Jedro

Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni ustrezno pravno sredstvo za vračilo nepremičnine, ki je bila odsvojena na podlagi nične pogodbe.

Kondikcijski zahtevki, ki so posledica nične pogodbe, so zastarljivi.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o odločitvi v 4. točki sodbe sodišča prve stopnje, potrjeni s sodbo sodišča druge stopnje, zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožnica je dolžna plačati prvotoženki 10.831,46 EUR, drugotoženki pa 10.851,46 EUR stroškov za odgovor na revizijo, vse v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj naprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. S sodbo P 78/2006 z dne 19. 12. 2008 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 332/2009 z dne 25. 8. 2009, je bila ugotovljena ničnost pogodbe iz leta 1972, s katero so bile odsvojene nepremičnine pravnega prednika tožnice.

V tej pravdi tožnica uveljavlja vračilne zahtevke glede premoženja, odsvojenega na podlagi nične pogodbe. Glede nepremičnin, ki jih je mogoče vrniti v naravi, je postavila zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Glede ostalih nepremičnin pa plačilo njihove denarne vrednosti. Hkrati je postavila še zahtevek, da so „tožene stranke dolžne plačati nerazdelno vse davščine v zvezi s prenosom lastninske pravice (…) na ime tožeče stranke ter vse eventualne stroške sestave listin in overovitev podpisa zakonitih zastopnikov toženih strank na listinah pri notarju.“ Toženke so med drugim uveljavljale ugovor zastaranja glede vseh zahtevkov.

2. Sodišče prve stopnje je ugovoru zastaranja ugodilo in vse zahtevke zavrnilo. V razlogih je navedlo, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne zastara, kar pa ne velja za uveljavljanje ničnosti v širšem pomenu, torej za obligacijski povračilni zahtevek. Denarni zahtevek je opredelilo kot obligacijski. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine pa kot stvarnopravni. Navedlo je, da je neskladje med dejanskim in zemljiškoknjižnim stanjem mogoče zahtevati le z izbrisno tožbo. Zapisalo je, da je treba izbrisni zahtevek presojati še po pravilih Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1930, katerega pravno pravilo 69 paragrafa je napotovalo na splošna pravila o zastaranju.

3. Pritožbeno sodišče je v pretežnem delu tožničino pritožbo zavrnilo (razveljavilo je le denarni zahtevek zoper drugotoženko v višini 3.801,60 EUR) ter v nerazveljavljenem delu sodbo potrdilo. V potrditvenem delu je soglašalo s presojo, da je ugovor zastaranja utemeljen. Poudarilo pa je, da zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine pride v poštev le v primerih pravnoposlovnih razpolaganj (v primeru, ko je bil posel ničen, pa bi morala zahtevati ugotovitev ničnosti vknjižbe, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter prepustitev posesti). Ker pa je tožnica pač postavila tak (neustrezen) zahtevek, ki je obligacijske narave, je tudi odločitev o njegovem zastaranju utemeljena.

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga revizijo tožnica. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Trdi, da so stališča pritožbenega sodišča notranje protislovna. V razlogih, s katerim je bila sodba delno razveljavljena trdijo, da je imela tožnica zoper občino P. stvarnopravni zahtevek, ko pa je ta odsvojila nepremičnino, pa je pridobila denarni zahtevek. To pa je po stališču revidentke v opreki z razlogi, da so zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki so bili zavrnjeni, obligacijske narave.

Dalje utemeljuje stališče, da stvarnopravni zahtevki ne zastarajo.

Meni, da zastaralni rok glede kondikcijskih zahtevkov, ki so posledica ničnosti, začne teči z ugotovitvijo ničnosti.

Sodiščema očita, da nista upoštevali specifične situacije, zaradi katere tožnica ni mogla vedeli, da lahko uveljavlja ničnost in posledično povračilne zahtevke. Nična pogodba v letu 1972 je bila sklenjena z mrtvo osebo (H. Z., ki je umrl že leta 1951). Ne njegov prvi pravni naslednik (R. Z.) ne tožnica za sporno pogodbo sploh nista vedela.

5. Na vročeno revizijo sta v ločenih vlogah odgovorili prva in druga toženka. Prvotoženka predlaga njeno zavrnitev, drugotoženka pa njeno zavrženje ali zavrnitev.

6. Revizija glede zahtevka za plačilo davščin in stroškov sestave listin (točka 4 izreka sodbe sodišča prve stopnje) ni dovoljena. V ostalem delu pa je dovoljena, vendar ni utemeljena.

O dovoljenosti revizije

7. Denarni zahtevek (859.901,80 EUR) presega mejno vrednost za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poleg njega je v tožbi navedena še vrednost spornega predmeta 872.161,00 EUR. Ta se nanaša na nedenarni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tudi v tem delu je revizija v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP dovoljena. Tretji zahtevek je v svojem bistvu denarni zahtevek (le da ni določen), zato se skupno določena vrednost spornega predmeta nanj ne razteza. Ker ni določen, tudi seštevanje (po petem odstavku 367. člena ZPP) s siceršnjim denarnim zahtevkom ne pride v poštev. V tem delu revizija zato ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

O neutemeljenosti revizije

8. Očitana protislovnost v razlogih sodbe pritožbenega sodišča ni podana. Pritožbeno sodišče namreč ni zapisalo, da je tožnica zoper občino P. (v razveljavljenem delu) postavila stvarnopravni zahtevek, marveč je zapisalo, da je tak zahtevek imela (da je torej obstajal v materialnopravnem smislu), vse dokler O. P. nepremičnine ni prodala. Ko pa jo je prodala, je na mesto stvarnopravnega zahtevka (ki ne zastara), vstopil kondikcijski zahtevek (ki v razveljavljenem delu zaradi drugačnih okoliščin pač ni zastaral).

9. Miselna pot pritožbenega sodišča je jasna. Ničen posel ne more biti podlaga za pridobitev lastninske pravice, kar pomeni, da je odsvojitelj ostal lastnik (kljub zemljiškoknjižnem prepisu). Če pa je ostal lastnik, bi lahko časovno neomejeno uveljavljal lastninske zahtevke, saj ti ne zastarajo. Pritožbeno sodišče v opombi št. 1 govori o izbrisni tožbi in zahtevku za prepustitev posesti. Vendar tožnica takšnega (nezastarljivega) zahtevka ni postavila.

10. Revidentkina teza, da stvarnopravni zahtevki ne zastarajo, prikriva ustrezno razčlenitev relevantnih vprašanj. To so vprašanja: (a) kakšne zahtevke ima na razpolago stranka nične pogodbe; (b) kakšne zahtevke je tožnica dejansko postavila v tej pravdi in (c) kakšna je pravna narava dejansko postavljenih zahtevkov. Šele od odgovorov na navedena vprašanje je odvisen osrednji odgovor, ali so dejansko postavljeni zahtevki zastarali ali ne oziroma, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ali so neutemeljeni (iz drugih razlogov).

11. (a) Stranka nične pogodbe ima na podlagi pravila iz 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) na voljo vračilne (kondikcijske zahtevke).

12. Nikjer ni določeno, da bi ti ne mogli zastarati. Takšne posledice tudi ni mogoče izpeljati iz določbe, da je uveljavljanje ničnosti neomejeno (93. člen OZ). Slednje pravilo je le logična posledica dejstva, da je ničnost podana sama po sebi (in je ni treba šele sodno oblikovati). Če bi ne bilo te logične izpeljave, potem obstoječega dejstva ničnosti s potekom časa več ne bi bilo mogoče tudi sodno ugotoviti. To bi de facto pomenilo, da bi nični posli po določenem času prenehali biti nični. Enakovrednega razloga, ki bi takšno logično izpeljavo utemeljeval tudi glede vračilnih zahtevkov, ni. Prav vsi argumenti, ki na splošno utemeljujejo obstoj instituta ničnosti, veljajo tudi za kondikcijske zahtevke po drugem odstavku 87. člena OZ (pravna varnost, varstvo potencialnih dolžnikov pred dvomljivimi zahtevki iz oddaljene preteklosti ter s tem varstvo pred krivičnimi sodbami zaradi tega(1)). Lahko si zamislimo absurdno situacijo, ko bi nekdo npr. zahteval vračilo kupnine, ker je bila ta izplačana na podlagi nične pogodbe, sklenjene med pravnima prednicama strank v daljni (časovno neomejeni) preteklosti. Prav stališče o nezastarljivosti (vseh tipov) kondikcijskih zahtevkov bi nujno omogočilo takšne absurdne položaje.

13. Niso pa vračilni zahtevki edini, ki jih ima na voljo stranka nične pogodbe. Iz dejstva, da nična pogodba ne ustvarja nikakršnih s pogodbo predvidenih (hotenih) posledic, logično izhaja, da lastninska pravica z ničnim poslom ni mogla biti odsvojena. Odsvojitelj je tako še vedno lastnik ter mu zato tudi pripadajo vsi zahtevki za varstvo njegove lastninske pravice. Tako lahko zahteva, naj se ugotovi njegova lastninska pravica. Ta zahtevek ne zastara že zato, ker ugotovitveni zahtevki po svoji naravi niso združljivi z institutom zastaranja (prenehanje pravice zahtevati izpolnitev obveznosti - 335. člen OZ). Dalje, lahko vloži izbrisno tožbo. Tudi ta ne zastara. Tudi to je logična posledica dejstva, da ne zastara niti sama lastninska pravica in tako tudi ne možnost njenega varstva (potrjuje pa jo tudi zgodovinska razlaga 243. člena ZZK-1). Tretji možni zahtevek za varstvo lastninske pravice je vindikacijski. Razlogi za njegovo nezastarljivost prav tako izvirajo iz nezastarljivosti lastninske pravice, izrecno pa je to določeno tudi v tretjem odstavku 92. člena SPZ.

14. (b) Poleg denarnega zahtevka (o katerem je že bilo pojasnjeno, zakaj zastara), je tožnica postavila zahtevek, da je tožena stranka „dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino.“

15. (c) S tako postavljenim zahtevkom se zahteva izpolnitev neke obveznosti. Ta obveznost praviloma izvira iz pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) ter (drugače kot čisti stvarnopravni zahtevki) ustreza pojmu zastarljive pravice iz 335. člena OZ. Zastaranje te terjatve je celo izrecno določeno, posebej pa je določen tudi (daljši, desetletni) zastaralni rok (350. člen OZ).

16. Strogo konceptualno gledano predstavlja zahtevek za izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zahtevek za opravo dejanja, ki omogoča prenos lastninske pravice na nepremičnini (prvi odstavek 49. člena Stvarnopravnega zakonika: v nadaljevanju SPZ). Ustreznica v premičninskem pravu je zahtevek za izročitev v posest pridobitelja (prvi odstavek 60. člena SPZ).

17. Težava (dilema, zmeda) nastopi, ker tak (vračilni) zahtevek za izročitev premičnine v posest ustreza hkrati tudi vindikacijskemu zahtevku (92. člen SPZ). Stranka, ki je premičnino odsvojila (izročila v posest pridobitelja) na podlagi ničnega posla, bo torej vračilni zahtevek po prvem odstavku 87. člena OZ uveljavljala prav z vindikacijskim zahtevkom (od pridobitelja, ki - zaradi ničnosti posla - lastninske pravice na premičnini v resnici ni pridobil, bo zahtevala, naj mu premičnino izroči nazaj v posest). Zastavlja se vprašanje, ali bi ne bilo mogoče tudi odsvojitelju nepremičnine priznati analognega načina vzpostavljanja prejšnjega stanja. To bi pomenilo, da na enak način kot odsvojitelj premičnine z zahtevkom, naj se mu stvar vrne v posest, v resnici stremi k izničenju pridobitnega načina lastninske pravice na premičnini, pravo (sodišče) tudi odsvojitelju nepremičnine omogoči, da od zemljiškoknjižnega pridobitelja zahteva zrcalno izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo in s tem izničenje zunanjih učinkov poprejšnjega razpolagalnega posla, ki je temeljil na nični pogodbi. Na prvi pogled se zdi takšna možnost razumna. Protiargument, češ da ima odsvojitelj nepremičnine na voljo druga in drugačna pravna sredstva (ugotovitveno ali izbrisno tožbo, v vsakem primeru pa tudi zahtevek za prepustitev posesti) pa sam zase razumnosti, da bi se dopustilo tovrstno sodno varstvo, ne ovrže. 18. Protiargument, zaradi katerega zahtevek za izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo (v obstoječem pozitivnopravnem redu) ne more (več) ustrezati vindikacijskemu zahtevku, je v resnici globlje konceptualne narave.

19. Najbolj očitno to ponazarja prav določba o zastaranju tovrstnega zahtevka (350. člen OZ(2)). Če bi bilo torej zahtevek za izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo mogoče uporabiti tudi kot posebno obliko vindikacijskega zahtevka, potem ta (v nasprotju s citirano določbo) tudi ne bi mogel zastarati. Na dejstvo, da zahtevek po izrecni določbi vendarle zastara, se navezuje nadaljnje vprašanje, kdaj začne tak zastaralni rok teči (350. člen OZ o tem seveda ne govori, ker trenutek nastanka obveznosti sicer izhaja iz zavezovalnega posla - tu pa zavezovalnega posla, ki bi bil podlaga za ta zahtevek, ni).

20. Drugi sklop problemov se nato tiče ugovorov, s katerimi se zoper tak zahtevek lahko brani nasprotna stranka. Kdor je napaden z izbrisno tožbo, ima na razpolago ugovore, ki jih črpa iz 243. in 244. člena Zakona o zemljiški knjigi. Kdor je napaden s tožbo za ugotovitev lastninske pravice, ima na voljo ugovor, da je medtem že sam postal lastnik (običajno s priposestvovanjem). Tisti, ki pa je napaden s tožbo za izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo, pa ima na voljo predvsem ugovor, da takšnega ravnanja ni dolžan opraviti, ker za kaj takšnega ni materialnopravne podlage ali pa, da je takšna njegova obveznost zastarala.

21. Izpeljava, da ima zahtevek za izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo lahko v določenih okoliščinah tudi naravo vindikacijskega zahtevka, bi iz vseh navedenih razlogov torej v sedanji zasnovi pozitivnega pravnega reda dopustila nejasen pravni hibrid. Ker torej ne gre le zato, da je (jasna) hotena pravna posledica(3) tu uveljavljana z zahtevkom, ki ga ne tvori perfektna jezikovna zasnova, marveč je ta v (prehudi) opreki s konceptom pravnega reda kot notranje povezane in nenasprotujoče si celote, revizijsko sodišče sodi, da bi bilo razširjanje instituta izstavitve zemljiškoknjižne listine prek meja pravnoposlovne obveznostne sfere konceptualno zgrešeno. To velja tembolj (ali prav zato), ker z zavrnitvijo tovrstnega zahtevka prizadeti stranki možnost varstva s tipičnimi stvarnopravnimi (in zato nezastarljivimi) zahtevki ni odvzeta.

22. Iz vsega povedanega sledi, da so pravilni razlogi pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi, katerih bistvo je v stališču, da glede na dejansko podlago tožbe (in glede na dejansko podlago sodbe sodišča prve stopnje) tožnica za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine (ki ni stvarnopravne narave) nima materialnopravne podlage. Revizija zoper tisti del sodbe, s katerim je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), zato ni utemeljena.

23. Prav tako pa ni utemeljena niti revizija zoper potrjeni del zavrnitve denarnega zahtevka. Zakaj je ta zahtevek podvržen zastaranju, je bilo že obrazloženo. Kar ostane, je le še potrditev stališč nižjih sodišč, da je tudi konkretna uporaba pravil o zastaranju pravilna. Revidentka namreč neutemeljeno napada presojo nižjih sodišč o začetku teka zastaranja.

24. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da je bistven trenutek zavedanja o okoliščinah, ki posamezniku omogočajo, da vloži zahtevek. To pa ni trenutek, ko je ničnost pravnomočno ugotovljena, marveč trenutek, ko stranka ve za okoliščine, ki ničnost utemeljujejo. Nobenih razumnih razlogov ni, da bi to ne bil že (vsaj) trenutek, ko stranka vloži tožbo za ugotovitev ničnosti. Tedaj ni več nobenega razumnega (in upoštevnega) zadržka, da bi hkrati ne vložila tudi vračilnih zahtevkov. Tega zaključka revidentka s sklicevanjem na okoliščine, ki se nanašajo na spoznavoslovne zadržke glede relevantnih dejstev iz časa pred tem, ne ovrže. Ker je bila tožba za ugotovitev ničnosti vložena leta 2002, so denarni zahtevki, uveljavljani s tožbo v tej pravdi (vložena 9. 12. 2009), ob njeni vložitvi že zastarali po splošnem zastaralnem roku iz 346. člena OZ.

25. Ker v tistem delu, v katerem je revizija dovoljena, uveljavljani revizijski razlogi niso podani, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

26. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnica do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je toženkama (na isti pravni podlagi), ki sta argumentirano odgovorili na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka in sicer prvotoženki 10.831,46 EUR, drugotoženki pa 10.851,46 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroške je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer tako prvo kot drugotoženki pripadajo priglašeni stroški po tar. št. 3300 ter znesek DDV (tar. št. 6007) v višini 22%, drugotoženki pa poleg tega še priglašeni materialni stroški v višini 20 EUR (tar. št. 6002).

Op. št. (1): O tem glej J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, str. 141 - 169 ter D. Možina, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, str. 227 - 245; oboje v: Pravni letopis 2015, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2015. Op. št. (2): Zakon o obligacijskih razmerjih primerljive določbe ni vseboval. Op. št. (3): Prav to, da je cilj pravde povsem jasen tako sodišču kot obema strankama, pa sodišču prve stopnje v tovrstnih primerih daje več manevrskega prostora tudi pri uporabi pooblastil iz 285. člena ZPP.