Jedro

Relativno izboljšanje premoženjskega položaja zakonite zastopnice toženke nikakor ne pomeni, da so se zmožnosti tožnika v skladu s 132. členom ZZZDR zmanjšale oziroma spremenile.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se preživnina, ki jo je A. B. (v nadaljevanju tožeča stranka oziroma tožnik) dolžan plačevati svoji mladoletni hčerki Z. B. (v nadaljevanju tožena stranka oziroma toženka) z dnem 22.11.2007 zniža iz do sedaj določnega zneska 363,97 EUR na 270,00 EUR. Hkrati je odločilo, da mora tožnik tako določeno preživnino plačevati mesečno na roke toženkine matere in zakonite zastopnice A. K. B. (v nadaljevanju zakonita zastopnica), in sicer, da je dolžan do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plačati v 15. dneh, v bodoče pa do vsakega 25. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti preživninskega obroka do plačila. Večji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Prav tako je bilo odločeno, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP), ki predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik v svoji pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da stroški za preživljanje toženke znašajo 530,00 EUR, saj je to oceno oprlo na splošno znane podatke, namesto da bi o tem odločilo na podlagi dokazov v spisu. Ker se zakonita zastopnica ni udeležila obravnave, tožnik meni, da bi moralo sodišče upoštevati njegovo oceno mesečnih potreb toženke v višini od 250 do 300 EUR. Izpostavlja, da se v prejšnjem postopku določanja preživnine potrebe toženke niso ugotavljale in da je sodna poravnava temeljila predvsem na njegovi visoki plači v tistem obdobju. Tožnik posebej graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede njegovega sedanjega premoženjskega stanja in ocenjuje, da bi morala zakonita zastopnica, upoštevajoč njene visoke prihodke, nositi večji delež preživnine za toženko. Navaja, da bi zakoniti zastopnici, tudi če bi pokrila vse stroške toženke, ostalo bistveno več denarja, kot ga mesečno zasluži tožnik. Poudarja, da je sodišče napačno ocenilo pomen članka v časniku Finance glede njegovega podjetja in da je v nasprotju z dokazi v spisu ugotovilo, da sproti ureja in vlaga v staro hišo. Tožnik izrecno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in navaja, da so le-ti nastali zgolj zaradi zakonite zastopnice ter da ne bi bili potrebni v kolikor bi se bila zakonita zastopnica pripravljena pogovarjati o znižanju preživnine.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004, v nadaljevanju ZZZDR) so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Na podlagi 132. člena ZZZDR lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so se od prve določitve preživnine premoženjske razmere tožnika in zakonite zastopnice spremenile, zato je, po ugotovitvi, da stroški za preživljanje oziroma potrebe toženke znašajo 530,00 EUR, preživninsko obveznost odmerilo na novo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo preživninske potrebe toženke in pomen spremenjenih okoliščin na strani tožnika in zakonite zastopnice ter ustrezno znižalo tožnikovo preživninsko obveznost na 270 EUR oziroma 51% ugotovljenih preživninskih potreb toženke.

Ne držijo tožnikove pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri odmeri potreb toženke nedopustno izhajalo iz splošno znanih dejstev in ne iz dokazov v spisu. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve oprlo na oceno mesečnih stroškov kakor jih je, v pisni obliki ter podkrepljeno z dokazili, sodišču predložila zakonita zastopnica toženke. Pri tem je na podlagi splošno znanih potreb otrok primerljive starosti ocenilo, da je ocena zakonite zastopnice deloma pretirana. Upoštevanje splošno znanih potreb otrok primerljive starosti, gre tako kvečjemu v korist tožnika, ki zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi neudeležbe zakonite zastopnice na obravnavi izhajati zgolj iz njegove ocene preživninskih potreb toženke. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da so ugotovljene preživninske potrebe toženke v višini 530 EUR mesečno (za prehrano 80 EUR, za obleko in obutev 70 EUR, za kozmetiko in higieno 30 EUR, za varstvo v vrtcu in doma skupaj 250 EUR, za igrače in igrala 50 EUR, za počitnice 15 EUR, za športne aktivnosti 15 EUR in druge aktivnosti 20 EUR), glede na konkretno ugotovljene okoliščine, pravilne.

Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri znižanju preživnine pravilno upoštevalo spremembo zaposlitve tožnika in zvišanje osebnih dohodkov zakonite zastopnice toženke. Relativno izboljšanje premoženjskega položaja zakonite zastopnice toženke nikakor ne pomeni, da so se zmožnosti tožnika v skladu s 132. členom ZZZDR zmanjšale oziroma spremenile, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Ob dejstvu, da je toženka zaupana v varstvo in vzgojo zakoniti zastopnici, in ugotovitvah sodišča prve stopnje, da nedvomno ni finančnih težav niti na strani tožnika niti na strani zakonite zastopnice, je odločitev, da mora tožnik pokriti le 51% ugotovljenih preživninskih potreb toženke, upoštevaje obstoječo sodno prakso, za tožnika celo zelo ugodna. Toženka se na takšno odločitev ni pritožila, tožnik pa v svoji pritožbi tudi ni ponudil argumentov, ki bi pritožbeno sodišče prepričalo, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo njegovo premoženjsko stanje.

Sodišče prve stopnje namreč svoje ocene o premoženjskem stanju tožnika ni utemeljilo zgolj na podlagi informacij v časniku Finance o njegovem podjetju, glede katerih tožnik sedaj zatrjuje, da so bile marketinško naravnane z željo, da se prikaže podjetje tožnika v čim boljši luči, temveč tudi na podlagi izkaza poslovnega izida za leta 2005, 2006 in 2007. Prav tako ne držijo tožnikove pritožbene navedbe o tem, da je sodišče protispisno ugotovilo, da sproti vlaga in ureja staro hišo, ki jo je kupil leta 2005. To izrecno izhaja iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi z dne 2.7.2008 (Glej: Zapisnik o glavni obravnavi z dne 2.7.2008, str.4), kjer se je šele na naknadno izrecno vprašanje svojega pooblaščenca popravil in dodatno navedel, da v zadnjem času tega ni zmožen. Sodišče prve stopnje je, v luči navedenega, utemeljeno zaključilo, da osebni dohodek, ki si ga izplačuje tožnik v višini 770,45 EUR mesečno, ni dejanski izkaz njegovega premoženjskega stanja in da so njegovi dohodki višji od prikazanih. Že slednji pa po mnenju pritožbenega sodišča zadostujejo za pokritje na novo določene preživninske obveznosti.

Tudi izpodbijana odločitev o stroških postopka na prvi stopnji je pravilna. Sodišče prve stopnje ima namreč na podlagi 413. člena ZPP v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki pravico odločiti po prostem preudarku. Sicer pa že iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da so pritožbeni očitki glede stroškov postopka neutemeljeni.

Razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o pritožbi in temelji na določilu 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona.