Jedro

Za nedopustno ravnanje ali opustitev pri izvajanju pokopališke dejavnosti ne gre samo v primeru, ko je prekršen predpis. Protipravno je vsako ravnanje (aktivno ravnanje in opustitev), katerega predvidljiva posledica je nastanek škode. Pri presoji predvidljive posledice je treba upoštevati profesionalno skrbnost upravljavca pokopališča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in intervenient krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, povzročeno z odtujitvijo bronastega kipa na grobnici in sicer zahtevek za plačilo 38.000,00 EUR materialne škode in 1.950,00 EUR nematerialne škode. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 20,00 EUR, intervenientu pa v višini 1.158,74 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku po temelju ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V zvezi z veliko materialno škodo, ki ji je nastala, se sklicuje na 73. čl. Ustave RS. V zvezi z razlago tipske najemne pogodbe za grobno mesto se sklicuje na 83. čl. Obligacijskega zakonika. Zatrjuje, da je upravljavcu pokopališča spomenik – bronasti kip žalujoče vdove na grobnem mestu – zaupala v hrambo. Trdi, da zavarovanca tožene stranke nista zagotovila ustrezne organizacije in varovanja po standardih skrbnega gospodarja in dobrega strokovnjaka. Med 18.000 grobovi se na Pobreškem pokopališču nahajajo grobna mesta s spomeniki, ki imajo umetnostno zgodovinsko neprecenljivo vrednost. Dva spomenika sta bila odtujena aprila 2014, trije kipi žalujočih vdov (med njimi tožničin kip) pa hkrati v juniju 2014. Sprašuje se, zakaj odtujitev ostalih spomenikov v sodbi ni omenjena. Sklicuje se na pisno izjavo A. A. o neprecenljivi vrednosti umetnin. Ukradeni kipi so bili predstavljeni v monografiji Mariborska pokopališča v mozaiku časa in evropske kulture, Edvard in Marjana Glaser in drugi, Mariborska Založba Pivec, 2009. V brošuri vodnik po Pobreškem pokopališču so bili predstavljeni vsi odtujeni bronasti kipi žalujočih vdov. Kljub temu, da register pomembnih spomenikov Pobreškega spomenika ne obstaja, je jasno, da so ti spomeniki predstavljali elemente Pobreškega pokopališča kot celote. To je tožnica želela dokazati z zaslišanjem prič D. D. in E. S., pa je bil ta dokaz zavrnjen. Izkazana je vrednost kipa 38.000,00 EUR. Zavarovanca tožene stranke nista upoštevala ogroženosti kulturnega spomenika, kar je privedlo do tatvin v obdobju od aprila 2014 do 16.6.2014, ko je bil odtujen tožničin kip. V zvezi z neustrezno organizacijo in izvajanjem varovanja se sklicuje na 8. in 20. čl. Odloka o pokopališkem in pogrebnem redu na območju Mestne občine Maribor. Ker ograja ni bila primerna, je kršen 8. čl. Odloka o pokopališkem in pogrebnem redu na območju Mestne občine Maribor. Tudi varovanje pokopališča ni bilo ustrezno. Tatvino bi preprečilo 24 urno fizično varovanje vse dni v letu in postavitev kamer na strateških lokacijah. Na ljubljanskem pokopališču Žale, kjer imajo zagotovljeno 24 urno varovanje, prihaja do manjših tatvin, ne pa do tatvin velikih spomenikov. V zvezi z načinom odstranitve spomenika je tožnica predložila fotografije, dopis direktorja pokopališča Žale z dne 20.10.2014 in predlagala izvedenca zaradi presoje načina odstranitve spomenika, vendar dokazni predlog s postavitvijo izvedenca ni bil izveden. Sklicuje se na izpoved priče B. B., direktorja varovalne družbe, da je vodstvu upravljavca predlagal fizično varovanje, ker ima navzočnost varnostnika preventivni učinek. Zakonita zastopnica upravljavca je preventivni učinek potrdila, povedala pa tudi, da so s 1.11.2015 režim varovanja spremenili in da se zaradi navzočnosti varnostnikov sedaj občasno dogajajo le manjše tatvine. Navedbe v zvezi z višino najemnine so bile pravočasno podane, saj je z njimi tožnica želela povedati, da stroški varovanja znašajo le 0,40 % najemnine, ki jo upravljavec iztrži na osnovi najemnih pogodb, kakršno je sklenila tožeča stranka. Ta izračun nakazuje na sum, da gre za kršitev drugega dostavka 2. čl. Zakona o gospodarskih javnih službah, ki določa: „da je pri zagotavljanju javnih dobrin pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju javnih potreb“. V tipski najemni pogodbi ni podatka o višini letne najemnine. Podana je objektivna in krivdna odgovornost zavarovancev tožene stranke. Od najemnika, ki plačuje najemnino za grobno mesto, ni mogoče pričakovati, da svoj grob dodatno zavaruje. Podana je vzorčna zveza med odtujitvami spomenikov in neskrbno organizacijo ter izvajanjem varovanja. Upravljavec varnostnih ukrepov kljub tatvinam v aprilu ni poostril in o tatvinah ni obveščal Mestne občine Maribor, Zavoda za varstvo kulturne dediščine in najemnikov grobnih mest. Gre za malomarno ravnanje. Sklicuje se na kršitev 8. čl. Odloka o pokopališkem in pogrebnem redu na območju Mestne občine Maribor, ker pokopališka ograja ni bila primerna. Ker ni bilo zagotovljeno kontinuirano varovanje, je kršen 7. čl. Odloka o koncesiji za vzdrževanje, urejanje pokopališč in pogrebne storitve na pokopališčih, 12. čl. Zakona o gospodarskih javnih službah, 3. točka petega člena Odloka o gospodarskih javnih službah, 36. in 56. čl. Zakona o varovanju kulturne dediščine in 73. čl. Ustave RS. Uporabiti je treba 10., 131., 153. in 731. čl. Obligacijskega zakonika. Sodišče je obtožilni predlog napačno povzelo, saj je predlog vložen tudi zaradi sankcioniranja nepravilnega ravnanja s spomenikom. Ni podana dokazna ocena izjav prič prof. A. A., E. Č., M. S. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje. Sklicevanje na odločbe Cp 427/2013, II Ips 158/2003 in II Ips 158/2003 je zaradi neprimerljivih dejanskih stanov zgrešeno. Upravljavec je tožničino stvar prevzel v hrambo, zato se njegova odgovornost presoja tudi po določbah o shranjevalni pogodbi. Avtorju Igorju Vuksanoviču, ki je o problemu pisal v Pravni praksi, okoliščine niso bile poznane. Ker že ustava narekuje skrb za ohranjanje kulturne dediščine, bi bilo od sodišča pričakovati več posluha za tovrstno varovanje.

3. Intervenient je na pritožbo odgovoril. Meni, da je pritožba vložena zoper neobstoječo sodbo, ker sodba ni bila izdana 24.5.2016. Navedbe o shranjevalni pogodbi označuje za novoto. Odtujeni kip ni užival posebnega varstva po Zakonu o varstvu kulturne dediščine. Varovanje pokopališča je presegalo s predpisi zahtevano varstvo. Procesne kršitve niso bile storjene, saj zaslišanje prič D. in S. ni bilo potrebno. Navedbe stroškov varovanja so prepozne in irelevantne. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba vsebuje podatke o sodbi, zoper katero je vložena. Dejstvo, da pritožnica kot datum izdaje sodbe navaja datum zaključka glavne obravnave in ne datuma izdaje sodbe, ne ustvarja nejasnosti o identiteti izpodbijane sodbe. Pritožba ima vse zahtevane sestavine, zato jo je treba obravnavati (tretji odstavek 343. čl. ZPP).

6. Tožeča stranka se sklicuje na poslovni odnos z upravljavcem pokopališča – Pogrebnim podjetjem M. d.d. (zavarovancem tožene stranke); predložila je pogodbo za najem grobnega prostora (dokaz A3). V vlogi z dne 11.5.2016 navaja, da za grobno mesto plačuje najemnino in upravljavcu pokopališča očita, da bi večji del dohodka od prejete najemnine moral nameniti za varovanje pokopališča. Očita mu, da je ni obveščal o predhodnih tatvinah na pokopališču. Ker je kršitev pogodbene odškodninske obveznosti podana, če pogodbenik ne izpolni svoje obveznosti, ali je ne izpolni pravilno, ali jo izpolni z zamudo, mora oškodovanec zatrjevati, katera od pogodbenih določil naj bi bila kršena. Na pogodbeno materialno pravo se mora oškodovanec sklicevati. Tožena stranka, ki tega ni storila, pogodbene odškodninske obveznosti zavarovanca tožene stranke ni izkazala. Da naj bi z zavarovancem tožene stranke tožnica sklenila shranjevalno pogodbo, je pritožbena novota. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni podala trditev, na osnovi katerih bi bilo njeno pogodbeno razmerje z upravljavcem pokopališča mogoče opredeliti kot shranjevalno pogodbo (729. čl. Obligacijskega zakonika).

7. Odškodninsko odgovornost obeh zavarovancev tožene stranke – Mestne občine Maribor in Pogrebnega podjetja M. d.d. – tožeča stranka utemeljuje tudi na neposlovni podlagi. Pravilno navaja, da za nedopustno ravnanje ali opustitev ne gre samo v primeru, ko je prekršen predpis, splošna norma pravnega reda ali običajne norme obnašanja. Z 10. čl. Obligacijskega zakonika je določeno, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanj, s katerimi bi drugemu utegnil povzročiti škodo. Protipravno je vsako ravnanje (aktivno ravnanje in opustitev), katerega predvidljiva posledica je nastanek škode. Tožeča stranka pravilno navaja, da je pri presoji predvidljive posledice treba upoštevati profesionalno skrbnost upravljavca pokopališča. 8. Dejanske ugotovitve v pritožbeni fazi postopka niso sporne. Mestna občina Maribor je nosilka gospodarske javne službe pokopališke dejavnosti. Njen koncesionar Pogrebno podjetje M. d.d. je upravljavec pokopališča Pobrežje v M. Pokopališče kot celota je razglašeno za kulturno zgodovinski spomenik. Ker so ravno spominska obeležja tista tvarina, zaradi katere je pokopališče razglašeno za kulturni spomenik, se zahtevana skrbnost, ki jo za ravnanje z dediščino predpisuje 36. čl. Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1)(1), nanaša ne samo na varovanje pokopališča kot celote, ampak tudi na varovanje njegovih sestavnih delov grobov, spomenikov. Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (ZPPDUP) posebnih dolžnosti pri varovanju pokopališč ne predpisuje niti za izvajalca javne službe pokopališke in pogrebne dejavnosti niti za upravljavca pokopališča. Predvideva ograjenost novo zgrajenih pokopališč in njihovo odmaknjenost od drugih objektov(2). Nosilcu javne službe nalaga, da predpiše vzdrževanje reda in miru na pokopališču(3).

9. Pritožbeno sodišče soglaša, da z zakonom predpisanih obveznosti ni kršil nobeden od toženkinih zavarovancev. Mestna občina Maribor je sprejela Odlok o pokopališkem in pogrebnem redu na območju Mestne občine Maribor, v katerem je določila, da mora biti pokopališče primerno ograjeno, da ga mora upravljavec urejati in vzdrževati kot dober gospodar ter da je obisk pokopališča dovoljen v času, ki ga določi in objavi upravljavec; upravljavec skrbi, da je v času, ko obiski niso dovoljeni, pokopališče zaprto(4). Občina je sprejela tudi Odlok o koncesiji za vzdrževanje, urejanje pokopališč in pogrebne storitve na pokopališču in z upravljavcem pokopališča sklenila koncesijsko pogodbo. S tem je zadostila obveznostim, ki jih ji nalaga zakon. Upravljavec pokopališča – Pogrebno podjetje M. d.d. – je varovanje pokopališča poveril družbi P. d.o.o., s katero je sklenil pogodbo o izvajanju storitev fizičnega in tehničnega varovanja. S pogodbo je dogovoril: obhodno varovanje (predvidoma desetkrat mesečno po predhodnem dogovoru), dnevno odklepanje in zaklepanje pokopališča, sprejem signala alarma in interveniranje (sistem javljanja vloma v stavbah – cvetličarna, sprejemna pisarna, pokopališka pisarna in uprava ter sistem klica – panik tipka). Fizično in tehnično varovanje se je izvajalo tako, kot je bilo dogovorjeno. Nobeden od zavarovancev tožene stranke torej ni kršil zakonskih obveznosti; upravljavec pokopališča je upošteval z občinskima odlokoma in koncesijsko pogodbo predpisane obveznosti.

10. V pritožbeni fazi je sporno, ali bi bila toženkina zavarovanca – za varovanja pokopališča kot objekta in posameznih grobov (konkretno tožničinega bronastega kipa Žalujoče vdove, v velikosti človeka) – dolžna storiti več oz. ali bi bila dolžna poskrbeti za take varnostne ukrepe, ki bi preprečili tatvino kipa. Tožeča stranka meni, da bi morala zagotoviti fizično varovanje 24 ur dnevno in namestiti varnostne kamere na strateških lokacijah; posebno, ker je dva meseca pred tatvino tožničinega kipa prišlo do tatvine dveh bronastih odlitkov (kip Arnolda Tovornika in spomenik Čebokli). Tožena stranka meni, da táko varovanje zaradi velike površine pokopališča (več kot 11 ha površine) ne pride v poštev in da tudi ti ukrepi ne bi preprečili tatvine; meni, da varovanje pokopališča ustreza standardom varovanja drugih podobnih pokopališč.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s toženo stranko in sodiščem prve stopnje, da je upravljavec pokopališča z izvajanimi varnostnimi ukrepi zadostil obveznostim, ki jih ima kot pravna oseba, ki se profesionalno ukvarja z upravljanjem pokopališč (skrbnost dobrega strokovnjaka). Varnostni ukrepi, ki jih je s pomočjo najete varnostne službe izvajal, so primerna zaščita tudi za preprečevanje kraje spomenikov, na katero je – glede na vrednost barvnih kovin in s tatvinami teh materialov povezanimi kriminalnimi dejanji, upoštevajoč tudi dve predhodni tatvini na istem pokopališču – lahko računal. Pokopališče je v celoti ograjeno – delno z betonsko ograjo, visoko od 1,80 m do 2,20 m, delno s panelno žičnato ograjo, visoko 180 m. Stranski vhodi na pokopališče so visoki 1,80 m, železna vrata glavnega vhoda na pokopališče pa 2,20 m (izjava priče D. L.). Varnostnik vrata pokopališča zvečer zaklene in zjutraj odklene, pri tem pa med prehodom od enega do drugega vhoda opravi bežen ogled. Področje ob glavnem vhodu je nadzorovano z varnostno kamero. Varovanje, ki bi preprečilo kakršnokoli tatvino, bi terjalo veliko število varnostnikov, saj so za tatove zanimivi spomeniki razpršeni po velikem delu pokopališča (izpoved D. L., L. P. in tožnice, ki je izpovedala, da ukradeni kipi žalujočih vdov niso edini pomembnejši spomeniki in da je bil kip Arnolda Tovornika na drugem koncu pokopališča). Nadzorne kamere, ki bi nadzorovale prostor ob grobovih, bi bile moteče za obiskovalce, razen tega bi morale biti številčne in zaradi preglednosti nameščene zelo visoko, kar bi pomenilo slabo vidljivost. Tožnica teh okoliščin ne upošteva, ker se osredotoča samó na varovanje svojega spomenika in okoliških spomenikov v radiusu nekaj deset metrov. Da bi tožničin kip znatno odstopal od vrednosti drugih spomenikov z zgodovinsko vrednostjo, ali da bi bil iz kakšnega drugega razloga za tatove zanimiv bolj od drugih spomenikov, torej, da bi območje okrog tožničinega spomenika(5) terjalo posebno, drugačno varstvo kot ostali del pokopališča, tožnica ni zatrjevala. Ker so za tatove zanimive kovine in spomeniki tudi na drugih delih pokopališča, pritožnici ni mogoče slediti, da bi bilo tehnično varovanje in 24-urno fizično varovanje enostavno zagotoviti. Za primer, da bi bilo učinkovito varovanje mogoče enostavneje doseči, pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da cena storitve ne bi smela biti ovira za njegovo izvedbo. Ker pa ni takó, primerjava dohodkov iz naslova najemnin s stroški varovanja ni pomembna. Da ima navzočnost varnostnika tudi preventiven učinek, na kar se pritožnica sklicuje v zvezi z izpovedbo B. B. in L. P., je točno. Res pa je tudi, da tatov, ki so odločeni dejanje izvesti, možnost naključnega obhoda varnostnika od dejanja ne bi odvrnila.

12. Ker je civilno sodišče pri odločanju o odškodnini vezano le na kazensko obsodilno sodbo, ni odločilno dejstvo, da je zoper upravljavca pokopališča in njegovo direktorico vložen obdolžilni predlog. Iz obvestila o vložitvi obdolžilnega predloga je razvidno, da je upravljavcu pokopališča in odgovorni osebi očitano – poleg tega, da o dogodku nista nemudoma obvestila pristojne organizacije – da s kulturno zgodovinskim spomenikom nista ravnala tako, da se dosledno upoštevajo in ohranjajo njegove kulturne vrednote in družbeni pomen. Ker dejanske okoliščine očitanih prekrškov niso znane, je mogoče presoditi le upravljavčevo skrb za kulturni spomenik, kakor je izkazana v tem postopku. Zavod za varstvo kulturne dediščine je bil s tatvino (odkrita je bila 16.6.2014) seznanjen 18.6.2014 in istega dne je njegov predstavnik skupaj z direktorico upravljavca opravil ogled (pisna izjava A. A., listina A32). Iz izpovedbe A. A., vodje Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Maribor je razvidno, da upravljavec z zavodom sodeluje, išče rešitve za varstvo vrednejših spomenikov; upravljavec je bil pobudnik za izdelovanje seznama pomembnejših spomenikov in pri opredeljevanju vseskozi sodeluje; upravljavec je izdal publikacijo o pokopališču in spomenikih. Iz izpovedbe zakonite zastopnice upravljavca pa je razvidno, da sledi praksi upravljanja in varovanja drugih evropskih pokopališč s podobno vsebino: je predsednica Združenja evropsko pomembnih pokopališč (Association of Significant Cemeteries in Europe – ASCE), v okviru katerega spremlja problematiko in rezultate raziskovanj varnostnih tveganj in varnostnih ukrepov; seznanjena je s sistemom varovanja drugih pokopališč v Evropi(6) in Sloveniji(7) ; seznanjena je s problemom nameščanja kamer na pokopališču(8). Na osnovi tovrstnih izkušenj in znanja je ocenila, da je Pobreško pokopališče urejeno na optimalen in družbeno sprejemljiv način. Njena izpoved je skladna z drugimi dokazi, da 100 % preprečitve kraj in poškodb ni mogoče doseči. 13. Način varovanja ljubljanskega pokopališča Žale za odločitev ni pomemben, saj dejanske okoliščine v zvezi z varnostno ogroženostjo tega pokopališča niso znane.

14. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da je upravljavec pokopališča tudi objektivno dogovoren za nastalo škodo, ni preverljiva, ker dejstev, na osnovi katerih bi bilo to mogoče sklepati, pritožnica ni navedla niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbenem postopku.

15. Očitane procesne kršitve niso bile storjene. Ali bi bil tožničin spomenik uvrščen v register pomembnih spomenikov, če bi bil le-ta vzpostavljen, ni pomembno, zato zaslišanje D. D. in E. S. ni bilo potrebno. Pritožnica ne pojasni za dokazovanje katerega od dejstev so pomembne pisne izjave prič E. Č., M. S. in prof. A. A., zato ni mogoče preveriti utemeljenosti očitka, da se sodišče nanje ne sklicuje. Če izjave prič za dokazovanje niso pomembne, ali če izkazujejo nesporna dejstva, jih ni potrebno ocenjevati. Trditev, da ograja ni bila ustrezno visoka, je tožeča stranka podala neargumenitrano in šele v vlogi z dne 5.4.2016, po zaključku prvega naroka. Ker ni izkazala, da tega dejstva pravočasno ni mogla uveljavljati, trditve ni mogoče upoštevati (prvi in tretji odstavek 286. čl. ZPP).

16. Odstranitev težkega bronastega kipa v človeški velikosti z žaganjem od podlage in odvozom prisotnim zagotovo ne more ostati neopažena. To potrjujejo fotografije spomenika in fotografije ostankov po odstranitvi spomenika, zato dokazovanje dejstev v zvezi z načinom odstranitve z izvedencem, kar je tožnica predlagala, ni bilo potrebno. Varnostnik, ki bi bil v bližini, bi táko dejanje nedvomno zaznal. Zaznale bi ga tudi kamere, ki bi bile usmerjene na področje, kjer bi se poseg izvajal. Vse to pa ni odločilno, ker bi bilo 24. urno osebno varovanje in varovanje s kamerami vsakega dela 11 ha velikega pokopališča prezahteven ukrep, selektivno in nedosledno izvajanje fizičnega in tehničnega varovanja pa tatvine ne bi preprečilo.

17. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da pritožnica in intervenient krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

18. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 1706/2016 z dne 22.9.2016 prenesena iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Op. št. (1): S 36. čl. ZVKD-1 je določeno: 1) Z dediščin je treba ravnati tako, da se zagotavlja čim večja ohranitev njenih kulturnih vrednot za prihodnost. 2) S spomenikom je treba ravnati tako, da se dosledno upoštevajo in ohranjajo njegove kulturne vrednote in družbeni pomen. 3) Lastnik oziroma posestnik mora s spomenikom ravnati kot dober gospodar.

Op. št. (2): Tretji odstavek 27. čl. ZPPDUP Op. št. (3): Prvi odstavek 25. čl. ZPPDUP.

Op. št. (4): 8. in 20. čl. Odloka o pokopališkem in pogrebnem redu na območju Mestne občine Maribor.

Op. št. (5): V neposredni bližini tožničinega spomenika sta bila istočasno s tožničinim kipom ukradena še kipa družine P. – S. in P. Op. št. (6): Glede varovanja Dunajskega pokopališča je izpovedala, da obsega 250 ha, ima pet glavnih vhodov, ki se ponoči zaklepajo, je ograjeno; kamere so nameščene samo na glavnih vhodih; za noben spomenik nimajo uvedene posebne oblike varovanja.

Op. št. (7): Izpovedala, da sodeluje tudi z upravljavcem pokopališča Žale; seznanjena je s 24. urno dežurno službo na Žalah, kar pa ni edina praksa pri varovanju pokopališč, saj prisotnost enega človeka na desetine ha velikih pokopališčih nič ne pomeni.

Op. št. (8): Izpovedala je o mnenju informacijske pooblaščenke, da bi bilo povečevanje video nazora na pokopališču prekomeren poseg v zasebnost posameznikov in s tem nezakonito.