Jedro

Določba 377. člena ZOR, ki ureja zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, praviloma velja le v primeru pravnomočne kazenske sodbe. V drugih primerih pa je treba upoštevati 388. člen ZOR, po kateri se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožniku plačati znesek 148.886,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2005 dalje. Tožeči stranki je sodišče naložilo, da toženi stranki v 15. dneh povrne pravdne stroške v znesku 4.031,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek. V obrazložitvi pritožbe opozarja, da je tožnik 14.5.1996 in ponovno 1.3.2004 vložil zoper toženca ovadbo, ki pa jo pristojni organ iz tožniku nerazumljivih razlogov ni obravnaval. 14.4.2010 je tožnik izvedel, da je policija 22.10.1997 na ODT podala prvo poročilo, prvo naslednje dejanje s strani policije pa je bilo opravljeno 5.9.2010. Nerazumno dolgega roka pritožniku nihče ne želi pojasniti, tako ravnanje pa je za tožnika povsem nesprejemljivo. Ko so se organi pregona zadeve lotili, je bil pregon za kaznivo dejanje uničenja poslovnih listin in lažnega stečaja zastaran. Glede kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic pa je bila zahteva za preiskavo s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14.10.2005 zavrnjena. Tožnik je v ovadbi laično zahteval povračilo povzročene škode. Ker ni bilo meritorne odločbe, s premoženjskopravnim zahtevkom tožnik ni bil napoten na pravdo, je pa bilo zastaranje s tem dejanjem sodišča prekinjeno in je začelo teči znova. Vložitev zahteve za preiskavo pretrga zastaranje kazenskega pregona, posledično pa je prišlo do pretrganja zastaranja odškodninskega zahtevka. Tožba, ki je bila vložena 19.3.2008 je bila vložena znotraj triletnega zastaralnega roka.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Obligacijsko razmerje med pravdnima strankama je nastalo v letu 1995, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravilno upoštevalo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in je ob tem materialnopravnem izhodišču sprejelo pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da se tožnik na pretrganje zastaranja ne more sklicevati. Določba 377. člena ZOR, ki ureja zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, praviloma velja le v primeru pravnomočne kazenske sodbe (glej dr. Boris Strohsack, Obligacijsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja 2, Ur. l. RS 1994, stran 170). V drugih primerih pa je treba upoštevati 388. člen ZOR, po kateri se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. 1. odst. 389. člena ZOR določa, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja. 2. odstavek istega člena pa določa, da se prav tako šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena ali če je izposlovani ali opravljeni ukrep za izvršbo ali zavarovanje razveljavljen. Ker se tožnikova kazenska ovadba ni zaključila z izdajo obsodilne sodbe toženca, zahteva za preiskavo pa je bila pravnomočno zavrnjena že s sklepom z dne 25.4.2006, obravnavana odškodninska tožba pa vložena 31.3.2008, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev zastarala in je zato zaradi podanega ugovora tožene stranke prenehala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (1. odst. 360. člena ZOR).

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katerih obstoj mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.