Jedro

Pravna podlaga v odškodninskem sporu, nastalem zaradi letalske nesreče ob panoramskem letu, je v posebnem predpisu, ki ureja obligacijska razmerja v zračni plovbi.

Kadar plača odgovorna oseba odškodnino do zakonsko omejene višine, pri tem pa je ni pripravljena plačati nad to mejo, ker ne priznava, da je bila škoda storjena namerno ali iz hude malomarnosti, ne pomeni, da je pripoznala dolg in da se zato pretrga zastaranje.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ob ugoditvi pritožbi sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (izrek pod I., II. in IV.) spremeni, tako da se zavrneta tudi tožbena zahtevka prve tožnice za plačilo 1,932.385,00 SIT z obrestmi in tožnika za plačilo 1,932.088,00 SIT z obrestmi.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 439.478,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z letalsko nesrečo 02.08.1987, v kateri je umrl sin prve in druge tožeče stranke oziroma brat tretje tožeče stranke, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec plačati prvi tožeči stranki 1,932.385,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in različnih datumov, drugi tožeči stranki 1,932.088,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje, medtem ko je v presežku njuna zahtevka zavrnilo in v celoti tudi zahtevek tretje tožeče stranke. Ugotovilo je, da je nesrečo povzročil pilot, ki je sicer ravnal v okviru svojih dolžnosti in ni odstopal od navodil prevoznika - lastnika letala, to je tožeče stranke, vendar pa hkrati hudo malomarno, ker je letel prenizko in nad terenom, ki ga ni poznal. Tožba je bila vložena pravočasno, saj je bilo zastaranje pretrgano z delnim plačilom na račun zahtevane odškodnine.

Pritožbo tožene stranke je višje sodišče zavrnilo. Menilo je, da je po sodni praksi za pretrganje zastaranja dovolj priznanje dolga že po temelju, za takšno dejanje dolžnika pa se šteje po drugem odstavku 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih tudi delno plačilo.

Nepomembno je, da je leta 1988 tožena stranka plačala toliko, kolikor je menila, da dolguje. Določba 26. člena Zakona o obligacijskih in temeljnih materialnopravnih razmerjih v zračni plovbi ne pomeni posebnega, samostojnega temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Proti sodbi okrožnega sodišča v zvezi s sodbo višjega sodišča je vložila tožena stranka revizijo iz vseh razlogov in predlagala, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Med drugim trdi, da je ugovarjala dveletni zastaralni rok, v zvezi s čimer se je pritožbeno sodišče po nepotrebnem sklicevalo na drugi odstavek 164. člena prej omenjenega zakona. Uporaba 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ne pride v poštev, ker je toženec plačal toliko, kolikor je bilo nesporno dolga, sicer bi "bolje prišel skozi", če ne bi nič plačal ali priznal. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Pravna podlaga za razsojo v tem odškodninskem sporu, nastalem zaradi letalske nesreče, je v posebnem predpisu. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) namreč določa v XIV. poglavju - Prevoz, da se določbe tega poglavja uporabljajo za vse vrste prevoza, če ni z zakonom za posamezne vrste drugače določeno (652. člen). Tako je treba uporabiti predpis, ki ureja zračno plovbo. Odškodninsko razmerje je nastalo z nastankom škode - dnevom obravnavane letalske nesreče. Zato je treba v tej zadevi po določbi drugega odstavka 217. člena zdaj veljavnega Zakona o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu (Ur. l. RS, št. 12/2000) uporabiti določbe takrat veljavnega Zakona o obligacijskih in temeljnih materialnopravnih razmerjih v zračni plovbi (Ur. l. SFRJ, št. 22/77 in 12/85 - ZOTMR). Obligacijska razmerja po tem zakonu so razmerja, ki nastanejo iz pogodbe o prevozu potnikov (drugi odstavek 1. člena ZOTMR). Res sicer določa zakon, da mora biti pogodba sklenjena v pismeni obliki (tretji odstavek 7. člena ZOTMR), vendar ta obličnost ni pogoj za veljavnost pogodbe (primerjaj 120. člen ZOTMR), ker se njen obstoj lahko dokazuje tudi drugače (drugi odstavek 8. člena ZOTMR). Med pravdnima strankama ni sporno, da je bil prevoz - panoramski let, ki se je nesrečno končal, dogovorjen. Torej je treba uporabiti določbe tega zakona in le subsidiarno določbe ZOR, če kakšnega razmerja ta zakon ne ureja.

Kot prva sporna okoliščina se je v tej zadevi pojavilo vprašanje ugovarjanega zastaranja in njegove prekinitve. Terjatve iz prevozne pogodbe zastarajo v dveh letih (prvi odstavek 164. člena ZOTMR). Čas zastaranja začne teči pri pogodbah o prevozu potnikov v primeru smrti od dneva, ko bi moralo letalo prispeti v namembni kraj (prva alinea 1. točke četrtega odstavka 164. člena ZOTMR), v tem primeru torej 02.08.1987. Tožba je bila vložena 11.05.1990, torej po preteku dveletnega roka.

Pretrganja zastaranja ZOTMR ne ureja, zaradi česar je treba glede tega vprašanja uporabiti ZOR. Ta določa, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (prvi odstavek 387. člena), da pa lahko to stori ne le z dano izjavo, temveč tudi posredno, na primer, da kaj plača na račun, da plača obresti, ali da zavarovanje (drugi odstavek tega člena). Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka 30.05.1988 plačala tožeči stranki 2,500.000 din, torej vsoto, do katere je po takratnih predpisih odgovarjal prevoznik za škodo, ki je nastala zaradi smrti potnika (prvi odstavek 24. člena ZOTMR). Tožeča stranka je štela to plačilo kot akontacijo, tožena pa kot popolno plačilo tistega, za kar je menila, da je dolžna plačati. Pripoznava dolga je enostranska izjava volje dolžnika, ki z njo pripozna svojo obveznost, pa naj gre za izrecno izjavo ali s konkludentnim dejanjem dano izjavo. Plačila tožene stranke, ki je hkrati izjavila, da več ne dolguje in naj tožeča stranka uveljavlja višjo odškodnino s tožbo (navedba tožeče stranke pod VII.), pa ni mogoče šteti kot pripoznave dolga. Drugačno sklepanje je zoper logiko stvari same. Šlo je vendar za izrecno nepripoznavo dolga nad zakonsko določenim limitom, ki se sicer ne upošteva, kadar se dokaže, da je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti (prvi odstavek 26. člena ZOTMR). Res tu ne gre za samostojen temelj odškodninske odgovornosti prevoznika, kakor pojasnjuje pritožbeno sodišče, saj prevoznikovo odgovornost urejata 20. in 21. člen ZOTMR. Vendar pa 26. člen ureja samostojno glede na obliko, stopnjo krivde prevoznikovo odgovornost nad limitom, ko torej ta odgovornost ne obstaja, če škoda ni bila povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti. Skratka, te odgovornosti ni, če ni podana kvalificirana oblika krivde. Ali z druge strani gledano - kadar zakon določa natančno mejo glede zneskov odškodnine, ni mogoče šteti plačila do takšne meje priznanja dolga nad njo, zlasti še, če dolžnik ob tem izjavi, da več ne plača, ker ni dolžan. V takšni povezavi je vendarle mogoče govoriti o delnem priznanju temelja odgovornosti. Drugačno razumevanje problema bi pripeljalo do sprevržene logike, na kar opozarja revizija, naj dolžnik ne plača nič, da si ne bo poslabšal položaja, kar zadeva zastaranje terjatve. Ne gre tudi za takšno ureditev problema, da bi zakon nadomestil dolžnikovo voljo.

Po povedanem se pokaže, da v primerih, kot je obravnavani, pripelje pravilna razlaga zakonskega določila o pretrganju zastaranja zaradi pripoznave dolga do stališča, da kadar plača odgovorna oseba odškodnino do zakonsko omejene višine, pri tem pa je ni pripravljena plačati nad to mejo, ker ne priznava, da je bila škoda storjena namerno ali iz hude malomarnosti, ne pomeni, da je pripoznala dolg in da se zato pretrga zastaranje.

Nižji sodišči glede ključnega vprašanja pretrganja zastaranja materialnega prava nista pravilno uporabili. Ker je vtoževana terjatev zastarala, je treba upoštevati takšen materialnopravni ugovor tožene stranke. Zato je sodišče reviziji ugodilo, ne da bi se spuščalo v nadaljnje revizijske trditve, in po pooblastilu iz prvega odstavka 395. člena ZPP (1977) izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi neugodnega izida pravde za tožečo stranko je bilo treba spremeniti tudi izrek o pravdnih stroških (drugi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP (1977)), ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi. Ti so odmerjeni po taksni in odvetniški tarifi z upoštevanjem DDV, kjer je tožena stranka zahtevala njegovo plačilo. Izračun stroškov je razviden iz stroškovnikov.