Jedro

Tožnik se zoper odločitev o razveljavitvi drugostopenjskega sklepa delodajalca in o plačilu plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe III Pd 547/2002 ni pritožil. Prav tako se ni pritožila tožena stranka. To pomeni, da je v tem delu sodba postala pravnomočna (319. člen ZPP). Tožniku gredo za navedeno obdobje vse pravice iz delovnega razmerja, izrecno tudi nadomestila mesečnih plač za delovno mesto svetovalec za nadzor investicij in investicijskega vzdrževanja. Na to pravnomočno odločitev tudi ni imela in ni mogla imeti nobenega vpliva odločitev o zahtevku za razveljavitev prvostopnega sklepa delodajalca, ki je res postala pravnomočna kasneje z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1418/2002 z dne 27. 8. 2004. Tudi morebitna razveljavitev še prvostopnega sklepa bi lahko bila le podlaga za zahtevke tožnika po 20. 8. 2002.

Izrek

Revizija, ki jo je vložil tožnik sam, se zavrže. Revizija, ki jo je vložila tožnikova pooblaščenka, se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatev tožnika iz naslova jubilejne nagrade (v znesku 98.464,00 SIT oziroma 410,88 EUR) in dodatka za delovno uspešnost (v skupnem znesku 257.602,70 SIT), ter obstoj terjatve tožene stranke v višini 24.836,74 EUR. Štelo je, da je terjatev tožnika pobotana s terjatvijo tožene stranke, zahtevek tožnika za plačilo 188.013,82 EUR iz naslova plač in drugih prejemkov pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka plačala tožniku vse, kar mu je bila dolžna glede na pravnomočno sodbo III Pd 547/2002 z dne 18. 6. 2002 oziroma celo več. Pri tem je ugotovilo, da se zoper navedeno sodbo v točkah 2. in 3. izreka (glede plačila nadomestila plač in regresa za letni dopust od 1997 do 2001) ni pritožila nobena stranka, zato je postala v tem delu pravnomočna z iztekom pritožbenega roka. Kot datum pravnomočnosti je štelo 19. 7. 2002, zato je zahtevke iz naslova nadomestila plače po tem datumu zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je s sodbo Pdp 428/2007 z dne 27. 9. 2007 zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da je s pravnomočno sodbo v zadevi III Pd 547/2002 bilo razsojeno, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela in po delu za čas od 8. 10. 1996 do 4. 10. 2004. Z navedeno sodbo je sodišče odločilo le o temelju in ne tudi o višini izplačil. V tem sodnem sporu pa je bilo sporno, kateri količnik za delovno mesto je treba upoštevati. Ker tožnik ni imel zahtevane stopnje izobrazbe, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo pogodbe o zaposlitvi o upoštevanju le 90% količnika 4,40, torej 3,96. Tožena stranka je pri izplačilo tožniku upoštevala količnik 4,00 in je preveč izplačane zneske uveljavljala v pobot. 3. Vrhovno sodišče je s sodbo in sklepom VIII Ips 52/2008 z dne 25. 5. 2009 revizijo tožnika zavrnilo, Ustavno sodišče pa je nato z odločbo Up-902/09 z dne 20. 1. 2011 razveljavilo tako revizijsko sodbo kot sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 428/2007 z dne 27. 9. 2007 in je zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje prvostopno sodbo le deloma spremenilo tako, da je tožniku dosodilo nadomestilo plače še za čas od 1. 8. 2002 do 20. 8. 2002, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je sodba III Pd 547/2002 v ugodilnem delu (del 1. točke ter 2. in 3. točka izreka) postala pravnomočna z iztekom pritožbenega roka. Ta pa ni iztekel že 19. 7. 2002, pač pa ob upoštevanju sodnih počitnic na podlagi 83. člena Zakona o sodiščih šele 20. 8. 2002. Pritožbo v zvezi z zatrjevanim napačno upoštevanim količnikom plače je sodišče druge stopnje tudi v ponovljenem postopku zavrnilo s smiselno enako obrazložitvijo kot v sodbi Pdp 428/2007. 5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložila tožnik sam in njegova pooblaščenka. Pooblaščenka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da bi sodišče druge stopnje, ki je priznalo tožniku pravice iz delovnega razmerja do 4. 10. 2004, posledično moralo ugoditi njegovi pritožbi in prvostopno sodbo, ki mu je priznala pravice le do 19. 7. 2002, spremeniti ali razveljaviti. Izpodbijana sodba je v nasprotju z ustavno odločbo in je v nasprotju z drugim odstavkom 24. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka istega člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS) odločilo v škodo tožnika. Pri odločitvi o višini osnovnega koeficienta tožnikove plače pa je sodišče kršilo določbe Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ker ni upoštevalo veljavne pogodbe o zaposlitvi, po kateri je bil ta koeficient 4,40. 6. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot nedovoljeno zavrže, revizijo njegove pooblaščenke pa kot neutemeljeno zavrne.

7. Revizija, ki jo je vložil tožnik sam, ni dovoljena. Po določbi tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnik ne zatrjuje in ne dokazuje, da ima opravljen tak izpit, njegova revizija ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

10. Sklicevanje revizije na določbe ZDSS je neutemeljeno. Postopek v tej zadevi se je pričel z vložitvijo tožbe 23. 9. 2003, torej pred uveljavitvijo ZDSS-1. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal z izdajo sodbe dne 18. 1. 2007, torej po uveljavitvi ZDSS-1. Na podlagi določb 84. člena ZDSS-1 se zato za postopek upoštevajo določbe tega zakona in ne ZDSS.

11. Izpodbijana sodba ni v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča v zadevi Up 902/09. Ustavno sodišče je prvotno pravnomočno sodbo razveljavilo ne zaradi napačne materialno pravne odločitve, pač pa zaradi neskladja med odločitvijo sodišč prve in druge stopnje glede nastopa pravnomočnosti in ker se Vrhovno sodišče do tega ni opredelilo. Razveljavitev pomeni, da razveljavljene sodbe ni več in se zato na stališča in ugotovitve iz take sodbe v ponovnem postopku ni mogoče sklicevati. O tožnikovi pritožbi zoper prvostopno sodbo je sodišče druge stopnje odločilo s sodbo Pdp 131/2011 z dne 11. 3. 2011. Predmet revizijske presoje je le ta sodba.

12. Sodišče druge stopnje ni odločilo v škodo tožnika, temveč ravno obratno. Potrdilo je ugodilni del prvostopne sodbe, tožniku pa prisodilo še nadomestilo plače za čas od 1. 8. 2002 do 20. 8. 2002. 13. Revizijsko sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča druge stopnje, ki je v tem delu dejansko pritrdila prvostopnemu sodišču glede pravnomočnosti dela sodbe III Pd 547/2002. Pri tem je treba upoštevati, da spor dejansko izhaja iz spora o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela po prejšnjih predpisih, ko je o tem odločal delodajalec s sklepi v dvostopenjskem postopku. Po določbah takrat veljavnega ZDSS (24. člen) je delovno sodišče lahko samo meritorno odločilo tudi tako, da je razveljavilo le drugostopenjski sklep delodajalca, potrdilo pa njegov prvostopenjski sklep na podlagi ugotovitve v sodnem postopku, da je bilo prenehanje delovnega razmerja zakonito. V takem primeru se je štelo, da je prenehanje lahko učinkovalo šele s pravnomočnostjo sodbe, kar je pomenilo tudi, da gredo delavcu do takrat tudi vse pravice iz delovnega razmerja. Za tak primer gre tudi v tej zadevi.

14. Tožnik se zoper odločitev o razveljavitvi drugostopenjskega sklepa delodajalca in o plačilu plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe III Pd 547/2002 ni pritožil. Prav tako se ni pritožila tožena stranka. To pomeni, da je v tem delu sodba postala pravnomočna (319. člen ZPP). Tožniku gredo za navedeno obdobje vse pravice iz delovnega razmerja, izrecno tudi nadomestila mesečnih plač za delovno mesto svetovalec za nadzor investicij in investicijskega vzdrževanja. Na to pravnomočno odločitev tudi ni imela in ni mogla imeti nobenega vpliva odločitev o zahtevku za razveljavitev prvostopnega sklepa delodajalca, ki je res postala pravnomočna kasneje z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1418/2002 z dne 27. 8. 2004. Tudi morebitna razveljavitev še prvostopnega sklepa bi lahko bila le podlaga za zahtevke tožnika po 20. 8. 2002. 15. V zvezi z odločitvijo ter njeno obrazložitvijo glede koeficienta plače tožnika, ki je bil upoštevan pri izračunu obveznosti po sodbi III Pd 547/2002 (torej pri ugotavljanju višine tožbenega zahtevka), Ustavno sodišče ni ugotovilo nobenih nepravilnosti. Sodišče druge stopnje je tudi v ponovljenem postopku v tem delu odločilo enako. Z njegovo obrazložitvijo se revizijsko sodišče strinja. Neutemeljena je revizija, kolikor zatrjuje, da je bil znižani količnik v nasprotju z veljavno pogodbo o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi je bil osnovni koeficient plače res določen v višini 4.40, toda v isti pogodbi o zaposlitvi je tudi izrecna določba (četrti odstavek 6. člena pogodbe, priloga A1), da se osnovna plača zmanjša, če tožnik ne izpolnjuje pogojev v zvezi z zahtevano izobrazbo. Kako oziroma za koliko se osnovna plača v takem primeru zmanjša, je bilo določeno v drugem odstavku 14. člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno-izobraževalnih zavodih (Uradni list RS, št. 16/92). Sodišče določbe pogodbe o zaposlitvi in navedenega zakona – torej materialno pravo – zato ni zmotno uporabilo. Na odločitev tudi ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka tožniku plačo morda izplačevala napačno, po višjem količniku. Sodišče je za sporno obdobje lahko odločilo le o višini tožbenega zahtevka, ki temelji na pogodbi o zaposlitvi in zakonu.

16. Ker je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, zatrjevani revizijski razlog ni podan, zato je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

17. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.