Jedro

Okoliščine nesreče, predvsem pa obseg, teža in stopnja kršitev prometnih predpisov, omogočajo oceno, da je objektivno odgovorni voznik osebnega avtomobila (zaradi lastnega prispevka oškodovanca) do 70% prost odgovornosti za nastalo škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka Zavarovalnica X d.d., Območna enota Krško, tožniku D. D. odgovorna za 30% škode, ki je tožniku nastala dne 28.3.1994. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba soidšča prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je izdalo vmesno sodbo, s katero je v odškodninski pravdi zaradi plačila odškodnine odločilo, da je tožena stranka tožniku odgovorna za 10% njegove škode v zvezi z nesrečo z dne 28.3.1994. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik kriv do 20%, tožena stranka pa odgovorna do 80%. Tožnik je kršil določbo ZTVCP o spremembi vožnje, na drugi strani pa je zavarovanec kršil štiri določbe takratnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Zavarovanec je kršil 3. člen ZTVCP, saj ni vozil s posebno previdnostjo, čeprav je opazil dva kolesarja - učenca, saj je tožnik imel torbo na rami in je dajala očitni videz šolarja. Takoj bi moral zmanjšati hitrost pod predpisanih 60 km/h. Zavarovanec je kršil določbe 68. člena ZTVCp, saj ni uporabil zvočnega signala, čeprav je to terjalo varnost prometa, saj sta bila pred njim dva otroka na kolesu. Zvočni signal bi bil nujen tudi, če bi šlo za odrasle kolesarje. Zvočni signal je bil nujen tudi zaradi prehitevanja, saj kolesarja za prehitevanje nista vedela. Tako je kršen tudi 38. člen ZTVCP, saj se zavarovanec pred prehitevanjem ni prepričal, ali ne bo ogrožal kolesarjev. Zavarovanec je kršil tudi člen 129/IV ZTVCP, saj je prekoračil predpisano hitrost kar za 16,7 km/h. Ob pravilni uporabi 177. člena ZOR je treba upoštevati, da je tožena stranka odgovorna do 80%, tožnik pa do 20%. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je z izvedenskim mnenjem izkazano, da zavarovanec tožene stranke ni imel tehnične možnosti nesrečo preprečiti, tožnik pa je zavrl nenadoma in že takrat, ko je bil zavarovanec v fazi prehitevanja, sama prekoračitev hitrosti pa ni bila v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso sporne dejanske okoliščine, da je tožnik dne 28.3.1994 vozil kolo na magistralni cesti izven naselja vzporedno s kolesarjem C. E. ob njegovi levi strani kot zunanji kolesar. Nenadoma je zavil v levo preko sredinske prekinjene črte, ker je na drugi strani ceste na bankini videl ležati nek predmet. Za njim je pripeljal s kombiniranim vozilom Zastava 850 zavarovanec tožene stranke B. De. s hitrostjo 76,7 km/h, prehiteval kolesarja in pri tem trčil v levi bok kolesarja D. D.. Navedeno sledi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ing. O. Š., kot tudi nadaljnje ugotovitve, da je De. dovoljeno hitrost prekoračil za 16,7 km/h, nesrečo pa bi preprečil, če bi vozil največ s hitrostjo 32,8 km/h. Tožnik je zavil v levo, ko je bil De. že v fazi prehitevanja, pot, ki jo je prevozilo vozilo od trenutka reagiranja do naleta na kolesarja je znašala 14,24 m, v času naleta vozilo še ni bilo v fazi zaviranja. Ob takih dejanskih ugotovitvah je prvostopno sodišče, ki je ugotovilo objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke, menilo, da je prišlo do nesreče zaradi ravnanja samega tožnika, ki je nenadoma zavil na levi prometni pas, tako da voznik avtomobila De. nesreče ni mogel preprečiti, saj bi mu to uspelo le v primreu, če bi vozil s hitrostjo 32,8 km/h. Po mnenju prvostopnega sodišča je tožnik sam odgovoren za škodo zaradi kršitve pravil o zavijanju na levo in je s kršitvami predpisov sam bistveno prispeval k nastanku škode, 10% odgovornost tožene stranke obstaja le zaradi večje avtomobilistove hitrosti od dovoljene, zaradi česar je bilo zadetje močnejše in poškodbe hujše. Pritožbeno sodišče delno sprejema pritožbene trditve tožeče stranke o drugačni razporeditvi odgovornosti obeh udeležencev nesreče in ugotavlja delno zmotno uporabo materialnega prava, t.j. 177. člena ZOR. Ne drži pritožbena trditev, češ da je tožnik storil samo eno kršitev prometnih predpisov, voznik avtomobila B. De. pa kar 4. Tožnik je svojo vožnjo s kolesom in z zavijanjem prekršil več določb ZTVCP in torej grobo kršil prometne predpise, pri čemer je po izvedenčevem mnenju s prometno - strokovnega vidika tožnik povzročil kritično situacijo. Tožnik v skupini dveh kolesarjev ni vozil drug za drugim (79. člen ZTVCP), temveč vzporedno na levi strani kolesarja E. C.. Predno je tožnik s kolesom zavil na levo, ni vozil po skrajnem levem prometnem pasu ob srednji črti (49. člen ZTVCP), da bi s svojim položajem na cesti nakazoval namen bodočega ravnanja. Predvsem pa svojega premika s kolesom, t.j. zavijanje v levo, ni opravil tako, da bi se prej prepričal, če to lahko stori brez nevarnosti (38. člen ZTVCP). Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je nenadoma zavil v levo, pravilno temelji na izvedenskem mnenju oziroma ugotovitvi izvedenca, ki je na podlagi izračunov ugotovil, da je bil De. že v fazi prehitevanja, ko mu je kolesar D. D. sekal smer vožnje. V tej situaciji je res podana kršitev 129. člena ZTVCP, ko voznik B. De. ni upošteval s prometnim znakom določene omejitve hitrosti 60 km/h, vendar njegova prekoračitev dovoljene hitrosti ni bila odločilni vzrok za nesrečo, saj bi to lahko preprečil le, če bi vozil največ s hitrostjo 32,8 km/h. Da pa bi vozil s tako hitrostjo, ni bilo nobenih razlogov, saj De. ni mogel pričakovati dolžnikovega zavijanja na levo, ker niti ni bilo nobene ceste na levo, niti tožnik s kolesom ni zavzemal takega položaja na cesti, ki bi kazal njegov namen zavijanja. Okoliščine torej De. niso narekovale tako nizke hitrosti, kot jo je izračunal izvedenenc, ki bi omogočila preprečitev nesreče. Pač pa je prvostopno sodišče navedeno kršitev upoštevalo kot tako, ki je imela za posledico hujše poškodbe tožnika. Tožnik v pritožbi zatrjuje odsotnost De.-ove posebne previdnosti, čeprav je pred seboj videl dva kolesarja učenca in je imel tožnik torbo na rami, tako da je dajal očitni videz šolarja. Pritožbeno sodišče tega stališča ne more sprejeti, kajti v prometu so res zavarovani otroci, pri čemer pa med take ne moremo prištevati skoraj odraslih oseb, ki so pri opravljanju večine življenjskih funkcij že samostojni. Tožnik je rojen dne 26.8.1977 in je bil v času nesreče star skoraj 17 let, podobno tudi drugi kolesar, C. E., tožnikov bratranec. Ne glede na torbo oba kolesarja nista mogla dajati vtisa otrok, zaradi katerih je potrebna večja skrbnost drugih udeležencev v prometu. Prav pa ima pritožba, da je voznik B. De. kršil 68. člen ZTVCP, ko ni uporabil zvočnega opozorilnega znaka, ko je pred seboj videl dva vzporedno vozeča kolesarja, ki ju je nameraval prehiteti. Varnost prometa je namreč zahtevala zvočno opozorilo pred prehitevanjem, saj vzporedna vožnja dveh kolesarjev, le predstavlja sporno prometno situacijo, ko hitreje lahko pride do prometne nezgode in je zato opozorilo potrebno. Pravilno je ugotovljena objektivna odgovornost voznika B. De., ki pa je dokazal krivdno ravnanje oškodovanca in to v tolikšnem obsegu in s tolikšno težo, da je prvostopno sodišče ugotovilo znaten prispevek oškodovanega tožnika k nastanku škode. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je prvostopno sodišče pri presoji lastne odgovornosti tožnika delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo 90% tožnikov lastni prispevek k nastanku škode. Vse okoliščine nesreče, ki so opisane doslej, predvsem pa obseg, teža in stopnja kršitev prometnih predpisov, po presoji pritožbenega sodišča omogočajo oceno, da je tožnikov prispevek k nastanku škodnega dogodka in k škodi v višini 70% in da je v tem obsegu objektivno odgovorni voznik osebnega avtomobila oziroma tožena stranka deloma prosta odgovornosti (2. in 3. odst. 177. člena ZOR). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da znaša odgovornost tožene stranke Zavarovalnice X d.d., Območna enota Krško do tožnika 30%. Kar je tožeča stranka v pritožbi zahtevala več pa je neutemeljeno in je bilo v tem delu pritožbo zavrniti. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala povrnitev pritožbenih stroškov. Ker bo prvostopno sodišče o vseh stroških odločilo v končni odločbi, bo odločilo tudi o teh stroških, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.