Jedro

Izmed možnih razlag o tem, kdaj prične teči zastaranje kondikcijskega zahtevka iz nične pogodbe, je sodišče izbralo razlago, ki ta trenutek veže na skrbno ravnanje stranke, ki so ji znane ali bi ji morale biti znane okoliščine, na podlagi katerih se lahko izreče sankcija ničnosti pravnega posla.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi v tč. 2. v celoti, v tč. 5. in 6. pa glede stroškovne odločitve, ki se nanaša na drugotoženko občino P. ter se mu v tem obsegu vrne v ponovno sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v tč. 1., 3., 4. v celoti, v tč. 5. in 6. izreka pa v delu, ki se nanaša na prvo, tretje in četrtotoženko.

III. Tretjetoženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških tožnice in drugotoženke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke na plačilo 853.901,80 EUR in 410.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od specificiranih zneskov glavnic (točka 1 izreka);da je Občina P. dolžna plačati tožnici 3.801,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2002 do plačila (točka 2 izreka), ter izstaviti zemljiškoknjižno listino, s katero bo na v izreku specificiranih nepremičninah vknjižena lastninska pravica tožnice do celote, ker bo v nasprotnem primeru to listino nadomestila sodba (točka 3 izreka), ter da so tožene stranke dolžne plačati nerazdelno vse davščine v zvezi s prenosom lastninske pravice na specificiranih nepremičninah ter vse eventualne stroške sestave listin in overitve podpisov zakonitih zastopnikov toženih strank na listinah pri notarju (točka 4 izreka), in da so toženke dolžne nerazdelno povrniti tožnici njene pravdne stroške (točka 5 izreka). Tožnica je dolžna toženim strankam povrniti pravdne stroške v višini 27.065,00 EUR, in sicer prvotoženki 8.488,45 EUR, drugotoženki 8.703,31 EUR ter tretje in četrtotoženi stranki 9.808,89 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 6 izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava. V pritožbi poudarja, da so tožene stranke, ki so bile tudi stranke nične kupoprodajne pogodbe, enotno zatrjevale, da niso bile nepoštene, da pogodba ni nična, in da je bil skrbnik postavljen v skladu z veljavnimi predpisi. Nepoštenost ravnanj pogodbenih strank pa je pomembno dejstvo, od katerega ni odvisna le pravica pogodbene stranke do kondikcijskega zahtevka iz ničnostne pogodbe po 87. členu Obligacijskega zakonika (prej 104. člen ZOR), temveč tudi pravica do povračila škode. Od navedenega dejstva pa je odvisen tudi začetek teka zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah, kot ga določa OZ v 352. členu oziroma ZOR v 376. členu. Tožnica je v pravdo vstopila kot tretja oseba, kot pravna naslednica R.Z., in sicer šele na naroku za glavno obravnavo dne 5. 1. 2007 pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu v zadevi P 8/2006, kot tožnica na ničnost pogodbe. Tudi pravnomočna sodba P 78/2006 z dne 19. 12. 2008 se glasi nanjo kot tožnico. V konkretnem primeru je torej ničnostni razlog uveljavljala nepogodbena stranka tožnica, in ker pogodbene stranke toženke niso bile nepoštene, je objektivni in subjektivni zastaralni rok za odškodninsko terjatev pričel teči 28. 10. 2009, ko je tožnica prejela pravnomočno sodbo P 78/2006 z dne 19. 12. 2008, da je kupoprodajna pogodba nična. Odškodninska terjatev tožnice zato ni zastarala. Izpodbijana sodba dejansko svojo odločitev utemeljuje le na napačni sodni praksi, in sicer na sodbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 100/2011, ki pa se nanaša na razmerje med pogodbenima strankama, torej sta pravdni stranki bili tudi pogodbeni stranki nične pogodbe. Takšen položaj izhaja tudi iz sodbe I Cp 2836/2012 in I Cp 1144/2010. Sodišče prve stopnje je torej uporabilo napačno sodno prakso. Na splošno velja, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, zato tudi ne ugasne pravica do povrnitve tega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi nične pogodbe. Če to velja za kondikcijske zahtevke, toliko bolj velja za odškodninske zahtevke, da objektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve pri ničnostnih pogodbah lahko začne teči šele od trenutka, ko je ničnost pravnomočno ugotovljena, oziroma s strani ene od pogodbenih strank (kar tožnica ni bila) vsaj notificirana. Smiselno je temu stališču pritrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru v sklepu I Cp 1727/2004. Tako stališče izhaja tudi iz sodne prakse, in sicer I Cp 1306/2011 Višjega sodišča v Ljubljani. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi stvarnopravni zahtevek iz točke 3 izreka sodbe, saj takšni zahtevki ne zastarajo. Zemljiškoknjižno izvedbo posledic nične pogodbe bi tožničin pravni prednik praviloma res lahko dosegel s pomočjo izbrisne tožbe, vendar te možnosti tožnica več nima, ker je vstopila v pravdo kot tretja oseba. Tudi glede stvarnopravnega zahtevka so pričeli teči roki za zastaranje šele s pravnomočnostjo sodbe o ničnosti kupoprodajne pogodbe. Bistvena kršitev določb procesnega prava je podana, ker je sodišče v točki 9 obrazložitve sodbe zapisalo, da bi pravni prednik tožnice R.Z. že leta 1995 vedel, oziroma da bi lahko predvideval, da je šlo za neveljavno pogodbo. Prav tako je sodišče v tej točki zapisalo, da je tudi tožnica lahko predvidevala, da je bila seznanjena s situacijo. Sodišče v tej točki navaja, da bi lahko tožnica oziroma njen pravni prednik že leta 1993 oziroma 1995 predvideval, da je šlo za neveljavno pogodbo, oziroma da bi tožnica kot izvenzakonska partnerica to vedela, ker se predvideva, da je bila seznanjena s situacijo. Tako bi naj po mnenju sodišča prve stopnje odškodninska terjatev zastarala najkasneje dne 18. 12. 2000. Dokončna odločitev sodišča prve stopnje leta 2000 še ni bila znana, postala je znana z dnem pravnomočnosti sodbe P 78/2006 z dne 27. 10. 2009, sodišče pa tožnici, tuji državljanki, očita, da bi morala že leta 2000 predvidevati, da je šlo za neveljavno pogodbo. Sodišče torej z očitki predvidevanj pri začetku zastaralnega roka, ki so v nasprotju z dejstvi spisa, bistveno kršilo 8. člen ZPP in 339. člen ZPP. V tej zadevi tudi ni bilo pogojev za izdajo vmesne sodbe po določbi 315. člena ZPP, saj toženke niso ugovarjale pravni podlagi, pač pa zastaranju zahtevka. Sodišče je prav tako neupravičeno toženim strankam že z vmesno sodbo priznalo stroške, saj je običajna praksa, da sodišče izrek o stroških pridrži za končno sodbo. Tožnica predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženim strankam pa naloži stroške postopka.

3. Drugo in tretjetožena stranka sta vložili odgovora na pritožbi. Skupno obema odgovoroma je, da pritrjujeta stališču sodišča prve stopnje o zastaranju zahtevka in zato predlagata, da se pritožba zaradi neutemeljenosti zavrne, vsaj s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je univerzalna pravna naslednica (dedinja) po pokojnem R.Z., slednji pa je bil univerzalni pravni naslednik (dedič) H.Z.. Uveljavljani tožbeni zahtevki so posledica pravnomočne sodbe, s katero je bilo odločeno, da je prodajna pogodba, sklenjena dne 25.9.1972 med H.Z. in občino R., sklenjena glede specificiranih nepremičnin, nična. Ta tožba je bila vložena v letu 2002, pravnomočna pa je postala dne 25.8.2009 (sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 332/2009). V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 8.12.2009. 7. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da so vsi uveljavljani tožbeni zahtevki zastarali. V zvezi z denarnimi zahtevki je sodišče prve stopnje zaključilo, da so zastarali: - najprej 25.10.1977 (sklicujoč se na stališča iz literature, da povračilna obveznost nastane takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz te nične pogodbe); - v letu 1993, ker je R.z. vložil zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je utemeljeval z razlogi „legalizirane zaplembe“, torej je že takrat vedel oziroma predvideval, da je šlo za neveljavno pogodbo; - najkasneje dne 18.12.2000, to je po preteku petih let, odkar je R.z. dedoval po bratu H.Z.; - zahtevki po vračilu nepremičnin so prav tako zastarali že več let pred vložitvijo tožničine tožbe (podrobnejši razlogi v tč. 10. obrazložitve).

8. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da je zmotno stališče pritožbe in tudi sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za specificirane nepremičnine, opredelilo kot stvarnopravni (tč. 3. izreka sodbe ter tč. 10. obrazložitve). Že citirana pravnomočna odločitev o ničnosti prodajne pogodbe, se nanaša na zavezovalni pravni posel. Ker so bili njegovi učinki odpravljeni za nazaj, se šteje, da takšna pogodba nikoli ni nastala, lastninska pravica pa ni bila prenesena (načelo kavzalnosti). Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pride v poštev le v primerih pravnoposlovnih razpolaganj, ko obstaja veljavni zavezovalni posel (obligacijska pogodba), ne pa v primerih, ko takšnega posla ni. Iz trditvene podlage v postopku jasno izhaja, da v zvezi s temi nepremičninami tožnica želi njihovo vrnitev v naravi, natančneje, to zahteva od občine P., kot zemljiškoknjižne lastnice in pravne naslednice kupca iz omenjene prodajne pogodbe. Za takšne primere pa ustrezno sodno varstvo nudi le institut izbrisne tožbe, ki pa zahteva sestavo popolnoma drugačnega tožbenega zahtevka(1). Čeprav je sodišče prve stopnje sicer zmotno opredelilo vrsto tožbenega zahtevka, pa je vprašanje zastaranja obravnavalo po določbah obligacijskega prava (tč. 10. obrazložitve).

9. Zaradi pravočasnega ugovora zastaranja, se je moralo sodišče prve stopnje z njim ukvarjati. Tudi za tovrsten ugovor velja, da je odločanje o njem vezano na ponujeno trditveno in dokazno podlago. Kot je bilo pojasnjeno, tožnica v obravnavani zadevi uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki so vsi obligacijske narave. Tako iz tožbenih, še posebej pa iz pritožbenih navedb tožnice izhaja, da nesistematično in nekonsistentno razvršča postavljene tožbene zahtevke in jim pripisuje različno pravno naravo. Tako je najti stališča o vrnitveni naravi po posebni določbi 87. člena OZ; o uporabi splošnih pravil neupravičene pridobitve (predvsem v zvezi z tožbenim zahtevkom z dne 17.1.2013), v pritožbi pa se zelo poudarja odškodninski temelj (352. člen OZ). Za vprašanje zastaranja je pravilna opredelitev vrste tožbenega zahtevka pomembna zato, ker zanje obstajajo različna pravila o pričetku teka zastaralnega roka.

10. Zastaranje je opredeljeno kot prenehanje pravice zahtevati izpolnitev obveznosti(2). Tako v starejši(3) kot novejši literaturi(4) velja enotno izhodišče, da z nastopom zastaranja ne preneha obveznost (izpolnitveno ravnanje kot predmet obveznosti; pravica materialnega prava) temveč njeno pravno varstvo (pravovarstveni zahtevek); če je dolžnik obveznost, ki je sicer že zastarala izpolnil, je izpolnil veljavno obveznost, zato tudi sam nima pravice (materialnopravne) zahtevati vrnitev tistega, kar je dal(5). Splošno pravilo 336. člena OZ določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Takšen posamezen primer so odškodninske terjatve, saj zanje veljajo posebna pravila o pričetku zastaranja (prvi in drugi odst. 352. člena OZ). Ta ureditev je bila enaka tudi po Zakonu o obligacijskih razmerjih, kar je pomembno zato, ker je glede na odločitev sodišča prve stopnje in njegove razloge, prvo naslednje upoštevno obdobje v času, ko je ZOR že veljal (leto 1993). Po temeljnem pravilu o časovni veljavnosti predpisov, se za materialnopravna razmerja uporablja tisti predpis, ki je veljal v času nastanka tega razmerja.

11. Prvi odst. 87. člena OZ(6) (enako prvi odst. 104. člena ZOR) ureja poseben obligacijski zahtevek, ki se v literaturi uvršča med kondikcijske zahtevke. Slednji so sicer urejeni tudi v okviru instituta neupravičene pridobitve (190. do 198. člen OZ). Zastaranje takšnega tožbenega zahtevka prične teči (po splošnem pravilu) prvi naslednji dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti; pravica materialnega prava (obveznost) mora torej najprej nastati, da se lahko sodno uveljavlja; pravica pa nastane takrat, ko so izpolnjene vse konstitutivne zakonske predpostavke.

12. V literaturi se predpostavke neupravičene pridobitve nekoliko različno sistematizirajo(7), vendar obstaja soglasje o tem, da mednje (med splošne) sodi korist neupravičenega pridobitelja in prikrajšanje osiromašenega; vzročna zveza ter, da za ta prehod ne obstaja veljaven pravni temelj. V takšnih primerih, ko mora biti za nastanek obveznosti podanih več kumulativnih predpostavk, pravica materialnega prava nastane, ko so izpolnjene vse; v primerih, ko nastajajo v različnem časovnem obdobju torej takrat, ko je izpolnjena zadnja. Zahtevek iz prvega odstavka 87. člena OZ nastane zato, ker je pogodba nična. S tem je izpolnjena (ena izmed) predpostavka kondikcijskega zahtevka po tem členu, ki jo teorija umešča v okvir odpadle pravne podlage oz. neobstoja veljavnega pravnega temelja. Posledica ničnosti pa je, da sta stranki izpolnili nekaj, česar nista bili dolžni, zato to lahko zahtevata nazaj na tej podlagi. Sankcija ničnosti se lahko uveljavlja na različne načine in sicer se lahko o tem odloča kot o glavnem ali kot predhodnem vprašanju(8) (možna tudi kombinacija z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom). Odločitev sodišča o ugotovitvi ničnosti v izreku sodne odločbe torej ni pogoj za nastanek predpostavke odpadle pravne podlage.

13. Sodišče prve stopnje je opredelilo različne možne časovne trenutke, od katerega je zastaranje pričelo teči in sodišče druge stopnje v celoti razume, čemu takšen pristop. Ob analizi stališč iz literature in sodne prakse tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da o tem vprašanju obstajajo popolnoma različna stališča tako v literaturi, kot tudi sodni praksi: - stališče sodišča prve stopnje, da je zastaranje pričelo teči že s trenutkom, ko je bila opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe, zastopata avtorja Plavšakova in Vrenčur(9); prav na podlagi tega stališča je svojo odločitev utemeljilo Višje sodišče v Ljubljani I Cp 1144/2010 z dne 29.9.2010; - stališče o tem, da je pomembno, kdaj je stranka izvedela ali bila dolžna vedeti, da obstaja razlog ničnosti pogodbe in da zastaranje prične teči od takrat naprej, je navedlo Višje sodišče v Kopru I Cp 1215/2005 z dne 5.12.2006; na obstoj takšne razlage, čeprav brez izrecne navedbe virov, opozarja Varanelli(10) ter Tumbrijeva(11).

- stališče o tem, da je odločilen trenutek odločitev sodišča prve stopnje, ki ugodi tožbenemu zahtevku o ničnosti pravnega posla, oziroma celo trenutek pravnomočnosti takšne odločbe, je navedlo Višje sodišče v Mariboru I Cp 100/2011 z dne 8.3.2011; takšno stališče zagovarja Varanelli(12) ter Tumbrijeva, vendar slednja le za primer, če stranka ni vedela za obstoj ničnega razloga(13).

14. Sodišče druge stopnje je, razen citiranih del, vpogledalo tudi v sistemska dela slovenskih avtorjev, vendar v njih ni našlo stališč o tem vprašanju(14). Tudi s pregledom odločb Vrhovnega sodišča ni našlo razlage, ki bi dosegla standard ustaljene sodne prakse. Stališče iz sodbe II Ips 507/1993 z dne 30.6.1994 je zavrnilo že Višje sodišče v Ljubljani v citirani zadevi I Cp 1144/2010 iz razloga, ker ni bilo oblikovano v zvezi z nično pogodbo; stališče o pomenu pravnomočne odločbe o ugotovitvi ničnosti za kondikcijski zahtevek je zaslediti v zadevi II Ips 47/2011 z dne 8.11.2012, ki pa z obravnavano ni primerljiva, saj v njej tožnica ni istočasno postavila zahtevka na ugotovitev ničnosti in kondikcijskega zahtevka.

15. Glede na takšne različne razlage, je razumljiva tudi zadrega sodišča druge stopnje v predmetni zadevi. Izmed prikazanih stališč oz. razlag je sodišče druge stopnje pritrdilo tisti, ki nastanek kondikcijskega zahtevka in s tem pričetek teka zastaralnega roka zanj, veže tudi na skrbno ravnanje tiste stranke, ki so ji znane okoliščine, na podlagi katerih se lahko izreče sankcija ničnosti pravnega posla(15). V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravni naslednik tožnika, njegov brat, že ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo v letu 1993 vedel za vse okoliščine, s katerim je nato utemeljeval tudi vložitev nične tožbe, glede katere sodišče prve stopnje navaja, da je bila vložena v letu 2002. Vsaj v tem trenutku, torej dnevu vložitve te tožbe, ne more biti sporno, da je tožnik (pravni naslednik pogodbene stranke prodajalca) vedel za dejstva, ki utemeljujejo ničnost pogodbe in bi lahko v tej tožbi postaviti istočasno tudi kondikcijski zahtevek(16) ali pa ga uveljavil s posebno tožbo, znotraj pet letnega roka, ki je pričel torej teči (najkasneje, torej če razlogi o pričetku teka zastaralnega roka v letu 1993 niso pravilni) prvi naslednji dan po vložitvi tožbe. Ne glede na to, da natančen datum vložitve te tožbe sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pa ni dvoma, da je bila sedaj obravnavana tožba vložena 8.12.2009, torej zagotovo po preteku omenjenega roka. V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da tožnica ni pogodbena stranka in da je šele med postopkom glede ugotovitve ničnosti vstopila v pravdo, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da pravilo o vštevanju zastaralnega roka velja tudi za upnike. Kot je bilo pojasnjeno, je pravni prednik tožnice vedel za dejstva, ki utemeljujejo ničnost prodajne pogodbe in je tudi uvedel oba omenjena postopka; univerzalno pravno nasledstvo ni razlog, ki vpliva na tek zastaralnih rokov, torej jih v korist upnika ne pretrga in tudi ne zadrži. 16. V pritožbi se tožnica sklicuje tudi na ureditev pričetka teka zastaralnega roka odškodninskih sankcij in omenja subjektivni ter objektivni zastaralni rok in ga povezuje s pravnomočnostjo sodbe o ničnosti pogodbe. Takšna razlaga je v nasprotju z jasno določbe prvega odst. 352. člena OZ, ki pa nedvomno veže pričetek zastaralnega roka na okoliščine o vedenju o škodi in za povzročitelja, kar seveda nima nobene zveze ne s postopkom ničnosti, še manj z njegovim rezultatom (pravnomočna ugodilna sodba).

17. Sodišče prve stopnje je že pojasnilo in navedlo razloge o tem, čemu tožbeni zahtevek v tč. 3. izreka sodbe ni stvarnopravne narave. K temu dodaja še, da je toliko manj takšne narave tudi tožbeni zahtevek v tč. 4. izreka. Tudi v primeru, če bi bil kondikcijski zahtevek pravočasno uveljavljan, bi sodišče prve stopnje moralo takšen zahtevek v celoti zavrniti. Toženci niso zavezani s tožnico skleniti nobene pogodbe, zato tudi ne kriti kakršnihkoli stroškov. O tem, kako bi moral biti oblikovan tožbeni zahtevek stvarnopravne narave, pa je sodišče druge stopnje že zavzelo stališče. 18. Vendar pa takšna razlaga ne velja za vse uveljavljane zahtevke. Tožnica je dne 13.7.2012 uveljavila tudi tožbeni zahtevek na plačilo 3.801,60 € zato, ker je tožena občina P. dne 16.9.2010 prodala eno izmed parcel, glede katere je bila ugotovljena ničnost prodajne pogodbe. Ker te parcele ni mogla več zahtevati v naravi, je zato spremenila tožbeni zahtevek in zahtevala navedeni denarni znesek. Sodišče prve stopnje je zato zmotno tudi ta zahtevek obravnavalo kot kondikcijski zahtevek, ki je posledica ničnosti pogodbe. Sodišče druge stopnje meni, da za takšen tožbeni zahtevek zastaranje ni nastopilo. Do trenutka prodaje je namreč tožnica imela zoper to toženko stvarnopravni zahtevek (izbrisna tožba ali lastninska tožba), ki ni zastaral. Ta obligacijski zahtevek ima torej drugačno dejansko in pravno naravo kot preostali obligacijski zahtevki. V tem delu je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, kar pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje o tem zahtevku ponovno odločati. Pri uporabi materialnega prava (presoji ugovora zastaranja) bo moralo izhajati iz nespornih dejstev, ki jih je sodišče druge stopnje povzelo. Če bo ugotovilo, da zastaranja ni, bo moralo ugotoviti še preostala odločilna dejstva in ponovno odločiti. Iz teh razlogov sodišče druge stopnje tudi ni moglo ugotovljene kršitve 355. člena ZPP odpraviti samo, saj bi o celotnem zahtevku bilo odločeno zgolj na eni stopnji sojenja, s takojšnjim učinkom pravnomočnosti. V preostalem delu glede odločitve o glavni stvari pa je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Sodišče druge stopnje je v posledici takšne odločitve v glavni stvari razveljavilo tudi del stroškovne odločitve, ki se nanaša na zavrnilni in obsodilni del plačila stroškov občine P., v tč. 5. in 6. izreka. Stroškovno odločitev glede preostalih tožencev je potrdilo. Kar se tiče pritožbenih stroškov bo o stroških tožnice in stroških drugotoženke odločilo s končno odločbo, glede priglašenih stroškov tretjetoženka pa je odločilo, da jih krije sama. Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih(17). Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP) odločilo, da jih tretjetoženka krije sama (165. člen ZPP).

Op. št. (1) : Tožnica že razpolaga z ugotovitveno sodbo o ničnosti zavezovalnega posla, zato bi morala zahtevati še ugotovitev ničnosti vknjižbe, vzpostavitev prejšnjega zk stanja in prepustitev posesti (s sklepi o dedovanju lahko dokaže pravno nasledstvo in doseže vpis lastninske pravice nanjo).

Op. št. (2) : Prvi odst. 335. čl. OZ.

Op. št. (3) : OZ ni spreminjal ali posegal v temeljni koncept instituta zastaranja, kot je bil urejen v Zakonu o obligacijskih razmerjih.

Op. št. (4) : S. Cigoj., Komentar obligacijskih razmerij, 2. knjiga, Ljubljana 1984, str. 1142.; B. Strohsack, Obligacijska razmerja III, Ljubljana 1996, str. 109.; V. Kranjc, OZ s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2003, str. 445.; L. Varanelli, Zastaranje obveznosti, PP št. 8/2007. Op. št. (5) : 342. čl. OZ:“Če je dolžnik izpolnil zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarala.“.

Op. št. (6) : „(1) Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.“.

Op. št. (7) : Plavšak/Vrenčur, citirano delo, str. 666; Strajnar Z., Verzije - predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, PB 1/2012, str. 14. Op. št. (8) : Dopustno je torej tudi, da stranka uveljavlja takšen kondikcijski zahtevek kot glavni zahtevek, vprašanje ničnosti pogodbe pa se v tem postopku reši kot predhodno vprašanje.

Op. št. (9) : Plavšak N., Vrenčur R., Obligacijsko pravo, splošni del, Ljubljana 2009, str. 676:“Ker obveznost na podlagi nične pogodbe ne nastane, nastane povračilna obveznost takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe.“.

Op. št. (10) : Varanelli L., Od katerega trenutka začne teči zastaralni rok?, PP z dne 19.3.2015, str. 3; Op. št. (11) : Tumbri T., Restitucija kao posljedica ništavog ugovora, Zbornik PF u Zagrebu št. 5/1996, str. 465. Op. št. (12) : Varanelli, prav tam.

Op. št. (13) : Tumbri, prav tam:“„Za skrbno stranko, torej takšno, ki ne ve in ni bila dolžna vedeti za obstoj ničnega razloga, zastaranje prične teči od trenutka, ko je zanj izvedela ali pa najkasneje od sprejema odločitve sodišča, ki je pogodbo razglasilo za nično“. (prevod s.p.) Op. št. (14) : Cigoj S., Komentar obligacijskih razmerij, 1. knjiga, komentar 104. člena; Polajnar Pavčnik A, v OZ s komentarjem, 1. knjiga, komentar 87. člena; Strohsack B., Obligacijska razmerja III., četrto poglavje: Zastaranje obveznosti.

Op. št. (15) : Glede na ugotovljeno neenotnost stališč je sodišče druge stopnje pri odločitvi upoštevalo tudi, da bi odločitev sodišča druge stopnje, če bi pritrdilo razlagi, da je za pričetek teka zastaralnega roka kondikcijskega zahtevka odločilen trenutek pravnomočnost ugotovitve sodbe o ničnosti prodajne pogodbe, pomenila vsebinsko odločanje v tej zadevi, kar bi bilo povezano z dolgotrajnim in stroškovno obremenjujočim dokaznim postopkom. Če bi se nato (po izrečeni obsodilni sodbi) izkazalo (sodišče druge stopnje meni, da bi toženke zagotovo vztrajale pri ugovoru zastaranja ves čas postopka), da ta trenutek ni odločilen za zastaranje, bi bila odgovornost sodišča druge stopnje za nepotrebne stroške in porabljen čas, bistveno večja. Sedaj sprejeta odločitev bo omogočila vložitev revizije v pravnomočnem zavrnilnem delu in hitrejše odločanje o tem vprašanju.

Op. št. (16) : Ugotovitveni zahtevek se od dajatvenega (kondikcijskega) zahtevka tako zelo razlikuje, da vložitev prvega ne vpliva na pretrganje zastaranja drugega (365. člen OZ).

Op. št. (17) : Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.