Jedro

Postopek denacionalizacije se začne in vodi po strankinem materialnem zahtevku. Za natančno opredelitev zahteve so v 62. členu ZDen navedeni podatki, ki jih mora zahteva vsebovati, in listine, ki morajo biti priložene. V zahtevi z dne 10.2.1993 tožeča stranka ni zahtevala spornih nepremičnin, medtem, ko je vse ostale nepremičnine izrecno navedla, zato kasnejše, po izteku prekluzivnega roka spremenjene zahteve, ni mogoče šteti za pravočasno vložen zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 9.10.2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Upravne enote Zagorje ob Savi z dne 15.5.2002, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin s parcelami št. 15, 16, 17, 18 in 19 vse k.o...

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo odločitvi in razlogom tožene stranke in jih zato ni ponavljalo. Dodalo je, da zahteva tožeče stranke za denacionalizacijo podržavljenega premoženja z dne 10.2.1993 ne vsebuje klavzule, da se poleg v točki 1 zahteve navedenih nepremičnin zahteva tudi denacionalizacija drugih nepremičnin, podržavljenih z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Trbovljah z dne 12.4.1946. Glede na to, da sporna zemljišča, vpisana v vl.št. 25 k.o..., v zahtevi niso navedena, prav tako tudi ne sam zemljiškoknjižni vložek št. 25, je po presoji sodišča prve stopnje pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnica denacionalizacije zemljišč z zahtevo z dne 10.2.1993 ni uveljavljala in tudi ni listin v spisih, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bila zahteva v tem smislu dopolnjena do izteka roka iz 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), to je do 7.12.1993. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi vse tožbene navedbe. Glede historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za vložek št. 25 k.o... je iz zaznamka razvidno, da je bil izdelan šele 6.4.1993, torej dva meseca po vložitvi zahteve za denacionalizacijo, in zato ni mogel biti vložen istočasno z zahtevo. Upravni organ nadalje ni bil dolžan vlagatelja pozivati k dopolnitvi vloge, saj je organ po 68. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) dolžan zahtevati dopolnitev vloge, ki ima takšno formalno pomanjkljivost, da je ni mogoče obravnavati, zahteva z dne 10.2.1993 pa takšnih pomanjkljivosti ni imela. Zato bi morala tožeča stranka za kasneje vloženi zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 25 upravnemu organu pojasniti, v kakšen namen ga je vložila. Obseg in vsebino zahteve mora glede na določbo 1. odstavka 61. člena in določbo 62. člena ZDen določiti vlagatelj zahteve, in sicer izrecno. Tega pa tožeča stranka ni storila vse do 26.3.2001, kar sta upravna organa pravilno štela za novo zahtevo za denacionalizacijo. Enako velja tudi glede parcele št. 19 k.o..., saj iz umika zahtevka ni razvidno, v kakšnem obsegu ga umika. Ponovno zahtevana denacionalizacija parc. št. 19, postavljena 26.3.2001, je prepozna. Ker pa so ključna za odločitev dejstva, ki se nanašajo na pravočasnost vložene zahteve, ni pomembno, da tožena stranka ni podrobno odgovorila na pritožbene ugovore.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno, sedaj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Z dopisom z dne 26.3.2001 tožeča stranka ni vložila nove zahteve za denacionalizacijo, pač pa je samo terjala rešitev že vložene zahteve za denacionalizacijo parcel, ki jih upravni organ še ni obravnaval, kot izpodbijana upravna odločba sama navaja. Na to kaže že dejstvo, da je upravni organ zahtevo zavrgel pod opr. št. zadeve iz leta 1993 in ne iz leta 2001. V zahtevi iz leta 1993 je tožeča stranka zahtevala denacionalizacijo vseh nacionaliziranih nepremičnin, saj je zahtevi priložila obe odločbi, v katerih so navedene tudi sporne nepremičnine, vpisane v vl. št. 25 k.o... Tožeča stranka je tudi kasneje ustno zahtevala vrnitev vseh podržavljenih nepremičnin. To je možno razbrati iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 25.4.1995, iz delne odločbe z dne 25.7.1995 in iz poročila Upravne enote Zagorje z dne 23.10.2000. Vlagatelj se je zanesel na te navedbe in vse do 26.3.2001 čakal na končno odločitev in ker te ni bilo, je z navedenim dopisom zahteval rešitev. Na te tožbene navedbe sodišče prve stopnje ni odgovorilo, zlasti, da je bilo odločeno pod opr. št. iz leta 1993. Da je tožeča stranka zahtevala tudi nepremičnine iz vl. št. 25 k.o..., je razvidno tudi iz naknadno predloženega zemljiškoknjižnega izpiska in iz odločb o podržavljenju. Upravni organi so šele po vložitvi urgence na rešitev zahteve za denacionalizacijo postopali bolj formalistično. Zaradi spremembe svoje prakse bi morali tožečo stranko zato pozvati k dopolnitvi in pojasnitvi vloženih listin. Tako se je tudi izpodbijana sodba postavila na skrajno formalistično stališče. Enako je tudi z denacionalizacijo parcele št. 19 iste k.o. Upravni organ dopolnitve ni zahteval, ampak je odločil kar na podlagi dveh nerazumljivih vlog. Ko gre za vložek št. 25 k.o... sodba pravi, da s predložitvijo uradnega in jasnega izpiska iz zemljiške knjige upravni organ ni mogel sklepati, da vlagatelj zahteva denacionalizacijo teh nepremičnin, čeprav je osem let že sklepal in delal tako. Nasprotno, ko gre za vrnitev parcele št. 19, pa je iz nerazumljivih listin upravni organ kar sklepal v škodo vlagatelja in sodba pravi, da je tako "treba sklepati". Gre za dvojnost in pristranskost. Izpodbijana sodba je dosledna samo v tem, da je v obeh primerih odločila nezakonito in vselej na škodo tožeče stranke.

Tožena stranka na pritožbo, sedaj revizijo ni odgovorila.

S 1.1.2007 je začel veljati in se uporabljati ZUS-1. Zato je bilo treba s pritožbo tožeče stranke, ki je bila vložena pred 1.1.2007, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to zakonsko določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjuje pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V obravnavani zadevi vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, pravnomočnost ni pogoj za izvršitev odločitve, niti ni v teh primerih dovoljena pritožba v upravnem sporu po posebnem zakonu. Glede na navedeno vložena pritožba ne izpolnjuje nobenega izmed pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 in se od 1.1.2007 obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje in sta kot predmet presoje dopustna zgolj revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotna uporaba materialnega prava.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, ki ga uveljavlja tožeča stranka - revident, po presoji revizijskega sodišča ni podan. Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh odločilnih tožbenih navedb in svojo odločitev utemeljila s pravilnimi razlogi, ki imajo podlago v podatkih spisa in v določbah 61., 62. in 64. člena ZDen.

Revident z navedbo, da je zahtevo za vrnitev podržavljenih nepremičnin, vpisanih v vl.št. 25 k.o... in parcele 19 iste k.o. po umiku slednjega zahtevka v postopku denacionalizacije, vložil znotraj roka, določenega za vložitev zahteve za denacionalizacijo iz 1. odstavka 64. člena ZDen po vsebini uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki 1. odstavka 85. člena ZUS-1, na katerega sicer revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o pravočasnosti revidentove zahteve za denacionalizacijo za že omenjene nepremičnine, ki je bila vložena z vlogo z dne 26.3.2001, ne pa o njegovi zahtevi, vloženi dne 10.2.1993. Ker je morala biti po določbi 1. odstavka 64. člena ZDen zahteva za denacionalizacijo, če naj bi bila pravočasna, vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi ZDen (to je do izteka 7.12.1993), je revident z vlogo z dne 26.3.2001 zamudil omenjeni materialni, prekluzivni rok. Po izteku roka, določenega v 1. odstavku 64. člena ZDen, pa zahtev za denacionalizacijo upravičenj po ZDen ni več mogoče uveljavljati. Zato je bila njegova zahteva z dne 26.3.2001 pravilno in utemeljeno zavržena oziroma je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Na drugačno odločitev revizijskega sodišča ne vpliva dejstvo, da je revident (glede na podatke upravnih in sodnega spisa) že 10.2.1993 vložil zahtevo za denacionalizacijo, kateri je priložil tudi odločbe o podržavljenju. Postopek denacionalizacije se začne in vodi po strankinem materialnem zahtevku. Za natančno opredelitev zahteve so v 62. členu ZDen navedeni podatki, ki jih mora zahteva vsebovati, in listine, ki morajo biti priložene. V zahtevi z dne 10.2.1993 tožeča stranka ni zahtevala nepremičnin, vpisanih v vl. št.25 k.o. ..., medtem ko je vse ostale nepremičnine izrecno navedla.

Revizijsko sodišče je ob ugotovitvi, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.