopravnega stališča, vendar pa toženka utemeljeno opozarja, da izrek sodbe nasprotuje samemu sebi. Sodišče druge stopnje je namreč v drugem odstavku I. točke izreka odločilo, da mora toženka tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 14. 1. 2015 do 22. 1. 2015 in od 24. 2. 2015 do 13. 11. 2017 obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR, od teh mesečnih zneskov obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter ustrezen neto znesek izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plač do plačila, v II. točki pa je (med drugim) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v VI. točki izreka, ki določa, „da mora toženka tožnici za čas od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015 obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, znižana za obračunano nadomestilo za brezposelnost v višini 892,50 EUR bruto mesečno, od teh mesečnih zneskov v korist tožnice obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače do plačila.

14. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče druge stopnje je za isto obdobje (od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015) tožnici hkrati prisodilo nadomestilo plač v dveh različnih višinah, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe sodišča druge stopnje nasprotuje samemu sebi.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji z dne 15. 10. 2018 ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo v delu drugega odstavka I. točke izreka, ki se nanaša na obdobje od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015 in v delu II. točke izreka, s katerim je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper VI. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in je v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

1 Ur. l. RS, št. 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 2/2014 in nadaljnji. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.