Jedro

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila tožnici na drugi stopnji prisojena še nekoliko previsoka odškodnina. Ob upoštevanju, da je bila tožnica aktivna članica glasbene in plesne skupine ... in s tem tudi prepoznavna je pravično, da iz tega naslova sicer dobi nekoliko višjo odškodnino, ki pa po oceni revizijskega sodišča vendar ne more presegati 70.000 EUR oziroma 71 povprečnih plač.

Izrek

Reviziji toženk se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se prva alineja prvega odstavka izreka po spremembi glasi: „- sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (točka I/1 izreka) delno spremeni tako, da se zavrne še zahtevek za plačilo 93.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v obrestnem delu pa tako, da je od skupnega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 38.492,00 EUR tožena stranka dolžna plačati tožnici obresti od 12. 6. 2003 do 27. 6. 2003 po obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi“.

Sicer se revizija toženk in v celoti revizija tožnice zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 7. 7. 2000 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta ji toženi zavarovalnica in Slovensko zavarovalno združenje dolžni nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala v prometni nesreči dne 5. 9. 1998. Med pravdnima strankama podlaga odškodninske odgovornosti ni bila sporna.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice delno ugodilo. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnici prisodilo 20.000,00 EUR, za strah 10.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 150.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 12.000,00 EUR, za materialno škodo pa 208,65 EUR. Tako je ugotovilo, da je tožnica upravičena do odškodnine v skupnem znesku 192.208,65 EUR, ker pa sta toženki dne 2. 8. 2000 tožnici že plačali 60.508,00 EUR (prej 7,050.000,00 SIT), je tožnici prisodilo še 131.700,65 EUR. Od odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 131.492,00 EUR je prisodilo zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003, od odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 208,65 EUR pa od 7. 7. 2000 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Z vmesno sodbo je odločilo tudi, da je po podlagi utemeljen tudi tožničin zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgube zaslužka.

3. Zoper takšno odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki in sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo, pritožbi toženk pa je delno ugodilo. Prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo je znižalo in sicer odškodnino za strah na 4.000,00 EUR, odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 100.000,00 EUR in odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti na 5.000,00 EUR. Odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti za izgubo zaslužka pa je razveljavilo in je v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje vlagata obe pravdni stranki revizijo. Tožnica izpodbija odločitev o zavrnitvi njene pritožbe. Meni, da ji je bila glede na ugotovljen obseg in trajanje duševnih in telesnih bolečin ter strahu prisojena prenizka odškodnina in vztraja pri postavljenem tožbenem zahtevku, kar pomeni, da želi, da se prisojena odškodnina zviša za 151.755,62 EUR.

5. Toženki pa izpodbijata odločitev sodišča druge stopnje o delni zavrnitvi njune pritožbe. Navajata, da se sodišče ni opredelilo do njunih navedb, da tožnica še vedno nastopa kot članica skupine ... in še vedno tudi piše besedila za popevke. Menita, da bi sodišče moralo to v večji meri upoštevati pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in je zato, ker tega ni storilo, obrazložitev sodišča druge stopnje pomanjkljiva. Toženki poudarjata, da je izvedenec sicer navedel, da tožnica zaradi funkcionalne okvare možganov ni sposobna učenja motoričnih spretnosti, kamor spada tudi ples, da pa tožnica še vedno pleše, saj je leta 2009 nastopila tudi v muzikalu ... Glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti menita, da prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse in se sklicujeta na zadevi II Ips 708/2005 in II Ips 610/2005. Toženki tudi navajata, da je tožnica najprej zahtevala zakonske zamudne obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, da pa je šele 14. 6. 2006 zahtevek spremenila in je zahtevala obresti že od 1. 1. 2002 dalje. Poudarjata, da sta ugovarjali zastaranje, da pa na ta ugovor nobeno sodišče ni odgovorilo. Navajata, da se je sicer sodišče druge stopnje sklicevalo na mnenje Vrhovnega sodišča iz leta 2002, vendar menita, da s tem na njun ugovor ni odgovorilo. Opozarjata, da je pri odločanju o zahtevku za plačilo obresti treba uporabiti 372. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa triletni zastaralni rok. Toženki tudi vztrajata pri ugovoru, da jima zakonskih zamudnih obresti od 14. 6. 2003 dalje ni treba plačati. Poudarjata, da je tožnica nazadnje zvišala zahtevek dne 27. 10. 2008, ko je zahtevala 270.000,00 EUR in da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da glede zvišanega zahtevka toženka ne more biti v zamudi že od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, ampak šele od zvišanja dalje, torej od 27. 10. 2008 dalje.

6. Obe reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama in tožnica je na revizijo toženk odgovorila. Meni, da je revizija v celoti neutemeljena in v zvezi z zastaranjem obresti poudarja, da je bilo le-to pretrgano z vložitvijo tožbe.

7. Revizija toženk je delno utemeljena, revizija tožnice pa ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica ob nesreči študentka drugega letnika ekonomske fakultete stara 22 let. V prometni nesreči je dobila pretres možganov, zlome I. in II. ledvenega vretenca, zdrobljeni zlom desne goleni, zlom desne skočne kosti, zlome II. do V. stopalnice z izpahom v metatarzotarzalnem sklepu, krvavitev in oteklino mrežnice levega očesa, zlom leve lopatice in zlom VII. in IX, rebra levo. Med ugotovitvami sodišča prve stopnje je treba izpostaviti, da je bila tožnica šestkrat operirana, da je bila 79 dni hospitalizirana, da je mesec in pol nosila mavčev steznik, tri mesece mavčevi longeti na nogah, da je bila tri mesece in pol na invalidskem vozičku, da je deset dni imela kateter, tri mesece bergle, da je potrebovala še tri mesece tujo pomoč in da je imela določen čas tudi meglen vid. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni utrpela primarnega strahu zaradi nezavesti, da pa je utrpela intenziven sekundarni strah, ki je bil hud štirinajst dni, srednji dva meseca in lažji dva meseca. Ugotovilo je, da ima tožnica vrsto brazgotin in je skaženost objektivno podana. Ugotovilo je tudi, da ima tožnica psihoorganski sidrom, motnje pomnjenja in koncentracije, da zato ni zmogla študija, da je končala le višjo šolo in je tudi njena prva zaposlitev sporazumno prenehala zaradi težav s koncentracijo. Ugotovilo je, da so pri tožnici prisotne motnje čustvovanja, glavoboli in huda okvara kratkoročnega spomina. Toženki nimata prav, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica še aktivna na glasbenem področju, vendar je verjelo tožnici, da je v svojih nastopih omejena saj ne more izvajati obratov, skokov, počepov in da se tudi vaj skupine udeležuje pasivno. Sodišče je ugotovilo tudi, da tožnica pri normalni hoji komaj opazno šepa, da težje hodi po stopnicah, neravnem terenu, da ne more hoditi v hribe, da je opustila tenis, kolesarjenje, da hodi na fitnes, vendar se izogiba določenim vajam, da ne more nositi visokih pet, da jo je strah vožnje, in da je prišlo do razvoja posttravmatske artroze.

9. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da pri odškodnini za nepremoženjsko škodo ne moremo govoriti o pravi odškodnini, kot pri premoženjski škodi, pač pa le o zadoščenju, satisfakciji. Pravična denarna odškodnina je pravni standard in zakonodajalec je v 200. členu ZOR določil izhodišča za uporabo tega standarda. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine – zadoščenje, in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

10. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Vendar je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

11. Nobenega dvoma ni, da je tožnica utrpela hude poškodbe, ki so ji korenito spremenile življenje. Vendar imata toženki prav, da tako primera, na katera se sklicujeta, kakor tudi drugi primeri - zlasti odškodninske zadeve od številke I/12 do I/21 v knjigi A. Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. GV, Ljubljana 2010 - kažejo na to, da je bila za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnici na drugi stopnji prisojena še nekoliko previsoka odškodnina. V zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 474/2006, II Ips 211/2007, II Ips 355/2004 in II Ips 610/2005 so oškodovanci podobne starosti kot tožnica utrpeli zelo primerljive poškodbe, predvsem pa zelo primerljiv obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa so iz tega naslova prejeli odškodnine v razponu od 53 do 62 povprečnih plač. Ob upoštevanju, da je bila tožnica aktivna članica glasbene in plesne skupine ... in s tem tudi prepoznavna je pravično, da iz tega naslova sicer dobi nekoliko višjo odškodnino, ki pa po oceni revizijskega sodišča vendar ne more presegati 70.000 EUR oziroma 71 povprečnih plač. Iz drugih naslovov pa je sodišče druge stopnje - glede na ugotovljen obseg in intenzivnost strahu in bolečin – tožnici prisodilo pravično odškodnino.

12. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP reviziji toženk delno ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znižalo še za 30.000 EUR.

13. Reviziji toženk pa je ugodilo tudi glede odločitve o prisojenih zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po 372. členu ZOR terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica kot je terjatev preživljanja. Res je tožnica s tožbo zahtevala zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje in je šele s pripravljalno vlogo z dne 12. 6. 2006 zahtevala zakonske zamudne obresti od nepremoženjske škode od vložitve tožbe dalje. Tožba je bila vložena 7. 7. 2000 in sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili, da je treba uporabiti načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča iz leta 2002 (Pravna mnenja, št. I/2000, str. 11), po katerem oškodovancu pripadajo zakonske zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dalje, če zamuda ni nastala pozneje. Ni res, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbeni ugovor, da je obrestna terjatev delno zastarana. Navedlo je, da je ugovor neutemeljen, ker je bilo že z vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano. Revizijsko sodišče se strinja s toženkama, da je to stališče materialnopravno zmotno. Ker je tožnica šele 12. 6. 2006 postavila zahtevek za plačilo zamudnih obresti od 7. 7. 2000 dalje, ji gredo zakonske zamudne obresti le za čas od 12. 6. 2003 dalje in to do 27. 6. 2003 po obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Revizijsko sodišče je zato ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo. Ugovor, da sta toženki od zvišanega zahtevka v zamudi šele od zvišanja dalje, pa je neutemeljen že zato, ker je sedaj prisojena odškodnina nižja od prvotno zahtevanega zneska odškodnine, tudi ob upoštevanju že plačane odškodnine. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo toženk v preostalem delu, v celoti pa tudi revizijo tožnice zavrnilo.

14. Ker sodišče prve stopnje še ni odločilo o vseh tožbenih zahtevkih, odločitev o povrnitvi stroškov pa je odvisna od končnega uspeha v pravdi, je revizijsko sodišče odločilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.