Jedro

Okvir javne službe urejanja pokopališč ne zagotavlja varstva pred tatvinami z grobov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe stranskemu intervenientu povrniti njegove revizijske stroške v znesku 769,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Neznani storilci so z groba na Pobreškem pokopališču v Mariboru odtujili bronasti kip v podobi žalujoče vdove. Tožnica trdi, da je podana odškodninska odgovornost Mestne občine Maribor in stranskega intervenienta. Mestni občini Maribor (v nadaljevanju MOM) odgovornost očita zato, ker odgovarja za gospodarsko javno službo pokopališke dejavnosti, stranskemu intervenientu pa zato, ker to službo opravlja kot koncesionar.

Menila je, da sta bila dolžna poskrbeti za varnost na pokopališču, MOM tako, da bi ustrezne določbe o varovanju vključila v predpise in koncesijsko pogodbo, stranski intervenient pa z izvedbo varnostnih ukrepov, ki bi preprečili tatvino (namestitev več nadzornih kamer in 24 urno fizično varovanje). Zanju odgovarja toženka, saj sta imela pri njej zavarovano svojo odgovornost. Zahtevala je plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 38.000,00 EUR in za nepremoženjsko škodo v višini 1.950,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Po njegovi oceni MOM ne gre pripisati protipravnega ravnanja, ker v Odloku o pokopališkem in pogrebnem redu na območju MOM in pogodbi o koncesiji ni določila, da je Pobreško pokopališče razglašeno za zgodovinski spomenik. Tožnici je očitalo, da ni pojasnila vpliva vnosa tovrstnih določil v pravne akte. V Odloku o pokopališkem in pogrebnem redu na območju je MOM določila tudi varovanje (8. in 20. člen), v Odloku o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Maribor pa je določeno, da se varuje kompleks kot celota. Kot lastnica pokopališča MOM tožnici tudi ne more odgovarjati.

Tudi stranski intervenient po njegovi oceni ni kršil dolžnostnega ravnanja.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo.

Tožnica po njegovi oceni ni izkazala pogodbene odškodninske odgovornosti zavarovancev tožene stranke, saj ni niti zatrjevala, katera pogodbena določila naj bi bila kršena. Navedbe o tem, da naj bi z zavarovancem tožene stranke sklenila tudi shranjevalno pogodbo, je označilo kot pritožbeno novoto, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnica ni podala trditev, na katerih bi lahko njeno pogodbeno razmerje z upravljavcem pokopališča opredelili kot shranjevano pogodbo.

Ocenilo je, da ni podana niti nepogodbena odškodninska odgovornost zavarovancev toženke. Takšen način varovanja, kot ga zahteva tožnica, bi bil prezahteven ukrep, selektivno in nedosledno izvajanje fizičnega in tehničnega varovanja pa tatvin ne bi preprečilo.

**Revizijski postopek**

4. Vrhovno sodišče je revizijo na tožničin predlog dopustilo s sklepom II DoR 369/2016 v smeri preizkusa pravilnosti materialnopravnega stališča sodišča druge stopnje o neobstoju odškodninske odgovornosti zavarovancev tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici kot najemnici groba na pokopališču zaradi protipravne odtujitve bronastega kipa s tega groba.

5. Tožnica vlaga dopuščeno revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku po temelju, glede višine pa zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj in ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov vložene revizije.

Sodišči nižjih stopenj sta po njeni oceni kršili ustavno zavarovane skrb za ohranjanje in varovanje kulturne dediščine, pravico do povračila škode, povzročene s strani organa lokalne skupnosti in nosilca javnih pooblastil, ter pravico do pietete. Pri svoji presoji nista upoštevali načel varstva kulturne dediščine iz Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1). Prav tako ji nista zagotovili poštenega postopka in enakega varstva pravic. Opozarja na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o shranjevalni pogodbi, ki jo je v pritožbi ponudila le kot pravno kvalifikacijo in je ne zadane prekluzija.

Ukrepi toženkinih zavarovancev po njeni oceni ne ustrezajo standardu dobrega strokovnjaka. To pa je pripeljalo do odtujitve petih kulturnih spomenikov s Pobreškega pokopališča, saj sta ga varovala enako kot pokopališče Dobrava, ki ni zavarovano kot kulturni spomenik, varovalnih ukrepov pa nista postrožila niti po tem, ko je prišlo do prvih tatvin. Vsi odtujeni spomeniki so bili pomembni elementi Pobreškega pokopališča kot kulturnega spomenika, kar podrobneje obrazloži. V zvezi s tem sodišču očita tudi zavrnitev predlaganih zaslišanj A. A. in B. B. ter opozarja na cenitev izvedenca mag. C. C. o kulturni in materialni vrednosti odtujenega kipa. Po njeni oceni je dokazana tudi posebna vrednost ostalih odtujenih kipov, med drugim kipa rodbine D., navedenih tudi v Vodniku po Pobreškem pokopališču. Izvedeno varovanje po njeni oceni ni bilo zadostno, podatki o višini ograje, ki jih je podala E. E. v pisni izjavi, pa neresnični. Trditve o neprimerni ograji je podala pravočasno, prav tako pa predlagala dokaz z izvedencem o načinu odstranitve kipa. Opozarja na izpoved direktorja varnostne družbe, da je predlagal fizično varovanje. Pa tudi na to, da sta toženkina zavarovanca le neznaten del prejetih sredstev iz najemnin namenila varovanju pokopališča. Meni, da so kršitve izkazane, ter jih opiše. Sodiščema nižjih stopenj očita tudi, da sta brez podlage verjeli pavšalnim navedbam direktorice stranskega intervenienta in nista skrbno ocenili predloženih pisnih izjav, pa tudi ne ostalih izvedenih dokazov, kar podrobneje obrazloži. Tako je tudi njun zaključek, da tatvin ne bi preprečilo niti 24 urno fizično varovanje, zmoten. Sklicevanje sodišča na sodno prakso po njeni oceni ni na mestu.

6. Stranski intervenient je na vročeno revizijo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora.

Ne strinja se z oceno, da je bilo Pobreško pokopališče razglašeno kot kulturni spomenik zaradi posebne umetniške vrednosti na njem postavljenih kipov, temveč zaradi oseb, ki so tam pokopane. Prav tako ni bil kot kulturna dediščina razglašen odtujeni kip. Varovanje pokopališča je bilo po njegovi oceni v skladu s pravili dobrega (najboljšega) strokovnjaka in presega varovanje pomembnih pokopališč v Evropi.

Očitke o prenizki ograji je tožnica po njegovem mnenju podala prepozno. Tudi sicer meni, da niso utemeljeni. Opozarja, da ob odstranitvi kipa ne more vedeti, ali gre za tatvino, saj nekatere grobove urejajo (spomenike preurejajo, odstranjujejo posamezne dele, jih odnašajo na čiščenje, zamenjujejo z novimi, ...) najemniki, tudi s pomočjo izvajalcev. Čeprav Pobreško pokopališče po njegovi oceni ni primerljivo z ljubljanskimi Žalami, je bilo varovanje primerljivo. Tatvin pa tudi strožje varovanje ne bi preprečilo, kot jih ni na Žalah. Meni, da se morajo tudi najemniki zavedati, da so pokopališča odprti prostori, stvari na njih pa zato izpostavljene različnim nevarnostim.

**Presoja revizijskega sodišča**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče je ob njeni presoji uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP - E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. 9. Revizijski preizkus je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP osredotočilo le na konkretno vprašanje, glede katerega je bila dopuščena, in obsežnih revizijskih navedb, ki sežejo onkraj njega (te se nanašajo predvsem na procesne kršitve, ki naj bi jih storili sodišči nižjih stopenj, ki sta po tožničini oceni napačno ocenili prekluzijo, brez utemeljenih razlogov zavrnili zaslišanje predlaganih prič in izvedbo ostalih predlaganih dokazov, ...), ni presojalo. Revizijo je presodilo le v okviru razlogov, ki jih je navedla revidentka (smiselno prvi odstavek 371. člena ZPP), pri tem pa izpustilo razloge obeh pravdnih strank, ki sežejo v ugotovljeno dejansko stanje (povečini se nanašajo na očitke o zmotni dokazni oceni, neresnično ugotovljeni višini ograje, o vzrokih, zakaj je bilo pokopališče razglašeno kot kulturni spomenik, ...), saj izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

**Dejansko stanje**

10. Sodišči nižjih stopenj sta svojo odločitev oprli na ugotovljeno: - Pobreško pokopališče je z odlokom MOM kot celota razglašeno kot kulturno zgodovinski spomenik zaradi spominskih obeležij; - MOM je sprejela Odlok o pokopališkem in pogrebnem redu na njenem območju, v katerem je določila, da mora biti pokopališče primerno ograjeno, da ga mora upravljavec urejati in vzdrževati kot dober gospodar ter da je obisk pokopališča dovoljen v času, ki ga določi in objavi upravljavec, ta tudi skrbi, da je pokopališče v času, ko obiski niso predvideni, zaprto; - MOM je sprejela tudi Odlok o koncesiji za vzdrževanje, urejanje pokopališč in pogrebne storitve na pokopališču; - s stranskim intervenientom je 7. 8. 2006 sklenila koncesijsko pogodbo za upravljanje s pokopališčem; - koncesionar je sklenil pogodbo o varovanju s podjetjem V. d. o. o., s katero sta se dogovorila za obhodno varovanje varnostnikov (predvidoma desetkrat mesečno po predhodnem dogovoru), dnevno odklepanje in zaklepanje pokopališča, sprejem signala alarma in interveniranje; - v juniju 2014 so neznanci odžagali in odtujili bronasti kip žalujoče vdove v velikosti človeka z groba tožničine rodbine; - odtujeni kip ni znatno odstopal od vrednosti drugih spomenikov z zgodovinsko vrednostjo, ni bil razglašen kot kulturni spomenik; - istočasno sta bila v njegovi bližini odtujena še kipa družine .... in ....; - dva meseca pred tem so bili odtujeni bronasti odlitki z drugih grobov (Tovornikov kip na drugem koncu pokopališča in kip na spomeniku družine ...); - pokopališče je veliko (zgolj ob razglasitvi za kulturni spomenik je opisanih 7 ha površine), poleg posameznih grobov so na njem urejena še grobišča iz I. in II. svetovne vojne in rusko grobišče; - pokopališče je v celoti ograjeno - delno z betonsko ograjo, visoko od 1,80 do 2,20 m, delno s panelno žičnato ograjo, visoko 180 cm; - stranski vhodi na pokopališče so visoki 1,80 m, na glavnem pa so železna vrata, visoka 2,20 m; - varnostnik vrata zjutraj odklene in zvečer zaklene, ob tem med prehodom od enega do drugega vhoda opravi bežen ogled; - področje ob glavnem vhodu je nadzorovano z video kamero; - varnostnik od mesta vhoda ne more videti groba tožničine družine; - nadzorne kamere, ki bi nadzorovale prostor ob grobovih, bi bile moteče za obiskovalce, morale bi biti številčne in nameščene visoko, kar bi povzročilo slabo prepoznavnost; - stranski intervenient sodeluje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine, OE Maribor, išče rešitve za varstvo vrednejših spomenikov, bil je pobudnik za izdelavo sezama pomembnejših spomenikov, izdal je publikacijo o pokopališču in spomenikih; - stranski intervenient sledi praksi upravljanja in varovanja drugih evropskih pokopališč s podobno vsebino, njegova zakonita zastopnica je predsednica Združenja evropsko pomembnih pokopališč in seznanjena s sistemom varovanja drugih pokopališč v Evropi in Sloveniji; - Inšpektorat Republike Slovenije za kulturo in medije je 17. 10. 2014 ugotovil, da stranskemu intervenientu ni mogoče očitati malomarnega ravnanja s kulturnim spomenikom, to je s Pobreškim pokopališčem.

**O protipravnem ravnanju toženkinih zavarovancev**

11. Z opozorili na presojo skrbnosti po pravilih o hrambi tožnica brez podrobnih razlogov, katere so tiste trditve, ki bi omogočale zaključek o sklenjeni shranjevalni pogodbi, nasprotuje zaključku sodišča druge stopnje, da toženkinima zavarovancema (vsaj enemu) ni očitala dejanj, ki bi jima lahko nalagala pogodbeno odgovornost glede hrambe kipa. Zgolj to, da je s stranskim intervenientom sklenila najemno pogodbo za grobno mesto (torej pogodbo, po kateri ji je ta prepustil mesto v odplačno rabo), na katerem se je nahajal odtujeni spomenik, ne narekuje njegove obveznosti, da sprejme kip od nje, ga hrani in ji ga vrne, ko bo to zahtevala.1 S tovrstnimi očitki zato ne more uspeti. Pa tudi ne z očitkom, da bi moral stranski intervenient večji del prejetih najemnin nameniti varovanju pokopališča. Zgolj s tem ni izpodbila razlogov v izpodbijani sodbi, da njegovih pogodbenih zavez v tej smeri (niti izven shranjevalne pogodbe) ni. To velja tudi za očitek, da je ni obveščal o tatvinah.

12. Ni sporno, da toženkina zavarovanca tožnici škode nista povzročila s svojim aktivnim ravnanjem (torej s storitvijo). Kip so namreč odtujili neznani storilci. Tožničina ocena o njuni odgovornosti pa izhaja iz predpostavke, da sta bila stopnjo varstva (skupaj ali vsak zase), ki bi preprečila nameravano tatvino, dolžna zagotoviti pri opravljanju pokopališke javne službe: MOM je odgovorna za opravljanje javne službe pogrebne in pokopališče dejavnosti ter urejanje pokopališč, stranski intervenient pa to službo opravlja kot koncesionar.

13. Ugotovljeno ni, da bi varovanje pred tatvinami stranskemu intervenientu in/ali MOM nalagala koncesijska pogodba. Tega jima ne nalagajo niti sprejeti občinski predpisi (odloki, ki jih sicer izpostavlja tožnica). Odgovornost tožene zavarovalnice je zato v prvi vrsti treba presoditi skozi dolžnosti, ki jih gre njenima zavarovancema (za odgovornost zadošča že odgovornost enega od njiju) naložiti v okviru te gospodarske javne službe. Gre za t. i. javnopravno odškodninsko odgovornost, ki temelji na opravljanju javne službe, in ne za razmerje dveh zasebnopravnih subjektov. Na dolžnost povračila škode v okviru javne službe in 26. člen Ustave RS,2 ki jo zagotavlja, se sklicuje tudi revidentka.

14. Za oceno o nedopustnosti (pogosto poimenovani protipravnost) zato ne zadošča zgolj, da je tožnici škoda nastala, niti, da je bila predvidljiva. Pri presoji, ali sta bila toženkina zavarovanca (katerikoli od njiju) dolžna škodo preprečiti, je treba izhajati iz tega, katere interese tretjih (tudi tožnice) sta bila dolžna varovati v okviru svoje javne službe.3 Treba je torej ugotoviti, katere dolžnosti sta imela v razmerju do tožnice oziroma drugih najemnikov grobov. Vprašanje, ali sta te dolžnosti izpolnila, pa ovrednotiti s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), kot izpostavlja tudi tožnica.

15. V času škodnega dogodka veljavni Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (v nadaljevanju ZPPDUP) je v 2. členu določal, da so pokopališka in pogrebna dejavnost ter urejanje pokopališč komunalne dejavnosti posebnega družbenega pomena. Dejavnosti posebnega družbenega pomena so se po določbi 68. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) štele za gospodarske javne službe. Z gospodarskimi javnimi službami se zagotavljajo materialne javne dobrine kot proizvodi in storitve, katerih trajno in nemoteno proizvajanje v javnem interesu zagotavlja Republika Slovenija oziroma občina ali druga lokalna skupnost zaradi zadovoljevanja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu (drugi odstavek 1. člena ZGJS). Javni interes terja, da se javna služba redno izvaja in da so dobrine oziroma storitve, ki jih zagotavlja, vsem dostopne pod enakimi pogoji (načelo enakosti).4

16. Pokopališka in pogrebna dejavnost sta obsegali pogrebne storitve, storitve v zvezi z upepeljevanjem in oddajanje prostorov za grobove v najem, urejanje pokopališč pa je obsegalo vzdrževanje, razdelitev na posamezne zvrsti grobov, prekop grobov in opustitev pokopališč (prvi člen ZPPDUP).5

17. Pokopališka in pogrebna dejavnost kot dejavnost posebnega družbenega pomena tako svojcem v prvi vrsti zagotavlja, da skrb za pokojnika in njegov pokop ne ostaneta na njihovih ramenih, urejanje pokopališč pa, da bosta pokojnikov pogreb in zadnje počivališče dostojna.6 Pri opravljanju te javne službe morajo odgovorne osebe vselej ravnati tako, da sta zagotovljena spoštovanje do umrlih in njihovo dostojanstvo.

18. Grob je za sorodnike in druge bližnje ljudi kraj spomina na pokojnika. Pravica do pietete, ki izhaja iz 35. člena Ustave RS (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic), pa svojcem ne zagotavlja zgolj nemotenega obiska grobov, pač pa predvsem zavest o mirnem počitku pokojnikov, pa tudi zavest o spoštovanju nedotakljivosti njihovih posmrtnih ostankov in grobnega obeležja, zavest o spoštovanju njihove preminulosti, ...7 Odtujitev spomenika z groba je nedvomno posegla v tožničino zavest o mirnem počitku pokojnikov, kot vanjo poseže že vsak najmanjši vandalizem na pokopališču, in ji povzročila nepremoženjsko in/ali premoženjsko škodo. A v prvi vrsti za škodo, nastalo s takšnim ravnanjem, odgovarja storilec, toženka pa le, če varstvo pred tatvinami vsaj enemu od zavarovancev nalaga okvir javne službe urejanja pokopališč. Kot rečeno, je ta v prvi vrsti namenjena skrbi za urejenost pokopališč. Zakon in namen javne službe, ki ga je iz njega razbrati, od zavarovancev ne terjata, da pokopališče oziroma grobove zavarujejo pred krajami.8

19. Nedvomno sta toženkina zavarovanca (skupaj ali vsak zase) sprejela tudi nekatere ukrepe, ki k temu pripomorejo. Pokopališče je v celoti ograjeno (delno z betonsko ograjo, visoko od 1,80 do 2,20 m, delno s panelno žičnato ograjo, visoko 180 cm, stranski vhodi na pokopališče so visoki 1,80 m, glavni pa je visok 2,20 m), vhodi so ponoči zaklenjeni, področje ob glavnem vhodu pa nadzoruje video kamera.

20. V prvi vrsti ti ukrepi zagotavljajo mir in red na pokopališču. Služijo pa tudi varovanju grobov oziroma pokopališča pred vandalizmom, krajami, vdori živali, ... Tega varstva v celoti ne morejo zagotoviti, kar kaže tudi obravnavan primer. Zahteva, da bi toženkina zavarovanca varnost na pokopališču morala zagotoviti in bi odgovarjala za škodo, povzročeno z namernimi posegi s strani tretjih oseb, pa bi bila po oceni Vrhovega sodišča pretirana.

21. Preprečiti vsakršne kraje s pokopališč, tudi večjih stvari, ni niti mogoče, saj je to, kot opozarja tudi stranski intervenient, praviloma odprt in lahko dostopen prostor. Pogosto tudi obsežen, za katerega ni nujno niti, da je ograjen z neprehodno ograjo.9 Tožničina opozorila o neprimernosti postavljene ograje presoje tako ne morejo spremeniti. Iz tega, da je neko pokopališče ali njegov del bolj ogroženo zaradi vrednejših stvari na njem, pa ni mogoče sklepati na to, da sta ga bila toženkina zavarovanca dolžna (še bolj) varovati. Kakor tudi ne iz tega, da upravljavci posameznih pokopališč, kot navaja tožnica, to varstvo zagotavljajo v večji meri, tudi s 24 urno pristnostjo varnostnikov in kamerami. Presoje ne more spremeniti niti okoliščina, da je na pokopališču že prišlo do predhodnih tatvin. Nasprotna razlaga, za katero se zavzema tožnica, bi temeljno načelo o enakosti uporabnikov pri uporabi javnih dobrih v okviru javnih služb povsem obšla in bi posamezniku, ki na grob postavi vrednejše predmete, nudila večji obseg storitev, ki jih izvajalec zagotavlja preko javne službe.

22. Neutemeljene so tudi tožničine revizijske posplošene navedbe o tem, da bi morala toženkina zavarovanca Pobreško pokopališče še bolj varovati, ker je pokopališče kulturni spomenik, katerega pomemben element so bili po njeni oceni tudi ukradeni spomeniki. Odgovornosti za varovanje kulturne dediščine, še manj pred namernimi krajami, jima ne gre naložiti zgolj zato, ker sta bila dolžna skrbeti za urejanje pokopališča, kot meni tožnica, pa četudi je stranski intervenient fotografijo kipa vključil v Vodnik po Pobreškem pokopališču. Iz tožničinih revizijskih navedb tudi ni razbrati, katere so druge njune konkretne dolžnosti in komu od zavarovancev jih nalagajo veljavni predpisi. Revizijsko sodišče pa ji še pojasnjuje, da je varstvo kulturne dediščine v prvi vrsti v javnem interesu in ne varuje zasebnih interesov.

**Odločitev o reviziji in revizijskih stroških**

23. Ker dovoljeni revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Na preostale revizijske razloge ni odgovarjalo, saj ti niso pravno odločilni ali pa sežejo izven dopuščenega vprašanja.

24. Zavrnitev tožničine revizije narekuje tudi zavrnitev zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stranskemu intervenientu pa mora povrniti stroške odgovora na revizijo. Revizijsko sodišče mu je priznalo 1.350 odvetniških točk za odgovor na revizijo po 3. točki tarife št. 21 in materialne stroške v višini 23,5 točk po 3. točki tarife št. 11, vse Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR skupaj z 22 % DDV znaša 769,13 EUR.

25. Če tožnica stroškov ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 Določba 729. člena OZ.

2 Po določbi 26. člena Ustave RS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil. 3 Primerjaj D. Možina v Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 25 in naslednje.

4 Primerjaj G. Virant v Javna uprava, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo, Ljubljana, september 2009, str. 127 in naslednja, ter M. Pečarič, B. Bugarič v Javne službe, Fakulteta za upravo, Ljubljana, 2011, str. 33 in naslednja.

5 Leta 2016 ga je nadomestil Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti (v nadaljevanju ZPPDej), ki pogrebno dejavnost v večji meri prepušča trgu.

6 ZPPDUP v 25. členu občini nalaga, da s pokopališkim redom predpiše način in čas pokopa, zvrsti grobov, okvirne tehnične normative za grobove, vzdrževanje reda, čistoče in miru na pokopališču, postavljanje, spreminjanje ali odstranitev spomenikov ali obnovo grobnic in vsak drug poseg v prostor na pokopališču, določa pokopališča, ki morajo imeti mrliške veže, določa mirovalno dobo za grobove in druga podobna vprašanja. S pokopališkim redom mora urediti tudi čuvanje umrlih v krajih, kjer na pokopališčih ni predpisana mrliška veža. 7 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-2155/08. 8 Takšne določbe nima niti kak drug zakon, tudi ne ZGJS, ki ga izpostavlja tožnica.

9 Stranski intervenient ima prav, da je ograjevanje pokopališč v našem pravnem redu v preteklosti služilo drugim ciljem, povezanim z verskimi prepričanji, in ne njihovemu varovanju pred krajami. Zakon pa predpisuje ograjenost le na novo zgrajenih pokopališč (drugi odstavek 27. člena ZPPDUP).