Jedro

Posredovanje dela delavcev in s tem model takšnega poslovanja je bilo nezakonito, saj se tožnikov delodajalec ne bi smel ukvarjati s posredovanjem, toženka pa ga ne sprejemati oziroma ga celo organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.

Specifičen poslovni model toženke, pri katerem je poleg drugih družb, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, aktivno sodeloval tudi tožnikov delodajalec, ne kaže le na navideznost podjemnih pogodb, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja toženke in tožnikovega delodajalca na škodo tožnika.

Odgovornost toženke je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja - za plačilo razlike v plači z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje je treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja.

Pri odločanju o reviziji je revizijsko sodišče upoštevalo, da so revidenti enotni sosporniki. Zato se tudi na tožnike, ki niso vložili revizije, razteza učinek takšne odločitve (196. člen ZPP).

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje v točki I izreka o zavrnitvi pritožbe zoper točko I/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje za obdobje od 24. 7. 2017 do 27. 3. 2018 ter v točki II izreka (odločitev o pritožbenih stroških) in sodba sodišča prve stopnje v točki I/3 izreka za obdobje od 24. 7. 2017 do 27. 3. 2018 ter v točki I/5 ter II izreka (odločitev o stroških postopka) se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil pokojni A. A. (v nadaljevanju pokojni tožnik)1 v delovnem razmerju pri toženki na delovnem mestu voznik vlačilca – tovornega vozila za nedoločen čas za polni delovni čas od 15. 11. 2010 do 27. 3. 2018 (točka I/1 izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je dolžna toženka pokojnega A. A. prijaviti v socialna zavarovanja in za čas od 15. 11. 2010 do 27. 3. 2018 urediti vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ (točka I/2 izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je dolžna toženka za čas od 15. 11. 2010 do 27. 3. 2018 obračunati osnovno plačo za opravljeno delo pokojnega A. A. v višini 2.400,00 EUR bruto na mesec, na ta znesek obračunati dodatke za delovno dobo, za nočno delo, za delo ob nedeljah in praznikih, na ta znesek obračunati vse pripadajoče prispevke in davke ter nato tožnikom in tožnicam, vsakemu v deležu 1/6, izplačati neto znesek, skupaj s pripadajočim povračilom stroškov, povezanih z delom, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/3 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je dolžna toženka tožnikom in tožnicam, vsakemu v deležu do 1/6, izplačati solidarnostno pomoč zaradi smrti pokojnega A. A. v višini 3.600,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2018 dalje (točka I/4 izreka). V točkah I/5 in II izreka je zavrnilo zahtevek tožnic in tožnikov za povrnitev pravdnih stroškov in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo so vložili pritožbo prva in peta tožnica ter drugi in šesti tožnik. Sodišče druge stopnje je njihovo pritožbo zavrnilo, potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in odločilo, da sami krijejo svoje stroške pritožbe.

3. Vrhovno sodišče je na predlog drugega in šestega tožnika ter pete tožnice (v nadaljevanju revidenti) s sklepom VIII DoR 155/2022 z dne 17. 1. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanj: – ali je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za obstoj delovnega razmerja pri toženki za čas od 24. 7. 2017 do 27. 3. 2018; – ali je imelo delo pokojnega pravnega prednika tožnikov naravo agencijskega dela; – ali je sodišče pravilno zavrnilo denarno terjatev tožnikov.

4. Revidenti so zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravice do pritožbe iz 25. člena in pravice do svobode dela iz 29. člena Ustave RS. Navajajo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1), ko je ugotovilo, da je bil zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja prepozen za ves čas od 15. 11. 2010 dalje. Citirana določba se namreč nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma na prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ne pa na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Pokojni tožnik je vse od 15. 11. 2010 do svoje smrti (torej tudi v obdobju od 24. 7. 2017 do 27. 3. 2018, ko je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z zadnjim delodajalcem) dejansko delal za toženko, za njene potrebe, z njenimi delovnimi sredstvi in pod njenim nadzorom, zato je bil v dejanskem delovnem razmerju pri njej. Šlo je za drugačen pravni položaj od primerljive sodne prakse, zato bi moralo sodišče 200. člen ZDR-1 razlagati na način, prilagojen dejanskemu stanju. Ker ga toženka ni želela zaposliti, je dne 13. 12. 2017 nanjo naslovil zahtevo za odpravo kršitev in jo pozval k sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Ker te obveznosti ni izpolnila, je v 30-dnevnem roku na podlagi drugega odstavka 200. člena ZDR-1 vložil tožbo, zato ta ni bila prepozna. Na dan njegove smrti je bila v veljavi pogodba o zaposlitvi, sklenjena z družbo C. d. o. o. (ta je veljala od 24. 7. 2017 do njegove smrti, torej do 27. 3. 2018). Zato je bil neutemeljeno zavrnjen zahtevek glede obstoja delovnega razmerja pri toženki za čas veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi, oziroma bi moralo biti zahtevku ugodeno vsaj za čas od vložitve tožbe, to je od 16. 1. 2018 dalje2. Zmotna je tudi presoja, da je imelo delo pokojnega tožnika naravo agencijskega dela. Pri toženki so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, IPS3 pa je bil le fiktivni delodajalec. Pokojni tožnik je bil vedno na razpolago toženki, delal je samo in izključno zanjo, zato o agencijski naravi njegovega dela ni mogoče govoriti. Še posebej pa ni mogoče govoriti o agencijski naravi dela, ko je bil s. p. (od 15. 11. 2010 do 9. 8. 2015). Navedeno potrjuje tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v odločbi VIII Ips 12/2022 z dne 20. 12. 2022 o tem, da poslovni model toženke ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč je prikrival delovno razmerje. Pokojni tožnik je bil dejansko v delovnem razmerju s toženko, kar velja tudi za čas, ko je bil s. p. Revidenti so v vlogi z dne 9. 11. 2020 navedli, da ima terjatev pokojnega tožnika v zvezi z izplačilom plač naravo odškodninske terjatve in to tudi utemeljili. Ker je bil v zahtevku postavljen znesek, je imelo sodišče vse možnosti, da bi o njem odločilo ob predhodni postavitvi izvedenca4, ki bi izračunal razlike v plači in s tem škodo. Sodišče prve stopnje zahtevka na tej podlagi kljub tem navedbam revidentov sploh ni obravnavalo, sodišče druge stopnje pa na izrecne pritožbene navedbe v zvezi s tem ni odgovorilo. S tem je prišlo do kršitve pravice do izjave revidentov, do kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in do kršitve 22. ter 25. člena Ustave. Denarni zahtevek pa je bil nadalje neutemeljeno zavrnjen zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kar izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 12/2022. Kljub temu, da je vrhovno sodišče v tej odločbi zavzelo stališče, da za nazaj (za realizirana delovna razmerja) ni mogoče poseči na način, da bi delavcu priznali obstoj delovnega razmerja s toženko, to ne pomeni, da toženka zaradi kršitve pravic pokojnega tožnika (nižje plače in drugi prejemki) ni odgovorna za njegovo prikrajšanje pri teh prejemkih v času obstoja delovnega razmerja pri IPS. Enako velja tudi za obdobje, ko je kot s. p. dejansko opravljal delo za toženko. V odločbi VIII Ips 12/2022 je glede denarnih zahtevkov poudarjeno, da je zaradi ugotovljenih nezakonitosti, zlorab in prikritega delovnega razmerja potrebno preseči subsidiarno odgovornost toženke, da njena odgovornost ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč gre za odgovornost, ki je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja – torej za povračilo z vsemi davki in prispevki, ki se obravnavajo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na klasični odškodninski podlagi. Glede na to je bil pokojni tožnik za celotno vtoževano obdobje (ko je bil s. p. in ko je delal pri IPS) upravičen do vseh razlik v plačah in drugih prejemkih, ker je bil v tem času v dejanskem delovnem razmerju pri toženki, kjer je šlo za prikrito delovno razmerje.

5. Toženka je podala odgovor na revizijo, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člena ZPP).

8. Revidenti v reviziji očitajo sodiščema druge in prve stopnje tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pravice do izjave (22. člen URS) in pritožbe (25. člen URS), poleg tega pa tudi zmotno materialnopravno odločitev v delu zahtevka za obdobje od 15. 11. 2010 do vključno 23. 7. 2017. Ker revizija v zvezi z bistvenimi kršitvami določb postopka in glede materialnopravne pravilnosti zavrnitve zahtevka za obdobje do 23. 7. 2017 ni bila dopuščena, revizijsko sodišče na revizijske navedbe v zvezi s tem ne odgovarja. Revizija ni bila vložena zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo solidarnostne pomoči, zato to ni bil predmet odločanja revizijskega sodišča. 9. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja: da je pokojni tožnik v obdobju od 15. 11. 2010 do 9. 8. 2015 dejavnost izvajal kot s. p., da je bil v obdobju od 10. 8. 2015 do 10. 12. 2015 v delovnem razmerju pri družbi A. d. o. o., da je bil v obdobju od 11. 12. 2015 do 12. 7. 2017 v delovnem razmerju pri družbi B. d. o. o., da je bil v obdobju od 13. 7. 2017 do 23. 7. 2017 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje RS kot brezposelna oseba s pravico do nadomestila za brezposelnost, da je bil od 24. 7. 2017 pa vse do svoje smrti (do 27. 3. 2018) zaposlen pri C. d. o. o. Glede zavrnitve zahtevka za obstoj delovnega razmerja pri toženki za čas od 24. 7. 2017 do 27. 3. 2018

10. Razlog za zavrnitev zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pokojnega tožnika pri toženki za čas njegove zaposlitve v družbi C. d. o. o (obdobje od 24. 7. 2017 do 27. 3. 2018), kar je predmet dopuščenega revizijskega vprašanja, ni bil v prepoznosti vložitve tožbe, kot to obširno, a zmotno navajajo revidenti5. Ta del zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo le iz vsebinskih razlogov, in sicer zato, ker delavec hkrati ne more imeti dveh delovnih razmerij za polni delovni čas in zato, ker je presodilo, da je šlo pri delu pokojnega tožnika pri toženki po vsebini za agencijskega delavca v smislu določb 59. do 63. člena ZDR-1, zaposlenega pri svojem delodajalcu (pri družbi C. d. o. o.) in ne za dejansko delovno razmerje s toženko. S takšno presojo se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje.

11. Pokojni tožnik je imel v obdobju od 24. 7. 2017 dalje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas z družbo C. d. o. o., pri kateri je imel položaj delavca. Na podlagi te pogodbe o zaposlitvi je pridobil pravice iz socialnih statusov (in jih tudi užival) ter lastnost zavarovanca v sistemih socialnih zavarovanj. V ta njegov položaj pa ni mogoče posegati na način, da bi se mu za isto obdobje priznalo še delovno razmerje pri toženki, ki bi ukinilo prejšnje delovno razmerje in vzpostavilo novo. V tem primeru gre namreč za že priznan enakovredni status in ne za soočenje različnih statusov (kot npr. v primeru, ko je sklenjeno civilnopravno razmerje, ki ima vse elemente delovnega razmerja). Ker delavec ne more imeti za isto obdobje dveh delovnih razmerij za polni delovni čas, je bil zahtevek, da se pokojnemu tožniku za čas zaposlitve pri družbi C. d. o. o. prizna še delovno razmerje pri toženki, neutemeljen.6 V zvezi s tem so neutemeljene tudi revizijske navedbe o tem, da bi mu moral biti priznan obstoj delovnega razmerja pri toženki vsaj od dneva vložite tožbe dalje, saj je bil pokojni tožnik tudi v tem obdobju še vedno zaposlen pri družbi C. d. o. o. 12. Glede na navedeno je bil zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki za obdobje od 24. 7. 2017 do 28. 3. 2018 utemeljeno zavrnjen (odgovor na prvo dopuščeno vprašanje).

Glede vprašanja, ali je imelo delo pokojnega pravnega prednika revidentov naravo agencijskega dela

13. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je imela toženka, ki upravlja s koprskim pristaniščem, tudi z družbo C. d. o. o. (tako kot z nekaterimi drugimi IPS) sklenjeno pogodbo o opravljanju storitev (po 619. členu Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.; OZ), pri čemer se ta družba ni ukvarjala z luško prekladalnimi storitvami (kar je bilo predmet pogodbe o opravljanju storitev). Sodišče bistvenih elementov pogodbe o opravljanju storitev ni ugotovilo. Družba C. d. o. o. je toženki le posredovala svoje delavce, čeprav za takšno dejavnost ni izpolnjevala zakonsko predpisanih pogojev iz Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.; ZUTD)7, prav tako pa za takšen način izvajanja te dejavnosti niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih predvideva ZDR-18. Toženka je s posebnim izločitvenim kriterijem, ki ga je vsebovalo povabilo podjetjem k oddaji ponudbe za opravljanje luško transportnih storitev, celo izločila podjetja, ki imajo v statutu zavedeno posredovanje delovne sile, glede možnosti oddaje ponudbe za opravljanje teh storitev.

14. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je delovni proces pretovarjanja kontejnerjev na kontejnerskem terminalu organizirala toženka in ga izvajala s svojimi delavci in delavci IPS. IPS dela v pristanišču niso samostojno organizirali in izvajali. Toženka je pri IPS naročala določeno število delavcev za naslednji dan glede na profil delavca, ki ga je potrebovala (ne poimensko). Navodila glede izvedbe prekladanja kontejnerjev in nadzor nad delavci (tako glede izvajanja dela kot glede varnosti in zdravja pri delu) je izvajala toženka. Toženka je tudi izbirala delavce IPS podjetij, ki bodo opravljali delo na kontejnerskem terminalu pri njej, saj je vsakega posameznega delavca pred pričetkom opravljanja dela preizkusila. Delo tožnika in drugih voznikov so nadzirali delavci toženke. Potreba po delu voznikov je bila na mesečni ravni relativno konstantna, toženka pa je njihovo delo potrebovala trajno. Pokojni tožnik je (tako kot drugi delavci IPS) delal pri toženki na podlagi njenih dnevnih naročil, da potrebuje določeno število delavcev določenega profila. Opravljal je delo voznika kamiona – vlačilca za pretovarjanje kontejnerjev na kontejnerskem terminalu toženke. Delodajalec ga je z sms seznanil, kdaj, kako dolgo in kaj bo delal naslednji dan pri toženki, delovni proces je nadzirala toženka, ki mu je dajala tudi vsa navodila za delo. Na območje toženke je vstopal in se registriral s posebno dovolilnico, ki jo je izdala toženka. Vozil je kamion, ki ga je dnevno „zadolžil“ pri toženki, delal je po njenih navodilih in pod njenim nadzorom.

15. Glede na ugotovljene okoliščine sta toženka in družba C. d. o. o. (podobno kot nekateri drugi IPS9) vzpostavili poslovni model sodelovanja, ki pa je le navidezno izpolnjeval zakonske pogoje za svojo legitimnost, saj se je formalno sklenjena pogodba o opravljanju storitev izvajala kot pogodba o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku, dejansko pa je toženko prikrila kot tožnikovega dejanskega delodajalca.10 Družba C. d.o.o. je sicer pri tem v odnosu do toženke izvajala nekatere dejavnosti, ki so značilne za delodajalca, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku, vendar pa ne bi smela ravnati na takšen način in pri tem kršiti tudi pravice pokojnega tožnika (in drugih delavcev)11. Posredovanje dela delavcev je bilo nezakonito (posledično pa je bil nezakonit tudi takšen poslovni model), saj se družba C. d. o. o. ne bi smela ukvarjati s takšnim posredovanjem delavcev, toženka pa tega posredovanja ne bi smela sprejeti oziroma ga celo zahtevati.12 Takšen način delovanja je omogočila oziroma celo organizirala toženka (tudi z uporabo prej omenjenega izločitvenega kriterija), ki je imela trajne potrebe po delu delavcev IPS in s tem tudi po delu pokojnega tožnika. Izvajanje takšnega poslovnega modela je imelo za posledico tudi slabši položaj delavcev, zaposlenih pri IPS, v primerjavi z delavci toženke (nižje plačilo, manj ugoden delovni čas, …).

16. Pogodbeno razmerje med pokojnim tožnikom in družbo C. d. o. o. je bilo z izvajanjem nezakonitega modela poslovanja zlorabljeno, saj je bila dejanski delodajalec pokojnega tožnika toženka. V tem poslovnem modelu je bilo z navidez zakonito pogodbo prikrito delovno razmerje pokojnega tožnika s toženko.13 Ker je bilo med pokojnim tožnikom in toženko dejansko vzpostavljeno prav takšno razmerje, njegovo delo pri njej ni imelo narave agencijskega dela (odgovor na drugo dopuščeno vprašanje).

Glede vprašanja, ali je sodišče pravilno zavrnilo denarno terjatev tožnikov

17. Kljub temu, da pokojnemu tožniku za čas njegove zaposlitve pri družbi C. d. o. o. ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja pri toženki, pa je toženka odgovorna za kršitve njegovih pravic (te kršitve so se odražale tudi v nižjih prejemkih iz delovnega razmerja, ki jih je dobil pri družbi C. d. o. o., v primerjavi s tistimi, ki bi jih prejel, če bi bil zaposlen pri toženki). Že šesti odstavek 62. člena ZDR-1 zavezuje uporabnika14 kot subsidiarno odgovornega za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje, ko delavec pri njem opravlja delo. Ta določba varuje napotenega delavca, ki je k uporabniku napoten v skladu z veljavnimi predpisi. Zaradi ugotovljenih nezakonitosti, zlorabe in prikritega delovnega razmerja (kar sta s svojim ravnanjem usklajeno povzročila delodajalec, pri katerem je imel pokojni tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in predvsem toženka) pa le subsidiarna odgovornost toženke (v smislu subsidiarne odgovornosti uporabnika po šestem odstavku 62. člena ZDR-1) v konkretnem primeru ne pride v poštev, temveč je njena odgovornost neposredna. Pomembno je nadalje, da odgovornost uporabnika tudi v primeru zakonitega zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč odgovornost za plačilo razlik v plačah in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Takšna pa je tudi odgovornost toženke v obravnavanem primeru, kar pomeni, da je treba prikrajšanja pokojnega tožnika za čas njegovega delovnega razmerja pri družbi C. d. o. o. obravnavati kot reparacijske zahtevke iz delovnega razmerja zoper toženko.

18. Ker sta sodišči nižje stopnje denarni del zahtevka zavrnili zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je neutemeljen že zato, ker pokojnemu tožniku za čas zaposlitve pri družbi C. d. o. o. ni mogoče priznati še obstoja delovnega razmerja pri toženki (odgovor na tretje dopuščeno vprašanje), se v dosedanjem postopku nista ukvarjali z višino tožbenega zahtevka kot reparacijskega zahtevka, niti z ugovori toženke, ki jih je ta podala v zvezi z utemeljenostjo denarnega dela zahtevka.

19. Zato je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločitev sodišč druge in prve stopnje o zavrnitvi denarnega dela tožbenega zahtevka, ki se je za obdobje od 24. 7. 2017 do 27. 3. 2018 nanašal na prikrajšanje pokojnega tožnika za čas njegovega delovnega razmerja pri družbi C. d. o. o., razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

20. Pri odločanju o reviziji je revizijsko sodišče upoštevalo, da so revidenti enotni sosporniki. Zato se tudi na tožnike, ki niso vložili revizije, razteza učinek takšne odločitve (196. člen ZPP).

21. Odločitev stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Ker je med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožnik umrl, so postopek v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP prevzeli njegovi dediči: 1. B. B., 2. C. C., D. D., 4 E. E., 5. F. F. in 6. G. G. 2 Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožba poslana po pošti priporočeno dne 14. 1. 2018. 3 Izvajalec pristaniških storitev, kamor se je uvrščala tudi družba C. d. o. o. 4 Dokaz z izvedencem ekonomske oziroma finančne stroke so predlagali tožniki. 5 Sodišče prve stopnje je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pokojnega tožnika pri toženki za obdobje, ko je ta dejavnost izvajal kot s. p., ko je bil v delovnem razmerju pri družbah A. d. o. o. in B. d. o. o. oziroma ko je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje RS zavrnilo tudi zato, ker je ugotovilo, da je bila tožba v zvezi s tem delom zahtevka glede na določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 vložena prepozno. 6 Primerjaj npr. z odločbami Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022 , vse z dne 20. 12. 2022. 7 Družba C. d. o. o. ni bila vpisana v ustrezen register niti ni pridobila dovoljenja za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, kot to zahteva drugi odstavek 163. člena ZUTD. 8 Pogodba o zaposlitvi med pokojnim tožnikom in družbo C. ni vsebovala posebnosti, ki jih določa 61. člen ZDR-; med toženko in to družbo ni bilo sklenjenega dogovora iz 62. člena ZDR-1 itd. 9 Primerjaj npr. z odločbami Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, 11/2022, 12/2022, vse z dne 20. 12. 2022 in drugimi, kjer je bila obravnavana identična problematika. 10 To je po zatrjevanju pokojnega tožnika privedlo tudi do zmanjšanja njegovih pravic iz delovnega razmerja v primerjavi s pravicami, ki bi jih imel, če bi bil zaposlen pri toženki (npr. nižja plača, manj ugoden delovni čas itd.). 11 Pri zakonitem izvajanju dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku morajo biti pogoji dela delavcev vsaj takšni, kot bi jih zagotavljal uporabnik, če bi bili ti delavci pri njem neposredno zaposleni na istem delovnem mestu. 12 Po drugem odstavku 166. člena ZUTD sme uporabnik sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena ZUTD in je vpisan v register ali evidenco. 13 Prikrito delovno razmerje ni le razmerje, ki daje videz drugačnega razmerja, ki obstaja med strankama, z namenom zmanjševanja pravnega varstva, temveč tudi razmerje, ki navzven obstaja med dvema strankama, dejansko pa se izvaja med drugima strankama, prav tako z namenom zmanjševanja pravic in pravnega varstva. 14 Uporabnik ni delodajalec delavca, ki je k njemu napoten.