Jedro

Pri toženi stranki je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je nastal z ukinitvijo uredništva leksikonov. S tem je prenehala potreba po delu delavcev, ki so opravljali delo v okviru tega uredništva, torej tudi tožnice.

Z ukinitvijo uredništva leksikonov in odločitvijo, da dela v tem uredništvu tožena stranka ne potrebuje več, je lahko prenehala potreba le po delu delavcev, ki so v tem uredništvu delali. Delo urednika v drugem uredništvu bi bilo za tožnico ustrezno in bi ga bila tožnica sposobna opravljati (po uvajanju oziroma dokvalifikaciji), prav tako bi ji ga bila tožena stranka, če bi bilo prosto oziroma če bi imela potrebe, tožnici dolžna ponuditi. Kljub navedenemu ni mogoče zaključiti, da so vsi uredniki pri toženi stranki medsebojno zamenljivi, tako da bi jih morala tožena stranka primerjati z uporabo kriterijev iz 18. člena panožne kolektivne pogodbe ter nato izbrati tistega, ki bo prejel odpoved, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "I. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 3. 2012, podana s strani tožene stranke tožnici, je nezakonita in se razveljavi.

II. Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi te odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni dne 22. 2. 2009. III. Tožena stranka je dolžna tožnici za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati obstoj delovnega razmerja, jo prijaviti v socialna zavarovanja, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2009 za delovno mesto urednik obračunati bruto nadomestila plač v višini 1.783,15 EUR, znižana za bruto denarna nadomestila za čas brezposelnosti, od tega zneska plačati davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto nadomestila plače, znižana za neto denarna nadomestila za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka po sodni odmeri, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 3. 2012 (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi te odpovedi, ampak še traja z vsem pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2009 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna obstoj delovnega razmerja, jo prijavi v socialna zavarovanja, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2009 za delovno mesto urednik obračuna bruto nadomestila plače v višini 1.783,15 EUR, znižana za bruto denarna nadomestila za čas brezposelnosti, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača neto nadomestila plače, znižana za neto denarna nadomestila za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Kar je zahtevala tožnica več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.047,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenege roka do plačila (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma opozarja, da je pravilno ime tožene stranke A.A. d.d. in ne A.B. (blagovna znamka, ki se uporablja v pravnem prometu). Tožnica in tožena stranka sta sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 2. 2009 za delovno mesto urednika, tožeča stranka je po tej pogodbi o zaposlitvi delo opravljala v okviru uredništva leksikonov, ki ga je tožena stranka dne 16. 2. 2012 s sklepom uprave št. 30/2012 ukinila. Zato so vse tri urednice v tem uredništvu prejele redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka zaposluje več kot 300 delavcev. Čeprav je priča A.C. izpovedala, da se je v obdobju več let znižalo število zaposlenih v založništvu za 25 % in četudi so tri delavke prejele odpoved, ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je šlo morda za odpoved večjemu številu delavcev. Pri odpovedi, ki je bila podana tožnici, je šlo za individualen odpust. Sodišče prve stopnje je sicer štelo, da se morajo kriteriji iz 18. člena Kolektivne pogodbe časopisno-informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Uradni list RS, št. 43/00 in nadalj.; v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba) uporabiti tudi pri individualnih odpustih, vendar se ni opredelilo do tega, za kakšen odpust je šlo pri toženi stranki. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka ob uporabi kriterijev iz panožne kolektivne pogodbe primerjati vse delavce, ki so zaposleni na delovnem mestu urednika. Primerjati je mogoče le delavce, ki so medsebojno zamenljivi, torej tiste, ki dejansko opravljajo enako delo. Glede na stališča v sodni praksi se primerja le delavce, ki imajo enake delovne zadolžitve. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo opisa delovnega mesta tožnice. Moralo bi upoštevati, da je tožena stranka ukinila uredništvo leksikonov, s tem pa je prenehala potreba po delu vseh urednikov, ki so delali v okviru tega uredništva. Tožena stranka je dokazala, da se delo urednikov razlikuje glede na uredništvo, v katerem delajo. Uredniki iz različnih uredništev ne opravljajo enakih del, uredništva se razlikujejo glede pristopa k delu in glede načina dela. Načeloma je sicer mogoče, da urednik enega uredništva opravi nekatera redakcijska opravila za drugo uredništvo, ne more pa pripraviti programa, ker ne pozna področja. Uredništva pokrivajo tematsko povsem različne vsebine. Uredništvo leksikonov je bilo, čeprav organizirano v okviru knjižnega uredništva, vsebinsko in operativno specifično. Uredniki so več let skupaj delali na enem leksikonu, delo pa je obsegalo urejanje geselskih besedil in se je bistveno razlikovalo od urejanja knjige ali revije. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem predložila štiri objave prostih delovnih mest urednik, pri čemer je iz objave razvidno, kakšna specifična znanja se zahtevajo oziroma na katerem področju (v katerem uredništvu) bo delal urednik. To je potrdila tudi priča A.C.. Glede na to je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se za delo urednika ne zahteva specifičnega znanja, v nasprotju z izvedenimi dokazi pa tudi v nasprotju z navedbami, ki sta jih podali stranki v postopku. Zaključek, da so uredniki medsebojno zamenljivi (da je treba vse delavce na delovnem mestu urednika primerjati z uporabo kriterijev po panožni kolektivni pogodbi) je zmoten. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek napravilo kljub pravilni ugotovitvi, da bi bilo treba tožnico, če bi delala v drugem uredništvu, uvajati v delo oziroma jo dokvalificirati. Če pa bi jo bilo treba dokvalificarati, pa to pomeni, da njeno delo z delom urednikov drugega uredništva ni primerljivo. Bistvo zamenljivosti (primerljivosti) je v tem, da delavci opravljajo vsebinsko enako delo, tako da lahko brez uvajanja nadomestijo drug drugega. Uredniki pa kljub temu, da imajo enak opis delovnega mesta, med seboj niso zamenljivi (primerljivi). Dolžnost delodajalca, da delavca dokvalificira, lahko obstoji le v primeru, če ima potrebo po delu. Tožena stranka pa prostih delovnih mest (v drugih uredništvih) ni imela. A.D. d.o.o. je ločena pravna oseba z lastno pravno osebnostjo. S toženo stranko je sicer povezana, kar pa ne pomeni, da je mogoče upoštevati prezaposlitve iz A.D. d.o.o. k toženi stranki. Takšne prehode je treba obravnavati kot novo zaposlovanje. Ti delavci so s prejšnjim delodajalcem sklenili sporazume o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, nato pa so s toženo stranko sklenili nove pogodbe o zaposlitvi. Pri B.B., ki je bila najprej urednica, nato pa vodja uredništva, pa ni šlo za menjavo uredništva, ampak za napredovanje. Delovno mesto vodje uredništva niti ni primerljivo z delovnim mestom urednika, prvo delovno mesto je vodstveno in obsega predvsem vodenje uredništva oziroma sektorja. Le v štirih primerih je pri toženi stranki prišlo do tega, da so uredniki prešli iz enega uredništva v drugo, v vseh primerih pa so za začetek dela potrebovali določeno uvajalno obdobje in dokvalifikacijo. Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje večkrat pojasnila, da je zaradi manjšega obsega dela po zaključku projekta B.A. v mesecu novembru 2011 tožnica do odpovedi pomagala pri redakcijskih opravilih nekaterih romanov in priročnikov. Za takšno delo ni treba posebnega znanja s področja, iz katerega delo izvira. Posebno znanje bi bilo potrebno za programsko delo, tega pa tožnica za druga uredništva nikoli ni opravljala. Sodišče prve stopnje je glede njenega dela v obrazložitvi izpodbijane sodbe na eni strani pravilno zapisalo, da je tožnica opravljala le redakcijska dela, na drugi strani pa, da ni opravljala le redakcijskih del. Tožnica je pred zaposlitvijo pri toženi stranki sicer urejala zbirko P.C., učbenike za tuje jezike in slovarje, vendar je to delo opravljala za druge delodajalce, za A.D. d.o.o. in B.D. d.d.. Delo na slovarjih, ki jih je tožnica urejala pri A.D. d.o.o., je primerljivo z delom na leksikonu. Ob tem je tudi vodila delo uredništva, kar pa ne pomeni, da bi lahko delala kot urednica v katerem koli uredništvu pri toženi stranki. Vodenje uredništva se bistveno razlikuje od dela urednika. Potrebe po delu urednika pri toženi stranki niso bile podane, čeprav je tožena stranka po odpovedi, ki jo je podala tožnici, angažirala delo urednika preko pogodbe. Dela, ki jih opravlja C.C. po podjemni pogodbi so občasne narave in se tudi bistveno razlikujejo od dela, ki ga je do odpovedi opravljala tožnica. Sodišče prve stopnje pri odločanju neutemeljeno upošteva dejstvo, da tožena stranka občasno uporablja delo zunanjih sodelavcev. Uveljavljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 196/2007, opr. št. VIII Ips 209/2007, opr. št. VIII Ips 104/2008) dovoljuje delo preko zunanjih sodelavcev in dopušča, da delodajalec za isto delo poda odpoved. Tožena stranka je že pred sodiščem prve stopnje predlagala, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže, če se ugotovi nezakonitost odpovedi. Takšna odločitev bi bila na mestu, ker je zaupanje med strankama popolnoma porušeno. Tožničin tast je grozil vodji kadrovske služb eA.C. in pooblaščenki tožene stranke. Tožnica je za grožnje vedela, pa ni storila ničesar, da bi jih preprečila. Tožnica je tudi ogrožala interese tožene stranke, ker je na protipraven način prišla do tajnih podatkov o avtorskih honorarjih in jih uporabila pred sodiščem. Pri odločanju sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da tudi tožnica nima več zaupanja v toženo stranko. Glede na takšno porušeno zaupanje je odločitev sodišča prve stopnje, da ne razveže pogodbe o zaposlitvi, zmotna.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar je zaradi zmotne materialnopravne presoje zmotno v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 12. 2012 popravilo uvod izpodbijane sodbe, tako da je toženo stranko pravilno navedlo kot A.A..

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 3. 2012. Kot je razvidno iz odpovedi in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica opravljala delo na delovnem mestu urednika v uredništvu leksikonov, katerega je tožena stranka ukinila s sklepom uprave št. 30/2012 z dne 16. 2. 2012. Zaradi ukinitve uredništva, racionalizacije in zmanjšanja obsega poslovanja in stroškov dela ter posledično zaradi prenehanja potrebe po njenem delu, je tožnici podala odpoved. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo v pretežni meri ugodilo. Štelo je, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka pred njeno podajo ni primerjala vseh delavcev na delovnem mestu urednika z uporabo kriterijev, ki so določeni v 18. členu panožne kolektivne pogodbe.

Panožna kolektivna pogodba v 18. členu določa, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Takšni delavci so, kot izhaja iz Razlage kolektivne pogodbe časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Uradni list RS, št. 33-1453/04), delavci, ki delajo na delovnih mestih in so medsebojno zamenljivi.

Citirana določba panožne kolektivne pogodbe je bila sprejeta v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.) in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90; Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.), vendar se po stališču komisije za razlago uporablja še naprej. Takšno stališče o nadaljnji uporabi kolektivnih pogodb izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki jo pravilno citira sodišče prve stopnje.(1) V panožni kolektivni pogodbi uporaba kriterijev za določitev presežnih delavcev ni omejena le na kolektivne odpuste (odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga). Sodišče prve stopnje sicer ni določno ugotovilo, kot poudarja pritožba, koliko presežnih delavcev je bilo pri toženi stranki oz. se ni natančno opredelilo do tega, ali je bila tožnici odpoved podana kot individualni odpust ali v okviru kolektivnih odpustov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sicer razbrati, da pri toženi stranki ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga. Kot je navedeno, sta odpoved poleg tožnice prejeli še dve delavki na delovnem mestu urednika v uredništvu leksikonov, pri toženi stranki pa se je število zaposlitev v zadnjih letih zmanjšalo za 25 % (izpovedba priče A.C.). To dejstvo pa ne ustreza večjemu številu delavcev, kot je opredeljeno v 96. členu ZDR. Nenazadnje pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podala trditev, da je šlo za kolektivne odpuste, sodišče prve stopnje pa je pri presoji utemeljenosti odpovedi vezano za trditveno podlago strank. Pri odpovedi je sicer urejeno obrnjeno dokazno breme glede razloga za odpoved (prvi odstavek 82. člena ZDR), glede formalnih zahtev pa je bila trditve in dokaze dolžna podati in predlagati tožnica.

Pri presoji utemeljenosti odpovedi je nebistveno, koliko urednikov (delavcev na delovnem mestu urednika) je trenutno zaposleno pri toženi stranki, zato se pritožbeno sodišče do navedb, ki so s tem v zvezi glede na prvi odstavek 360. člena ZPP ne opredeljuje.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da je bila tožena stranka pri izbiri delavca, ki bo prejel odpoved, dolžna uporabiti kriterije, določene z 18. členom panožne kolektivne pogodbe. Vendar to velja le v primeru, da gre za delavce, ki so primerljivi oziroma, kot določa panožna kolektivna pogodba, medsebojno zamenljivi. Glede presoje, da so vsi delavci na delovnem mestu urednik pri toženi stranki zamenljivi, pa pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje.

Za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se (med drugim) zahteva, da je podan utemeljen poslovni razlog, ki onemogoča delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (1. alinea prvega odstavka in drugi odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.), in da pri delodajalcu ni možnosti za zaposlitev delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma za dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo (tretji odstavek 88. člena ZDR).

Obstoj poslovnega razloga in možnosti za nadaljnjo zaposlitev delavca je treba presojati ločeno. Kriteriji se uporabijo ob ugotovitvi nastanka poslovnega razloga, če je več delavcev, ki so primerljivi, oziroma če delajo na delovnih mestih, ki so med seboj zamenljiva.

Pri toženi stranki je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved, ta razlog je nastal z ukinitvijo uredništva leksikonov s sklepom uprave št. 30/2012 z dne 16. 2. 2012. S tem je prenehala potreba po delu delavcev, ki so opravljali delo v okviru tega uredništva, torej tudi tožeče stranke. Njeno delovno mesto je bilo ukinjeno, tožena stranka njenega dela ni potrebovala. Za primerjavo z drugimi delavci ni bilo podlage. Pritožbeno sodišče na tem mestu ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so bili vsi delavci na delovnem mestu urednik pri toženi stranki med seboj zamenljivi. Tega iz izvedenega dokaznega postopka ni mogoče ugotoviti, to tudi ne izhaja iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da bi tožnica lahko opravljala delo v drugih uredništvih (po dokvalifikaciji). To je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb prič B.B. in C.A.. Sodišče prve stopnje je na podlagi njune izpovedbe ugotovilo še, da tožnica za druga uredništva ni sestavljala programa, kar pa ne pomeni, da tega ne bi mogla početi. Nato je citiralo tretji odstavek 88. člena ZDR, ki določa obveznost delodajalca, da pred podajo odpovedi preveri, ali je mogoče zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, ali prekvalificirati za drugo delo.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek, da bi bilo delo urednika v drugem uredništvu ustrezno za tožnico, da bi ga bila sposobna opravljati (po uvajanju oziroma dokvalifikaciji) in da bi ji ga bila tožena stranka, če bi bilo prosto oziroma če bi imela potrebe, dolžna ponuditi. Ne soglaša pa z zaključkom, da so vsi uredniki pri toženi stranki medsebojno zamenljivi, tako da bi jih morala tožena stranka primerjati z uporabo kriterijev iz 18. člena panožne kolektivne pogodbe ter nato izbrati tistega, ki bo prejel odpoved, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Z ukinitvijo uredništva leksikonov in odločitvijo, da dela v tem uredništvu ne potrebuje več, je lahko prenehala potreba le po delu delavcev, ki so v tem uredništvu delali.(2) Druga dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji, ali so uredniki medsebojno zamenljivi, niso bistvena. Sodišče prve stopnje je preveliko težo pripisalo opisu delovnega mesta urednika, ki je enak ne glede na uredništvo, v katerem urednik dela. Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje pritožba,(3) pride v poštev uporaba kriterijev, določenih v kolektivni pogodbi, le v primeru, da se ugotovi obstoj primerljive kategorije delavcev, med katerimi je možna izbira presežnega delavca. V skupino primerljivih delavcev, izmed katerih bo enemu odpovedana pogodba o zaposlitvi, je mogoče uvrstiti le delavce, ki opravljajo delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.(4) Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu urednika, delala pa je v uredništvu leksikonov. Z ukinitvijo tega uredništva je prenehala potreba po njenem delu (po delu urednikov v tem uredništvu) in ne po delu enega urednika na splošno.

Poslovni razlog pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela in ne vseh del, ki morda spadajo v opis nekega delovnega mesta. Gre za konkretno delo, ki ga po pogodbi o zaposlitvi opravlja določen delavec. Upoštevaje navedeno ni bistveno, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, da imajo vsi delavci, ki delajo na delovnem mestu urednika v okviru različnih uredništev pri toženi stranki, sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki imajo enak opis del in nalog. Bistveno je, da ti delavci ne opravljajo enakega dela, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Obenem je štelo, da specifika dela ni takšna, da bi bilo uredniku enega uredništva onemogočeno delo v drugem uredništvu. Ta ugotovitev pa samo potrjuje, da je specifika obstajala (kar pomeni, da uredniki niso opravljali enakega dela in da niso medsebojno zamenljivi), da pa je bilo delovno mesto urednik v enem uredništvu ustrezno tudi za urednika drugega uredništva. Vendar to v tem sporu ni bistveno, bistveno bi bilo le, če bi tožena stranka ob odpovedi razpolagala s prostimi delovnimi mesti (v okviru ugotavljanja možnosti za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji - tretji odstavek 88. člena ZDR).

Nadalje je nebistveno, da je tožnica po zaključku projekta B.A. do odpovedi opravljala delo za toženo stranko, pri čemer je šlo za delo, ki sodi v okvir drugih uredništev. Pri tem je, kot je zapisalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, opravila posamezna redakcijska opravila. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo, da tožnica ni opravljala le redakcijskih del, ampak da je sama urejala tudi zbirko B.C., monografijo C.B., učbenike za tuje jezike, dela s področja biografije in humane genetike ter jezikovne priročnike. Ta dela je tožnica, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, opravljala v preteklosti, torej ne v času, ko je tožena stranka ugotovila, da njenega dela ne potrebuje. Iz tega je torej mogoče sklepati le, da je bila tožnica (po uvajanju oziroma dokvalifikaciji - izpovedba prič B.B. in C.A., ki jo sodišče prve stopnje povzame in upošteva pri odločitvi) zmožna za delo v drugem uredništvu, ni pa mogoče na podlagi ugotovitve, da je urejala nekatera dela s področja drugega uredništva, zaključiti da je bilo njeno delo zamenljivo z delom urednika v tem uredništvu oziroma da so vsi uredniki pri toženi stranki opravljali enako delo in da so bili medsebojno zamenljivi, zaradi česar bi jih morala tožena stranka ob ukinitvi enega uredništva primerjati. Tega ni bila dolžna. Tožena stranka je ravnala zakonito, ko je ob ukinitvi uredništva podala odpovedi vsem urednikom v okviru tega uredništva.

Nebistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na prehod urednikov C.D. in C.E. od tožene stranke k A.D. d.o.o.. Ti dve urednici sta s toženo stranko sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, z drugo družbo pa sta sklenili novo pogodbo o zaposlitvi. Takšna nova zaposlitev pri drugem delodajalcu ne more predstavljati odločilnega dejstva v tem individualnem delovnem sporu, četudi gre za družbi, ki sta med seboj povezani. B.B. pa je z delovnega mesta urednika v uredništvu priročnikov zasedla delovno mesto vodje sektorja knjižnega založništva, ki pokriva priročnike in leposlovje. Tudi to dejstvo v konkretnem individualnem delovnem sporu ni bistveno. Nebistveno je tudi, kakšno izobrazbo je tožena stranka zahtevala za delovno mesto urednika v razpisih prostega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožena stranka ob zaposlovanju ni zahtevala specifičnih znanj, hkrati pa je ugotovilo, da je tožena stranka predložila razpis za prosto delovno mesto urednika, v katerem je zahtevala znanje fizike. Iz preostalih razpisov, katerih vsebino povzema sodišče prve stopnje, je mogoče po drugi strani tudi ugotoviti, da se nanašajo na delovna mesta urednika revije D.A., urednika revije in urednika priročnikov, torej da je v njih natančno navedeno, v katerem uredništvu (na katerem področju) bo urednik delal. To pa kaže, kot je ugotovilo pritožbeno sodišče na podlagi predloženih listin, glede katerih je bilo v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje, da je bilo v postopku zaposlovanja pomembno, v katerem uredništvu bo urednik delal. Nenazadnje za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bistveno, kakšno izobrazbo in kakšne izkušnje ima tožnica, kako dobro je poznala delo drugih urednikov in kaj je delala v preteklosti, pri družbi A.D. d.o.o.. Bistveno je le, kakšno delo je opravljala pri toženi stranki (konkretno) po pogodbi o zaposlitvi, ali je to delo enako delu drugih urednikov in ali je potreba po njenem delu prenehala. Nebistveno je tudi opravljanje dela po podjemnih in avtorskih pogodbah (pogodba s samostojnim podjetnikom C.C. za urejanje revije D.B.). Sodišče namreč ne more presojati o tem, ali bo delodajalec določeno delo opravljal z zunanjimi sodelavci (prek pogodb civilnega prava).(5) Glede na vse navedeno in upoštevaje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil poslovni razlog v tem, da je tožena stranka ukinila uredništvo leksikonov, v okviru katerega je delala tožnica, je edino pravilen zaključek, da je s tem prenehala potreba po delu urednikov, ki delajo v tem uredništvu, in ne urednikov na splošno. Zato tožena stranka ni bila dolžna primerjati vseh delavcev na delovnih mestih urednikov z uporabo kriterijev iz 18. člena panožne kolektivne pogodbe (te kriterije bi morala uporabiti na primer, če bi prenehala potreba le po enem uredniku v uredništvu leksikonov). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, urednik leksikonov (kar je bila tožnica) ni onemogočen pri delu na drugem področju. To drži, kljub temu pa to še ne pomeni, da gre za zamenljivo delo. Urednik enega področja lahko delo opravlja na drugem področju, vendar pa gre za drugo delo in zanj potrebuje določeno dokvalifikacijo (uvajanje), kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (izpovedbi prič B.B. in C.A.). Glede na to pa urednik v enem uredništvu ni primerljiv (medsebojno zamenljiv) z urednikom drugega uredništva. Če se ugotovi, da preneha potreba po delu v enem uredništvu, ni mogoče šteti, da je prenehala potreba po uredniku na splošno. Prenehala je le potreba po uredniku v tem uredništvu. Ob presoji možnosti za nadaljnjo zaposlitev tega urednika (pod spremenjenimi pogoji) pa je relevantno, kakšno delo je zanj ustrezno (delo urednika v drugem uredništvu).

V tem individualnem delovnem sporu presojana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga torej ni nezakonita, ker tožena stranka ni uporabila kriterijev. Tega ni bila dolžna storiti. V sodnem postopku je tudi dokazala, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi bile možnosti za nadaljnjo zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji (tretji odstavek 88. člena ZDR), ker bi bilo na voljo prosto delovno mesto, ki bi bilo za tožnico ustrezno. Tega, da bi bilo na voljo prosto delovno mesto, tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala.

Na podlagi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožena stranka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pritožbi je ugodilo in po 2. in 5. točki 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili (prvi odstavek 163. člena ZPP).

1. Sodba VS RS opr. št. VIII Ips 476/2007 z dne 17. 11. 2008. 2. Podobna stališča, kdaj gre za utemeljen poslovni razlog in da ukinitev predstavlja tak utemeljen poslovni razlog, so zavzeta na primer v sodbi VS RS opr. št. VIII Ips 131/2010 z dne 5. 9. 2011 in sodbi in sklepu VS RS opr. št. VIII Ips 283/2010 z dne 17. 10. 2011. 3. Sklep VS RS opr. št. VIII Ips 364/2008 z dne 8. 6. 2010, sodba VS RS opr. št. VIII Ips 429/2006 z dne 27. 2. 2007. 4. Takšno stališče navedeno tudi v sklepu VS RS opr. št. VIII Ips 363/2008 z dne 10. 5. 2010. 5. Sodba VS RS opr. št. VIII Ips 297/2011 z dne 16. 10. 2012, sklep VS RS opr. št. VIII Ips 253/2010 z dne 19. 12. 2011.