Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, v katerem je tožnik ni izpodbijal, je postala pravnomočna z iztekom roka za pritožbo (in ne šele, ko je bilo odločeno o pritožbi). Z iztekom roka za pritožbo je postala pravnomočna odločitev o reparaciji (opisno določenem tožbenem zahtevku), tako da lahko tožnik uspešno uveljavlja plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (o katerem je bilo po temelju že pravnomočno odločeno) le do dneva, do katerega je bilo delovno razmerje priznano, to je do pravnomočnosti prvotne odločitve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: v točki I tako, da se doda točko: „3. Iz naslova nadomestila plače za čas od 1. 8. 2002 do 20. 8. 2002 v bruto znesku 710,38 EUR ter po obračunu davkov in prispevkov ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2002 dalje do plačila.“ in v točki IV izreka sodbe tako, da se glasi: „Šteje se, da je terjatev tožeče stranke iz I./1., I./2. in I/3. točke izreka na dan 9. 11. 2006 pobotana s terjatvijo tožene stranke iz točke III izreka.“.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je pod I.) ugotovilo obstoj terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova jubilejne nagrade v višini 410,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 98.464,00 SIT od 1.6.2000 do 31.12.2006 ter od 410,88 EUR od 1.1.2007 do plačila. Iz naslova za delovno uspešnost v višini 1.074,95 EUR bruto v posameznih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe ter po obračunu prispevkov in davkov plačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega zneska od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Pod II.) je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja in plačila terjatve zamudnih obresti od zneska 410,88 EUR za obdobje od 5.5.2000 do 30.6.2000. Pod III.) je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 24.836,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.951.877,01 SIT od 9.11.2006 do 31.12.2006 ter od zneska 24.836,74 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. Pod točko IV.) je ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke iz točke I.) na dan 9.11.2006 pobotana s terjatvijo tožene stranke iz III.) izreka. Pod točko V.) je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 188.013,82 EUR s pp. Pod točko VI.) je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 4.904,96 EUR v 8-ih dneh po vročitvi te sodbe, od dotlej dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik osebno in po pooblaščenki. Priglaša pritožbene stroške. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podredno pa, da sodbo spremeni in da v obeh primerih prizna stroške postopka tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Meni, da je sodišče napačno pri izračunu dodatka na delovno uspešnost tožnika upoštevalo količnik 3,96 in ne 4,40, kot je določeno v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi za njegovo delovno mesto svetovalca za nadzor investicijskega vzdrževanja. Meni, da sodišče nedopustno po 10-ih letih spreminja oziroma posega v tožnikovo pogodbo o zaposlitvi in zmanjšuje pravice. Pogodba o zaposlitvi je postala aktualna po zaključku delovnega spora, ki ga je tožnik vodil zoper toženca zaradi razveljavitve odločitve delodajalca o prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja, vrnitve na delo in plačila vseh pravic iz dela in po delu pod opr. št. III Pd 547/2002. V izpodbijani sodbi se je sodišče postavilo na stališče, da je pravnomočnost citirane sodbe različna v odvisnosti od tega, ali sta se stranki postopka pritožili zoper posamezne postavke sodbe ali ne. Tožnik se s takim stališčem sodišča ne strinja in meni, da je nezakonito. Sklicuje se na klavzulo pravnomočnosti z dne 4.10.2004, na podlagi katere je tožnik vložil tudi predlog za izvršbo. Toženec je pred koncem glavne obravnave postavil svoj pobotni ugovor v višini 5.951.877,01 SIT z z.z.o. od dneva postavitve slednjega, čemur je tožnik nasprotoval in pri tem vztraja. Sodišče je napačno in neutemeljeno poklonilo vero pobotnemu ugovoru, pri čemer je spregledalo dejstvo, da je tožnikov tožbeni zahtevek upošteval vsa plačila toženca iz leta 2002 in 2003 v celoti, ne oziraje se ali gre za obračune opravljene od neto ali bruto zneskov in ali gre za pravilne ali nepravilne zneske. Tožnik izpodbija tudi V. točko izreka sodbe, v kateri sodišče zavrača tožbeni zahtevek tožnika, pri čemer se sklicuje na že navedeno glede dneva pravnomočnosti in napačnega upoštevanja količnika za izračun plače. Posebej se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

O pritožbi je pritožbeno sodišče že enkrat odločalo in pritožbo zavrnilo. Zoper odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča pod opr. št. Pdp 428/2007 z dne 27. 9. 2007 je tožnik vložil revizijo, o kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 52/2008 z dne 25. 5. 2009 in revizijo, ki jo je vložil tožnik sam, zavrglo, revizijo, ki jo je vložila tožnikova pooblaščenka pa zavrnilo. V zvezi z odločitvijo sodišča je tožnik vložil ustavno pritožbo na Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je z odločbo opr. št. Up 902/09-15 z dne 20. 1. 2011 sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 52/2008 z dne 25. 5. 2009 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 428/2007 z dne 27. 9. 2007 razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje. Pritožbeno sodišče je tako ponovno odločalo o pritožbi tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1253/2003 z dne 18. 1. 2007. Pritožba (obe vlogi je pritožbeno sodišče obravnavalo kot eno pritožbo) je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem tožnik ni uspel, v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa v celoti ni pravilno uporabilo materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje se izpostavljata dve glavni vprašanji, in sicer: pravnomočnost odločitev v zadevi opr. št. III Pd 547/2002 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki je podlaga temu tožbenemu zahtevku in višina koeficienta in plače, ki je tožniku pripadala.

Zmotno je stališče tožnika, da sta celotna sodba in sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Pd 547/2002 z dne 18. 6. 2002 postala pravnomočna 4. 10. 2004. Sodna odločba, zoper katero je dovoljena pritožba, postane pravnomočna potem, ko izteče rok za pritožbo in le-ta ni vložena. Rok za pritožbo zoper zgoraj navedeno sodno odločbo je bil osem dni v skladu z določbo četrtega odstavka 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94 in naslednji). S sodbo in sklepom opr. št. III Pd 547/2002 je sodišče razsodilo prvič: da se zahtevku tožnika delno ugodi in se sklep tožene stranke št. 111-10/96 z dne 1. 10. 1996 razveljavi; zavrne pa se zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke št. 10216/96 z dne 19. 7. 1996 o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Drugič: glede na odločitev pod točko 1 je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela in po delu za čas od 8. 10. 1996 do pravnomočnosti te sodbe. Tretjič: tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki nadomestilo mesečnih plač za delovno mesto svetovalec za nadzor investicij in investicijskega vzdrževanja od 8. 10. 1996 do pravnomočnosti te sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega nadomestila plače do plačila ter poravnati vse zakonite prispevke in davke od vsakega mesečnega zneska nadomestila plače, regres za letni dopust za leta 1997, 1998, 1999, 2000 in 2001 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, v osmih dneh pod izvršbo. Četrtič: zahtevek tožnika za plačilo regresa za letni dopust za leto 2002 se kot preuranjen zavrne. Sklenilo je, da se tožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo petih mesečih bruto plač v zadnjih treh mesecih pred izplačilom zavrže in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 251.061,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2002 dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep je pritožbo vložil le tožnik, in sicer v zavrnilnem delu točke 1 in v točki 4 izreka ter zoper celoten sklep. Tako je odločitev v ugodilnem delu točke 1 in v točki 2 in 3 postala pravnomočna po izteku pritožbenega roka. Iz vročilnice izhaja, da je bila prvostopna odločba pooblaščenki tožnika vročena dne 11. 7. 2002. Upoštevaje osemdnevni pritožbeni rok bi sodba sodišča prve stopnje v neizpodbijanem delu dejansko postala pravnomočna dne 19. 7. 2002 kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju datuma pravnomočnosti zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 83. člena Zakona o sodiščih (ZS – Ur. l. RS, št. 19/94 in naslednji), ki v prvem odstavku določa čas sodnih počitnic od 15. julija do 15. avgusta in v tretjem odstavku, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo. Tako je potrebno v konkretnem primeru ugotoviti, da je sodna odločba, ki je bila vročena dne 11. 7. 2002, postala pravnomočna 20. 8. 2002 v delu, v katerem zoper njo ni bila vložena pritožba. To pa je v ugodilnem delu točke 1 in v točki 2 in 3 odločbe sodišča prve stopnje, s katerima je bilo naloženo, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela in po delu za čas od 8. 10. 1996 do pravnomočnosti te sodbe in v 3. točki, v kateri je bilo naloženo toženi stranki, da plača nadomestilo plač za delovno mesto svetovalec za nadzor investicij in investicijskega vzdrževanja od 8. 6. 1996 do pravnomočnosti te sodbe ter regres za letni dopust za leta 1997, 1998, 1999, 2000 in 2001. Stališče tožnika, da sta sodba in sklep III Pd 547/2002 z dne 18. 6. 2002 v celoti postala pravnomočna šele dne 4. 10. 2004, je pravno zmotno. Tega dne je namreč postala pravnomočna sodba in sklep opr. št. III Pd 547/2002 z dne 18. 6. 2002 le v izpodbijanem delu, to je v delu točke 1 izreka sodbe, v katerem je bil zavrnjen zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 19. 7. 1996 o prenehanju delovnega razmerja in v 4. točki izreka sodbe, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2002 kot preuranjen in glede sklepa, s katerim je bila tožba v delu, ki se je nanašala na plačilo petih mesečnih bruto plač v zadnjih treh mesecih pred izplačilom zavržena in glede odločitve o stroških postopka. To je v delu, v katerem je bila vložena pritožba in jo je Višje delovno in socialno sodišče zavrnilo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1418/2002 z dne 27. 8. 2004. V preostalem delu pa je sodba postala pravnomočna z iztekom pritožbenega roka, kot to izhaja iz določbe 319. člena ZPP, ki določa, da sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postana pravnomočna. Po poteku pritožbenega roka sodbe v ugodilnem delu točke 1, točki 2 in 3 ni bilo več mogoče izpodbijati, zato je postala pravnomočna, kot je to določeno v 319. členu ZPP. Dejstvo, da je preostali del sodbe in sklepa, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena, postal pravnomočen dne 4. 10. 2004 in da je sodišče prve stopnje izdalo potrdilo o pravnomočnosti z dnem 4. 10. 2004, nima pravno zavezujočega učinka na nastanek pravnomočnosti v zvezi z neizpodbijanim delom sodbe, kajti po določbi drugega odstavka 333. člena ZPP je pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija. Zato vložena pritožba le zoper del sodne odločbe ni ovira, da bi del sodbe, ki ni izpodbijan postal pravnomočen. Ne postane pravnomočna sodba le v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sodba opr. št. Pd 547/2002 v ugodilnem delu točke 1 izreka, točki 2 in točki 3 izreka ni postala pravnomočna dne 4. 10. 2004, temveč po izteku roka za pritožbo. Pri tem pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 83. člena ZS. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožnika in ugotovilo, da je sodba v neizpodbijanem delu postala pravnomočna dne 20. 8. 2002 in ne kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje 19. 7. 2002. V posledici tega je pritožbeno sodišče tudi ugodilo delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2002 do 20. 8. 2002, to je do pravnomočnosti sodbe in ugotovilo obstoj terjatve iz naslova nadomestila mesečne plače za delovno mesto svetovalec za nadzor investicij in investicijskega vzdrževanja za čas od 1. 1. 2002 do 20. 8. 2002. Pri ugotovitvi višine terjatve je upoštevalo, da je v obdobju od 1. 8. 2002 do 20. 8. 2002 bilo skupaj 112 delovnih ur, od tega 8 ur državnega praznika, da je tožniku pripadal osnovni koeficient 4,4 zmanjšan za 10 % zaradi neustrezne izobrazbe, tako da je bil osnovni koeficient 3,96 in dodatek po 80. d členu Kolektivne pogodbe vzgoje in izobraževanja v višini 0,600, uskladitveni dodatek v višini 0,26, dodatek za delovno dobo v višini 0,455 in dodatek za delovno uspešnost v višini 2 %, tako da je skupno nadomestilo za čas od 1. 1. 2002 do 20. 8. 2002 znašalo 170.234,30 SIT bruto oziroma 710,38 EUR. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da vse ugotovljene terjatve na strani tožnika ne presegajo ugotovljenih terjatev na strani tožene stranke, zato je spremenilo tudi IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in odločilo, da se šteje, da je terjatev tožeče stranke iz točke I/1, I/2 in I/3 izreka na dan 9. 11. 2006 pobotana s terjatvijo tožene stranke iz III izreka. Za tako svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP (pritožbeno sodišče je moralo upoštevati določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPPD, Ur. l. RS, št. 45/2008, ki določa, če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek končal pred sodiščem prve stopnje, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih).

Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravnomočno odločitev v zadevi opr. št. III Pd 547/2002 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v kateri naj bi bilo že odločeno tudi o sami višini nadomestila plače. Sodba, na katero se sklicuje pritožba, je podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu. V njej je določeno, da je tožena stranka dolžna tožniku nadomestila mesečnih plač za delovno mesto svetovalec za nadzor investicij in investicijskega vzdrževanja. Med strankama je bilo sporno, kakšen koeficient za to delovno mesto je pripadal tožniku. Tožnik meni, da je potrebno upoštevati koeficient 4,40, tožena stranka pa 3,96. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi dne 15.4.1996, v kateri sta v 6. členu določili osnovno plačo delavca. V drugem odstavku navedenega člena je določeno, da je osnovni koeficient za delovno mesto, na katerega je razporejen tožnik 4,40 v VII. tarifni skupini. V naslednjem odstavku je določeno, da se osnovni koeficient spreminja v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter v osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede oziroma v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem šolstvu v nazive. O vsaki spremembi osnovnega koeficienta prejme delavec odločbo direktorja, na podlagi katere se ta pogodba dopolni z aneksom. V četrtem odstavku 6. člena pa je določeno, da se delavcu osnovna plača zmanjša, če ne izpolnjuje pogojev v zvezi z zahtevano izobrazbo za delovno mesto, na katerega je razporejen. Prav ta določba pa je jedro spora med strankama, saj tožnik vztraja na stališču, da zanj velja osnovni koeficient 4,40, tožena stranka pa, da tožniku pripada koeficient znižan za 10 %, ker tožnik ni izpolnjeval pogojev v zvezi z zahtevano izobrazbo za delovno mesto. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo kot nesporno ugotovljeno, da ima tožnik VI. stopnjo strokovne izobrazbe in ne zahtevane VII. stopnje strokovne izobrazbe.

Po določbi 14. člena Zakona o plačah delavcev v javnih, vzgojno-izobraževalnih zavodih (Ur. l. RS, št. 16/92 in naslednji) delavcu, ki nima strokovne izobrazbe določene z zakonom, z vzgojno-izobraževalnim programom ali splošnim aktom za delovna mesta, na katerega je razporejen, pripada 90 % osnovne plače, določene za to delovno mesto (drugi odstavek). Navedena določba je bila v ustavni presoji skupaj z določbo 5. a člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (opr. št. U-I 7/94 z dne 5.10.1995), ko sicer pobude za oceno ustavnosti, ustavno sodišče ni sprejelo, vendar je v tem sklepu zavzelo stališče, da določanje plače glede na izobrazbo za enako delovno mesto, ne nasprotuje načelu enakosti pred zakonom. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi navedene zakonske določbe zakonita določba v pogodbi o zaposlitvi, da se v primeru neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja osnovna plača delavca zmanjša, če ne izpolnjuje pogojev v zvezi z zahtevano izobrazbo za delovno mesto, na katerega je razporejen.

Glede na navedeno je tožena stranka pri izračunu svojih obveznosti po sodbi opr. št. III Pd 547/2002 pravilno upoštevala določbo pogodbe o zaposlitvi o znižanju osnovne plače in upoštevala le 90 % koeficienta 4,40, kar predstavlja koeficient 3,96. Določitev plače temelji na pogodbi o zaposlitvi in določbi 14. člena Zakona o plačah delavcev v javno-izobraževalnih zavodih. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem poseglo v pravnomočno odločitev v zadevi opr. št. Pd 547/2002, saj iz navedene sodbe izhaja obveza, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadomestilo mesečnih plač za delovno mesto nadzor investicij in investicijskega vzdrževanja, kar je tudi določeno v pogodbi o zaposlitvi, ki je podlaga za izračun.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo ali je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti po zgoraj navedeni sodbi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da tožena stranka ni izplačala jubilejne nagrade v neto znesku 410,88 EUR z obrestmi in ni pravilno obračunala dodatka za delovno uspešnost za vtoževano obdobje v skupni višini 1.074,95 EUR bruto. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, še obstoj terjatve iz naslova plače za čas od 1. 8. 2008 do 20. 8. 2008 v bruto znesku 710,38 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2002 dalje. Tožena stranka je ugovarjala v pobot preveč izplačane zneske, ker je v izplačilih, ki jih je sama opravila, zmotno upoštevala koeficient 4,00, namesto pravilnega 3,96 in napačno obračunala zamudne obresti od bruto namesto od neto zneskov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila zatrjevana preplačila dejansko izplačana na podlagi računovodske dokumentacije in izpiskov prejemkov, ki sta jih predložili stranki. Zato je utemeljeno upoštevalo pobotni ugovor, potem ko je ugotovilo, da je tožena stranka pri napačnem upoštevanju koeficienta preplačala iz naslova plač in zamudnih obresti znesek 5.951.877,01 SIT (24.836,74 EUR). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pobotanje terjatev na dan 9. 11. 2006, to je bil dan, ko so bili izplačani navedeni zneski s strani tožene stranke. Takrat je že obstajala terjatev tožeče stranke iz naslova jubilejne nagrade in delovne uspešnosti. Ta pobot je vzdržalo v veljavi tudi pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo še obstoj dodatne terjatve v višini 710,38 EUR, saj višina ugotovljenih terjatev na strani tožeče stranke še vedno ne presega v pobot uveljavljane terjatve. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo tudi pravilno pravno podlago in sicer določbe 311. in 312. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001). Ugotovilo je, da je tožnik iz naslova razlike v plači prejel več, kot mu je šlo po določbah pogodbe o zaposlitvi in zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno-izobraževalnih zavodih, kar je tožena stranka utemeljeno uveljavljala v pobot. Tožena stranka kot uporabnik javnih sredstev namreč v nobenem primeru ne sme izplačevati plač v višjih zneskih, kot so določeni v zakonu in kolektivnih pogodbah, v konkretnem primeru pa je bila pravilna pravna podlaga in višina določena tudi v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik imel sklenjeno s toženo stranko.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 188.013,82 EUR s pripadki.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi pravilno upoštevalo določbe 154. člena ZPP, ki v drugem odstavku določa, da sodišče odloči o stroških postopka glede na dosežen uspeh v postopku. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo uspeh strank v postopku in po pobotanju ugotovljenih potrebnih stroškov tožeče in tožene stranke pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini kot izhaja iz odločbe sodišča prve stopnje. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi vrednost spora in določbe Odvetniške tarife.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in ugotovilo obstoj terjatve v znesku 710,38 EUR, ugotovilo pobotanje te terjatve z ugotovljeno nasprotno terjatvijo ter v ostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Za tako odločitev je pritožbeno sodišče imelo podlago v določbi 4. točki 358. člena in 353. členu ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je s pritožbo uspel le v neznatnem delu, ki pa nima za posledico obveznosti tožene stranke. Za odločitev o stroških postopka je pritožbeno sodišče imelo podlago v določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP.