Jedro

Po določbah Zakona o denacionalizaciji (dalje: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 54/02) mora zahteva za uvedbo denacionalizacijskega postopka vsebovati tudi podatke o premoženju, na katero se nanaša, priložene pa ji morajo biti tudi listine, s katerimi se zahteva utemeljuje (61. in 62. člen navedenega zakona). Zgolj listina o podržavljenju kot dokaz, da je bilo premoženje podržavljeno, še ne nadomesti samega zahtevka za denacionalizacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti sklepu Upravne enote A Savi št. 32105-4/93 z dne 15. 5. 2002, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel tožničino zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. 11/1, 11/2, 11/3, 181, 187, 188, 180 in 7/3, vse k.o. Č. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnica dne 10. 2. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč in gozdov, v kateri je pod točko 1 podrobno navedla, na katere nepremičnine se zahteva nanaša, pod točko 2 pa je navedla kot pravni temelj podržavljenja odločbo Okrajnega sodišča v B dne 12. 4. 1946, pod točko 4 pa, da se zahteva vrnitev odvzetega v naravi, zamenjavi ali v denarni odškodnini, pri čemer je bila zahteva specificirana za vsako zahtevano parcelo posebej. Tožena stranka dalje ugotavlja, da tožnica v zahtevi ni navedla, da zahteva vrnitev vseh podržavljenih nepremičnin, kot tožnica sicer napačno navaja v pritožbi, temveč so v točki 1 zahteve določno navedene parcele, na katere se zahteva nanaša, med temi parcelami pa niso navedene parcele, ki so bile vpisane v vl. št. 180 k.o. Č, niti ni navedena vložna številka 180 k.o. Č kot takšna. Dalje tožena stranka ugotavlja, da v upravnih spisih ni kakšnega drugega zahtevka, ki bi se nanašal na vložno številko 180 k.o. Č, razen v dopisu z dne 26. 3. 2001. Dejstvo, da je v predloženi listini o podržavljenju navedena tudi vložna številka 180 k.o. Č, samo po sebi še ne pomeni, da je tožnica vložila zahtevo oziroma zahtevek za vrnitev v njej obravnavanega premoženja. Po določbah Zakona o denacionalizaciji (dalje: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 54/02) mora zahteva za uvedbo denacionalizacijskega postopka vsebovati tudi podatke o premoženju, na katero se nanaša, priložene pa ji morajo biti tudi listine, s katerimi se zahteva utemeljuje (61. in 62. člen navedenega zakona). Zgolj listina o podržavljenju kot dokaz, da je bilo premoženje podržavljeno, še ne nadomesti samega zahtevka za denacionalizacijo. Takšno stališče glede preciznosti zahteve za denacionalizacijo je že zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. I Up 493/99-3 z dne 7. 2. 2001. Tožnica je vložila dopolnitev "predloga" za denacionalizacijo, ki vsebuje izrecen zahtevek za vračilo parcel, vpisanih v vl. št. 180 k.o. Č, dne 26. 3. 2001, to je po preteku materialnega prekluzivnega roka, ki je določen v 1. odstavku 64. člena ZDen. Stališče, da je navedeni rok materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. Tožena stranka dalje ugotavlja, da je tožnica zahtevala vrnitev premoženja po stanju v času vložitve zahteve in ne po vložnih številkah iz časa podržavljenja, kar povsem jasno izhaja iz primerjave zahteve za denacionalizacijo, vložene leta 1993, in odločbe o podržavljenju iz leta 1947 (prav: 1946). Glede pritožbenega ugovora, ki se tiče parcele 7/3 k.o. Č, tožena stranka ugotavlja, da je navedena parcela sicer res nastala iz dela parcele št. 7/2, kot navaja pritožnica v pritožbi, in sicer po odločbi Geodetske uprave Trbovlje št. 2/86 z dne 19. 9. 1986, prav tako pa pritrjuje tožnici, da te parcele ni bilo v zahtevi za denacionalizacijo iz leta 1993. Toda glede na to, da je bila zahteva podana po stanju v času vložitve zahteve, leta 1993 pa je parcela št. 7/3 nesporno že obstajala, se tožena stranka strinja tudi z odločitvijo organa prve stopnje, ki je zahtevo za vrnitev parcele št. 7/3 štel za prepozno vloženo, saj jo je tožnica zahtevala šele 26. 3. 2001, in je zato zahtevo za vrnitev te parcele zavrgel. Tožnica v tožbi izrecno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, smiselno pa tudi bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Navaja, da je že samo dejstvo, da je upravni organ prve stopnje izpodbijani sklep izdal in zahtevo zavrgel pod opravilno številko zadeve iz leta 1993, kaže da je bila zahteva pri upravnem organu vložena že leta 1993 in ne šele leta 2001. Dalje navaja, da tožnica z dopisom z dne 26. 3. 2001 ni vložila nobene nove zahteve za denacionalizacijo, ampak je samo terjala rešitev že leta 1993 vložene zahteve za denacionalizacijo parcel, ki jih upravni organ še ni obravnaval. Takšnih urgenc pa je bilo več tudi že pred dopisom z dne 26. 3. 2001. Dalje navaja, da je po tedanjem župniku AA v zakonskem roku vložila zahtevek za denacionalizacijo vseh nacionaliziranih nepremičnin, ki so ji bile odvzete z odločbama Okrajne komisije za agrarno reformo v C dne 10. 4. 1946, opr. št. 277 in Komisije za agrarno reformo OLO D z dne 8. 12. 1960, opr. št. 04/9-ČE-17/10-1960. Zahtevi za denacionalizacijo je priložila obe navedeni odločbi in vse druge potrebne listine, tudi zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 180 k.o. Č. Prav tako je tožnica kasneje ustno navajala, da zahteva vrnitev vseh podržavljenih nepremičnin. Upravni organ prve stopnje se je tega zavedal, in je tudi vedel, da je tožnica zahtevala tudi denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 180 k.o. Č. To se med drugim vidi iz zapisnika o ustni obravnavi dne 25. 4. 1995: "podržavljeno premoženje v vl. št. ... in 180 k.o. Č...", kakor tudi iz zapisa v delni odločbi z dne 25. 7. 1995, da so bile "podržavljene parcele vpisane v z.k. vl. št. 180 k.o. Č". Tudi iz poročila upravnega organa prve stopnje z dne 23. 10. 2000 se vidi, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena za vse premoženje, ki je podržavljeno z odločbo Komisije za agrarno reformo. Tožnica se je na vse te uradne zapise in navedbe organa prve stopnje zanesla in čakala, kdaj bo organ prve stopnje odločil tudi o nepremičninah, o katerih še ni bilo odločeno, zato je večkrat, tako tudi 26. 3. 2001, zahtevala rešitev že davno vložene zahteve, ne pa vložila novo zahtevo. Ne drži torej, da je tožnica denacionalizacijo nepremičnin iz vl. št. 180 k.o. Č zahtevala prepozno. Tožena stranka teh navedb, ki so tudi pritožbene navedbe in ugovori, ni obravnavala in nanje ni odgovorila. Tako tožnici ni pojasnjeno, zakaj zgoraj navedena dejstva in okoliščine niso vplivale na odločitev, zlasti tudi ne na dejstvo, zakaj naj bi tožnica v letu 1993 predložila tudi zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 180 k.o. Č, če ta vložna številka ni bila predmet njene zahteve in zakaj naj bi upravni organ prve stopnje navedeno vložno številko citiral v upravnih aktih, če zahteva zanjo ni bila vložena. Očitno je, da je upravni organ prve stopnje v začetku postopka pravilno razlagal tožničino zahtevo za denacionalizacijo, kasneje pa pod vplivom sodne prakse, ki je zahtevala bolj formalne zahteve za denacionalizacijo, začel postopati skrajno formalistično. Ker vl. št. 180 k.o. Č ni bila napisana na papirju prvotne zahteve, je štel, da je bila zahteva vložena šele 2001 in pozabil na vsa druga konkludentna dejanja in papirje, ki jih je prej štel za zadostne. Pri tem je prezrl, da mora ob zaostritvi meril za zahtevo in ob spremembi svoje prakse tožnico najprej pozvati k dopolnitvi in pojasniti vloženih listin in zahtev, šele potem bi smel uporabiti spremenjena strožja pravila in zahtevo zavreči. Ker dopolnitve in pojasnitve ni zahteval, sta obe odločbi upravnih organov krivični in nezakoniti. Glede parcelne št. 7/3 k.o. Č tožnica v tožbi še posebej pojasnjuje, da je v zahtevi za denacionalizacijo ni moglo biti, saj tedaj še ni obstajala, pač pa je tožnica izrecno zahtevala vrnitev nekdanje parcele 7/2, kar pomeni, da je bila zahtevana tudi vrnitev parcele št. 7/3, ki je po nacionalizaciji nastala iz dela parcele št. 7/2. Zahteva za vrnitev parcele 7/2 je bila kasneje umaknjena, vendar je tedaj že obstajala tudi parc. št. 7/3, za katero pa zahteva za vrnitev ni bila umaknjena. V izpodbijani odločbi tožena stranka izhaja iz stališča, da je bila v zahtevi za denacionalizacijo navedena nova parcela št. 7/2 in ne nekdanja parcela s to številko, iz katere je nastala parcela 7/3, ni pa v izpodbijani odločbi navedla, na podlagi česa je prišla do take za tožnico neugodne ugotovitve, kakor tudi ni navedeno, kako tožena stranka ve, ali je tožeča stranka ob pisanju zahteve imela v mislih staro ali novo parcelno številko 7/2. Zato tudi te ugotovitve ni mogoče preizkusiti. Tožnica glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izvede dokaz s pregledom upravnih spisov in izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevi tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin pri vl. št. 180 k.o. Č v celoti ugodi in nepremičnine vrne tožnici ali pa izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila s tem, da prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, in predložila upravne spise, ki se nanašajo na to zadevo, ter Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije kot zastopniku javnega interesa, ki je s pisno izjavo št. U-A20-4251/2003-3-R z dne 12. 12. 2003 prijavilo udeležbo v tem sodnem postopku, na tožbo pa ni odgovorilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po vpogledu upravnih spisov ter s pritožbo tožnice izpodbijanega sklepa upravnega organa prve stopnje in s tožbo izpodbijane odločbe upravnega organa druge stopnje, to je tožene stranke, ugotavlja, da je bilo v upravnem postopku dejansko stanje o ključnih dejstvih, to je glede vprašanja, ali je bila zahteva za denacionalizacijo zgoraj navedenih nepremičnin vložena pred iztekom roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen, pravilno ugotovljeno, in da je tožena stranka na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno in procesno pravo. Zato sledi razlogom izpodbijane odločbe in se na tem mestu nanje sklicuje, ne da bi jih ponovno navajalo (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče razlogom izpodbijane odločbe tožene stranke še dodaja: Prav ima tožena stranka, ko v izpodbijani odločbi ugotavlja, da so vložne številke in parcelne številke zemljišč, glede katerih je tožnica z zahtevo, vloženo 10. 2. 1993, uveljavljala denacionalizacijo, konkretno navedene, in sicer pod točko 1 kot podatki o premoženju, na katerega se zahteva nanaša, pod točko 4 pa kot podatki o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. Pri tem se podatki iz točke 1 in točke 4 glede katastrske občine Č ujemajo v vsem, razen v zemljiškoknjižnem vložku 185 (parc. št. 6926/5) glede katerega v točki 4 ni navedeno, v kakšni obliki se zahteva vrnitev. Zahteva ne vsebuje klavzule, da se poleg navedenih nepremičnin zahteva tudi denacionalizacija drugih nepremičnin, podržavljenih z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Trbovljah, datirano z dohodnim zaznamkom Okrajnega sodišča v C 12. 4. 1946, niti ni v navedeni zahtevi na kakšen drug način nakazano, da se uveljavlja denacionalizacija vsega podržavljenega premoženja. Glede na to, da sporna zemljišča, vpisana v vl. št. 180 k.o. Č, v zahtevi niso navedena, prav tako tudi ne sam zemljiškoknjižni vložek št. 180, je po presoji sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnica denacionalizacije zemljišč s spornimi, oziroma z zgoraj navedenimi parcelnimi številkami z zahtevo z dne 10. 2. 1993, ni uveljavljala. Prav tako je pravilna ugotovitev tožene stranke, da v spisih ni listin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bila zahteva v tem smislu dopolnjena do izteka roka iz 1. odstavka 64. člena, to je do 7. 12. 1993. Pravilnosti takšnega zaključka tudi tožbene navedbe ne morejo omajati. V prilogah, ki jih je tožnica (glede na datume, s katerimi so opremljene) lahko vložila hkrati z zahtevo za denacionalizacijo, to je do 10. 2. 1993, ni zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 180 k.o. Č, pač pa le posestni list, ki se pretežno nanaša na to vložno številko, v katerem pa zemljišča s parcelnimi številkami, ki so sporna v tej denacionalizacijski zadevi, niso navedena. Historični zemljiškoknjižni vložek za vl. št. 180 k.o. Č je bil, kot je razvidno iz zaznamka zemljiškoknjižnega sodišča (listovna št. 26) izdelan šele 6. 4. 1993, to je slaba dva meseca po vložitvi zahteve za denacionalizacijo. Tožbena trditev, da je bil ta izpisek vložen istočasno z zahtevo, je torej protispisna. Navedene dejanske okoliščine bi kvečjemu kazale na to, da premoženjski položaj vlagatelju zahteve ob njeni vložitvi niti ni bil v celoti znan. Toda iz tega je še najmanj mogoče izvajati, da se je zahteva nanašala tudi na sporne nepremičnine. Prav tako tožba nima prav, ko meni da bi moral upravni organ od vlagatelja zahteve za denacionalizacijo zahtevati pojasnila oziroma dopolnitve, kolikor se listine, ki so bile dostavljene v spis, z vsebino zahteve niso ujemale. Po določbah 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in Uradni list RS, št. 55/92, dalje: ZUP/86) je bil upravni organ dolžan dopolnjevati vlogo, ki ima takšno formalno pomanjkljivost, da je ni mogoče obravnavati, ali ki je nerazumljiva ali nepopolna. Dne 10. 2. 1993 vložena zahteva za denacionalizacijo po presoji sodišča takšnih pomanjkljivosti ni imela. Kolikor je tožnica kasneje, po vložitvi zahteve, vložila tudi zemljiškoknjižni izpisek za vložek št. 180, bi morala to vložitev upravnemu organu prve stopnje pojasniti in ne obratno: upravni organ ni bil dolžan tožnico spraševati, ali naknadna predložitev navedenega z.k. izpiska pomeni razširitev zahteve za denacionalizacijo. Obseg in vsebino zahteve mora glede na določbe 1. odstavka 61. in določbe 62. člena ZDen določiti vlagatelj zahteve in sicer izrecno.Vendar v podatkih spisov ni zaslediti, da bi bilo to glede spornih zemljišč storjeno, saj se o teh parcelah tožnica ni izjavila do izteka roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen, konkludentna dejanja (kot n.pr. predložitev listine) pa po mnenju sodišča takšne izjave ne morejo nadomestiti. Kršitev določb postopka o dopolnjevanju vloge, kot jo uveljavlja tožnica, torej po presoji sodišča ni podana. Pravilno je torej stališče tožene stranke in pred tem že upravnega organa prve stopnje, da je vlogo z dne 26. 3. 2001 šteti za novo zahtevo za denacionalizacijo za uvodoma navedene parcele. Enako to velja tudi glede parcele št. 7/3 k.o. Č, glede katere tožba uveljavlja, da v okviru umika zahteve, podanega za parcelo 7/2 k.o. Č, ni bil podan tudi umik zahteve za parcelo št. 7/3 k.o. Č. Iz zahteve za denacionalizacijo ni razvidno, kaj je vlagatelj pod zahtevkom, ki se je nanašal na številko 7/2 k.o. Č, uveljavljal: ali prvotni obseg te nepremičnine ali obseg po izločitvi parcele št. 7/3. Prav tako tudi iz izjave, s katero je umaknil denacionalizacijski zahtevek za parc. št. 7/1 in 7/2 k.o. Č, ni razvidno, v kakšnem obsegu zahtevek umika. Ker iz umika zahtevka ni izrecno izključil zahtevka glede parcele št. 7/3 k.o. Č, je treba sklepati, da je zahtevek umaknil v enakem obsegu, kot ga je vložil. Če ga je vložil v prvotnem, to je podržavljenem obsegu (in tako zatrjuje tožba), ga je tudi umaknil v tem obsegu. S tem, da je v navedenem dopisu z dne 26. 3. 2001 izrecno uveljavljal denacionalizacijo parcele 7/3, je bila po presoji sodišča zahteva glede denacionalizacije te parcele vložena znova, torej po poteku roka za denacionalizacijo. Do enakega zaključka je treba priti tudi, če se izhaja iz predpostavke, da je tožnica zahtevo za vrnitev parcele št. 7/2 postavila v obsegu, kot ga je parcela imela ob vložitvi zahteve (ko je bila po ugotovitvi izpodbijane odločbe parcela št. 7/3 že izločena iz nje). Tudi v tem primeru je treba šteti, da je bila zahteva za denacionalizacijo parcele št. 7/3 postavljena 26. 3. 2001, torej, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, prepozna. Po navedenem je torej izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Na odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor, da tožena stranka vseh pritožbenih ugovorov ni podrobno presodila, kajti ključna za odločitev so dejstva, ki se nanašajo na pravočasnost vložene zahteve, ta dejstva pa so bila pravilno ugotovljena. Tožena stranka res ni presodila pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na navedbe v upravnih spisih organa prve stopnje ter na opravilno številko prvostopenjskega sklepa, kar predstavlja opustitev dolžnosti iz 1. odstavka 245. člena ZUP/86, torej kršitev pravil upravnega postopka, vendar po presoji sodišča ta kršitev na odločitev tožene stranke ni mogla vplivati, saj niti zaradi dejstva, da je upravni organ izdal sklep o zavrženju zahteve pod opravilno številko zadeve, v kateri je bila zahteva (naknadno) vložena, niti zaradi dejstva, da je bila vložna številka 180 k.o. Č v upravnih spisih prve stopnje nekajkrat omenjena pred izdajo spornega sklepa, upravni organ druge stopnje, tudi če bi ta dejstva oziroma nanje se opirajoče pritožbene ugovore izrecno presodil, ne bi mogel glede pravočasnosti sporne zahteve priti do drugačnega pravilnega zaključka, kot je v izpodbijani odločbi prišel. Navedena kršitev pravila postopka torej ni bila bistvena.

Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, in ker v postopku niso bile bistveno kršene določbe postopka, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.