Jedro

Glede vprašanja plačila po dejanskem delu judikati Vrhovnega sodišča, ki jih tožnica ponuja za primerjavo, ne obravnavajo enake situacije, kot je sporna. V navedenih zadevah je, kot je v predlogu tudi navedeno, šlo za zahtevke za plačilo po dejanskem delu, kar pomeni, da so tožeče stranke dejansko opravljale delo drugega delovnega mesta oziroma formacije in ne dela na formaciji, na kateri so bile razporejene ter so zahtevale plačilo za delo na drugem delovnem mestu. Tožničin zahtevek ni tak, saj zahteva višje plačilo, ker meni, da delovno mesto, na katerem je razporejena, ni ustrezno ovrednoteno glede na primerljiva delovna mesta. Glede odločitve o takem zahtevku pa odstop od sodne prakse oziroma neenotna praksa višjega sodišča ni izkazana.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od avgusta 2008 do 18. 8. 2010 in od 16. 12. 2010 do 31. 12. 2010 in – razen za avgust 2008 – razlike v dodatku na stalnost. Ugotovilo je, da je tožnica prejemala plačo v skladu s pravnomočno odločbo o določitvi plače in da do višje plače, ki naj bi tožnici pripadala, ker je bilo delovno mesto, na katerem je bila razporejena, v primerjavi s primerljivimi delovnimi mesti prenizko ovrednoteno, ni upravičena. Zahtevek za plačilo razlike v dodatku na stalnost je zavrnilo z obrazložitvijo, da se delovna doba, ki jo je tožnica napolnila v službi na Republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo in torej ne kot vojaška oseba, pri določitvi višine dodatka na stalnost ne upošteva.

2. Sodišče druge stopnje je s takšno presojo soglašalo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

3. V pravočasnem predlogu za dopustitev revizije tožnica izpostavlja dve vprašanji, ki naj bi bili pomembni za zagotovitev pravne varnosti in enotno uporabo prava in sicer: kakšna je pravna relevantnost naziva, v katerega je imenovan javni uslužbenec v primeru uveljavljanja plačila po delu po določbi 42. člena ZDR in ali se pri določitvi dodatka na stalnost za pripadnike Slovenske vojske upošteva tudi opravljanje civilne dolžnosti. Glede prvega vprašanja navaja, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od odločitev Vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 95/2003 z dne 17. 2. 2004, VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009 in VIII Ips 306/2009 z dne 19. 4. 2011, glede drugega pa opozarja na neenotno prakso višjega sodišča, ki je v zadevah Pdp 48/2012 z dne 13. 4. 2012 in Pdp 229/2006 z dne 25. 1. 2007 odločilo drugače ter na odstop od prakse Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 171/2005 z dne 31. 1. 2006. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Sodišče po prvem odstavku 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Glede vprašanja plačila po dejanskem delu judikati Vrhovnega sodišča, ki jih tožnica ponuja za primerjavo, ne obravnavajo enake situacije, kot je sporna. V navedenih zadevah je, kot je v predlogu tudi navedeno, šlo za zahtevke za plačilo po dejanskem delu, kar pomeni, da so tožeče stranke dejansko opravljale delo drugega delovnega mesta oziroma formacije in ne dela na formaciji, na kateri so bile razporejene ter so zahtevale plačilo za delo na drugem delovnem mestu. Tožničin zahtevek ni tak, saj zahteva višje plačilo, ker meni, da delovno mesto, na katerem je razporejena, ni ustrezno ovrednoteno glede na primerljiva delovna mesta. Glede odločitve o takem zahtevku pa odstop od sodne prakse oziroma neenotna praksa višjega sodišča ni izkazana.

7. Tožnica zatrjuje neenotno prakso višjega sodišča in odstop od sodne prakse tudi glede odločitve o dodatku za stalnost, pri čemer pa iz nobene od citiranih sodb ne izhaja, da obravnava enak ali primerljiv položaj, kot je njen (1). Zato neenotna praksa višjega sodišča in odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča nista dokazana.

8. Drugih relevantnih razlogov, zaradi katerih naj bi Vrhovno sodišče dopustilo revizijo, predlog ne vsebuje, saj navedba, da se o tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni opredelilo, ne zadošča. 9. Glede na navedeno, je Vrhovno sodišče predlog kot neutemeljen zavrnilo.

Op. št. (1): Za zadevo Pdp 48/2012 tožnica zatrjuje, da gre za natakarja, vendar iz priložene sodbe to ne izhaja. V zadevi Pdp 229/2006 je sporen dodatek na stalnost za delovno dobo, ki je bila vsa dopolnjena v Republiki Sloveniji in sicer gre za vprašanje, ali ima delavec pravico do dodatka, če opravlja vojaško službo na delovnem mestu, opredeljenem v formaciji, ki organizacijsko sicer spada pod Ministrstvo za obrambo. V zadevi VIII Ips 171/2005 pa je šlo za predhodno delo oficirja v enotah bivše JLA.