Jedro

Pravilno je pojasnjeno, da nepremoženjska škoda po 181. členu OZ ne izključuje drugih vrst nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ, če so te podane.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 375,76 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč (sklic Bpp 1867/2021), v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka (toženec) tožeči stranki (tožnici) plačati 19.000,00 EUR 0dškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2014 (o.p. sklep o popravi P 156/2014 z dne 29. 10. 2021) dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov (točki II. in III. izreka) in o povrnitvi sodne takse (točka IV. izreka).

2. Zoper sodbo se tožena stranka (toženec) po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je tožeča stranka v spis vložila mnenja izvedencev, ki so bila uporabljena v kazenskem postopku (zapisnik z dne 14. 11. 2019), čemur je tožena stranka na naroku nasprotovala, da v predmetnem postopku takšna mnenja ne morejo biti uporabljiva, sodišče pa se o tem ni izreklo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 339. člena ZPP. S strani tožene stranke je bilo na navedenem naroku pojasnjeno, da mnenja, izdelana za potrebe drugih postopkov, ne morejo predstavljati dokaza v predmetnem pravdnem postopku, saj tožena stranka soglasja za branje le teh ni podala. S tem, ko je sodišče sodbo oprlo na citirana mnenja in jih dokazno ni štelo le kot del trditvene podlage, je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar ima za posledico nezakonitost izpodbijane sodbe. Če bi bil takšen dokaz uporabljen v predmetnem postopku, bi se moralo sodišče o tem izjasniti tekom glavne obravnave in toženi stranki dodeliti ustrezen rok, da bi se lahko o teh dokaznih predlogih izjasnila, zaradi česar je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti postopka. Povzema, da je sodišče v predmetni zadevi odločilo o tožbenem zahtevku tožnice (po delnem umiku tožbe zoper v tožbi navedenega drugega toženca) za plačilo odškodnine iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti v višini 1.500,00 EUR, iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu 3.000,00 EUR, iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 6.000,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v dostojanstvo tožnice v višini 8.500,00 EUR. Pritožba navaja, da tožeča stranka v tožbi opisuje vrsto dogodkov, katerih naj bi tožena stranka tožeči stranki povzročila škodo in vsi dogodki se nanašajo na let0 2002. Zatrjevala je, da jo je toženec dvakrat posilil, nad njo izvajal drugo spolno nasilje, jo večkrat pretepal, vseskozi poniževal in se norčeval iz nje ter jo postavljal v podrejeni položaj in tožbeni zahtevek, predvsem pa višino gradi na podlagi vseh opisanih dejanj, čeprav je potrebno zaradi ustreznih ugovorov tožene stranke obravnavati le dogodka, ki sta predmet obtožbe Okrožnega sodišča v Celju pod opr. št. IX K 52541/2017 z dne 12. 4. 2018. Ob upoštevanju izkazanih okoliščin višina dosojene odškodnine ne vzdrži resne pravne presoje, vsled česar je sodišče napačno uporabilo 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Po navedbi pritožbe je sodišče pri presoji višine odškodnine napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo navedeno določbo OZ. Drži, da je sodišče na podlagi 14. člena ZPP v primeru identičnega dejanskega stanja vezano na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, vezanost na kazensko sodbo pa pomeni le to, da sodba pravdnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe, kar pomeni, da mora pravdno sodišče samo ugotavljati, ali v posamezni konkretni zadevi obstojijo vsi elementi odškodninske odgovornosti oškodovalca. Navaja, da v zvezi s pretrpljenimi telesnimi bolečinami in neugodnostmi tekom zdravljenja tožnica ni zatrjevala ničesar, prav tako zaslišana kot stranka (zapisnik in prepis zvočnega posnetka z dne 14. 11. 2019) ni o telesnih bolečinah in neugodnostih v zvezi z zdravljenjem povedala ničesar. Sodišče je odločalo izven postavljene trditvene podlage, kar po navedbi pritožbe predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tožnici verjame, da je pri posilstvu doživela tudi fizično nasilje, v nadaljevanju pa razpreda o psihičnih posledicah (25. točka obrazložitve) ter zmotno pojmuje telesne bolečine ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem kot pravno priznano obliko nepremoženjske škode. V skladu s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso so telesne bolečine lahko samo posledica telesnih poškodb ali najrazličnejših okvar zdravja. Tožnica v dogodkih pod obtožbo ni bila telesno poškodovana, to se s strani tožeče stranke niti ne trdi niti ni dokazano. Prav tako zaradi dveh dogodkov v letu 2002 ni utrpela nobenih nevšečnosti med zdravljenjem (npr. krajša nezavest, hospitalizacija, operacija, infuzija, transfuzija, injekcije, previjanje ran, odstranitev šivov, uporabo invalidskega vozička, bolniški stalež itd.). Da navšečnosti med zdravljenjem pri tožnici ni bilo, izhaja tudi iz izdelanih pisnih izvedenskih mnenj in ustne dopolnitve le-tega. Bila je hospitalizirana več kot 10 let po obravnavanih dogodkih in ji v posledici obravnavanih dogodkov ni nastala nepremoženjska škoda v obliki prestanih bolečin in nevšečnosti. Zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo 179. člen OZ. Sodišče je v celoti ugodilo zahtevku glede strahu z utemeljitvijo, da glede sekundarnega strahu izvedenca ugotavljata, da bi lahko ta trajal celotno trajanje obravnav zaradi duševne motnje do končanega zdravljenja. Izvedenca sta pojasnila, da je tožnica trpela strah le kot obliko oziroma komponento posttravmatske stresne motnje, pa še to sta jasno povedala, da razmejitve glede tega, ali je zgolj ravnanje toženca pri tožnici povzročilo to posttravmatsko stresno motnjo ali so na to vplivali drugi dejavniki. Zapisalo je, da sta izvedenca pojasnila, da je tožnica utrpela primarni in sekundarni strah, kar pa iz listin – izvedenskega mnenja ne izhaja, zato je zagrešena bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da gre za nedosledno povzemanje dejstev iz izvedenih dokaznih listin je razvidno tudi iz tega, da sodišče skozi celotno sodbo piše o posilstvu tožnice s strani toženca, toženec tožnice ni posilil, obsojen je bil spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let. Trditve tožnice o prestanem primarnem in sekundarnem strahu so ostale na stopnji nedokazanih navedb, saj tožnica sama ob zaslišanju ni izpovedala ničesar glede strahu v smislu strahu ob samem škodnem dogodku niti iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi tožnica utrpela pravno priznani strah. Tožnica bi lahko takšen strah, kot ga opisujeta izvedenca, doživela le v smislu posega v njene osebnostne pravice oziroma dostojanstvo, pa še to samo v primeru, če bi lahko izvedenca težave (posttravmatsko stresno motnjo, ankcioznost, samomorilnost) pripisala dejanju toženca, izvedenca pa sta pojasnila, da je mogoče psihične simptome pri tožnici povezati z družinsko situacijo oziroma odnosi med družinskimi člani, česar pa sodišče ne povzame, zato je napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je v obrazložitvi sodbe opisalo, da so pri tožnici kot trajne posledice ostale prilagoditvene motnje, ponavljajoče se depresivne motnje, reakcije na hud stres ob blagi duševni razvitosti, iz obrazložitve pa ne izhaja, kako te omejitve vplivajo na življenje tožnice in ali sploh trpi duševne bolečine. Standarda duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče ne zapolni. V obrazložitvi navaja drugače kot je bilo ugotovljeno v izvedenskem mnenju. Izvedenca sta pojasnila, da tožnica ne kaže znakov kakšne osebne ali duševne motnje, opravljene hospitalizacije pa izvedenca nista pripisala posledicam ravnanja toženca. Po analizi izvedenskega mnenja in obrazložitvi v točki 32 je mogoče ugotoviti, da je sodišče zgolj selektivno, vsebinsko pa zmotno zaključevalo dognanja izvedencev. Nikjer v mnenju ni zabeleženo, da je vzrok za tožničino zdravstveno stanje spolno nasilje, sploh pa ne toženca. Izvedensko mnenje je pojasnilo, da tožnica nima kliničnih diagnostičnih simptomov, so pa posledica spolnega nasilja v drugačnih, predelanih oblikah, ki imajo potencial, da ob lažjih stresnih situacijah izbruhne nova oblika duševne motnje. Teh pa izvedenca ne najdeta, niti ne potrjujeta in takšna bodoča dejstva tudi ne morejo s stopnjo prepričljivosti govoriti v prid priznanju kakršnekoli odškodnine iz tega naslova. Sodišče je glede utemeljenosti plačila odškodnine na podlagi 181. člena OZ podalo skopo obrazložitev, ki ne dosega standarda obrazloženosti. Navaja le, da je bila z navedenim dejanjem zagotovo prizadeta tožničina čast, zagotovost ni stopnja prepričljivosti. Odškodnina iz naslova 181. člena OZ se dosodi v primeru, da gre za izkazane duševne bolečine zaradi podane kršitve, česar sodišče ne obrazloži, zato je sodba obremenjena s pomanjkljivostmi, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti in je zagrešena bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni izreklo o podanih trditvah, da je s plačilom odškodnine s strani A. A. tožnici bila poplačana vsa nastala škoda, slednjega tudi ni upoštevalo pri višini prisojene odškodnine in ni obrazložilo, na kakšen način oziroma kako je glede na dejstvo, da škode ni bilo mogoče razmejiti, prišlo do višine odškodnine. Sodba je tudi v tem delu neobrazložena tako, da je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne skupaj s stroškovno posledico, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka po pooblaščenki obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in predlaga zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je skladno z določbo prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem delu in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni in pri tem po uradni dolžnosti tudi glede kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava.

6. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena, ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi niso v nasprotju z odločitvijo v izreku, zato sodba omogoča pritožbeni preizkus in pritožbeno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Iz razlogov tudi jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku glavne obravnave po tožeči stranki predložena mnenja izvedencev, ki so bila izdelana v kazenskem postopku, ki je tekel zoper toženca (mnenji izvedenke prof. dr. B. B. ter dr. C. C.) upoštevalo kot del trditvene podlage (navedb) tožeče stranke1. Iz nadaljnjih razlogov izpodbijane sodbe pa tudi jasno izhaja, da je sodišče kot dokaz v dokaznem postopku upoštevalo zgolj izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v ... z dne 22. 7. 2020, z dopolnitvijo z dne 23. 3. 2021 ter ustno dopolnitvijo z zaslišanjem obeh izvedencev, ki sta to mnenje izdelala, prof. dr. D. D. in prof. dr. E. E.2. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku kot dokaz uporabilo izvedenska mnenja, izdelana v drugem postopku3. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in očitki o kršitvi načela kontradiktornosti postopka ob tem.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bil toženec s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. IX K 52541/2017 z dne 12. 4. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. II Kp 52541/2017 z dne 20. 11. 2018 pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po drugem in prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika v juniju in v avgustu 2002 na škodo takrat mladoletne tožnice, kot je opisano in povzeto v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kar pritožbeno ni izpodbijano. Sodišče prve stopnje je ob tem izrek pravnomočne kazenske obsodilne sodbe korektno povzelo in pravilno upoštevalo tudi pravilo iz 14. člena ZPP, ki določa, da je sodišče v civilnem postopku, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Iz nadaljnjih razlogov v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa izhaja tudi, da je v tem okviru presojalo tudi obseg nepremoženjske škode in višino zahtevane odškodnine in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno in dokazno podprto ugotovilo tudi pravno relevantno vzročno zvezo med protipravnim dejanjem toženca, ki je ugotovljeno v kazenski obsodilni sodbi in med tožnici nastalo nepremoženjsko škodo (prvi odstavek 131. člena OZ in 14. člen ZPP).

8. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje (po delnem umiku tožbe zoper A. A.) v celoti ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožnice do toženca za vse v zahtevku uveljavljene oblike nepremoženjske škode, ki jih je v točki 2 obrazložitve korektno povzelo, torej za telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja 1.500,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR4, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 6.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - kršitev dostojanstva 8. 500,00 EUR. Dejstvo, da je zahtevku ugodeno v celoti, ni sporno, neutemeljene pa so pritožbene navedbe, s katerimi toženec nasprotuje tožnici prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo.

9. Pri ugotavljanju obsega nepremoženjske in odločitvi o višini odškodnine je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavljata določbi 179. in 182. člena OZ ter tudi določba 181. člena OZ. Pri slednji je pravilno pojasnilo, da je pravica do spolne nedotakljivosti sestavni del pravice do telesne nedotakljivosti, s protipravnim posegom v spolno nedotakljivost pa je na poseben način prizadeto dostojanstvo oškodovanca (v danem primeru tožnice), izpostavljena njegova nemoč in takšen ali drugačen šibkejši položaj v razmerju do oškodovalca in zato predstavljajo posledice tovrstnih protipravnih ravnanj, ki jih obravnavana navedena zakonska določba, posebno obliko nepremoženjske škode. Pritožbeno ni sporno, da je bil toženec pravnomočno obsojen kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, na škodo takrat mladoletne tožnice, kot je opisano v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe. Zato je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sledilo njenim navedbam in v dokaznem postopku njeni izpovedi ter ji prisodilo odškodnino po določbi 181. člena OZ v zahtevani višini 8.500,00 EUR. Odločitev o tem je ustrezno obrazložilo5, z zadostnimi razlogi, ki omogočajo pritožbeni preizkus tudi v tem delu, zato je ob tem neutemeljen pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da izraz ″zagotovo″, ki ga je ob tem uporabilo sodišče prve stopnje, ne pomeni stopnje prepričljivosti, pri čemer te trditve pritožba niti ne obrazloži. Gotovost (enako pomensko tudi zagotovost) pomeni namreč izražanje prepričanja o nečem, torej stanja, ki ne vzbuja nobenega dvoma oziroma pomislekov. Zato tudi s temi pritožbenimi navedbami toženec ne more izpodbiti prisoje odškodnine tožnici iz navedenega odškodninskega naslova.

10. Pravilno je pojasnjeno, da nepremoženjska škoda po 181. členu OZ ne izključuje drugih vrst nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ, če so te podane.

11. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje v okviru trditvene podlage pravilno ugotovilo tudi pravno odločilna dejstva, ki utemeljujejo prisojo odškodnine tožnici tudi za ostale zahtevane oblike nepremoženjske škode.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je o odškodnini za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odločilo izven oziroma brez trditvene podlage, kar sicer ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na tem mestu uveljavlja toženec. Četudi bi bilo upoštevati, da glede na vsebino očitka pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena (v zvezi s 7. in 212. členom) ZPP, ta ni storjena. Trditve o fizičnih (telesnih) bolečinah v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom je tožnica postavila že v tožbi.6 Fizične bolečine ob škodnih dejanjih je v izpovedi potrdila7, pri čemer nenazadnje obstoj fizičnih bolečin izhaja tudi iz vsebine toženčevih protipravnih dejanj, opisanih v kazenski obsodilni sodbi, ki zajemajo tudi fizično silo nad tožnico, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

13. Kot neugodnosti zdravljenja je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi zdravljenje tožnice (hospitalno in ambulantno) zaradi posledic na tožničinem duševnem, psihičnem področju, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo, na podlagi strokovnega, v pravdi izdelanega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v ..., ki sta ga izdelala izvedenca prof. dr. D. D. in prof. dr. E. E., ugotovilo tudi pravno relevantno vzročno povezanost med spolnim nasiljem nad tožnico in njenim psihičnim stanjem in psihičnimi težavami, čeprav je tožnica škodna dejanja, ki so ji bila storjena v otroškem obdobju, kot sta upoštevala tudi izvedenca, prijavila šele 10 do 11 let po storitvi.

14. Tudi sicer je mnenju navedenih izvedencev utemeljeno sledilo in ga v razlogih sodbe v bistvenih delih in ugotovitvah ter zaključkih tudi korektno povzelo, pri čemer pa je pravilno upoštevalo izvedensko mnenje kot celoto, torej pisni del s pisno dopolnitvijo, kot tudi ustno zaslišanje obeh izvedencev na zadnjem naroku glavne obravnave, kjer je bil omogočen neposredni dialog z izvedencema tako sodišču, kot tudi pravdnima strankama.8 Mnenje izvedencev je po presoji pritožbenega sodišča pri odločanju o posameznih oblikah zatrjevane nepremoženjske škode tudi ustrezno in pravilno dokazno vrednotilo. Ob tem je upoštevalo tudi ustrezna stališča pravne teorije in ustaljena stališča novejše sodne prakse9, vključno s tem, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega, kot je in tako tudi, da neposlovne odškodninske odgovornosti ni mogoče izključiti niti omejiti zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca. Pravilno je upoštevalo, da so duševne posledice zlorabe bolj ali manj verjetno vezane na tista duševna področja, ki so bila že pred tem primarno šibka in so kazala večje ali manjše znake razvojnih deficitov in težav in je pri odločanju o višini odškodnine zato pravilno upoštevalo ugotovljeni obseg škode, čeprav je del le-te posledica tožničinega opisanega rizičnega posebnega stanja.

15. Tudi odškodnino za strah je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo, pri čemer je ugotovitve izvedencev pravilno in korektno povzelo10 in pri tem ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tej postopkovni kršitvi, takoimenovani protispisnosti, gre namreč za napako tehnično - prenosne narave, ki je sodišče prve stopnje ni storilo, saj je ugotovitve in zaključke izvedencev korektno povzelo. Izvedensko mnenje izvedencev, pri čemer je treba upoštevati tako pisno mnenje z dopolnitvijo, kot tudi njuno neposredno ustno zaslišanje na glavni obravnavi, je glede strahu tudi pravilno dokazno vrednotilo, v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, tudi z izpovedjo tožnice in dejansko stanje pravilno ugotovilo, pri čemer je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je opredelilo v 28. točki obrazložitve. Ob ugotovitvah in pojasnilih izvedencev in tudi izpovedi tožnice je imelo oporo in podlago za prisojo odškodnine za primarni strah, saj je tudi izvedenec potrdil, da je pri tožnici bil prisoten strah ob škodnih dejanjih, saj je šlo za nasilje, ta strah pa je kasneje prešel v duševno motnjo, kot tudi za sekundarni strah. Toženec tako z lastno dokazno oceno, ki jo ponuja v pritožbi, utemeljenosti prisojene odškodnine za strah ne more izpodbiti.

16. Tudi za prisojo zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je imelo podlago v izvedenih dokazih. Ob tem je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je navedlo v 3o. točki obrazložitve. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje selektivno in vsebinsko zmotno vrednotilo dognanja izvedencev. Ugotovitve in zaključke izvedencev je pravilno povzelo in upoštevalo. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da sodišče ni zapolnilo standarda duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V katerih aktivnostih in na katerih področjih življenja je tožnica prikrajšana, zaradi česar trpi duševne bolečine, je pojasnjeno11, v razlogih pa se je ustrezno opredelilo tudi glede tega, kako so na prisojo odškodnine vplivali drugi dejavniki. Zato pritožba tudi z v pritožbi ponujenimi lastnimi dokaznimi zaključki in selektivnim povzemanjem le posameznih ugotovitev izvedencev in lastnim vrednotenjem le teh ne more izpodbiti utemeljeno prisojene odškodnine tudi iz tega odškodninskega naslova.

17. Skupaj odmerjena odškodnina v višini 19.000,00 EUR v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje (september 2021) predstavlja nekaj več kot 15 povprečnih slovenskih neto plač12. S tako odmerjeno odškodnino je ustrezno upoštevano tako načelo individualizacije, saj so upoštevane vse individualnosti, ki se odražajo pri konkretni oškodovanki – tožnici, prisojena odškodnina pa tudi ne odstopa od prisojenih odškodnin za podobne primere v sodni praksi13. Sodišče prve stopnje pa se je v razlogih sodbe opredelilo tudi glede odškodnine A.A, zato tudi pritožbeni očitek o pomanjkanju razlogov sodišča prve stopnje o tem ni utemeljen.

18. Obrazložene stroškovne odločitve pritožba vsebinsko v ničemer ne izpodbija. Pritožba ne izpodbija vsebine kot potrebnih tožnici priznanih pravdnih stroškov, obrazloženih v točkah 43 in 44 obrazložitve, odločitev o povrnitvi le teh pa je pravilno oprta na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

19. Ob obrazloženem se tako pritožba toženca pokaže za neutemeljeno. Očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Ob obrazloženem je zato pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, tožnici pa mora povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP). Iz odgovora na pritožbo in spisovnega gradiva izhaja, da je tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo (odločba Bpp .../2021), Glede na to, da se je predmetni pravdni postopek začel pred uveljavitvijo Odvetniške tarife (OT - Ur. list RS 2-24/2015),14 je na podlagi drugega odstavka 20. člena OT pri odmeri odvetniških stroškov upoštevati prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT). Tako je tožnici kot potrebne pravdne stroške na podlagi 36. člena ZOdvT in ob upoštevanju tar. št. 3210 priznati odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 288,00 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov (po tar. št. 6002 ZodvT) in DDV (tar. št. 6007 ZOdvT), kar skupaj predstavlja 376,76 EUR. Ta znesek mora toženec v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč (tretji odstavek 46. člena ZBPP), v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 Glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 2 Primerjaj točke 11, 20, 21, 23 ter tudi 29, 31, 32 in 33 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Ob tem pritožbenem očitku ni prezreti, da se je tožena stranka na mnenje prof. dr. B. B. nenazadnje tudi sama sklicevala v pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2019 in ga sama predlagala kot dokaz. 4 Pritožbeno ni sporno, da je tudi za strah sodišče prisodilo celotno zahtevano odškodnino, torej 3.000,00 EUR in ne le 1.500,00 EUR, kot nedosledno navaja v obrazložitvi v točkah 28 in 29 izpodbijane sodbe, pri čemer pa je po višini zahtevek pravilno povzelo v 2. točki obrazložitve. 5 Primerjaj točki 37, 38 in 39 obrazložitve. 6 Primerjaj tožbo tožeče stranke, stran 5. 7 Primerjaj prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 14. 11. 2019 – izpoved v dokaznem postopku zaslišane tožnice in 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Primerjaj točke 20, 21, 23, 25, 29, 31, 32, 33 obrazložitve. 9 Primerjaj točko 34 obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Primerjaj točko 29 obrazložitve izpodbijane sodbe. 11 Primerjaj točko 35 obrazložitve izpodbijane sodbe. 12 Povprečna neto slovenska plača je v septembru 2021 znašala 1.210,46 EUR. 13 Primerjaj npr. II Ips 166/2009, II Ips 439/2008 in druge. 14 Tožba je bila vložena 6. 3. 2014.