Jedro

Vložitev kazenske ovadbe ne pomeni začetka kazenskega pregona in zato tudi ne pretrganja zastaranja.

Pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja, pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Izjemnost narekuje zlasti domneva nedolžnosti in zahteva po njenem sorazmerju (ravnovesju) z oškodovančevo pravico do sodnega varstva, pa tudi zahteva po pravni varnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Družbi G. d. d. in T. d. o. o. sta medsebojno poslovno sodelovali v letu 1995 na projektih v Nemčiji, kjer je družba T. d. o. o. kot podizvajalec opravljala določena dela za družbo G. d. d. kot glavnega izvajalca. Tožnik je bil edini družbenik družbe T. d. o. o., ki je bila iz sodnega registra izbrisana leta 2001; toženec pa je bil v letu 1995 v družbi G. d. o. o. zaposlen kot vodja projektov. Tožnik s tožbo zahteva povrnitev premoženjske škode, ki naj bi mu nastala s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic toženca, ki ga je namerno oškodoval s tem, ko je v nasprotju z določili podizvajalske pogodbe dne 15. 11. 1995 v škodo družbe T. d. o. o. izdelal zaključni obračun glede projektov v Nemčiji.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja terjatve. Ta je nastala v letu 1995 s sestavo spornega obračuna in tedaj so bili tožniku znani vsi elementi, potrebni za uveljavljanje eventualnega odškodninskega zahtevka. Ocenilo je, da dejstvo, da je tožnik zoper več zaposlenih G. d. d. (tudi toženca) vložil kazensko ovadbo, na vprašanje zastaranja nima vpliva, saj je bila zahteva za preiskavo zaradi neobstoja utemeljenega suma zavrnjena, sklep pa je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani in je postal pravnomočen 25. 4. 2006. To pomeni, da kazenski postopek zoper toženca sploh ni bil uveden, zaradi česar se tožnik na pretrganje zastaranja in zastaralne roke, ki veljajo za kaznivo dejanje, ne more sklicevati.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo. Sprejelo je njegove materialnopravne zaključke, da se tožnik ne more sklicevati na pretrganje zastaranja, saj določba 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) praviloma velja le v primeru pravnomočne kazenske sodbe, sicer pa je potrebno upoštevati določbe 388. člena in drugega odstavka 389. člena ZOR.

Navedbe revidenta

4. Tožnik z revizijo izpodbija sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se njegovi reviziji ugodi ter se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita, zadeva pa vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Vztraja, da sta odločitvi sodišč napačni. Ponavlja, da odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara, ko se izteče čas, ki je potreben za zastaranje kazenskega pregona, pri čemer pa ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. To ne velja le v primeru pravnomočne kazenske sodbe, saj bi bila taka ureditev nelogična. Tožnik je ovadbo zoper toženca vložil 14. 5. 1996 ter ponovno 1. 3. 2004, vendar pa pristojni organi zadeve več kot 10 let niso obravnavali. Pregon za kaznivo dejanje uničenja poslovnih listin in kaznivo dejanje lažnega stečaja je tako že zastaral, medtem ko je bila zahteva za preiskavo zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic dne 25. 4. 2006 pravnomočno zavrnjena. Za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja je predviden relativni zastaralni rok desetih let od storitve kaznivega dejanja, ki ga je pretrgalo vsako procesno dejanje, ki je merilo na pregon, v vsakem primeru pa kazenski pregon ni več dopusten, ko poteče dvakrat toliko časa (v konkretnem primeru leta 2015). Vložitev zahteve za preiskavo pretrga zastaranje kazenskega pregona, posledično pa tudi zastaranje odškodninske terjatve. Poudarja, da je že v ovadbi laično zahteval povrnitev povzročene škode, zaradi odsotnosti meritornega odločanja v kazenskem postopku pa ni bil napoten na pravdo. Kljub temu je bilo zastaranje s tem dejanjem pretrgano in je nato začelo ponovno teči. Odgovor nasprotne stranke

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Institut zastaranja je kompromis med varstvom interesov dolžnika, saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov upnika, ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic vendarle na razpolago primerno dolg rok. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če ni za posamezne obveznosti z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 361. člena ZOR) in nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 360. člena ZOR), to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega roka (362. člen ZOR). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 376. člena ZOR). Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (prvi in drugi odstavek 377. člena ZOR).

8. Za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja so bila v konkretni zadevi relevantna naslednja, v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ugotovljena dejstva: - zaključni račun med podjetjema G. d. d. in T. d. o. o. je sestavil in podpisal toženec dne 15. 11. 1995, s čimer naj bi tožniku povzročil škodo; tožnikova terjatev je tako nastala že v letu 1995; - zoper toženca je bila v letu 2004 podana kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, okrožni državni tožilec pa je zoper njega zahteval kazensko preiskavo; senat okrožnega sodišča je to zahtevo zavrnil zaradi neobstoja utemeljenega suma očitanega kaznivega dejanja, sklep pa je po potrditvi tudi na višjem sodišču postal pravnomočen 25. 4. 2006; - tožnik je vložil tožbo 31. 3. 2008. 9. Na ugotovljeno dejansko stanje je Vrhovno sodišče vezano in zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) v reviziji dodatno navedenih dejstev o že predhodni, v letu 1996 vloženi ovadbi ni moglo upoštevati. Ker pa v nadaljevanju revizije tožnik zatrjuje pretrganje zastaranja kazenskega pregona in s tem povezanega zastaranja odškodninske terjatve tudi zaradi kasneje, v letu 2004 vložene ovadbe, naj mu bo pojasnjeno, da zgolj vložitev kazenske ovadbe ne pomeni začetka kazenskega pregona in zato tudi ne pretrganja zastaranja. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse,(1) saj kazenska ovadba po vsebini predstavlja (le) naznanitev kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Procesno dejanje, ki predstavlja akt organa pregona, je zahteva za preiskavo, ki pa je bila pravnomočno zavrnjena zaradi neobstoja zahtevanega dokaznega standarda – utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, iz česar sledi, da se kazenski postopek formalno ni niti začel. Iz razlogov sklepa Višjega sodišča I Kp 1731/2005, s katerim je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena, namreč izhaja, da sta bila razlog taki odločitvi neizkazan očitek, da naj bi obdolženi (toženec v konkretni pravdi) izdelal poročilo v nasprotju s pogodbenimi določili in dejansko opravljenim delom, kot tudi očitek, da bi dela obračunal na škodo družbe T. d.o.o., saj zahtevi predložene listine tega niso potrdile.

10. Po prevladujočem stališču sodne prakse(2) in teorije(3) pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja(4), pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Izjemnost narekuje zlasti domneva nedolžnosti in zahteva po njenem sorazmerju (ravnovesju) z oškodovančevo pravico do sodnega varstva, pa tudi zahteva po pravni varnosti, saj v obravnavani zadevi tožnik ob vztrajanju, da mu je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, ne ponuja kakšnih dodatnih ali novih vsebinskih argumentov, novih dejstev ali dokazov, ki bi morda lahko upravičevali potrebo po (ponovni) presoji obstoja kaznivega dejanja, tokrat v pravdnem postopku in v obliki predhodnega vprašanja. V obravnavanem primeru namreč ne gre za situacijo, ko kazensko sodišče v zadevi ne bi moglo (več) odločati, pač pa procesno gradivo v kazenskem postopku ni zadoščalo dokaznim standardom, potrebnim za nadaljevanje tega postopka. Da ne gre za izjemen primer, ki bi pravdnemu sodišču narekoval ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja, nadalje potrjuje še dejstvo, da (tudi po stališču revidenta) absolutni zastaralni rok za pregon kaznivega dejanja še ni potekel. 11. V konkretnem primeru sicer obstoj kaznivega dejanja (na matičnem področju) ni bil ugotovljen, saj se kazenski postopek kljub zahtevi pristojnega tožilca ni niti začel. Vendar pa glede na neuspešno sprožen kazenski postopek, prej prikazane okoliščine konkretnega primera, ko tožnik zgolj vztraja v svojem prepričanju o obstoju kaznivega dejanja, in siceršnje stališče sodne prakse in teorije, da pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča praviloma le v izjemnih situacijah – kar pa obravnavana ni – Vrhovno sodišče sodi, da ni bilo pogojev, da bi pravdno sodišče kot predhodno vprašanje ugotavljalo obstoj kaznivega dejanja in nato morebiti uporabilo daljši rok za zastaranje odškodninske terjatve, povzročene s kaznivim dejanjem.

12. Glede na navedeno se za pravilno izkaže na določilih 376., 388 in 389. člena ZOR temelječa presoja sodišč druge in prve stopnje o zastaranju tožnikove terjatve. Zato njegova revizija ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov.

Op. št. (1): Tako npr. odločbe II Ips 224/2012, II Ips 482/2008, II Ips 226/99. Op. št. (2): Tako npr. II Ips 196/2011, II Ips 82/2008, II Ips 102/2003. Op. št. (3): Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1994, stran 170. Op. št. (4): Ko npr. storilec umre, postane duševno bolan, je neznan, v primeru absolutnega zastaranja kazenskega pregona, amnestije ipd.