Jedro

Obdobje, ko je tožnica delala kot svetovalka za obrambno vzgojo mladine in kot vodja odseka za učna sredstva, se ne upoštevajo kot delovna doba za priznanje višjega dodatka za stalnost, saj tožnica dela ni opravljala na vojaški dolžnosti oz. ni opravljala vojaške službe po formacijah teritorialne obrambe oziroma v drugih sestavah, izenačenih s teritorialno obrambo v skladu s predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev odločbe z dne 26. 8. 2008; na obračun položajnega dodatka za mesec avgust, september, oktober, november in december 2008 v višini 5 % od dolgovane osnovne plače, odvodov davkov in prispevkov od bruto zneskov in izplačilo neto zneskov; na obračun dodatka za delovno dobo za mesec avgust, september, oktober, november in december 2008 v višini razlike med dodatkom, ki na dan 1. 8. 2008 znaša 17,5 % dolgovane osnovne plače ter izplačanim dodatkom v višini 11,26 % od osnovne plače v višini 2.867,55 EUR, odvodov davkov in prispevkov od bruto zneskov in izplačilo neto zneskov; na obračun dodatka za stalnost za obdobje od 1. 8. 2008 dalje v višini razlike med 0,5 % osnovne plače in 0,33 % osnovne plače; na izdajo nove odločbe o prevedbi, s katero bi tožena stranka tožečo stranko prevedla najmanj v 49. plačilni razred, ji upoštevaje primerljivi znesek plače v višini 3.445,26 EUR določila ustrezen znesek osnovne plače po prevedbi, in z odločbo priznala pravico do dodatka na stalnost, ki na dan 1. 8. 2008 znaša 6,93 % njene osnovne plače in ki se vsakega 1. 3. v naslednjem koledarskem letu poveča za 0,33 % vsakokratne osnovne plače, dodatek za delovno dobo v višini 0,33 % njene osnovne plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe, ob upoštevanju njene celotne delovne dobe od 23. 7. 1976 dalje, ki na dan 1. 8. 2008 znaša 11,26 % njene osnovne plače, položajni dodatek v višini 5 % njene osnovne plače, dodatek za specializacijo v višini 45,90 EUR ter druge dodatke do katerih je tožeča stranka upravičena po veljavnih predpisih; na izplačilo razlike v plači za čas od 19. 8. 2010 do 15. 12. 2010 (1. točka izreka sklepa) in dopustilo spremembo tožbe z dne 26. 11. 2010 in 5. 4. 2011 (2. točka izreka sklepa). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki iz naslova premalo izplačanega dodatka za stalnost za mesec avgust 2008 obračunati znesek v višini 9,46 EUR, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter tako dobljeni znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2008 dalje do plačila, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek za plačilo razlike v dodatku za stalnost zavrnilo (3. točka izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna za obdobje od avgusta 2008 do 18. 8. 2010 in od 16. 12. 2010 do 31. 12. 2010 izplačati razliko med obračunano plačo in dodatki ter osnovno plačo, do katere je tožeča stranka upravičena ob upoštevanju njene uvrstitve v 49. plačilni razred, primerljivega zneska plače (varovane plače) v višini 3.445,26 EUR, dodatka za delovno dobo v višini 0,33 EUR osnovne plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe od 23. 7. 1976 dalje, ki na dan 1. 8. 2008 znaša 11,26 % njene osnovne plače, dodatka za specializacijo v višini 45,90 EUR in drugimi dodatki, do katerih je tožeča stranka upravičena po veljavnih predpisih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (4. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 186,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka sodbe).

Tožeča stranka vlaga obširno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naloži plačilo priglašenih pritožbenih stroškov tožeče stranke v breme toženi stranki oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodišče prve stopnje v razlogih o odločilnih dejstvih prihaja v nasprotje s samim seboj, ko najprej ugotavlja, da tožeča stranka ni upravičena do izplačila razlike v plači, ker jo je vezala pravnomočna odločba tožene stranke z dne 26. 8. 2008 (ki določa razporeditev tožeče stranke v 47. plačilni razred), nato pa ugotavlja, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavljala plačilo po delu, ki v skladu s sodno prakso predstavljajo čisto denarno terjatev, ki jo je moč kadarkoli uveljavljati neposredno pred sodiščem, torej brez predhodnega uveljavljanja internega varstva pravic pri delodajalcu. V konkretnem primeru je bistveno, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 26. 11. 2010 modificirala tožbeni zahtevek na način, da je uveljavljala izplačilo razlike v dolgovani plači na osnovi dejstva, da opravlja dela kot njeni sodelavci P.L., A.L. in L.B., zaradi česar je tudi upravičena do enakega plačila za delo, kot ga opravljajo omenjeni sodelavci, to je do plače ob upoštevanju količnika za določitev osnovne plače 6,00. Za uveljavitev denarne terjatve na podlagi 42. člena ZDR je popolnoma nerelevantno, kakšna je vsebina ukazov, ki so bili izdani tožeči stranki za opravljanje določenih formacijskih dolžnosti, kot tudi naziv v katerega je bila prevedena tožeča stranka, kakor tudi vsebina izdanih odločb o razporeditvi tožeče stranke v plačilni razred. Tožeča stranka je s prvotnim tožbenim zahtevkom poleg izplačila razlike v plači uveljavljala tudi nezakonitost izpodbijane odločbe o prevedbi tožene stranke. Ker se je upokojila, ni imela več interesa za nadaljnjo vztrajanje pri tožbenem zahtevku v delu, ki se nanaša na samo razveljavitev izpodbijane odločbe o prevedbi. Meni, da uveljavljanje tožbenega zahtevka na podlagi 42. člena ZDR (plačilo po delu) ni vezano na potrebo po sodnem uveljavljanju tožbenega zahtevka na razveljavitev nepravilne odločbe o razporeditvi tožeče stranke v plačilni razred, niti (ne)zakonitost odločbe o plači ne predstavlja predhodnega vprašanja od katerega bi bila odvisna utemeljenost zahtevka za plačilo po delu na podlagi 42. člena ZDR. Sodišče prve stopnje kot nesporno ugotavlja, da je tožeča stranka dokazala, da je do upokojitve opravljala enako delo kot zgoraj navedeni sodelavci, da je nosila uniformo vojaškega uslužbenca XIV. razreda in da so jo kot vojaško uslužbenko omenjenega razreda obravnavali tudi sodelavci, zaradi česar bi moralo na podlagi 42. člena ZDR kot nesporno zaključiti, da je upravičena do razlike v plači v vtoževanem znesku. Sodišče je tudi zavzelo stališče, da ima vtoževani dodatek na stalnost zaradi izdanih odločb tožene stranke, ki tožeči stranki priznavajo pravico do omenjenega dodatka v opisni obliki, naravo čiste denarne terjatve, vendar pa naj se v osnovo za njegovo odmero ne bi upoštevalo obdobje, ko je tožeča stranka opravljala delo na civilni dolžnosti in sicer obdobje od 1. 3. 1983 do 3. 12. 2001, ker tožeča stranka ne bi dokazala, da je že od leta 1991 dalje nosila vojaško uniformo. Stališče sodišča v smeri, da se pri izračunu dolgovanega dodatka na stalnost ne upošteva delovne dobe za čas opravljanja dela na civilni dolžnosti, ne glede na to, ali je zaposleni opravljal delo v civilnem delu ali v vojaškem delu (torej v Slovenski vojski v TO, pred tem pa v JLA), je materialnopravno napačno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (Pdp 229/2006). Iz citirane sodne prakse izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni tudi tisti uslužbenci tožene stranke, tudi civilne osebe, ki delajo v vojski, pa ne opravljajo vojaških dolžnosti kot tudi celo uslužbenci zaposleni v drugih sestavah Ministrstva za obrambo RS. Sicer pa je imela tožeča stranka pred prevedbo naziva čin polkovnika in je torej posledično nesporno imela status vojaške osebe in opravljala vojaške naloge. Tožeča stranka meni, da je breme dokazovanja, da je bil tožeči stranki obračunan in izplačan dodatek na stalnost v pravilni višini, na toženi stranki in ne na tožeči stranki. Glede na to dejstvo, da je tožeča stranka zatrjevala, da ji pripada dodatek za stalnost za celotno obdobje dela pri toženi stranki ter pred tem v obrambnih organih nekdanje SFRJ, bi morala torej nasprotno dokazati tožena stranka, ne pa tožeča stranka in se pri tem sklicuje na stališče v sodbi in sklepu VDSS opr. št. Pdp 657/2010. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi v sodbi nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Iz sodbe sodišča prve stopnje je mogoče razbrati iz katerih razlogov je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo oziroma ga delno zavrnilo. Dejstvo, da se z razlogi sodbe tožeča stranka ne strinja, pa ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi.

V drugem odstavku 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju ( ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), ki na podlagi prvega odstavka 88. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nadaljnji) velja tudi za delavce na obrambnem področju, se plača določi s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma s sklepom, tako da se v pogodbi, odločbi, oziroma v sklepu določi pravna podlaga za določitev plače in posameznih delov plače, plačilni razred in druge sestavine plače v skladu s tem zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZSPJS je osnovna plača javnega uslužbenca določena s plačilnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma, ki ga je pridobil za napredovanje. Razvrstitev v plačilni razred temelji na predhodni dokončni razporeditvi delavca na določeno delovno mesto.

Tožeča stranka je bila z ukazom z dne 24. 2. 2006 (A1) imenovana na dolžnost pomočnik za psihološko dejavnost pod zaporedno številko 46 po formaciji številka ... v vojaško zdravstveno službo in naziv vojaški uslužbenec XIII. razreda. Z ukazom z dne 25. 8. 2008 (A5) pa je bila prevedena na dolžnost višji vojaški uslužbenec za psihološko dejavnost in psihosocialno pomoč, ki se opravlja v nazivu vojaški uslužbenec XIII. razreda.

Varstvo pravic, o katerih je odločeno z ukazom, lahko delavec v skladu z drugim odstavkom 100. a člena ZObr uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Tožeča stranka ukaza z dne 24. 2. 2006 in z dne 25. 8. 2008 po službeni poti ni izpodbijala. Na podlagi razvrstitve na formacijsko dolžnost z ukazoma, pa sta bili izdani odločbi o razporeditvi v plačilni razred in sicer z dne 9. 3. 2006 in 26. 8. 2008 (A2 in A6). Razveljavitev odločbe z dne 9. 3. 2006 je tožeča stranka zahtevala že v sporu opr. št. I Pd 831/2006 in s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 149/2008 z dne 4. 12. 2008 je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke na razveljavitev odločbe z dne 9. 3. 2006, tako da je postala dokončna in pravnomočna. Prav tako je dokončna in pravnomočna odločba z dne 26. 8. 2008, saj je tožeča stranka umaknila tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev odločbe z dne 26. 8. 2008. Ker sta navedeni odločbi dokončni in pravnomočni, tožeča stranka pa je bila z njima imenovana v naziv vojaški uslužbenec XIII. razreda, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne more več zahtevati razlike v plači iz naslova napačne prevedbe plače na podlagi 48. člena ZSPJS.

Tožeča stranka primerja svoje delo tudi z delom sodelavcev, ki so bili iz naziva polkovnik, ki ga je po ukazu z dne 4. 12. 2001 nosila tudi tožeča stranka, razporejeni v naziv višji vojaški uslužbenec XIV. razreda, medtem ko je bila tožeča stranka razporejena v naziv višji vojaški uslužbenec XIII. razreda. Meni, da gre za primerljivo delo, zato zahteva enako plačilo kot ga prejemajo njeni sodelavci.

Pritožbeno sodišče pripominja, da naziv vojaški uslužbenec XIV. razreda pripada tistim formacijskim dolžnostim, ki se vrednotijo s količnikom višjim od 5,30 ter pripada tistim vojaškim uslužbencem, ki imajo osebni čin polkovnik. Delavci tožene stranke, s katerimi primerja vsebino svoje formacijske dolžnosti tožeča stranka, so bili imenovani v drug naziv, v naziv vojaški uslužbenec XIV. razreda. Že s pravnomočno odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 149/2008 z dne 4. 12. 2008 je bilo ugotovljeno, da je tožeči stranki na formacijski dolžnosti „načelnik oddelka 2 za psihologijo (klinični psiholog)“ pripadal količnik, 5,30. Z ukazom z dne 24. 2. 2006 je bila tožeča stranka razrešena s te dolžnosti ter imenovana na formacijsko dolžnost „pomočnik za psihološko dejavnost“, kjer je bil tudi določen količnik plače 5,30. Ker je imela tožeča stranka količnik plače 5,30, bi ji v skladu s prvim odstavkom 194. člena Zakona o javni upravi (ZJU, Ur. l. RS, št. 65/2002 in nadaljnji) pripadal naziv „višji svetovalec 1“. Ta naziv je po določbi drugega odstavka 85. člena ZJU naziv drugega kariernega razreda. Tožnica je bila tako z ukazom z dne 24. 3. 2006, glede na količnik plače (5,30) in predpisane delovne izkušnje za formacijsko dolžnost „pomočnik za psihološko dejavnost“ pravilno imenovana v naziv vojaškega uslužbenca XIII. razreda, kar je bilo pravtako že ugotovljeno s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 149/2008. Dejstvo, da je tožeča stranka nosila uniformo z oznakami vojaške uslužbenke XIV. razreda, ne more vplivati na drugačno odločitev, saj je v konkretnem primeru bistveno, da je tožena stranka z ukazi z dne 24. 2. 2006 in 25. 8. 2008 tožečo stranko imenovala v naziv vojaški uslužbenec XIII. razreda, navedeni odločitvi tožene stranke pa sta dokončne in pravnomočni.

Tožeča stranka v tem individualnem sporu vtožuje tudi priznanje in izplačilo razlike dodatka za stalnost na podlagi 98. f člena ZObr od 26. 10. 2005 do 31. 12. 2010, pri čemer naj bi se pri obračunanem izplačilu tega dodatka upoštevalo tudi obdobje njenega službovanja kot svetovalke za obrambno vzgojo mladine po odločbi Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo v času od 1. 3. 1983 dalje in delo vodje odseka za učna sredstva v I. upravi v času od 1. 8. 1991 do 3. 12. 2001. V skladu z osmo točko 5. člena ZObr je stalna sestava vojske formacija, ki jo sestavljajo poklicni pripadniki vojske, to so vojaki, podčastniki, častniki in vojaški uslužbenci (vojaške osebe) ter civilne osebe, ki delajo v vojski, vendar civilne osebe ne opravljajo vojaške službe. Po trinajsti točki 5. člena ZObr pa se šteje za vojaško službo opravljanje vojaških in drugih del v vojaških poveljstvih, enotah in zavodih ter drugih sestavah vojske in na določenih delovnih mestih v ministrstvu, pristojnem za obrambo ter v drugih državnih organih. V skladu z zakonsko določbo se ne šteje za vojaško službo vsakršno opravljanje drugih del na delovnih mestih na ministrstvu ter v drugih državnih organih, ampak le tistih, ki so kot takšna določena. Civilne osebe so enako kot vojaške osebe zaposlene v vojski, vendar ne opravljajo vojaške službe (8. točka 5. člena ZObr).

ZObr je v 98. f členu določil (novela ZObr, Ur. l. RS, št. 47/02), da pripadniku stalne sestave vojske za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let pripada dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače. V tako opredeljeno delovno dobo se všteva tudi poklicno opravljanje vojaške službe po formacijah teritorialne obrambe oziroma v drugih sestavah, izenačenih s teritorialno obrambo v skladu s predpisi. Kot osnovo za odmero dodatka 98. f člen ZObr določa trajanje „dela na vojaški dolžnosti“ s tem, da se takšnim delom izenačuje tudi delovno dobo za čas poklicnega opravljanja „vojaške službe po formacijah teritorialne obrambe oziroma v drugih sestavah, izenačenih s teritorialno obrambo v skladu s predpisi“.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da iz odločb z dne 16. 2. 1983 (B10) in z dne 7. 9. 1991 (B12) ne izhaja, da bi se v njih navedene dolžnosti tožeče stranke uvrščale med vojaške dolžnosti. V navedenih odločbah ni številke formacije, v kateri bi bila opredeljena konkretna formacijska dolžnost, na katero je tožeča stranka razporejena, prav tako pa v odločbah ni nobene navedbe činov oziroma nazivov, ki bi kazali, da tožeča stranka spada med vojake, podčastnike, častnike ali vojaške uslužbence (v skladu z osmo točko 5. člena ZObr). Tožeča stranka je sicer navajala, da je v času od 1. 8. 1991 do 3. 12. 2001, ko je bila razporejena na dolžnost „samostojni svetovalec za pedagoške podlage usposabljanja“, nosila vojaško uniformo z vojaškimi čini. V dokazne namene je predlagala ogled uniforme in sodišče je predlagani dokaz izvedlo. Pri tem je ugotovilo, da gre za uniformo za XIV. razred vojaškega uslužbenca, torej naziv, ki je bil uveden šele 21. 6. 2003 z Uredbo o vojaških uslužbencih (Ur. l. RS, št. 54/2003 in 119/2007), tožeča stranka pa je po lastni izpovedbi prejela šele leta 2004. Tudi podelitev priznanja „znak za dolgoletno službo (25 let)“ ne dokazuje, da je bilo delo, ki ga je opravljala pri toženi stranki opredeljeno kot vojaške dolžnosti. Tožena stranka tako ni dokazala, da je že od leta 1983 oziroma 1991 nosila vojaško uniformo, prav tako pa ni uspela dokazati, da so bile dolžnosti, na katerih je opravljala delo, opredeljene kot vojaške dolžnosti, kar je bilo ugotovljeno v zadevi Pdp 229/2006, na katero se pritožba sklicuje. V citirani zadevi pritožbenega sodišča (opr. št. Pdp 229/2006 z dne 25. 1. 2007) je bilo sporno vprašanje, ali je oseba na dolžnosti pomočnika načelnika za varnostne zadeve v 57. OBMŠTO in na delovnem mestu (dolžnosti) pomočnik načelnika za operativne zadeve v izpostavi Obveščevalno varnostne službe v generalštabu SV, pripadnik stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti. Ugotovilo je, da so delovna mesta izpostav OVS opredeljena v formacijah, da je bil tožnik v spornih obdobjih razporejen na formacijsko dolžnost, najprej v okviru varnostnega organa, nato pa v izpostavi varnostnega organa torej, da je tožnik v spornih obdobjih opravljal dolžnosti, ki so bile del formacije, ki jo je šteti med stalno sestavo Slovenske vojske, zato je bil upravičen do dodatka za stalnost. V predmetnem delovnem sporu je tako pritožbeno sodišče zavzelo enako stališče kot v zadevi, na katero se sklicuje pritožba.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na stališče o dokaznem bremenu, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 657/2010 z dne 18. 2. 2011. V citirani zadevi je pritožbeno sodišče ugotovilo, „da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je v individualnih delovnih sporih dokazno breme, da je delodajalec poravnal vse obveznosti do delavca iz delovnega razmerja (torej, da mu je izplačal dodatek za stalnost, obračunan v skladu s predpisi) na delodajalcu. Delodajalec je tisti, ki mora trajno hraniti plačilne liste svojih delavcev, zato bi moralo sodišče prve stopnje plačilne liste zahtevati od delodajalca, če jih delavec nima ali jih ne more predložiti.“ V navedeni zadevi je bil zahtevek pred sodiščem prve stopnje zavrnjen, ker tožnik ni predložil plačilnih list za mesece, iz katerih bi sodišče lahko izračunalo višino dodatka. V predmetnem sporu pa ne gre za (ne)predložitev plačilnih list, temveč za dokazno breme tožeče stranke, ki je zatrjevala in ne dokazala, da so bile dolžnosti, na katerih je opravljala delo v letih od 1983 do 2001, opredeljene kot vojaške dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je v skladu z določbo 98. f člena ZObr pri izračunu višine dodatka za stalnost, mogoče upoštevati samo obdobje od 4. 12. 2001 do 31. 12. 2010. Ugotovilo je, da je tožena stranka izplačevala dodatek za stalnost tožeči stranki v pravilni višini, razen ko je namesto dodatka v višini 0,66 % izplačala v mesecu avgustu dodatek v višini 0,33 %. Tožeča stranka je bila tako v mesecu avgustu 2008 prikrajšana za dodatek za stalnost v višini 0,33 % osnovne plače, zato ji ga je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo, v preostalem pa zahtevek tožnice za plačilo razlike dodatka za stalnost kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).