Jedro

Ker je tožena stranka organizirala delo na terminalu, delo nadzorovala tako glede izvedbe dela, kot tudi varnosti in zdravja pri delu, prav tako pa je vsakega posameznega delavca IPS podjetij preizkusila, preden je začel opravljati delo, in je na ta način delavce izbirala, je utemeljen zaključek, da so formalni delodajalci pokojnega tožnika kot IPS podjetja po vsebini opravljali dejavnost zagotavljanja dela pokojnega tožnika toženi stranki, čeprav pogojev za to dejavnost po ZDR-1 in ZUTD ne izpolnjujejo. Ob tej ugotovitvi je sodišče, skladno s stališčem VSRS v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021, da je potrebno te delavce obravnavati kot delavce delodajalca, ki opravlja dejavnost posredovanja delovne sile uporabniku tudi, če ni registriran za to dejavnost, in jim zagotavljati vse pravice, ki jih imajo delavci, zaposleni pri delodajalcih, ki so registrirani za posredovanje delavcev uporabniku, štelo, da je bil tudi pokojni tožnik agencijski delavec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeče stranke same krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bil pokojni A. A. v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu voznik vlačilca – tovornega vozila za nedoločen čas za polni delovni čas, in sicer od dne 15. 11. 2010 do 27. 3. 2018; da je dolžna tožena stranka pokojnega A. A. prijaviti v socialna zavarovanja in za čas od 15. 11. 2010 do 27. 3. 2018 urediti vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 8 dni; da je dolžna tožena stranka za čas od 15. 11. 2010 do 27. 3. 2018 obračunati osnovno plačo za opravljeno delo pokojnega A. A. v višini 2.400,00 EUR bruto na mesec, na ta znesek obračunati dodatke za delovno dobo, nočno delo, za delo ob nedeljah in praznikih, nato obračunati vse pripadajoče prispevke in davke ter nato tožečim strankam, vsaki v deležu 1/6 izplačati neto znesek, skupaj s pripadajočimi povračilom stroškov, povezanih z delom, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, vse v roku 8 dni; da je dolžna tožena stranka tožečim strankam, vsaki v deležu do 1/6 izplačati solidarnostno pomoč zaradi smrti pokojnega A. A. v višini 3.600,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2018 dalje do plačila, vse v roku 8 dni; da je dolžna tožena stranka tožečim strankam povrniti pravdne stroške v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vključno 9. dne od prejema sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujejo prva, druga, peta in šesta tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, zaradi kršitve 22., 23. in 49. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja prepozen za ves čas od 15. 11. 2010 dalje, pri čemer svojo odločitev utemeljuje na tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Pritožniki opozarjajo, da se tožbeni zahtevek ne nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali njene veljavnosti, saj pokojnemu tožniku pogodbe o zaposlitvi niso prenehale, ampak so potekle z iztekom časa ali zaradi odpovedi, ki jo je podal pokojni tožnik, ker je nato sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. Pokojni tožnik je v obravnavanem primeru vložil tožbo zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja s toženo stranko, ker je vse od leta 2010 dejansko delal zanjo, zaradi njenih delovnih potreb, pod njenim nadzorom, z njenimi delovnimi sredstvi in v njeno korist. Pokojni tožnik je dne 13. 12. 2017 nanjo naslovil zahtevo za odpravo kršitev in jo pozval k sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Ker svoje obveznosti ni izpolnila, je znotraj 30-dnevnega roka vložil tožbo na podlagi drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Glede na to, da je šlo za kontinuirano kršitev, tožba ni prepozna (odločbi VDSS Pdp 541/2021 z dne 28. 10 2021 in Pdp 272/2021 z dne 9. 6. 2021). Pokojni tožnik je v obdobju od 15. 11. 2010 formalno sicer zamenjal več delodajalcev, vendar pa je vse do svoje smrti delo opravljal na povsem enak način, po urniku, ki ga je določala tožena stranka. Zato je tožba vložena pravočasno in je sodišče pritožbenikom neutemeljeno odreklo sodno varstvo, s tem pa kršilo ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Pravno zmotno je tudi stališče sodišča, da je zahtevek za obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki neutemeljen za ves čas tudi zato, ker je bil pokojni tožnik v polnem delovnem razmerju z drugimi delodajalci, saj delavec ne more imeti hkrati sklenjenih dveh delovnih razmerij. To stališče predstavlja kršitev pravice do svobode dela po 49. členu Ustave RS. Pritožniki opozarjajo na sodno prakso – sodba VDSS Pdp 673/2017 z dne 21. 12. 2017, saj je pokojni tožnik od 15. 11. 2010 do 9. 8. 2015 delal za toženo stranko kot samostojni podjetnik. Ker sodišče prve stopnje v zvezi s tem obdobjem ni ugotavljalo narave njegovega dela, je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, sodba nima razlogov in je to absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je sodišče zaključilo, da gre pri delu pokojnega tožnika za toženo stranko po vsebini za agencijskega delavca, je to za pritožnike sodba presenečenja, saj na to pravno podlago niso mogli računati. Ta zaključek je sprejelo na podlagi svetovalnega mnenja VSRS, česar pa strankam ni razkrilo in jim s tem ni omogočilo, da bi navedle vsa pravno relevantna dejstva. Sodišče prve stopnje bi moralo na naroku dne 20. 12. 2021 skladno z določbo 285. člena ZPP izvesti materialno procesno vodstvo tako, da bi stranke seznanilo s stališčem in pravno podlago in jih v okviru odprtega sojenja vzpodbudilo, da bi podali dodatne trditve in dokazne predloge. Ker tega ni storilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in tudi s pritožbo zatrjevanih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožniki neutemeljeno sklicujejo na absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče RS je izdalo svetovalno mnenje opr. št. VIII SM 2/2021 dne 5. 10. 2021, ki je bilo objavljeno najkasneje 4. 11. 2021. Tako so imeli pritožniki do naroka za glavno obravnavo dne 20. 12. 2021 na razpolago dovolj časa, da bi se z mnenjem seznanili, podali dodatne trditve in morebitne dokazne predloge. Tako odločitev sodišča ni sodba presenečenja, ker je bila glede na svetovalno mnenje takšna odločitev pričakovana. Sodišče pa tudi ni kršilo pravic pritožnikov iz 22. člena Ustave RS, saj jim je bilo zagotovljeno enako varstvo pravic, prav tako pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, kršen pa tudi ni bil 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil pokojni tožnik v vtoževanem obdobju od 15. 11. 2010 do 9. 8. 2015 samostojni podjetnik, od 10. 8. 2015 do 10. 12. 2015 je bil zaposlen pri podjetju B. d. o. o., od 11. 12. 2015 do 12. 7. 2017 pri podjetju C. d. o. o., od 13. 7. 2017 do 23. 7. 2017 je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba in je prejemal denarno nadomestilo, s 24. 7. 2017 pa se je zaposlil v družbi D. d. o. o., kjer je bil zaposlen do svoje smrti dne 27. 3. 2018. Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da je pokojni tožnik od 24. 9. 2017 dalje na območje tožene stranke vstopal kot delavec družbe D. d. o. o. z dovolilnico, ki se je glasila nanj in na njegovega delodajalca, ki ga je tja pošiljal. To izhaja tudi iz evidenčnih kartonov za tožnika za december 2017 in januar 2018 ter SMS sporočil E. E. iz januarja in februarja 2018. Pokojni tožnik je pred vložitvijo tožbe dne 13. 12. 2017 toženko pozval na sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ker delo z vsemi elementi delovnega razmerja že več let opravlja brez z njo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, a mu tožena stranka ni ugodila.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da lahko delavec le v rokih iz prvega, drugega in tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) zahteva obstoj delovnega razmerja. Tako bi moral pokojni tožnik skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu, od tožene stranke zahtevati ugotovitev, da je imelo njegovo delo v času, ko je delo opravljal kot samostojni podjetnik oziroma pri drugih delodajalcih, vse elemente delovnega razmerja s toženo stranko. Ker pokojni tožnik v obdobju od 10. 8. 2015 do 23. 7. 2017 tega ni uveljavljal, je za to obdobje izgubil pravico uveljavljati obstoj delovnega razmerja pri toženki. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno sklicevalo na sodno prakso in ugotovilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen za ves čas, ko je bil pokojni tožnik zaposlen pri drugih delodajalcih, ker delavec ne more imeti hkrati sklenjenih dveh delovnih razmerij za polni delovni čas in je zahtevek pravilno zavrnilo. To stališče ne predstavlja kršitve pravice do svobode dela po 49. členu Ustave RS, saj delavec lahko svobodno izbira delo in delodajalca, ne more pa biti istočasno za polni delovni čas zaposlen pri dveh delodajalcih.

9. Pritožniki se neutemeljeno sklicujejo na sodbo VDSS opr. št. Pdp 673/2017 z dne 21. 12. 2017. V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnica, ki je s toženo stranko poslovno sodelovala kot samostojna podjetnica, vložila tožbo za priznanje delovnega razmerja v roku 30 dni, ko je z njo prenehala poslovno sodelovati. V obravnavani zadevi, pa je sodišče ugotovilo, da je pokojni tožnik šele 13. 12. 2017 od tožene stranke zahteval priznanje delovnega razmerja, čeprav bi to moral storiti najkasneje v 30 dneh, ko je kot samostojni podjetnik prenehal sodelovati s toženko. Sodišču prve stopnje tako ni bilo potrebno ugotavljati narave dela pokojnega tožnika v času od 15. 11. 2010 do 9. 8. 2015, saj je izgubil pravico uveljavljati obstoj delovnega razmerja tudi za obdobje, ko je s toženo stranko poslovno sodeloval kot samostojni podjetnik. Zato so neutemeljeni očitki o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Ne glede na to, da je pokojni tožnik v vtoževanem obdobju delo opravljal na enak način in po urniku, ki ga je določala tožena stranka, je bistveno, da je bil zaposlen pri različnih delodajalcih – podizvajalskih podjetjih, izvajalcih pristaniških storitev (IPS). Tožena stranka je od IPS podjetij na podlagi podjemnih oziroma podizvajalskih pogodb zahtevala delavce, ki bodo pristaniško storitev opravili. Ni zahtevala poimensko določenih delavcev, ampak le njihovo število. IPS podjetja so številčno sestavila zahtevano skupino delavcev, ki so jih seznanila kdaj, kaj in kako dolgo bodo delali naslednji dan. Za vstop na delo jim je tožena stranka izdala dovolilnice, ki so se glasile na tistega, ki je na območje vstopal in na podjetje, za katero vstopa. Z dovolilnico se je delavec registriral ob vstopu na delo in z izstopom, ko je delo zaključil. Tako je pokojni tožnik delo voznika kamiona – vlačilca opravljal za svojega delodajalca (B. d. o. o., C. d. o. o. in D. d. o. o.) in od njega prejemal plačilo za opravljeno delo, kar je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v točkah od 13 do 19 sodbe. Pokojni tožnik je v tem obdobju delo kontinuirano opravljal za svojega delodajalca pri toženki. Delovni proces je potekal po navodilih toženke in z njenimi delovnimi sredstvi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, naj bi imel vsak IPS delodajalec nekega delovodjo, ki naj bi skrbel za komunikacijo med toženko in posameznimi delavci v primeru težav, ti na organizacijo delovnega procesa niso imeli kakšnega posebnega vpliva, vozniki pa takšnega delovodje niso imeli.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni bilo bistvenih elementov podjemne pogodbe, saj toženka IPS podjetjem ni naročala oprave storitve prekladanja, ampak le število delavcev, ki jih za to storitev potrebuje. Ker je tožena stranka organizirala delo na terminalu, delo nadzorovala tako glede izvedbe dela, kot tudi varnosti in zdravja pri delu, prav tako pa je vsakega posameznega delavca IPS podjetij preizkusila, preden je začel opravljati delo, in je na ta način delavce izbirala, je utemeljen zaključek, da so formalni delodajalci pokojnega tožnika kot IPS podjetja po vsebini opravljali dejavnost zagotavljanja dela pokojnega tožnika toženi stranki, čeprav pogojev za to dejavnost po ZDR-1 in Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadaljnji) ne izpolnjujejo. Ob tej ugotovitvi je sodišče, skladno s stališčem VSRS v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021, da je potrebno te delavce obravnavati kot delavce delodajalca, ki opravlja dejavnost posredovanja delovne sile uporabniku tudi, če ni registriran za to dejavnost, in jim zagotavljati vse pravice, ki jih imajo delavci, zaposleni pri delodajalcih, ki so registrirani za posredovanje delavcev uporabniku, štelo, da je bil tudi pokojni tožnik agencijski delavec.

12. Glede na to, da je bil pokojni tožnik za toženo stranko agencijski delavec, zaposlen pri B. d. o. o., C. d. o. o. in D. d. o. o., ki so zagotavljale njegovo delo toženki v smislu določb 59. do 63. člena ZDR-1, je kot neutemeljen zavrnilo zahtevek za obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z vtoževano mesečno plačo. Zavrnilo pa je tudi zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči. To ob primerih, dogovorjenih v kolektivnih pogodbah izplačuje delodajalec, tožena stranka, ki ima to dogovorjeno v kolektivni pogodbi, pa ni delodajalec pokojnega tožnika. Njegov delodajalec je bila družba D. d. o. o., dediči pa niso zatrjevali, da so solidarnostno pomoč neuspešno terjali od nje in da bi morebiti nastopila solidarna odgovornost tožene stranke kot uporabnika.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvih odstavkih 165. in 154. člena ZPP. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.